Blue Öyster Cult – Nepozabno koncertno druženje z mističnimi in skrivnostnimi heavymetalskimi pionirji (2023)
Blue Öyster Cult
Ljubljana / Media Center / Slovenija
ponedeljek, 28. 8. 2023
Še nedavno nazaj bi osebo, ki bi si drznila napovedati, da bodo legendarni ameriški težki rockerji Blue Öyster Cult nastopili v Ljubljani in to na enem od samo treh datumov evropskega dela aktualne koncertne turneje, preostali slovenski ljubitelji te slovite skupine samo pomilovalno in posmehovalno potrepljali po rami, če že ne napotili v posebno ustanovo za duševno zdravje. Toda čudeži se vsake toliko časa dogajajo in prvo slovensko gostovanje Blue Öyster Cult v skoraj povsem novi ljubljanski koncertni dvorani Mediacenter Cvetličarna je v izteku avgusta postalo resničnost. Kljub temu, da je marsikdo od obilnega dežja bolj ali manj spranih obiskovalcev s težavo našel njen vhod, se je nova dvorana na koncu izkazala za povsem posrečeno izbiro.
Skupina, ki se v Evropo poda ob zelo redkih priložnosti, med ljubitelji hard rocka in heavy metala upravičeno uživa kultni status ter je pogostokrat postavljena ob bok Black Sabbath kadar se govori o ključnih pionirjih zgodnjih metalskih zvokov. Termin ‘heavy metal’ je bil prvič uporabljen prav v zvezi z njimi, medtem ko so njihova pogostokrat mistična, fantazijska, konspirativna in okultna besedila v navezi z nekaterimi ikoničnimi kitarskimi frazami znotraj njihovih največjih uspešnic prav tako imela izjemen vpliv na razvoj žanra. Nič čudnega, da je bilo zanimanje za nastop Blue Öyster Cult veliko in je prišlo na koncert, kljub turobnemu vremenu s strašljivimi padavinami, tudi veliko tujih obiskovalcev.
Blue Öyster Cult že več kot pet desetletij vodita edina preostala člana njihove klasične zasedbe, ki sta hkrati kitarista in pevca: kitarski mojster Donald ‘Buck Dharma’ Roeser, ki je v bandu že od ustanovitve leta 1967, ko so se imenovali še Soft White Underbelly, ter njegov enako karizmatični pajdaš Eric Bloom, ki se občasno iz glavnega pevca in kitarista prelevi v klaviaturista. Oba sta avtorja večine njihovih največjih uspešnic in brez njunih kitarskih in pevskih talentov si ni moč predstavljati zvočne podobe te kultne skupine. V bandu se že od leta 2004 dalje nahajata tudi odlični ritem kitarist/klaviaturist/pevec Richie Castellano ter prav tako imentni bobnar Jules Radino, medtem ko se je dolgoletni basist Danny Miranda, ki ga poznajo tudi ljubitelji skupine Queen, po nekajletni odsotnosti, leta 2017 vrnil nazaj med stare pajdaše.
Pred prihodom na oder so ‘agentje v črnem’, podobno kot to na aktualni turneji počnejo njihovi ‘učenci’ Iron Maiden, zavrteli kultno Vangelisovo glasbeno temo za film ‘Iztrebljevalec’. Na nekaterih datumih ameriške turneje pred nastopom radi zavrtijo tudi glasbeno temo iz ‘Igre prestolov’, ki pa se precej manj poda njihovemu liku in delu. Nabor izvedb med ljubljanskim nastopom je marsikoga pozitivno presenetil, saj je bil popolnoma drugačen od tistega izpred dveh dni nazaj, ko so nastopili v Angliji, kar je bil njihov prvi evropski datum aktualne turneje. Svoj nastop so odprli s priljubljenim standardom “The Red & the Black”, ki izvira iz njihovega drugega albuma “Tyranny And Mutation” (1973) ter že takoj dokazali, da so v odlični koncertni formi. Buck še vedno uporablja isto, posebno električno kitaro znamke Steinberger, brez vratu in z luknjami v slogu švicarskega sira, na katero je igral ob našem prvem koncertnem srečanju z Blue Öyster Cult v Münchnu, kar se je zgodilo pred natanko dvajsetimi leti. Buck tovrstnemu, specifično modificiranemu modelu kitare ljubkovalno pravi ‘Cheeseburger’.
