Lokacija: Roncade (Treviso) / New Age / Italija
Datum: 23.11.2007
Neverjetno! Zgodi se ob vsej frekventnosti mojega prevažanja na vse mogoče način gor in dol po Evropi, da zabredem na kakšen koncert tudi popolnoma sam, brez sleherne družbe. To pot nihče od visoko obljubljajočih na koncu ni premogel dovolj jajc, da bi zaupal koncertu Bonfire, ali naravnost rečeno samemu sebi. Praznovanju 20. let obstoja Bonfire, s povabilom za nastop, ki je prispelo iz Sloveniji bližnjega New Age kluba v Italijanskem predmestju Trevisa, se je bilo torej težko upreti. Res, da so Nemci svoja najboljša leta pustili v osemdesetih, pa so z odličnim “Double X” album izdanim v lanskem letu in potrditvijo le tega v letošnjem letu z izdajo koncertnega zapisa “Double Vision” (2007), ki je bil zabeležen v razvpitem “Firefest III.” festivalu (Nottingham, Velika Britanija), opozorili, da se vračajo na sceno v velikem slogu in da še zdaleč niso pozabili vražje usekati s svojim rock n’ roll izročilom. Torej stare mrcine tudi v novem tisočletju orjejo po odrih z nezmanjšano intenziteto svoje hard rock prisotnosti, klasične germanske šole.
Claus Lessmann (vokal), Hans Ziller (kitara), Jürgen “Bam Bam” Wiehler (bobni), Uwe Köhler (bas kitara) in v lanskem letu priključeni drugi kitarist Chris “Yps” Limburg! Torej kot vedno dve polni uri vožnje in? Malo pred 20.00 sem bil tam. Napaka. Da so klub odprli me je stalo še uro in pol dodatnega čakanja. Prvi vtis je bil grozljiv. Ali sem prišel popolnima zastonj v Treviso? Pred klubom ni bilo nikjer najti žive duše, vhodna vrata v klub so bila zaklenjena. Niti plakata, ki navadno visi na vratih vhoda ni bilo. Edino upanje je zbujal kombi parkiran pred klubom z nemško registracijo iz Ingolstadta in občasno treskanje bobnov, ki se je širilo skozi zidovje kluba. No tik pred deveto sej je prostor pred vhodom v klub pričel polniti. Vrata se odprejo ob 21.30. Cene Bonfire CD-jev vključno z najnovejšimi izdajami, po 10,00€, zelo obetavno in nevsakdanje. No pa pojdimo naravnost v središče dogajanja.
BURNING BLACK: 22.00. 22:35
Italijanski mladci niso skrivali svojih vplivov in obsedenosti z Iron Maiden in Judas Priest. To se ni kazalo le v zvokih ki so detonirali z odra, pač pa tudi v sami odrski nošnji, katere se poslužujejo dečki. Basist je izgledal kot dobesedna kopija Stevea Harrisa (Iron Maiden). Tehnika je danes najmanj kar lahko osvojiš, če želiš dejstvovati v glasbenem biznisu. Najti svoj izraz in ga smelo izražati, to pa je druga pesem. K sreči so zveneli malo kot Judas Priest, malo kot Iron Maiden, le 35 minut. Ob tem pevec ni skrival svoje šibke točke, kajti moči vokalne izvedbe nikakor ni uspeval prenesti iz srednjih registrov v višje oziroma najvišje. Seveda je to neznanje ali nezmožnost skušal skrivati za občasne “screame” (kot to počne Halford, le občutno bolje), a kjer bi moral melodijo in moč vokala ohraniti skozi dvig vokala, je preprosto pogorel. Zaradi raskavega načina petja in nekoliko zamolkle barve glasu, nosijo Burning Black lep delež obskurne temačnosti v svoji glasbi, kar celo vleče na zvok zasedb New Wave Of British Metal scene. Kitare odlično usklajene v harmonijah, nekaj kiksov v prehodnih točkah, tudi bobnar je nekajkrat zaspal v tem, solaže pa kot kup na hitro spacanih lestvic. Tonaža lestvic nekako ne paše v klasično prekopirane riffe osemdesetih, ki težijo po striktni magnifikaciji melodije. Mladi in nadebudni, naj jim čas prinese zavidljivo nadgradnjo na vseh področjih. Tako izraznih, kot tistih, ki trkajo na vrata poslovne uspešnosti. Skaldbe, ki so jih odigrali med drugim Burning Black v Trevisu so bile: Fight The Dream, Prisoner Of Steel, Life Passangers, Heavy Metal Is My Law.
