Založba: Dallas Records
Datum izida: 23. 9. 2020
Produkcija: Bogunov, Jurij Toni, Eki Alilovski & Sandi Trojner
Dolžina albuma: 55.04 min
Zvrst: Art Rock
Ocena: 9.5/10
Bogunov, skupina, ki deluje tam nekje od leta 2002 dalje – vsaj tako se da zaslediti na njeni uradni spletni strani, se v letošnjem septembru ponaša s prvim pravim vse-ekipno bendovskim albumom »More bijesa« (slovenjeno: »Morje besa«). Gre za ekipo, točneje kvintet, ki ga sestavljajo v Ljubljani živeči Splitčan Ognjen Zeljić in preostali štirje mušketirji iz Ljubljane, kar prinaša novo, nadvse zanimivo slovensko-hrvaško rock navezo, ki se ponaša s svojevrstnim glasbenim artizmom.
Na albumu »More bijesa« je skupno kar 13 avtorskih skladb, ki so nastajale v daljših časovnih intervalih in se prav tako dlje časa pilile do finalizacije. O tem priča njihova konkretna aranžerska dovršenost. Posebej hude filozofije med poslušanjem glasba skupine Bogunov ne zahteva, če pa si boste vzeli čas, vas bo plošček bogato nagradil. Zato se mu je vredno posvetiti.
Če je skupino že treba zbasati v nek žanrski okvir – da vsaj dobite neko okvirno predstavo, kaj nam glasba skupine Bogunov sporoča -, bi lahko generalno in ohlapno rekli, da gre za alternativni rock, muzikalno zbližan s pop retoriko, ki na trenutke razvija melos Yu-rock nostalgije, s čimer lahko opcijsko vselej potrka na frekvence radijskih valov. Tistih z geografskega prostora, razpetim med Triglavom in Vardarjem. Sicer pa Bogunov v svoje kompozicije na pretanjen način dodajajo še druge žanrske primesi, kot je to blues (do izraza prihaja zlasti v Jedini sin, kjer na kitari gostuje Pomarančin Mijo Popović), medtem ko krhka in baladna Dobro jutro 2 nagovarja v siju kabaretne šansone. Vsa reč zna občasno vzbuditi zanimanje tudi pri ljubiteljih post punk zasedb z druge polovice osemdesetih, zlasti v delih, kjer postane rock in roll skupine izrazito mračen. Nad vsem pa godijo dinamični kontrasti v doseganju raznolikih in vseskozi pečatnih vzdušij, saj je zvok pogosto slikovito založen z akustičnimi zvočnimi pastelami (zvok klasičnega klavirja, akustična kitara). Glasbeniki so v svojih veščinah pretanjeni in oprtani z bogatimi izkušnjami. Če ne prej, se to potrdi v izjemni solaži znotraj mid-eight pasaže v naslovni skladbi albuma. Še večjo potrditev dobimo, ko naslovno skladbo v vrhunskem kontrastu nasledi lahkotna in igriva Našel sem (ena izmed dveh skladb albuma v slovenskem jeziku). Tu se kitari v povsem drugačnem (akustičnem in kompozicijskem) okolju znova izredno spretno znajdeta znotraj mid-eight pasaže, aranžmaje pa je skupina okusno kontrastirala z dodatki pihal. “Našel sem”, ki je peta skladba albuma, naglo preseka sladko-bridko zmes bolečine in koprnenja. Je namreč »svetlejša« točka, ki lahkotno poskakuje na »lagodnejši« zvočni kulturi. “Daj mi ruku” v refrenskem napevu poseduje kanček folk sentimenta. Ta skladba, tako kot pred njo Našel sem, zadržuje šegav trenutek albuma. Sklepno “Ubij me” v zaključnem delu zaznamuje daljši instrumentalni dialog, ki iz kroga v krog pluje na intenziviranju vzdušja. Do finalnega atmosferičnega krešenda, ki ga v zadnjem izdihljaju sklene pritaknjeni motiv folk arabeske. Takšni trenutki albuma zgolj potrjujejo izredno večplastno stesanost glasbene ekipe instrumentalistov, ki spremljajo vokal Ognjena Zeljića. Album je pretežno mračen, vendar obenem krepko bombastičen, tako da ga lahko v občem razglasimo za »svečano mračnega«. Art rock album seveda.
V središču pozornosti je vsekakor prodoren, karakterno izredno pečaten in v strasteh ter podajanju emocij globok, prožno čuten vokal Ognjena Zeljića, ki je kot poet, oprtan s sporočilno vrednostjo osebno izpovedne pridige. Album deluje v tem oziru do neke mere kantavtorsko. Tako močno poezijo poseduje. Vokal Ognjena Zeljića je hipoma nalezljiv. V glasbeno izpovednem oziru, pa tudi poetičnem, je to album, ki bo kar konkretno pisan občemu karakternemu značaju slovenske rockovske publike. Po melosu in hrepenečih, večkrat otožnih besedilih, ki hipoma zaživijo ob prekrasnem vokalu Ognjena Zeljiča. Po tej plati – kar se plasmaja emocij tiče – deluje vokal »kameleonsko«. V oziru tega dostavi največ različnih plati vokalne ekspresije “Ti nikad ne kažeš”, ki kot kompozicija v razvoju nenehno graduirano raste, saj je polna motivnih prelivov in postopnega nalaganja zvočnih pastel.