Prvo večje presenečenje tega večera je bila izvedba skladbe “Dr. Music” s pogostokrat spregledanega albuma “Mirrors” (1979) po kateri je nekoč naziv dobila tudi že zdavnaj ugasla slovenska glasbena revija posvečena hard rocku in heavy metalu. Z novega albuma “The Symbol Remains” (2020), ki je uspešno nadaljeval skorajda neverjetni, redko videni niz ene izmed redkih težkorockerskih skupin brez šibkega studijskega dosežka, so odigrali dve skladbi in sicer “That Was Me” ter “Tainted Blood”. Na slednji je glavni vokal prevzel Castellano, ki se ni izkazal samo kot občasni pevec in klaviaturist, temveč tudi kot imeniten kitarski virtuoz in Buckova mlajša konkurenca na tem področju. Prvi vrhunec večera je predstavljala izvedba nepozabne “Fire Of Unknown Origin” (1981) klasike “Burnin’ For You”, ki sodi v sam vrh njihovih najboljših del in na kateri v vlogi glavnega pevca blesti Buck. Blue Öyster Cult so se v svoje t.i. ‘črno-belo’ obdobje vrnili z “ME 262”, ki izvira iz tretjega albuma “Secret Treaties” (1974).
Od ‘novejših’ del oz. tistih, ki niso bila ustvarjena več kot štirideset ali petdeset let nazaj. smo v tem večeru slišali tudi odlični, a pogostokrat spregledani “Harvest Moon” z albuma “Heaven Forbid” (1998), ki je za marsikoga nekoliko mlajšega privrženca predstavljal prvo ‘bližnje srečanje’ s to skupino, medtem ko nas je “Hot Rails To Hell” vrnil nazaj v svet ‘tiranije in mutacije’ oziroma nazaj v leto 1973, ko so bili pogostokrat promovirani kot ameriški odgovor na Black Sabbath. Buckova solo točka, imenovana “Buck’s Boogie”, ki jo izvaja že več desetletij, je predstavljala lepo popestritev koncertnega nastopa in temeljit prikaz raznovrstnih odlik njegove kitarske tehnike in izjemnega talenta.
Med lepa presenečenja se lahko šteje tudi izvedbo skladbe “Then Came The Last Days of May” iz istoimenskega prvenca, ki je izšel davnega leta 1972. Znotraj te skladbe se lahko jasno slišijo psihedelične korenine težkorockerskih pionirjev. Temu je sledila izvedba treh velikih uspešnic, ki so dobro znane tudi tistim, ki Blue Öyster Cult poznajo zgolj površno ali pa niti ne vejo za katero skupino gre, čeprav so na radiu že večkrat slišali nekatera njihova najbolj znana dela. S kultnim “E.T.I. (Extra Terrestrial Intelligence)” smo se vrnili na njihov najbolj čislan album “Agents of Fortune” (1976) ter se znašli sredi težkorockerske različice ‘Dosjejev X’. V svet orjaških pošasti iz japonskih filmov so nas povabili z izvedbo vselej zabavnega “Spectres” (1977) zimzelena “Godzilla”. Buck si je nato ponovno privoščil krajšo solo točko. Po njenem zaključku je napočil vrhunec večera z izvedbo njihove najbolj razvpite uspešnice “(Don’t Fear) the Reaper”, ki jo je izdatno popularizirala prisotnost v prvem filmu iz serije grozljivk ‘Noč čarovnic’ in katero pozna veliko ljudi, ki sicer nima pojma kdo je njen izvajalec. V dodatku so, za razliko od nastopa v Angliji dva večera nazaj, odigrali tri namesto ene skladbe, kar pomeni, da so pozitiven odziv publike znali ustrezno nagraditi. Precej obskurni “Tattoo Vampire”, prav tako z albuma “Agents of Fortune”, je bil morda celo največje presenečenje celotnega večera. Po srečanju z vesoljci, orjaškimi monstrumi, gospo s koso ter vampirji, se je likom iz grozljivk pridružil še “Harvester of Eyes” z albuma “Secret Treaties”. ‘Agentje v črnem’ so nastop, pričakovano, zaključili s svojo prvo uspešnico “Cities On Flame With Rock and Roll”, skladbo, ki je zaradi besedila o popolnem razdejanju kot posledici nuklearne vojne, žal aktualna bolj kot kdajkoli prej.
Ljubitelji eklektičnega težkega rocka z inteligentnimi besedili so v tem večeru prišli na svoj račun. Blue Öyster Cult so dokazali, da je njihova koncertna forma tudi po več kot petih desetletjih še vedno v špici in ves čas se je videlo, da med svojim nastopom neizmerno uživajo. Še vedno ostajajo ena najbolj vznemirljivih težkorockerskih skupin, pa naj bo to ‘v živo’ ali v studiu. Tudi ozvočenje je bilo za skoraj povsem novo dvorano spodobno tako, da so bile njihove znamenite vokalne harmonije ves čas dobro slišne. Organizatorju je treba dati prav tako posebno pohvalo, da jih je uspel pripeljati v Ljubljano. Edina manjša kritika glede ljubljanskega nastopa Blue Öyster Cult gre na rovaš tega, da nabor izvedb, z izjemo “Burnin’ For You” ni vseboval nobene skladbe iz osemdesetih, čeprav so tudi v tem obdobju ustvarili celo kopico odličnih skladb in nekateri oboževalci to obdobje čislajo še bolj od sedemdesetih. Ne glede na omenjeno manjšo zamero, nam bo ljubljansko gostovanje težkorockerskih veličin še dolgo ostalo v lepem spominu.
