Založba: Vertigo Records
Datum izida: 25.09.1976
Produkcija: Black Sabbath
Dolžina albuma: 40.35 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 9.0 / 10
Black Sabbath so se v drugi polovici sedemdesetih, po mojstrskem albumu »Sabotage« (1975) počasi, a nezadržno znašli v komercialnem zatonu. Tedanji glasbeni trendi so se hitro spreminjali in za težki rock ter progresivni rock se niso obetali najlepši časi, saj je punk že začel dvigovati svoj umazani obraz, medtem ko je večina tedanje mladine, zlasti kar se srednjega razreda tiče, rajši začela zahajati na disko plesišča kot na težko metalske koncerte. Vsa četverica je imela svoje probleme z opojnimi substancami na čelu z belim prahom, a pri tem je seveda prednjačil Ozzy, ki je zaradi svojih alkoholnih izpadov postajal čedalje bolj problematičen za okolico, čeprav je v studiu in v živo presenetljivo še vedno nekako ohranjal pravšnjo mero prisebnosti, da so z njim v postavi ustvarili še en odličen album. Hkrati pa je bilo to tudi obdobje, ko so se odločili vzeti usodo popolnoma v svoje roke, tako pri komponiranju, kot pri produkciji, tako da jim noben ni mogel soliti pameti ‘kakšna usmeritev bi bila v tem trenutku najbolj racionalna’.
Nekoliko naveličani ‘doom & gloom’ koncepta, ki jim je v prvi polovici sedemdesetih prinesel svetovni sloves očetov težkega metala so se na »Technical Ecstasy« odločili zvestim privržencem ponuditi nekaj novega, a v osnovi prepoznavnega. To je pomenilo, da so bila vrata še vedno na široko odprta za zanimiva zvočna eksperimentiranja, a so hkrati zadržali vse karakteristične Black Sabbath finese na čelu z Ozzyevim unikatnim ‘jamranjem’, Iommijevimi briljantno-inovativnimi kitarskimi frazami, Geezerjevimi melodičnimi bas linijami in Wardovimi masivnimi bobnarskimi prehodi. O razkolu z okultnimi temami in mračnjaštvom, katere so v besedilih odstopile prostor socialnim problematikam, nazorno priča že ironično-komična naslovnica z moškim in ženskim robotom, ki seksata na tekočih stopnicah.
Birminghamskim legendam pa navkljub številnim preglavicam, ki so jih spremljale izven studia oziroma odrov ni manjkalo briljantnih skladateljskih idej o čemer priča že uvodni rušilec »Back Street Kids«, ki je pravcati juriš čez ‘drn in strn’, kjer Ozzy kraljuje s svojimi unikatnimi vokalnimi izpadi pobesnelega fanatika sredi abstinenčne krize, medtem ko mu družbo dela galopirajoči ritem povezave Butler-Ward in Iommijeve bodljikave kitarske fraze. Svoje k masivnemu zvoku prispevajo klaviaturski vsadki s strani gostujočega klaviaturista Geralda Woodruffeja. Osrednje sporočilo besedila je v tem, da vsi štirje originalni člani Black Sabbath navkljub vsemu materialnemu ugodju in izobilju, ki jim ga je prinesel komercialni uspeh, v svojih dušah še vedno ostajajo preprosti fantje s sivih ulic delavskega Birminghama. Mračna ljubezenska izpoved »You Won’t Change Me« je še en popolnoma edinstven dosežek njihove kariere, kjer težak Iommijev rif, temperamenta Geezerjeva bas linija in do kraja ‘podrti’ Ozzy ustvarjajo prvovrstno apokaliptično atmosfero, katera je v ostrem kontrastu z melodičnim, a še vedno fatalističnim refrenom. Sapico mračnega futurizma vnašajo tudi Woodruffejeve shizofrenično zveneče klaviaturske teksture.
