Založba: Vertigo Records
Datum izida: 28.07.1975
Produkcija: Black Sabbath & Mike Butcher
Dolžina albuma: 43.44 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 10 / 10
Na prelomu sedemdesetih so bili Black Sabbath na ustvarjalnem in komercialnem vrhuncu, ko so šle stvari v artističnem smislu po krivulji nenehno navzgor in so ustvarili večino najboljših del svoje kariere. »Sabotage« je bil njihov šesti studijski album, kateri je bil po neuspešnem poskusu snemanja v Ameriki vnovič ustvarjen na domačih angleških tleh, kjer je starinski ambient Morgan Studios odigral pomembno vlogo pri njegovi naravi in strukturi. Tokrat so imeli člani skupine povsem jasno vizijo glede zvokovne usmeritve, saj so se na »Sabotage« prek večje infuzije udarnih pasaž želeli oddaljiti od progresivno rockovskih tendenc imenitnega predhodnika »Sabbath Bloody Sabbath« (1973).
Po Iommijevih besedah bi lahko nadaljevali z razvijanjem tehničnosti prek obširne rabe orkestracije, vendar so si želeli v prvi vrsti ustvariti bolj trdo rockersko obarvan album. Na »Sabotage« resda niso uporabili uslug gostujočega klaviaturista, a kljub jasni, precej bolj surovi naravi posameznih del ne manjka simfoničnih aranžmajev in eksperimentalnih trenutkov, saj so se tokrat prav vsi člani skupine preizkusili v vlogi klaviaturistov. Notorični pevec Ozzy Osbourne se je pozabaval s sintetizatorjem, kar si je kar težko predstavljati, veliki kitarski inovator Tony Iommi se je vnovič preizkusil na orglah, sintetizatorju in klavirju, bas kitarski čarodej Geezer Butler se je znašel za ‘tipičnem’ prog rock inštrumentu melotronu in celo bobnar Bill Ward je ‘igral’ klavir na 31-sekund dolgi skriti skladbi »Blow On a Jug«, ki se nahajala na koncu »The Writ«.
»Sabotage« ves čas uspešno plove med tršimi standardi kot sta »Hole In the Sky« in »Symptom of The Universe« ter mehkejšimi, bolj eksperimentalno naravnanimi dosežki na čelu s »Supertzar« in »Am I Going Insane (Radio)«, kar je nekakšno logično slogovno nadaljevanje predhodnega albuma. Ta usmeritev se je Black Sabbath v vseh pogledih bogato obrestovala, saj »Sabotage« sodi med najboljše dosežke njihove dolge kariere.
Čudaško-komična naslovnica je sad bizarne modne polomije, ki se je pripetila med fotografiranjem in nazorno priča zakaj jih številni tako imenovani glasbeni kritiki, ki so več dali na zunanjo podobo kot pa na glasbeno vsebino, niti tedaj niso jemali resno. Najbolj vsekakor izstopa Bill Ward v rdečih pajkicah svoje žene in Ozzyevih spodnjicah, da bi lažje prikril svojo moško ‘izboklino’, medtem ko sta skoraj enako smešna Ozzy v kimonu in videzom zahodnoevropskega geja sredi Tokia ter Geezer s sprehajalno palico in hlačami dopetačami. Iommi v beli srajci in kavbojkah je izpadel daleč najbolj ‘normalno’. Seveda so bili vsi štirje ovenčani z velikimi križi kar je še povečalo okultno avro, ki je Black Sabbath spremljala od njihovih začetkov. No, okultnega vzdušja na posameznih stvaritvah tudi tokrat ni manjkalo, medtem ko se Geezerjeva besedila vnovič dotikajo mističnih vizij, shizofrenije in socialnih nevšečnosti, se pravi skorajda karakterističnih težko metalskih tematik.
Album je naphan s številnimi trenutki, ko člani skupine v eksperimentalnosti in inovativnosti presežejo sami sebe. Uvodna klasika »Hole in the Sky« je revolucionaren težko metalski rušilec prve lige, kjer Iommijev kitarski rif para skozi zrak kot razbeljen nož, medtem ko Ozzy vrešči kot da bi ga po zadnjici grizlo na stotine netopirjev. Ob vsej udarnosti k čemur veliko pripomorejo Wardovi na gosto posejani bobnarski krošeji pa je še vedno prisotna pravšnja mera ritmične subtilnosti na račun Geezerjevih melodičnih bas linij. Številne mlajše generacije so to klasiko prvič spoznale šele kot priredbo v režiji Metallice kar je vsekakor bolje kot nikoli. Po uvodni kataklizmi sledi nenaden prehod v manj kot minuto dolgi »Don’t Start (Too Late)«, nekoliko pastoralno obarvan dosežek z zanimivimi akustičnimi kitarskimi finesami. Težko rockerska klasika »Symptom of the Universe« je prav gotovo najbolj udarna skladba celotne Ozzy ere, ki je s svojim odkrito brutalnim kitarskim rifom in stakato ritmom ključno vplivala na razvoj tako imenovanega trash metala. Za raznovrstne lumparije vselej razpoloženega Ozzya vnovič razganja od nakopičenega gneva. Geezerjevo besedilo se sicer nanaša na njegove sanje povezane s stvarnikom in nastankom vesolja ter vsebuje tudi določene mitološke reference. Udarnemu uvodnemu delu sledi nekoliko bolj umirjen in akustično naravnan drugi del, ki stvari na koncu pripelje v precej bolj subtilne vode.