Avtor: Peter Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen (št. 32 & 33)
Setlista:
1. Blade Runner (taped intro)
2. The Red & The Black
3. Dr. Music
4. That Was Me
5. Burnin’ For You
6. ME 262
7. Harvest Moon
8. Hot Rails to Hell
9. Buck’s Boogie
10. Tainted Blood
11. Then Came the Last Days of May
12. E. T. I. (Extra Terrestrial Intelligence)
13. Godzilla
14. Don’t Fear the Reaper
—dodatek—
15. Tattoo Vampire
16. Harvester of Eyes
17. Cities on Flame With Rock and Roll
Koncert desetletja. Če bi mi nekdo rekel, naj naštejem tri bande, ki nikoli ne bodo igrali v LJ, bi zagotovo eden bil BOC. Fenomenalen nastop. Zvok je bil odličen in jasen, pa sem bil v prvi vrsti. Očitno dvorana kot se šika za rock koncert. Svoje seveda prispeva band s svojo glasbo, ki seveda ni zvočni zid. Se pa potihem upal na Dominance And Submission, ampak vseh želja pač ne morejo izpolniti. Zelo prijetno pa sta me presenetili obe pesmi z zadnjega albuma, še zlasti Tainted Blood, ki je super sedla v set listo in je zame morda celo najboljša pesem, ki so jo stari bandi izdali na zadnjem albumu. Za razliko od denimo Senjutsu nisem komaj čakal, da nova pesem mine.
Črna pika pa spet za mestne službe. Po koncertu se je na parkirišču zgodila neprijetnost, ki je najbrž sicer bolj udarila tujce, pred katerimi je bila še dolga pot. Najprej smo stali v dolgi vrsti, vsaj kakšnih 20 minut, da smo plačali parkirnino, potem smo pa še pred rampo obtičali za kakšnih dobrih 20 minut. Nekomu se rampa ni odprla in preden je znal ali uspel priklicati helpdesk, da so mu dvignili rampo na daljavo, je tistim za njim že poteklo 15 minut od plačila in tudi naslednjemu seveda ni dvignilo rampe. Šele ko je, mislim, da tretji, poklical na pomoč, so rampo odprli za vse.
Take stvari se seveda lahko ob večjih dogodkih hitro zgodijo, zato bi bilo po mojem prav, da bi ob koncertih parkirišče pred Cvetličarno odprli. Ampak beseda “customer service” je našim birokratom seveda španska vas.
Hej hej, krasen komentar kot vedno (iz tvoje strani). Podobno dojemam tale prihod B.Ö.C. v Ljubljano, kot ti. 😀
Potem sva se gledala prve tri komade, no vsaj ti mene v hrbet, ker sem bil eden izmed štirih uradno akreditiranih fotografov. Naslednjič morava res pivo skupaj spit. Obvezno. Sicer so imeli samo svinjsko drage 0,33 l pločevinke običajnega Uniona, upam da na kakem prizorišču z več izbire piv 😀
Poklon bendu, poklon organizatorju (praviloma organizatorjev ne izpostavljam – a tokrat se mu samo klanjam do tal).
Dr. Music in Tattoo Vampire – da bom to dvoje kdaj v živo slišal … hehe. Tainted Blood noro dober komad iz zadnje plate – progresivno začinjen in Castellano v središču. Všeč mi je da so ga spustili tako v ospredje (parkrat je osupnil s huronskimi solažami), ker je izjemno izpopolnjen glasbenik in kot kaže nosi tudi izvrstne komponistične talente. Pa odlična Harvest Moon. Nor komad iz “Heaven Forbid” plate, še ena želja, ki se mi je uresničila… sicer pa super komadi iz klasičnega obdobja sedemdesetih. Sam sem, podobno kot avtor (se vidi da nosiva soroden DNK), prav tako pogrešal samo še kakšen komad iz osemdesetih več (kakšno Shooting Shark, Dancin’ in the Ruins, Astronomy, da ne govorim o kakšni Take Me Away,….) – to je edina minorna pripomba, ki je povsem ‘neobvezni klic razvajenosti privrženca skupine’ 😀
S Petrom sva se nekoč davno tega kot velika fena Uriah Heep odpravila v München. Pisal se je 11. 12. 2003. Bila je Muffathalle. Pred Uriah Heep so nastopili stoner rockerji Fireball Ministry in kot posebni gostje evropskega dela takratne UH turneje potem še Blue Öyster Cult (z Rondinellijem na bobnih in takrat še živim Alanom Lanierjem).
