Lokacija: Ljubljana / Ljubljanski grad / Slovenija
Datum: petek, 28.06.2019
Končno je tu zadnji junijski petek 2019. Še en žgoči dan, vendar obenem osrednji dan letošnje prve izdaje festivala Bluesland, ki se je tako preimenoval iz Motorcityja in se iz Tolmina preselil v Ljubljano, točneje na Ljubljanski grad. Drugi dan festivala je odprl hrvaški izvajalec Tomislav Goluban s svojo spremljevalno zasedo! Izredno vešč in spreten orgličar ter vokalist.
Malo pred osmo zvečer je pričel ta izvrstni in mednarodno priznani orgličar s svoj predstavo in ob spremljavi svojega kvarteta izvajati slikovito mešanico roots bluesa, country, recimo kar ameriške tradicionalne glasbe, ki pa jo je zanimivo sem in tja začinil celo z nekaj etno melosa domačih zagorskih korenin. Vseskozi izredno šegavo, opremljeno z domiselnimi rešitvami in s polnokrvnim zaletom, kar je pomenilo, da je njegova predstava dostavila vpogled v glasbenika, ki razvija svoj samonikli glasbeni karakter, ob sicer zelo domačem in znanem odzvenu, kot ga generira sama šablona blues glasbe. Tomislav je mož, ki se hitro popolnoma vživi ter z neverjetno spretnostjo prehaja zdaj iz centralne vloge orgličarja, zdaj v zelo dobrega vokalnega interpreta, pri tem pa mu nikakor ni tuj »plesni korak«, saj vseskozi vsaj po malem treska in tolče z nogo ob tla, ko narekuje sam sebi ritem in kot pogonski motor poveljuje svoji skupini. Gre za izredno cenjenega glasbenika, dobitnika številnih priznanj, je celo endorser orglic znamke Hohner, ki se lahko pohvali tudi z bogatim glasbenim opusom, saj nenehno izdaja albume. V letošnjem letu je izšel najnovejši »Chicago Rambler«. Definitivno mož, ki s svojim energičnim in vihravim temperamentom, strastmi in podoživetostjo, kaj hitro pridobiva simpatije in naklonjenost množic. Čeprav je drugi dan obetal le nekoliko večji obisk od prvega, si je Tomislav definitivno za svojo izkazano odrsko imenitnost in veščino slikovitega nastopa, zaslužil mnogo, mnogo več pozornosti.
Laura Cox! Sledil je nastop vražje Laure Cox in njenega udarnega tria! Kvartet torej. Laura Cox je v prvi vrsti rockerica, prej punca, ki ima več skupnega z Joan Jett in Lito Ford, kot z bluesom. To je naznanila tudi srborita in nazobčana rock’n’roll drža, ki je evocirala na eni strani tako vzvode starih dobrih Judas Priest, Saxon, Thin Lizzy, kot na drugi porogljivosti southern rocka. »Ostro oblečena punca« je odeta v usnjeno jakno, švigala strele iz oči in prav čutilo se je, da je lačna nastopanja. Žal pred skromnim obiskom, pa vendar. Zavor ni bilo in bend je tresel klofuto za klofuto, ko je tekal po odru in agilno izkoriščal njegovo prostranstvo. Laura Cox je ob kitaristki tudi prodorna pevka in poseduje tisto prevzetno avtoritativno držo, ki prevzema fokus poslušalca, obenem pa je kot dekle, izvrstni kitarski soler in akrobat igranja kitare, ki je med koncertom dodatnega kitarista le redko spustila »predse«, torej na pozicijo soliranja. Retro sučno in nostalgično, oprtano s sočno škripavo in prodorno zaveso potentnega kitarskega rifanja, okretnih solaž. Brez kompliciranja, pač pa z obilico drzne, srborite, visoko oktanske drže, s katero je karizmatična glasbenica polnokrvno prevzela poslušalce ter tako dostavila s svojo ekipo pravo retro-hard-heavy rockovsko maševanje. Laura Cox, sicer glasbenica francosko-angleških korenin, je na Blueslandu predstavila svoj studijski prvenec »Hard Blues Shot« (2017). In seveda gladko prepričala! Nastop, ki bi ga še kar poslušal in poslušal!
