Lokacija: Ljubljana / Ljubljanski grad / Slovenija
Datum: četrtek, 27.06.2019
Gremo kar na prizorišče. Ura je malo pred osmo in smo na začetku prvega Bluesland festivala, zakonitega dediča oziroma naslednika nekdanjega tolminskega Motörcity festivala. Prvi dan, prvi izvajalec. Bad Notion. Slovenci. Edini slovenski izvajalec na letošnji izdaji tega mednarodnega blues festivala. Bad Notion so, in to sem že večkrat zapisal, neverjetna zasedba, tako za današnji čas, kot tudi za slovenski glasbeni prostor. Grega Smola Crnkovič je torej tisti mož, ki je, kot glasnik nove generacije rockerjev, prevzel nase doktrino svetovne zapuščine bluesa in jo ob dveh nič manj izpiljenih virtuozih ter sestavi udarnega tria prenesel oziroma transformiral v novo prekrasno blues rock avanturo. Nova generacija, za nove čase torej. Bend je v uri nastopa preigraval večinoma avtorske stvaritve (Gunkoza, Cikorija, Arabia, Bossa Noga,…), ki naj bi v kratkem našle prostor na studijskem prvencu, dodal priredbi Hendrixa in Stevie Ray-Vaughana in znova polnokrvno prepričal z resnično neverjetno ubranim in izpiljenim nastopom, kjer ni bilo najti kiksa. Ob Gregi, zapolnjujeta trio z neverjetno agilnostjo in tehnično izpiljenostjo še bobnar Žiga Korenčič ter basist Rok Skoliber in energetske silnice so v tem triu resnično izvrstno razporejene. Čeprav prevzema Grega pozornost, saj prispeva vodilni vokal in maratonski pejsaž bravuroznega soliranja, kjer je pred tem moral lep čas mdr. spati s knjigo tablatur in notnih črtovij Steve Ray Vaughana, je doprinos ostalih dveh pajdašev v tem udarnem blues rock triu, jedrnato zaznaven. Grega je hiter, iznajdljiv, poseduje kontrolo, natančnost ter pretanjen občutek za gradacijo drame znotraj daljših instrumentalnih delov. Ne glede na kratek karierni čas, je njegova veščina obvladovanja šest strunske teorije, že konkretno dodelana. Bend je iz nastopa v nastop vse boljši in boljši, fantje pa dosegajo, glede na to, da so novinci, s svojim nebrzdanim talentom potence in izvedbene briljance, že sedaj pravo malo »badnotionmanijo«, ki je podobna tisti, ki so jo vsega ščepec let prej zanetili Prismojenci ter tako ob Prismojencih, vodilna skupina, ki nosi danes na slovenskem štafeto pravega mini blues revivala. Čeprav skromni fantje, ki pa odmerjajo orjaške korake v esenco bluesa. Le temu dodajajo tudi elemente rock nabrušenosti, funk kinetizma, v Arabiji ni tuja raba arabesk. Bend, ki odločno trka na vrata vročih skupin novega blues revivala in bend o katerem bomo še veliko lepega slišali in prebrali. Izvrstna uvodna izbira torej za odprtje festivala in fantje. Nestrpno čakamo vaš studijski prvenec.
Po Bad Notion se je predstavili francoski blues rocker Manu Lanvin, ki je definitivno dal vse od sebe, da prepriča peščico obiskovalcev. Med drugim se je s svojo bleščečo modro kitaro sprehodil tudi med obiskovalci pod odrom. Čeprav je Lanvin francoski izvajalec, se je nedvomno čutilo vpliv ameriške blues šole. Energični Lanvin, katerega sta spremljala zgolj basist in bobnar, je s svojim igranjem, kjer se je kazal vpliv Jimija Hendrixa in Stevie Ray Vaughanana, več kot prepričal. Lanvin ima za seboj že ducat albumov. S pokazanim si definitivno zasluži večjo pozornost. Pričakal ga je razgled na zdesetkano prizorišče, kjer mu je prisluhnilo ducat obiskovalcev, a si s tem ni pretirano belil glave, pač pa skočil z odra in odigral lep kos solaže v enem izmed komadov med publiko v kateri ga je med drugim pričakala tudi naša “nepoboljšljiva” ljubiteljica blues glasbe Neisha, seveda s prstom nenehno na sprožilcu “pametnega” telefona.