Set lista je bila takrat takšna:
1.Buck’s Boogie
2.E.T.I. (Extra Terrestrial Intelligence)
3.Dance On Stilts
4.Burning For You
5.See You In Black
6.Divine Winds
7.Cities On Flame With Rock And Roll
8.Godzilla (solo bas, solo bobni)
9.Don’t Fear The Reaper
—dodatek—
10.Dominance And Submission
V bistvu sva šla tja prvenstveno zarad Heep, ampak kasneje se je izkazalo, kako je bila to ekstremno modra odločitev.
Bend sem sicer prestregel še na Rock Of Ages festivalu mislim da leta 2017, od tam je izšel tudi uradni koncertni album, ampak tale koncert v Ljubljani, ga pa zmaga na polno.
Že samo zaradi dejstva da so bili glavni na odru. Ne vrinjeni v festivalski line up, ali posebni gostje drugega headlinerja , ampak so imeli polnokrvni špil dolg skoraj uro in 40 minut se mi zdi (ali je bilo več?)
Krasen zvok, krasna forma. Bloom je še zmerej taprav ‘bad ass’ na odru 😀 Kolk top!
Navdušen in ne znam prehvalit vsega skupaj.
Kot si napisal. (Vsaj) koncert desetletja!
Kdor si tega koncerta ni privoščil tokrat v Ljubljani, pa stavi nekaj na metal in rock, je isto, kot da bi uletel v Ljubljano Black Sabbath (v line-up-u z Ozzyjem), pa da na bi šel na koncert. Enako velik greh! 😀
Glede parkirišč pa bodo tole morali drugače reševati. Brezmejna JAnkovičeva pogoltnost mora imeti nekje meje. Kar se je v zvezi s tem dogajalo po koncertu je absurd vseh absurdov. NE vem, naj plačajo par redarjev v takšnih primerih, da kasirajo po 5 evrov na avto, preden zapelješ na parkirišče, tisto zapornico pa v času koncerta odšraufajo dol. Takšnega kaosa res ne pomnim. Kot da je to (znova in znova) možno samo v Sloveniji.
Fantasticen koncert. Res je bilo super. Setlista je bila bolj ali manj pricakovana glede na zadnje koncerte, z izjemo par deep cutov – Tattoo Vampire, Dr. Music, Harvester of Eyes.
Osebno sem potihem upal na kako vecjo eksotiko, npr. Joan Crawford, ali pa vsaj I Love the Night. Mogoce tudi kak bolj pop komad kasnejsih albumov – Dancing in the Ruins, Shooting Shark, Perfect Water.
Edini resen manjko v setlisti, ki ga je tezko obrazloziti, je Astronomy. Res ne razumem, zakaj ga ne igrajo vec tako pogosto, saj je nekako jedrni del Imaginos mita in reprezentativen za zelo pomembno zgodnje obdobje banda.
Akustika je bila odlicna. Bil sem na balkonu v centru, takoj za tonsko ekpio in tam je bil zvok res fenomenalen, prav tako pa dober pogled na celotno dogajanje na odru. Na zalost ni bilo na voljo prav veliko mercha, sam bi z veseljem kupil kako vinilko ali dve, ali pa vsaj majico, ampak je bilo takoj vse razprodano!
Na parkiriscu je bil pa totalen kaos, ki ga raje ne bi komentiral…
Tudi mi smo pričakovali da se bo dalo kakšno ploščo kupit na mizi z uradnimi spominki. Ampak nič. Sem old school in ne maram naročanja po netu. Najraje zgrabim vinilko kar v trgovini. Navada še iz osemdesetih 😀
Glede majic smo imeli pa očitno srečo, da smo bili v pravem času na pravem mestu. Precejšna vrsta se je naredila v trenutku. Zlasti pa so jo ustvarili obiskovalci iz območja nekdanje skupne države. Dva, ki sta prišla iz Bosne na koncert, in sta stala poleg v vrsti za majice, sta zavijala z očmi, ko sta ugledala ceno 35,00€. Potem je en od njiju v šali dejal: “Mogoče za obe” (eksponata sta bila namreč dva na mizi, da se je videl front in back print). Je pa po koncertu ‘naš stari dobri prijatu s Hrvaške’, ki skrbi na koncertnih okoliših naše regije že vrsto let za tiste z low budget varianto, reševal situacijo s svojo B.Ö.C. (non-aprooved) verzijo majic 😀
Cena majice pa huh… dost diskutabilna. Ni 50,00€ in ni 45,00€, kot je to recimo na Kiss pa Iron Maiden koncertih. No, ni pa tudi 25,00€, kot je to bilo na Jethro Tull koncertu letos v Hali Tivoliju…. 😀