BONFIRE: 23.00 – 01.00
No in tu so tudi legendarni nemški hard rockerji. Možje so utonili v popolno obskuro, a se znova prebujajo. Lansko leto so izdali svoj “Double X” “come back” album, pravi obliž po povprečnem albumu “Free” (2003) in seveda tako se je začel tudi koncert. Z Day 911 in But We Still Rock z omenjenega albuma. Kvintet je napadel v tipičnem “vse ali nič” naskoku na oder.Takoj seje uvidelo da so Bonfire, kar se tiče odrskih izvedb, že davno prerasli male odre, kot jih ponuja tisti v New Ageu. A realnost je danes druga in če se želi melodični hard rock band v živo znojiti, se mora pač prebijati tudi po klubski sceni. Bonfire so resnično zelo varčni fantje. Pred pričetkom njihovega koncerta je poskrbel za zvok, postavitev instrumentov, osvetlitev odra, en sam človek. Bil je tehnik za vse instrumente, tour manager, vse v enem. Pred koncertom so prodajalo Bonfire svoje artikle. Poleg gospodiča, ki je skrbel za blagajno, sta na fotelj preddverja dvoranice sedela Limburg in Wiehler. Oba seveda nista skrivala radovednosti, koliko ploščkov Bonfire se bo prodalo. Skratka skupina je stvari vzela v svoje roke! In skrbi sama za svoje preživetje. To počne zelo striktno.
Pojdimo nazaj pod oder. Ljudi je bilo skromnih 150, prej deset manj, kot več. Vendar množica ni skrivala bogatega obvladovanja repertoarja, zlasti glasen, pa je bil ženski del publike. Claus se je med nastopom izkazal za izrednega vodjo. Nenehno je skrbel med skladbami z daljšimi nagovori za dobro počutje in s pozitivno rock n’ roll energijo nabitim vzdušjem.
Bonfire niso mogli sestaviti boljše set liste saj je pripadalo izmed skupno 19 odigranih skladb (odštevši bobnarski solo, ki je bil popolnoma nepotrebno mašilo) kar 13 skladb iz njihovega najuspešnejšega obdobja oziroma iz prvih treh zaporednih albumov “Don’t Touch The Light” (1986), “Ready 4 Reaction” (1987) in “Point Black” (1989). Možje so uprizorili kompakten, vrhunsko uigran in z adrenalinsko katarzo prežet nastop, poln bombastike zahvaljujoč izvedbi njihovih največjih uspešnic, katere so se kotalile druga za drugo tega večera. Največje presenečenje je sledilo proti zaključku večera, ko so se lotili fantje starodavne skladbe Loverboy pevca/kitarista Paula Deana imenovane Sword And Stone, katera se nahaja na izvorno na solo Paulovem prvencu “Hardcore” (1988). To skladbo, katero so originalno spesnili in zložil člani skupine Kiss, so Bonfire preoblekli v svojo različico in jo izdalo na EPju “Shocker Soundtrack” (1989). Ta izdaja je resnična rariteta, skladba pa je ponovno izšla na Bonfire “best of” albumu “Golden Years”, leta 2002.
