Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 7. 8. 2020
Produkcija: Buck Dharma & Eric Bloom
Dolžina albuma: 73.47 min
Zvrst: Heavy Rock / Hard Rock
Ocena: 9.0/10
Blue Öyster Cult, za katere je že lep čas znano, da bodo letos, po 19 sušnih letih, le zbrcali skupaj nov studijski album, imajo v ozadju mrzličnega čakanja na ta oktobrski dan že od začetka letošnjega leta dalje resnično zanimiv promocijski »pogon«. To je založba Frontiers Music Srl, ki je oboževalcem skupine, pa tudi vsem tistim, ki skupine ne poznajo, zagotovila serijo izdaj, pa najsi je šlo za nove koncertne albume ali ponatise studijskih. Tu je še četrti nov koncertni dokument, ki je »prehitel« izid studijskega albuma »The Symbol Remains«. Album, ki dejansko vrača skupino med žive, v smislu, da je naposled le izkazala nekaj svežega kreativnega avtorstva in naznanja vnovičen vznik ene najbolj zanimivih heavy in hard rock zasedb, ki ima premnogo zaslug za navdihovanje kasnejših skupin, ki so zgradile heavy metal. Že samo s prvencem, ki je izšel leta 1972, je bilo jasno, da gre za absolutne posebneže na takratnem prizorišču, saj so postregli z izoblikovano in samosvojo držo. Na uvodu kariere so se Blue Öyster Cult predstavili kot skupina samoniklega standarda, ki hodi po svoji poti in poseduje sebi lastno artistično strategijo do vsega, česar se loteva. Zakaj to omenjam? V tistem času so se skupine še lahko razvijale naravno. Da so izklesale svoj slog, s katerim so lahko tudi pionirsko vplivale na nadaljnji razvoj rocka in rolla, so morale izdati dva ali tri, pa tudi štiri albume. Blue Öyster Cult so to preskočili in se v takšni luči predstavili kar s prvencem. Z njim so sicer zamujali dve leti, kajti sicer bi zelo verjetno zasluge, ki danes pripadajo Black Sabbath, pripadle prav Blue Öyster Cult. Skovanka ‘heavy metal’ se je namreč na planetu prvič pojavila ravno v kontekstu skupine Blue Öyster Cult, zasluge prve skupine na taistem planetu, pa je odnesel nek drug bend, sicer izvorno nastanjen v britanskem Birminghamu. Ker je bil pač hitrejši in spretnejši v studiu. Manj pomembno, a dovolj zanimivo – Blue Öyster Cult so tudi pionirji pritikanja »umlaut štosa« nad črke v logotipih (beri: Motörhead, kdo?).
Prišli so zadnji dnevi maja 2017, ki so mu po običaju gregorijanskih koledarjev sledili tudi junijski, ko so se Blue Öyster Cult na zrela leta delovanja znova mudili na prenekaterih evropskih headlinerskih koncertih, pa tudi nastopali na festivalih. Tako so 17. 6. 2017 zabavali prisotne na Stone Free Festivalu, ki se je dogodil na londonskem prizorišču O2 Indigo, in ob tej priložnosti pred zbrano publiko v celoti odigrali svoj albumski prvenec, s katerim so tistega leta obhajali 45 let njegove izdaje.
Koncert je bil dušebrižno posnet in v začetku letošnjega avgusta izdan kot koncertni album in DVD. S strani založbe Frontiers Music Srl torej še četrti letošnji koncertni album zasedbe Blue Öyster Cult, ki znova razsipa s številom črk v (pre)dolgem naslovu. V tem letu se je ekipi znova priključil basist Danny Miranda, ki je zamenjal Kasima Sultona. Miranda je z Blue Öyster Cult igral med letoma 1995 in 2004 in se vpisal na albuma »Heaven Forbid« ter »Curse of the Hidden Mirror«, zdaj pa je prisoten tudi na pričujočem koncertnem dokumentu.