Najlepše presenečenje celotnega albuma pa predstavlja čudovita, dvigujoče-nostalgična balada »It’s Alright«, eden najbolj nenavadnih eksperimentov Black Sabbath 70-ih, kjer vajeti glavnega vokalista prevzame bobnar Bill Ward. Slednji je bil menda pred snemanjem precej sramežljiv, a ga je Ozzy na koncu uspel spodbuditi, da je stopil pred mikrofon in dosegel zares fascinanten rezultat, ki je presenetil tudi njega samega. Wardov vokal je popolnoma drugačen od z vsemi žavbami in eksistencialnimi strahovi namazanega pevskega tovariša, saj je obdarjen z nevsakdanjo toplino, ki se odlično prilega buditeljskemu refrenu ter prijetni melodiji. Ob tem se neizbežno zastavi misel na to, da je pravcata škoda, da Ward ni odpel več skladb v njihovi povesti, saj po tehnični plati prekaša ‘klavstrofobičnega’ Ozzya po celi črti, vendar je legendarni bobnar pač zvenel premalo ‘zlobno’ za običajne Sabbath potrebe. »Gypsy« je pristna Sabbath klasika s kotalečim se uvodnim ritmom, kjer navdušujejo predvsem odlične vokalne harmonije, bobnarski prehodi ter klavirski intervali. Vzdušje je vnovič izrazito mračno z zarotniškim kitarskim rifom, medtem ko je besedilo edino na albumu s sledovi okultizma, saj pripoveduje o skrivnostni romski vedeževalki v domnevni ‘hudičevi službi’, kar pa je prej kot ne še ena metafora za propadlo ljubezensko razmerje.
»All Moving Parts (Stand Still)«, katerega besedilo orisuje v nebo vpijočo skorumpiranost politikov vseh barv, je ena najbolj neobičajnih in zabavnih stvaritev v celotni karieri birminghamskih legend. Nenavadni ritmični prehodi se odlično izmenjujejo z vokalnimi harmonijami in nabrušenimi kitarskimi pasažami, hkrati pa kompozicija še vedno ohranja melodičnost ter glavo in rep. Besedilo za poskočno tempirani težki rocker »Rock’n’Roll Doctor«, kjer se nazorno občutijo njihove blues korenine, je bilo navdahnjeno po resnični osebi, že pokojnemu dr. Maxu, notoričnemu nekdanjemu zobozdravniku Elvisa Presleya, ki je skupino redno zalagal z opojnimi substancami. »She’s Gone« je pretresljiva ljubezenska balada z neutolažljivim Ozzyem, ganljivo kitarsko melodijo, subtilnim ritmičnim zaledjem ter hkrati obdarjena s prekrasnim orkestralnim aranžmajem v režiji Mikea Lewisa.
Fatalistična klasika »Dirty Women« je najdaljše, najbolj kompleksno pa tudi najbolj znano delo z albuma ter edina stvaritev z njega, katero so v živo izvajali ob vnovični združitvi originalne postave leta 1998. Ozzyev vokal je tu v njegovem najbolj zlobnem možnem stanju, medtem ko osrednjo strukturo povezujejo dinamične ritmične finese ter Iommijeve melodične pasaže, ki so vnovič za vse prste oblizati. Predvsem pa godi končni prehod iz izrazito udarnega motiva s pobesnelim vokalom v subtilno-hipnotično sekcijo s ponavljajočimi se vokalnimi harmonijami, gastronomsko kitarsko solažo in s stopnjevanje divjih bobnarskih prehodov vse do zaključka kompozicije. Besedilo se, kot pove že naslov, nanaša na hedonistične apetite mračne četverice na čelu z Ozzyem, ki je komaj čakala, da si je lahko privoščila vsakršne ekscese povezane s takšnimi ali drugačnimi ‘prijateljicami noči’.
»Technical Ecstasy« morda res ni klasični ‘doom & gloom’ Black Sabbath album po merilih večine privržencev. Ne glede na to pa gre za enega njihovih zvočno najglobljih izdelkov, kjer je ustvarjalna kohezija med originalnimi štirimi člani še zadnjič gorela z veličastnimi plameni nebrzdanega glasbenega pustolovstva in navrgla nekaj za glasbene sladokusce resnično zanimivih rezultatov. Navkljub temu, da so se ubadali s številnim težavami so še vedno zmogli dovolj studijske energije, medsebojne solidarnosti in inovativnih idej, da so lahko ustvarili najboljši nekonvencionalen Black Sabbath album. O tem, da »Technical Ecstasy« čislajo glasbeni gurmani prav posebne vrste pove tudi zanimiv podatek, da se je ena izmed stopenj popularne video igre ‘Rise Of the Triads’ iz leta 1995 nosila naslov tega albuma, medtem ko je »Dirty Women« še vedno obvezen del koncertnega repertoarja originalne zasedbe.
avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Back Street Kids
2. You Won’t Change Me
3. It’s All Right
4. Gyspy
5. All Moving Parts (Stand Still)
6. Rock ‘n’ Roll Doctor
7. She’s Gone
8. Dirty Women
Zasedba:
Ozzy Osbourne – vokal
Tony Iommi – kitara
Geezer Butler – bas kitara
Bill Ward – bobni, glavni vokal na “It’s Alright”
Sodelujoči glasbenik:
Gerald Woodruffe – klaviature