V smislu produkcije deluje album silno toplo in organsko. Prelivanje naravnih zvočnih tenov krepi tudi občasno vključevanje žametnih zvokov, ki posnemajo Hammond orgle ali električni klavir (tipa Rhodes). Čuti se, da je bend do izida tega albuma veliko časa preigral skupaj. Bodisi na koncertnih prizoriščih bodisi na vajah. Zaznavanje kvinteta, medsebojna kemija, iskrivo navezovanje instrumentov, plus Davor Klarič na klaviaturah, vse je izjemno. Album zgrabi. Že takoj uvodoma, ko pisto za njegov izlet pripravlja atmosferična “Oprosti što te budim”. Skladba bazira na dveh akordih, a fokus takoj prevzame Zeljić, ki skozi naracijo že v uvodu kreira pečatni drama teater. Plošča dejansko vzleti z drugo skladbo “Poziv na zabavu”, s koketno potentnim ritmom, všečnim »jangle« odzvenom kitar ter pečatnim refrenom. Sicer so skladbe izjemno raznolike med seboj. Posedujejo pa skupno goriščno artistično točko, ki je generator eklekticizma skupine in njene edinstvene magije. Edinstvenega glasbenega sveta, ki te kot ocean vsrka vase in v katerem sanjavo pluješ dobrih 55 minut. Težko je izbirati favorite. Nasploh je sredinski del albuma izjemno močan, in to v sosledju vse od naslovne skladbe, pa tja do skladbe “Možda nova priča”. Sedma skladba, to je “Nočna zgodba”, prinaša odklon, saj je bend vanjo odlično integriral godala, ki ji dajejo drugačen ekspresivni šarm. Vsaka skladba je zaključena samorasla in samostojna artistična entiteta. S svojo izdelano karizmo oziroma izpovednim karakterjem. Navdiha in kipeče kreativne energije je bilo v prebitku, v kakovostnem smislu pa so vse skladbe albuma na enakovrednem izpovednem nivoju. Artističnih klecljajev ni. Dosegajo visok kakovostni standard, in kot povedano, svoje albumske favorite morate to pot definirati sami.
Predvsem je treba v tem albumu uživati tako, da se prisluhne njegovim detajlom. Zanj si je treba vzeti čas. Eno je vokal Ognjena, drugo je interakcija instrumentalistov, ki skupaj funkcionirajo izredno prepričljivo. Vse to dopolnjevanje kontrastnih prelivov med ritem sekcijo in kitarami ter klaviaturami pa z dodanimi finesami, tako v prehodih, kot v mid eight pasažah. In konec koncev … Bend je mislil tudi na dodatno kontrastiranje kompozicij z dodatnimi vokalnimi harmonijami ženske narave, s čimer krepijo drama moment in čustveno napetost. Vzpostavljen kontrast do srednje in nižje intoniranega moškega vokala je tako več kot všečen.
Album močnih ekspresivnih nians. Koprneč, strasten, otožen, a obenem čvrsto prizemljen. Art rock album, ki mu težko kaj dodaš ali vzameš. Bogunov so za snemanje tega albuma vstopili v studio s konkretno izdelano karakterno identiteto, ki jo pooseblja ta izvrstni niz trinajstih skladb izdelanega intelektualnega eklekticizma. Navduševal bo tiste, ki iščete bogato zvočno aranžiranje, male detajle, a hkrati muzikalnost, naklonjeni mu bodo tudi Yu-rock nostalgiki. Album grabežljivega melosa in sporočil, ki ga preprosto razganja od vse iskrene srčnosti!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Oprosti što te budim (04:05)
2. Poziv na zabavu (03:36)
3. Ostajem sam (03:25)
4. More bijesa (04:47)
5. Našel sem (03:09)
6. Daj mi ruku (04:45)
7. Nočna zgodba (04:22)
8. Kralj usprkos sebi (03:06)
9. Možda nova priča (04:07)
10. Jedini sin (ft. Mijo Popovič) (05:21)
11. Dobro jutro 2 (04:11)
12. Ti nikad ne kažeš (03:42)
13. Ubij me (05:56)
Zasedba:
Ognjen Zeljić – vokal
Peter Pavičić – kitara
Vladimir Zelić – kitara
Boris Holešek – bas kitara
Rok Skoliber – bobni
Sodelujoči glasbeniki:
Mijo Popovič, Igor Barišić, Edin Biščić, Karel Šrot, Mirko Medved, Staša Marolt, Eva Klinc, Davor Klarić, godalni kvartet Ratka Zekića, Mitja E. Centrih
