Založba: Nuclear Blast Records
Datum izida: 21. 8. 2020
Produkcija: Blues Pills
Dolžina albuma: 41.30 min
Zvrst: Blues/Psychadelic Rock
Ocena: 9.0/10
Blues Pills so zgodba o uspehu. Pogrevajo stare dobre blues in rock’n’roll reči. Od nekdaj. Iz plošče v ploščo so v tem vse bolj in bolj prepričljivi. Resno. Ne odkrivajo tople vode, a česar se lotevajo zgrabi in prevzame. Ker so v vsem česar se lotevajo preprosto povedano brezmadežno iskreno iskrivi in stvarni. Eden od glasbenih postulatov pravi, da je ženska duša lahko znatno bolj prodorna in pečatna ter prevzemajoča, če se preda rocku in rollu in rokuje z njim, kot moška. Poglejte samo Janis Joplin. In to gotovo velja tudi za osebo iz drugega časa, drugega prostora in druge generacije. Nič manj srčno in predano Švedinjo Elin Larsson. Ob njeni vokalni figuri, so ostali člani v skupni Blues Pills dejansko le »statisti«. Okej, naj izprežem, pa čeprav prejšnja poved ni daleč do resnice. Izjemna vokalistka, strastna in prevzetna, da ji ni para. Pravo odkritje! Da, in to se je zapisalo že prej in zapisalo se je tokrat znova.
Blues Pills niso (več) začetniki. Daleč od tega. Odrasli so. A delujejo tudi na »Holy Moly!«, kot da so komaj začeli. So nekaj najboljšega kar lahko pride iz garaže in zveni v letu 2020 retro-zvočno in maksimalno nostalgično, bluesovsko našobljeno, oprtano s hreščavo oscilacijo in feedbackom mikrofonije, ki kot balzamični preliv bogati bolščavo kitarsko fraziranje, kontrastno podprto s koketnim ritmičnim groove galopom. Gre za vibracijo izjemne globine in kot povedano. Ob dirigentstvu strupeno razvnetega vokala Elin Larsson, ki daje čaru Blues Pills pravi raketni pogon.
Človek bi mislil, da so se dobre reči končale z odhodom kitarista Doriana Sorriaux iz skupine. Ne. Vsekakor kitara na trenutke ni tako pretanjena in ni več tistih finih okraskov, ki so bili vpeti v aranžiranje preteklih del, vendar pa roko na srce. So Blues Pills pravzaprav sploh kdaj resnično stremeli za posebno imenitnim zvokom, ki bi bil celo pretirano loščen? Ne! Od vselej je poveljevala slečena prvinskost. Stari dobri »reverb« je tu, tudi »stereochorus« (npr. Longest Lasting Friend) in ob hreščavem »overdriveu«, si človek ne želi več! Vedno, ko steče debata o Blues Pills.
Po letu 2016 se je torej zgodilo veliko stvari za skupino. Zgradila je svoj lastni studiu, v ruralnem okolju Švedske. In Blues Pills ohranjajo zvesto prisego analognemu zvoku. Uporabljajo starinske znamke svojih instrumentov in starinske pristope snemanja. In to je najbolje. Ker so zimzeleni in brezčasni Pristop s katerim nikakor ne moreš ustreliti v prazno in s katerim tvoja glasba vselej, ne preseneti, pač pa popolnoma prevzame poslušalca. Zack Anderson je prešel iz basista na pozicijo kitarista in je precej drugačen kitarist kot Dorian Sorriaux. Novi član skupine pa je postal Kristoffer Schander.
Kolikor je torej tiste zvočne prvinskosti, surovosti in nebrzdano rezgetave energičnosti, pa je na drugi strani k vsej tej zgodbi vpete tudi premetenosti, ki izvira iz švedske perfekcionistične premetenosti (tri četrtine skupine je švedskega porekla). Uvod se odpre v kombinaciji čisto zvenečih kitar, kar nemara preseneti, čeprav je Proud Woman izrazito grabežljiva skladba, pa vendar. Od Blues Pills pričakuje človek na novi plošči otvoritveno skladbo, ki brezkompromisno žge. Skratka Blues Pills so detajlisti. Kolikor zveni album razvratno, prvinsko, garažno zabeljeno in če želite retrozvočno hipijevsko in psihadelično, je v aranžiranju vpete poleg kar precej konciznosti. Treba je imet v uvidu to, da se piše leto 2020 in ne era, v kateri je nastajala glasba, iz katere črpajo navdih Blues Pills navdih. Zato se morajo posluževati premetenih trikov rekreiranja retro-zvočnosti, saj je niso nikdar dihali in živeli v času njene aktualnosti, čeprav so veliki oboževalci in častilci te glasbene zapuščine. Wish I’d Known dolguje v navdihovanju vsaj mimobežno zahvalo Petru Greenu in njegovemu Albatrosu – vsaj kar se narekovanja uvodne fraze tiče. Blues Pills so torej preizkusili na tem albumu stvari, ki jih prej še niso. Ravnokar opisani »trik«, je le eden na albumu. Pod kožo zapisani psihadeličnemu bluesu in rhythm and bluesu, so to pot Blues Pills postregli z nekaj več spogledovanja s funkom, kot je to v uvodni grabežljivi Proud Woman, Kiss My Past Goodbye in Bye Bye Birdy. Potem sta tu California, pa tudi pred koncem najdaljša Song from a Mourning Dove, ki sta mehkejši in bolj subtilni in nakazujeta, da je Ellin velika ljubiteljica lika in dela Janis Joplin. Sploh kar se skladbe California tiče saj deluje v njeni vokalni izvedbi, kot vrste posvetila ikonski pevki. Tu je resnično togotna Low Road, kjer se Elin razstreli na vse konce in kraje in kjer dodajajo frazam in skladbi vso silovitost skorajda tribalni bobni. Dust je fantastična balada. Pravi bluesovski valček, v katerem žari vokal Elin Larrson v podajanju soul pričeske, s posebno intenziteto.