Sven Hammond je naš stari znanec, ki je nastopil na lanski izdaji festivala Motorcity v Tolminu in že takrat polnokrvno prepričal z izrednim pristopom. Pravzaprav je na letošnjo prvo izdajo Blueslanda prispel z enako spremljevalno ekipo, v kateri je prevzemal pozornost seveda silno živahni in agilni vokalist Jared Grant, ki je edini novinec v ekipi. Sven Hammond, originalno Sven Figee, je odrski šov začel s podaljšanim uvodnim jamom, kjer si je bend ogreval ude in prste, vsekakor pa je sicer odlični in izkušeni nizozemski »hammondist« kaj hitro stopil v središče dogajanja, ko je natresel nekaj prevzetno čokatih Hammond liniji, ki jih je oplemenitil s solistično duhovitostjo in zabelo. Bend je tudi na tem koncertu predstavljal še vedno aktualni studijski album »Ritual« (2017), s katerega sta našli prostor v repertoarju Ceasar, pa naslovna skladba. Koncert je odprla Moet Jit Wete, odigrane so bile še The Usual Suspect, pa Hero, rock’rollovsko našpičena Happy People,… Odličen blues funk fusion bend,v polno otipljivem ravnovesju med jamom in muzikalično dostopnostjo, ritmično koketno mičnostjo. Sven je mojster svoje obrti, bend gradi izreden žmoht, deluje krepostno, uigrano, kemično učinkovanje medsebojnih vezi namiguje na to, da gre za škvadro, ki se med seboj izredno dobro pozna! Potenca!
Richie Kotzen kot glavni nosilec drugega dne festivala je seveda dostavil tega dne tudi hkrati festivalski vrhunec. Kotzen od pamtiveka nastopa kot udarni trio, družbo mu vselej delata še dva virtuoza v ekipi. Basist in bobnar, ki pa nista stalna člana in praviloma zdržita na svojih pozicijah le nekaj turnej, saj velja Kotzen za kantavtorja in samostojnega umetnika, ki je ob dejstvu odličnega kitarista in pevca, postal polagoma tudi izpopolnjen multi-instrumentalist in producent, kar pomeni, da lahko v studiu postori vse popolnoma sam. Ob mnoštvu nenehno se porajajočih ustvarjalnih idejah oziroma svobodoljubnih domislicah, potrebuje tak glasbenik tudi ogromno prostora in svobode, da se lahko prosto razvija in izraža. Novi studijski album je v nastajanju, aktualni in skupno dvajseti »Salting Earth«, pa je izšel predlani. Kotzen je tudi na tokratnem obisku Slovenije znova polnokrvno očaral in začaral. Sicer je deloval koncert v občem seštevku zelo rutinsko. Preprosto. Toliko kilometrine imajo njegovi prsti in glasilke. In Kotzen, ki je v svojem purizmu iskanja organskih vibracij ter naravnih tenov, že lep čas presedlal na golo ubiranje strun ter pri tem popolnoma ukinil rabo trzalice, postaja skozi leta tako pretanjen in mehak, dobesedno filigransko čuteči umetnik, da kitara med svojim ječanjem dobesedno oživlja vsa umetnikova čustva. Soulovski vokal, za katerega misliš, da pripada temnopoltemu glasbeniku, ko zamižiš, zori kot staro dobro vino, je pa Kotzen nad vsem kar slišimo v njegovih kompozicijah navdahnjen tudi nad deli motown bendov, ljubi pa tudi stesano muzikaličnost pop zasedb, kot sta Hall & Oates. Njegova špura ni prvenstveno blues, pač pa je glasba sicer jedro zagledana vanj, vendar pa najdemo v talilnem loncu ekspresivne fuzije tudi obilje elementov hard rocka, popa, soula in celo jazzovske fuzije. Richie Kotzen je torej absolutni glasbeni posebnež in unikat. Uporablja tudi lepo bero sweep picking tehnike, kar se igri brez trzalice perfektno prileže in to daje njegovemu stilu dodatno noto neobičajnosti, točneje edinstvenosti. Njegovo je soliranje stik s čarobno prevzetnostjo, kadar pa se znajde za mikrofonom, spretno menja vlogo briljantnega kitarista, za nič manj briljantnega pevca. Kitarski virtuoz in izvrstni vokalist je v repertoarju med drugim odigral Peace Sign, Love Is Blind, Remember, Fear, Bad Situation, Doin’ What The Devil Says to Do, novo Venom, kjer je uročil z izrednim bendanjem znotraj rifa, ko je prepeval zahtevne vokalne linije, pa Stand iz časov njegovega bivanja pri Poison, Go Faster in Fooled Again – slednje tri proti zaključku.
Zanimivo je to, da je glavnino koncerta Kotzen preigral s smetanasto Fender Stratocaster kitaro in da je le uvodoma uporabljal svoj standardni »Tele«. Mož, ki je znova uročil s svojim nastopom in žametostjo. Takšna so bila tudi pričakovanja, ki jih je Kotzen torej s peresno lahkoto opravičil. Drugi dan se je sklenil z novim bravuroznim nastopom enkratnega Kotzena.
besedilo: Aleš Podbrežnik & Primož Novak
fotografije: Aleš Podbrežnik