Skoraj deset minut dolgi »Megalomania« je eden najbolj eksperimentalnih pa tudi kompleksnih dosežkov v njihovi karieri z Ozzyem v vokalni vlogi popolnega shizofrenika, kar odlično sovpada z naslovom in besedilom te kompozicije, katera se večkrat, navkljub spretno vpetim akustičnim finesam in simfonično obarvanim aranžmajem, sprevrže v brutalni kaos s polnomastnim kitarskim rifom in drdrajočim ritmom. Slednje še posebno velja za njen melotronsko začinjen zaključek. »Thrill Of It All« je obdarjen z udarno-inovativnim kitarskim rifom ter klasičnim Sabbath ‘doom & gloom’ kotalečim se, počasnim ritmom, kar pomeni, da gre za popolnoma reprezentativno delo, ki odlično ujame mračno avro skupine. Prehod v inštrumentalno sekcijo z živahnimi vložki na sintetizatorskih teksturah je briljantno izpeljan. Besedilo, tako kot je to pogostokrat pri ‘bogokletniku’ Geezerju, vsebuje številne za religiozne glave neprijetne reference.
Mistično-pompozni »Supertzar«, ki zveni kot kakšna glasbena podlaga za filmsko interpretacijo Dantejevega pekla in vic, je prav tako eden najbolj nenavadnih eksperimentov njihove kariere z epskimi zborovskimi vokalnimi harmonijami in orkestralnimi aranžmaji v režiji producenta in aranžerja Willa Malonea skozi katere se sprehajajo Iommijeve razdražene kitarske fraze. To ezoterično obarvano delo z izjemnim vzdušjem še enkrat več priča o tem, da je pogled članov skupine večkrat rad segel izven pričakovanih težko rockerskih okvirjev.
Nič manj zanimiva stvaritev je »Am I Going Insane (Radio)«, ki je bila nekakšna uvertura v Ozzyevo samostojno kariero in nepredvidljivega pevca ujame v njegovi najbolj shizoidni fazi, ko se paranoični vokal odlično uskladi z besedilom o norosti ob spremljavi stopnjujočega ritma ter razbeljenih kitarskih pasaž. Ob zaključnem poblaznelem smehu si res ni težko predstavljati Ozzya v prisilnem jopiču sredi oblazinjene sobe. Zaključna eksperimentalna poslastica »The Writ« se odpre z rožljajočo bas linijo, katero predre nenadna eksplozija težkega kitarskega rifa in Ozzyevo maščevalno razpoloženo petje. Vzdušje je vnovič izjemno intenzivno, medtem ko besedilo plove med okultizmom in sociološko kritiko. Tu si privoščijo vrsto zadržanih, a zanimivih inštrumentalnih vložkov z rabo prijetnih akustičnih kitarskih fines in nežnim polaganjem sintetizatorskih tekstur. Kratki skriti bonus dodatek z naslovom »Blow On a Jug« je popolna zafrkancija v Ozzyjevi in Billovi režiji, ki je bila v studiu najverjetneje dodana po intenzivnem popivanju.
»Sabotage« je mojstrovina težkega rocka s poudarjenim eksperimentalnim faktorjem in še en čudovit dokument zlate ere glasbene inovativnosti, ko so se Black Sabbath nahajali na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči. Žal so v naslednjih letih Ozzyeve težave z opojnimi substancami počasi začele jemati svoj davek na njihov ustvarjalni proces ter koncertne nastope in konec klasičnih Black Sabbath ni bil več daleč.
avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Hole In The Sky
2. Don’t Start (Too Late)
3. Symptom Of The Universe
4. Megalomania
5. Thrill Of It All
6. Supertzar
7. Am I Going Insane (Radio)
8. The Writ
Zasedba:
Ozzy Osbourne – vokal, sintetizator
Tony Iommi – kitara, klavir, sintetizator, orgle
Terry “Geezer” Butler – bas kitara, melotron
Bill Ward – bobni, klavir na “Blow On A Jug”
Sodelujoči glasbenik:
Will Malone – aranžmaji za angleški komorni zbor