Album resnično zabava in prevzema hipoma. Ker je preprosto povedano tako iskren. Odigran je po principu koncertne izvedbe v studiu. Trije Švedi in Američan so vsekakor precizni, pa obenem dovolj koncizni, da v preciznosti tokrat ne pretiravajo, saj uspejo rekreirati tisto popadljivo vibracijo produkcije, ki se slikovito veže na vibracijo tovrstnih albumov izdanih na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta.
Blues Pills so s tretjim albumom v svoji devetletni karieri postregli z največjo mero idejne raznolikosti in pronicljive svežine. Ostajajo zvesti svoji tradiciji, vendar so na novem albumu preizkusili nove stvari in jih silno spretno vpeli v svoj slog, ki je tako postal zrelostno artistično nadgrajen. Sprememba v postavi je v primeru sloga, ki je retrozvočen in se lahko kaj hitro izpoje, bila silno dobrodošla in nova kemija v skupini resnično fenomenalno vžiga. Elin je znova postregla z izjemno vokalno predstavo ob kateri se v dobrih 40 minutah nenehno ježi koža, bend pa igra z zavzeto silovitostjo in izjemno intenziteto. »Holy Moly!« velja za enega najbolj iskrenih dosežkov, ki bo prepričal prav vse, ki jih magija rocka in rolla vsaj kanček gane. Stare prdce, ki bodo s tem Blues Pills albumom ugotovili, da Woodstock še kar traja in vse mlajše sledilce, ki imajo namesto kamna, srce široko odprto za vstop prvinske magije rocka in rolla. Album deluje “otroško naivno”, ker nagovarja z deviško iskrenim navdušenjem, čeprav stojijo zadaj izkušnje in kilometrina. Prav zavoljo tega dejstva je jasno, da so Blues Pills postali z njim še za eno stopničko zrelejši in izkušenejši. Zato je album »Holy Moly!« korak naprej in navzgor. Delo artistične nadgradnje! Štiri letni presledek med novim albumom in predhodnikom »Lady in Gold«, je pri tem prav tako odigral pomembno vlogo.
To je album, kjer narekujejo rock’n’roll ženske, ki se jim lahko le prikloniš. In Elin je v tej mojstrovini postala z albumom »Holy Moly!« prava kraljica! »Holy Moly!« je album, ki vas bo v 41. minutah držal čvrsto hipnotično ob sebi in si ga boste vrteli vedno znova in znova. Blues Pills so z njim prerasli v vrhunske glasbene obrtnike. Na vrhunski način združujejo glasbeno zimzelenost, ki se je porajala na planetu pred dobrimi petimi dekadami, s sodobno percepcijo rocka in bluesa, ki jim vre v ožilju.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Proud Woman
2. Low Road
3. Dreaming My Life Away
4. California
5. Rhythm In The Blood
6. Dust
7. Kiss My Past Goodbye
8. Wish I’d Known
9. Bye Bye Birdy
10. Song From A Mourning Dove
11. Longest Lasting Friend
Zasedba:
Elin Larrson – vokal
Zack Anderson – kitara
Kristoffer Schander – bas kitara
André Kvarnström – bobni, spremljevalni vokal
Sodelujoči glasbeniki:
Erik Harrström – klavir na skladbah št. 4 in 10, godalni aranžmaji na skladbi št. 10
Rajmund Follman – čelo, aranžiranje
Fredrik Hulthe – viola
Tino Fjeldli – violina
Jesper Lindell – spremljevalni vokal
Tom Eriksson – spremljevalni vokal
Roya Sarvestani – besedilo za skladbo št. 9