Verjetno ni treba izgubljati besed. Aktualna postava z izjemnim tehnično izbrušenim multi-instrumentalistom, v primeru Blue Öyster Cult sicer primarno govorimo o klaviaturistu in opcijsko »tretjem« kitaristu, sicer izrednem solerju Richieju Castellanu, tako garantira, da izvedba prvenca skupine tudi 45 let kasneje učinkuje na zelo posrečen način zelo blizu energiji sedemdesetih. Bloom in Dharma sta temelj tega, vendar pa mora celotna ekipa delovati tako, da to energijo magnificira. In ta koncertni dokument to potrjuje. Blue Öyster Cult so bili od nekdaj skupina, ki je razvijala komad na studijskem jamu. Od tod ni težko izpeljati – in tega je tudi na tej koncertni predstavi v izobilju -, da skladbe vključujejo daljše vložke, pa tudi znatno spremenjene solo točke glede na studijske izvirnike. Vsekakor je v tem oziru Buck Dharma nezamenljiva figura in edina kredibilna, ki se tega sploh sme lotevati. In to mu znova uspeva na najlepši in najboljši možni način. Poslušalec se z njegovimi briljantnimi in duhovitimi eskapadami prvič sreča v podaljšani Then Came the Last Days of May, malo kasneje v tradicionalnem, visoko oktanskem vnetljivcu Cities On Flame With Rock’N’Roll ter v podaljšanem zaključku, v katerega so Blue Öyster Cult pritaknili tudi (vselej obvezno) Don’t Fear the Reaper, presenečenje z »Agents Of Fortune« albuma Tattoo Vampire, pa sklepno klasiko Hot Rails to Hell, s pričakovanim instrumentalom Buck’s Boogie. Skratka, poezija. Blue Öyster Cult na odru še vedno stojijo s tremi kitarami v prvi vrsti, in ko se postavi ob bok še četrti član, to je Miranda z basom, rekreirajo eno od svojih zaščitnih znamk, ki jih na odru spremlja že celih pet dekad. Da tudi prekrižanje kitar ostaja eden teh trikov odrskega teatra skupine. Vokalna forma obeh, se pravi Erica Blooma in Bucka Dharme, je ohranjena in oba izredno prepričljivo peljeta svoja vokala skozi koncert. Skratka, gromovito, robato, pa tudi izpiljeno in senzitivno. Bend je tega dne razvil izvrstno odrsko kemijo in se proslavil v odlični dnevni formi.
Že otvoritev z izjemno markantnim rifom Transmaniacon MC in spominom na altamontski festivalski pogrom leta 1969 potrdi, kako močno karizmo nosi studijski prvenec skupine. Tu so v nadaljevanju znova oživljene »I’m on the Lamb but I Ain’t No Sheep« o begu pred kanadsko policijo pa »Before the Kiss, a Redcap« o »ljubkem« uživanju barbituratov, že omenjena drama »Then Came the Last Days of May« o klavrnem koncu preprodajalcev drog, raziskujoča »Workshop of the Telescopes« in seveda nezamenljivo grabežljivi rockovski popadljivec »Cities On Flames With Rock’N’Roll«, ki nekaj svoje avre fraziranja dolguje prav Black Sabbath. Več ni treba dodajati. Ljubitelji skupine bodo skušali dobiti fizični nosilec tega albuma. Blue Öyster Cult prvenec z edinstveno esenco in substanco, ki tudi po 45 letih nagovarja in učinkuje zimzeleno in tako rekoč brezčasno.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
CD
1. Transmaniacon MC
2. I’m On The Lamb, But I Ain’t No Sheep
3. Then Came The Last Days Of May
4. Stairway To The Stars
5. Before The Kiss, A Redcap
6. Screams
7. She’s As Beautiful As A Foot
8. Cities On Flame With Rock And Roll
9. Workshop Of The Telescopes
10. Redeemed
11. Buck’s Boogie
12. Godzilla
13. (Don’t Fear) The Reaper
14. Tattoo Vampire
15. Hot Rails To Hell
DVD & Blu-ray vsebujeta tudi:
– posnetki iz zakulisja
– dodatne videe