Možje so si privoščili tudi nekaj vražjih skečev, med katerimi je izstopalo pljuvanje vode med Clausem in Hansom – praizvornima članoma skupine Bonfire. Prvi je s tem štosom pričel nagajati Claus, ki se je približal Hansu na vsega pol metra in mu pljunil vodo v obraz. Ta je deloval popolnoma presenečeno (vendar v resnici gre za uigran trik). Claus je kolega ljubkovalno pobrisal z brisačo, kajti Hans je bil ravno sredi solaže. Seveda mu slednji tega slinastega dejanja ni ostal dolžan, a je po njegovi eksekuciji teatralno pobegnil iz odra, da se mu ne pripeti še kaj hujšega ter ob introdukciji skupine s strani Clausa občestvu, še enkrat več teatralno priklecal po kolenih nazaj na oder.
Ljudem se je najbolj snelo ob zaključnem delu, zlasti ob zaporedju obveznih vnetljivcev Bonfire repertoarja Bang Down The Door in Ready 4 Reaction. Odlično je godila tudi zimzelena balada Who’s Foolin’ Who. Večer eksplozij znamenitih Bonfire melodičnih hard rock obscenosti je zaživel v polnem siju znova, ko so se fantje vrnili nazaj, da odigrajo oba dodatka. V navadi “loverboy” skupin je, da pričnejo dodatek z baldao. To smo se lahko prepričali tudi letos oktobra ob nastopu Gotthard v Grazu. Pogumna opteza, ki pa ni pogubna v tem primeru, saj si take erči lahko dovoliš, kadar si prepričan, da s to potezo vselej prejmeš visoko odobravanje s strani ženskega dela občinstva. In vendar tiči tu še en vzrok. Pred dodatkoma so fantje odigrali le dve skladbi s studijskega prvenca (obvezni Don’t Touch The Light in Hot To Rock). No in prvi dodatek je bil popolnoma podrejen prvencu. Sladko You Make Me Feel je nasledil strupeni projektilček SDI, potem so se fantje za krajši čas izgubili v zaodrju in prišli še enkrat znoreti New Age, to pot s perverzno rock n’ roll orgijo Hard On Me (“Point Black”, 1989).
Celoten nastop skupine je trajal nekaj minut preko dveh ur. Za vsega 20,00€. Odličen zvok, odlična izvedba. Brez zavor. Vseskozi nabito poln nastop pozitivne energije, s pristno zajebancijo in avtoritativnim poveljevanjem Clausa, ki resnici na ljubo, ne poseduje več tako izrazitega in svežega vokala, kot v najboljših letih, a hudiča! Vsak od nas ima določen rok trajanja.
Obisk koncerta Bonfire, kateri je bil bogato poplačan v slehernem izračunu, je skalila le majhna udeležba. Dobil si ogromno zabave in predvsem odlične glasbe (bi seveda temu rekli predvsem vsi die-hr fani, kolikor jih je še živih in se ob tem nikakor ne zmotili)! Ob nekaterih vse glasnejših govoricah, da naj bi Bonfire februarja 2008 obiskali Slovenijo, je bila tale izkušnja v mestecu Roncade uverturna obveza in nadvse zlata vredna izkušnja. Zlasti je služila kot dokaz, da melodični hard rock danes še kako živo brca v čelo blesavo. Tudi v letu 2007, ko je potisnjen v popolno anti-trendovsko podzemlje, medtem ko vlečejo denar od ljudi predvsem skupine, ki ne da ne znajo, pač pa ne zmorejo “igrati” rocka! Eh, te moje večne frustracije! Stran z njimi, da ne skalimo odličnega okusa, po pristnem rockn n’ roll striptizu Bonfire!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Day 991
2. But We Still Rock
3. Never Mind
4. Under Blue Skies
5. Hot To Rock
6. Don’t Touch The Light
7. Tony’s Roulette
8. Proud Of My Country
9. Sleeping All Alone
10. Who’s Foolin’ Who
11. Blink Of An Eye
12. American Nights
13. Sword And Stone
14. Sweet Obsession
15. Bang Down The Door
16. Ready 4 Reaction
—dodatek 1.—
17. You Make Me Feel
18. SDI
—dodatek 2.—
19. Hard On Me
