Založba: IRS Records
Datum izida: 20.08.1990
Produkcija: Black Sabbath
Dolžina albuma: 39.58 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 9 / 10
Tyr je bil v nordijski mitologiji bog vojne in bitk. Upodabljali so ga z eno roko, ker je drugo izgubil v spopadu z demonskim volkom Fenrisulfrom. Primerjave med omenjenim nordijskim bogom in tedanjo verzijo Black Sabbath, ki je imela z izjemo kitarskega guruja in šefa skupine Toyna Iommija amputirane vse originalne členke, a se je še vedno srdito borila za preživetje, so bile kar posrečene.
V času, ko je izšel “Tyr”, ki mimogrede, v nasprotju s popularnim prepričanjem, ni konceptualni album, čeprav so besedila in naslovi kompozicij navdahnjeni z nordijsko mitologijo, saj je bil pevec Tony Martin od nekdaj zaljubljen v zgodovino, so se Black Sabbath počasi postavljali na noge pa čeprav so bili še vedno v precejšni komercialni nemilosti. Po prihodu Tonya Martina se ni bilo moč izogniti dejstvu, da je sledila serija treh kvalitetnih albumov od katerih je bil vsak naslednji boljši od prejšnjega.
V primerjavi s predhodnikom “Headless Cross” (1989, RockLine recenzija), ki se je oplajal z okultizmom in raznimi hudičevskimi vražami, se pravi tradicionalno Sabbathovsko tematiko, je album v tem pogledu bližje liričnim tematikam, ki po navadi navdušujejo epsko power metalske skupine. Album je sicer po strukturi kompozicij in samemu vzdušju bližje epskemu trdemu rocku kot pa doom metalu, kar pomeni, da je nadaljeval slogovno tradicijo Black Sabbath, katero so začrtali na začetku osemdesetih. Pokojni Ronnie James Dio bi bil prav gotov ponosen na besedila navdahnjena z nordijskimi miti. Od vseh Tony Martin era Black Sabbath albumov je prav “Tyr” najbolj soroden obdobju z legendarnim Diom. Klaviature v domeni Geoffa Nichollsa so postale bolj dominantne kot na kateremkoli drugem Black Sabbath albumu, kar je eden glavnih vzrokov za epsko in eterično atmosfero, ki vlada na večini skladb.
Uvodni “Anno Mundi” nas takoj popelje v antični svet mistike, mogočnih bojevnikov in run. Eterični začetek z zborovskimi večglasji v latinščini preseka Iommijev kitarski rif in odpre vrata fenomenalnemu vokalu Tonya Martina, katerega glasovna sorodnost z Diom je bil eden glavnih vzrokov,da so si Black Sabbath počasi začeli vračati izgubljeno relevantnost. Epska atmosfera je podkrepljena z dih jemajočim bobnarskim doprinosom legendarnega Cozya Powella, ki je tokrat zaradi spremenjene produkcije za malenkost manj dominanten kot po navadi, a zato nič manj osupljiv. “The Law Maker” zelo spominja na nekaj kar se je nahajalo v skritem zaboju zakladnice Dio era Rainbow le, da po zaslugi Iommijevega unikatnega kitarskega pristopa, z zaznavno mračnejšim odtenkom.
Z “Jerusalem” band za kratek čas naredi zgodovinski preskok proti križarskim vojnam in rezultat je epsko veličastje z mogočnim refrenom in kopico navdušujočih harmonij. Visoka vrednost te izvrstne skladbe ni bila pozabljena in v nekoliko drugačni obliki se je kasneje znašla na Martinovem solo prvencu “Back Where I Belong” (1992). “The Sabbath Stones” je naslednja klasika, hibrid med epskim metalom in mračnim trdim rockom, med presunljivo power balado in ubijalskim jurišem naravnost skozi vrata pekla. Martinov vokal tu resnično doseže vrtoglave razsežnosti, medtem ko Iommi še enkrat več dokaže, da je poleg malhe udarnih kitarskih fraz v žepih nosil tudi prgišče subtilnosti, kadar se mu je to zahotelo. Za plaz mravljincev po telesu pa poskrbi spektakularen power metalski izhod.