Sledil je Mike Sponza, ki je pripeljal precej obširno zasedbo na oder. Kitarist, ki je zase trdil, da je produkt šestdesetih let, je s svojim nastopom pokazal obilico izkušenj. V ospredje je prav tako prišel blues po vzoru šestdesetih let, kar sta kasneje potrdili tudi dve, proti repu koncerta nastavljeni, priredbi legendarnih Cream. Vse skupaj je bilo bolj poskočno, seveda pa ni manjkala kakšna počasnejša oziroma bolj umirjena skladba. Mike Sponza je naš stari znanec, ki je dobro povezan tudi s sodobno slovensko glasbeno sceno, saj je že mnogokrat nastopil pri nas. Je silno izkušen in cenjen glasbenik, ki je v karieri sodeloval z imeni, kot so Bob Margolin, Ian Siegal, Georgie Fame, Pete Brown, Lucky Peterson, Louisiana Red in nenazadnje s slovenskim asom jazz kitare Primožem Grašičem. Sponza je odprt za različne izzive in mu ni mar, če nastopa sam na odru, ali v duetu, prav tako pa mu niso tuja povezovanja v razširjena članstva glasbenih kolektivov. Bluesland je s prihodom Sponze dobil tisto dodatno začimbo šegavosti, tako da se je v nastopu Sponze, ki je pri nagovorih veliko duhovičil, resnično dalo uživati. Sponza je, kot omenjeno, v karieri preizkusil domala vse, še posebej pa mu niso tuja sodelovanja in povezovanja z “big band” orkestri. Prav zato stremi za tem, da je tudi njegova aktualna spremljevalna zasedba veččlanska, v katero sta integrirani tudi dve dodatni spremljevalni vokalistki in pihalna sekcija! Oktet s Sponzo na čelu, je tako na odru zgradil stasit, bogat in pečaten zvok, ki se je šibil od koketnega “groova”! Sponza je tudi zelo soliden vokalist in več. Za Italijana mu gre prepevanje v angleškem jeziku silno dobro in to je njegov adut, ki mu vselej odpira vrata na stežaj do odrov mednarodnih prizorišč.
Kot glavni izvajalec dneva se je prvi dan na Blueslandu predstavila Ana Popović, ki se v Sloveniji ni ustavila prvič. Nazadnje je nastopila v Ljubljani pred štirimi leti v Kinu Šiška, dan zatem pa še na mariborskem Lentu. Popovićeva je kitaro pričela igrati v najstniških letih. Nad njo pa jo je navdušil njen oče. V nekaj letih jo je tako vzljubila, da se odločila za študij kitare na Nizozemskem, kjer se je tudi zgodil preobrat v njeni karieri, ko je začela nastopati po vedno večjih koncertih ter tudi festivalih. Dandanes po mnogih albumih Popovićeva predstavlja praktično vrh sodobne blues rock scene, obenem pa dokazuje, da je tudi ženska lahko vrhunska blues glasbenica.
Ana Popović, ki je prišla na Bluesland z novim albumom v žepu imenovanim “Like It On Top”, koncertov ne jemlje z rezervo. Poskrbela bo za poln zvok, zato jo vedno spremljajo dodatni glasbeniki, ki so tudi tehnično “brezhibno” urjeni. Poleg bobnarja in basista so za bogatejšo zvočno sliko skrbeli še klaviaturist, trobentač in saksofonist. Profesionalnost Popovićeve se je pokazala tudi torej z ekipo, ki jo spremlja na turneji. Pri vsakemu članu se je videlo, kakšna je njegova vloga. Sama sinhronizacije članov ekipe je bila na odličnem nivoju, s čimer glavni adut lahko tudi lažje izvaja svoje skladbe.
Popovićeva je na oder prišla po uvodni skladbi, kjer je pokazala svoje spretnosti. Soliranja tu kar ni zmanjkalo, a vendar tu ni bilo pretiravanja kot pri kakšnih virtuozih. Seveda pa kapo dol za nastop v visokih petkah, s katerimi je tudi nadzirala svoje efekte. Ana Popović je s svojim repertoarjem odigrala veliko svojih hitov ter tudi kakšno priredbo. Z odigranimi skladbami je plavala v blues vodah, seveda pa ni izostala tudi kakšna funk ali jazzersko obarvana skladba. Večplastnost njenega igranja vsekakor daje še en razlog več, da se jo toliko bolj ceni. Nedvomno vrhunski nastop, ki so si ga obiskovalci dobro zapomnili.
besedilo: Primož Novak & Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
