Pred dobrimi desetimi dnevi v Ljubljani ni bilo vroče le zaradi poletnega vremena, temveč tudi zato, ker je pod taktirko Dirty Skunks v Ljubljano prihrumela peklenska dvojica Night Demon in Midnight, ki ju, kljub žanrski raznolikosti, veže opevanje groze, zla, demonov in podobnega. Če bi Night Demon svoje mesto tako zlahka našli na kakšnem soundtracku klasičnih slasherjev iz osemdesetih, bi Midnight kot ata na mamo sedli v kakšno Cronenbergovo body horror packarijo. Orto bar je tokrat tako napolnila publika s slo po umazaniji in pokvarjenosti, celo prvič odkar pomnim pa je na koncertih Dihurčkov prišlo do rahle zamude, saj je Jarvis, vokalist predvozačev Night Demon, na oder pritekel z zamudo akademskih 15.
Kalifornijska heavy metal trojka je Ljubljano tokrat pozdravila s krikom v noč, t.j. uvodnim rušilcem s svojega prvenca Curse of the Damned, Screams in the Night. Dvorana se je do takrat že kar lepo napolnila in Night Demon publike niso šparali, saj so drveli iz ene v drugo heavy metal poskočnico in se pravzaprav umirili šele z zaključno epsko žalostinko Darkness Remains. Američani so globoko zasidrani v klasični NWOBHM, ki pa ne zveni prežvečeno, temveč moderno in sveže in fantje niso imeli večjih težav publike dobrih štirideset minut držati v svojih krempljih. Njihovi melodični napevi, močni refreni, razgibane kitarske poteze ter rožljajoča ritem sekcija imajo namreč to odliko, da se hipoma zasidrajo v ušesa in tam ostanejo lep čas. Zaradi uvodne zamude vokalist Jarvis Leatherby ni prav veliko govoril, temveč pustil, da je govorila glasba. Razpoloženi publiki, med katero je bilo končno zaznati tudi tuje govoreče goste, so tako iz temačnih globin servirali udarne klasične Hallowed Ground, Flight of the Manticore in Heavy Metal Heat, mednje pa vrinili single Empires Fall, Kill the Pain ter Vysteria, ki so jih izdali med leti 2020 in 2022 ter jih zbrali na pravkar izdali kompilaciji Year of the Demon. Brez hita Dawn Rider z uvodom Motörhead klasike Overkill seveda tudi tokrat ni šlo, kot tudi ne brez maskote skupine – lika smrti s kapuco, ki med zloveščim The Chalice nad publiko maha s kelihom. Po rednem delu, ki ga je zaključil že omenjeni Darkness Remains so Night Demon servirali še s svojim »Iron Maiden«, torej Night Demon kakopak. Kratko, a sladko ogrevanje med katerim sem pogrešal le še himnično Welcome to the Night.
Vodja Midnight, Athenar, je bend ustanovil z namenom solo projekta in izdajanja zgolj EP-jev in splitov, medtem kot živi nastopi niso bili v načrtu. K sreči si je Athenar premislil (tako kot denimo Anaal Nathrakh) in Midnight tako že desetletje po odrih pustošijo s svojim sporočilom blasfemičnosti in F.O.A.D. odnosa. Že prve sekunde njihovega nastopa se je tako po Ortu razlegel vonj po žveplu, saj so Midnight odprli vrata pekla in skoznje v Slovenijo sploh prvič (če se ne motim) prinesli svoje Zlo, tokrat s povsem svežo mojstrovino packarijo Let There Be Witchery. Midnight ne komplicirajo in to niti približno ni njihov namen. Od njihovih prvih satanskih not Vomit Queens dalje so publiko penetrirali z ekstazo in hudičevimi izločki v obliki kratkih, treh do štirih minutnih black/speed metal šusov. Včasih ne šteje dolžina, temveč tehnika, čeprav roko na srce, Midnight nimajo ne enega ne drugega, hehe. Še gluhemu je pri Midnight namreč jasno, da častijo oltarček Motörhead in Venom, česar niti ne skrivajo, niti ne zvenijo kot kopija omenjenih velikanov. So ju zgolj posvojili za svoje in zavili v tančico black metal maniakalnosti in težko bi našli bend, ki zveni bolj pristno in samosvoje. Američani so bili na odru kot žive petarde in ravno tako kaotično je bilo pod odrom, saj moshanju ni bilo videti konca, Midnight pa so odkrito spodbujali tudi številne stage dive. Vsaka čast Athenarju in njegovim pankrtom, da niso zakriti za črnimi maskami zgoreli v peklenski vročini Orta! Kljub temu, da so si Midnight komadi med seboj relativno podobni, niti za trenutek ni postalo dolgočasno, saj so vratovi kot bobble head lutke poskakovali ves čas od začetka do bridkega konca, od seksi Penetratral Ecstasy in Lust Filth and Sleaze, preko nekoliko bolj melodično in epsko zvenečega Rebirth in Blasphemy, počasnejših ritmov Satanic Royalty in groovy potez Prowling Leather pa vse do čistokrvnega black/speed kaos s Fucking Speed and Darkness, Poison Trash in svežo himno Szex Witchery, ki pod kožo zleze hitreje kot filmski Body Snatcherji ali še bolje črvi iz Slither Jamesa Gunna. M m mmmmmm. Tele besede lahko zaključim le na en način: Ugh!
Fotografije: Nina Grad