Temu sledi trilogija skladb, navdahnjenih z nordijsko mitologijo za katere bi marsikdo zlahka pomislil, da so konceptualno povezane med seboj. “The Battle of Tyr” je dramatična inštrumentalna zadušnica v Nicholsovi režiji, ki se prelije neposredno v akustično balado “Odin’s Court”, na kar vzdušje doseže dramatični vrhunec z epsko klasiko “Valhalla”, ki sodi med najtrše Sabbath stvaritve. Powellovi bobnarski krošeji se tu docela razbohotijo, medtem ko Martinov vokal doseže že skorajda mitološke razsežnosti. To je ena tistih skladb, ki so lahko še dandanes pomemben vir inspiracije za prihajajoče power in prog metalske skupine.
Power balada “Feels Good To Me” je bila ustvarjena na zahtevo založbe, ki je na vsak način želela vaj en radijski hit in to je več kot očitno, saj se ne po slogu, ne po vzdušju, ne vklaplja v album. Njen “kalifornijski” naboj bolj kot na Martin era Black Sabbath spominja na “1987” era Whitesnake, a to še ne pomeni, da gre za polovičarsko stvaritev. Magična subtilnost in odlična medsebojna kemija znotraj zasedbe tu vnovič pride do polnega izraza pa tudi izhod iz skladbe je izpeljan nadvse okusno in celo nekoliko zadiši po Dio era Rainbow.
Zaključni “Heaven In Black” je trdi rocker v pravem pomenu besede s klasično Iommijevo kitarsko frazo v in navdušujočo solažo, ki je v primerjavi z večino ostalih skladb na albumu sicer zgrajen po precej enostavnih principih, a se njegova kvaliteta skriva ravno v preproščini in neposrednosti ob uspešnem vzdrževanju zlovešče atmosfere.
“Tyr” predstavlja povsem unikaten album znotraj veličastnega Black Sabbath opusa. Praočetje hevy metala nikoli več niso obnovili tovrstne mešanice eteričnega misticizma z nordijskih obzorij in mračnih vizij iz osrčja pekla, ki na enem njihovih najtrših in najbolj epskih izdelkov doslej doseže resnično zavidljive razsežnosti. Na tej predolgo spregledani mojstrovini so se Black Sabbath dokončno prelevili v sodoben metal band, ki pa je obenem ostal zvest svojim zloveščim koreninam.
Prava škoda, da je bil pritisk po vnovični združitvi z Diom prevelik in Iommi je bil tedaj primoran prekiniti sodelovanje z Martinom, Neilom Murrayem in Powellom (s slednjim zaradi poškodbe), a je kasneje priznal, da mu je bilo žal in da je bila to verjetno napaka, saj je ta inkarnacija Black Sabbath ravno takrat končno našla pravo medsebojno kemijo. Največja ironija pri vsem tem je, da so Martin era Sabbath zveneli veliko bolj v slogu slavne inkarnacije iz obdobja 1980-81 kot pa vse verzije skupine pri obeh nadaljnjih studijskih eksperimentih z Diom.
Naslednje srečanje te zasedbe, leta 1995, se na žalost ni tako uspešno končalo. “Tyr”, kot tudi preostali opus s Tonyem Martinom (z izjemo precej ponesrečenega “Forbidden” (1995)), po ‘zaslugi’ armade Ozzy era Sabbath manijakov na žalost še vedno čaka na zasluženo priznanje, a glasbeni gurmani znajo prepoznati kvaliteto in nagraditi tudi dolgo spregledane bisere.
avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Anno Mundi (The Vision)
2. The Law Maker
3. Jerusalem
4. The Sabbath Stones
5. The Battle of Tyr (instrumental)
6. Odin’s Court
7. Valhalla
8. Feels Good to Me
9. Heaven in Black
Zasedba:
Tony Martin – vokal
Tony Iommi – kitara
Neil Murray – bas kitara
Cozy Powell – bobni
Geoff Nicholls – klaviature
