Založba: Vertigo Records
Datum izida: 21.07.1971
Produkcija: Rodger Bain
Dolžina albuma: 34.29 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 9.5 / 10
Legendarni očaki težkega metala, zlasti njegove ‘doom & gloom’ ambientalne oblike, so na svojem tretjem studijskem albumu »Master of Reality« dosegli novo fazo širjenja mračnih zvokovnih nians in poglabljanja okultističnih besedil zaradi katerih so jih številni tedanji mediji povezovali s satanizmom, kar pa so člani skupine od nekdaj odločno zanikali. Pred snemanjem tega albuma se je kitarski virtuoz Tony Iommi, ki si je pred leti poškodoval prste med delom v tovarni zaradi olajšave pri igranju odločil intonirati svojo kitaro za stopnjo nižje, kar je imelo ključen vpliv na mračnejšo zvočno podobo »Master of Reality« glede na oba njegova predhodnika.
Čedalje večje uživanje opojnih substanc je, hočeš nočeš, odigralo pomembno vlogo pri artističnem procesu okrog nastanka »Master of Reality«, katerega dvoumni, apokaliptično-psihadelični naslov pa tudi mračna naslovnica s stiliziranimi črkami sta v idealnem sozvočju s fatalistično-mrakobno ambientalno naravo tega v marsikaterem pogledu pionirskega težko rockerskega dosežka. Člani skupine so bili v tem obdobju celo tako ‘zadeti’, da so uvodno klasiko »Sweet Leaf«, ki je poleg »Children of the Grave« najbolj znamenit Sabbath standard na »Master of Reality«, posvetili marihuani. V tem obdobju njihove kariere sicer še niso odkrili trde droge na čelu s kokainom pa tudi slava še ni začela pritiskati z vso močjo, tako da so nove ideje z lahkoto deževale ena za drugo. Pri zvočnem miksu so celo namerno pustili disonantno kašljanje, ki služi kot uvod v to znamenito odo opojnosti in prototip doom metala. Iommijev brezkompromisni, hrumeči kitarski rif je položen skozi počasen, kotaleči se ritem, medtem ko Ozzyev vokal napol v ekstazi, napol v abstinenčnem šoku sredi pogubnega ozračja precej naivno slavi »osvobajajočo« zelišče.
Katoliško vzgojeni basist Geezer Butler je v besedilih poleg slavljenja mehkih drog pa tudi pacifističnega opozarjanja o stranpoteh t.i. razvitega sveta tedaj še vedno najrajši prisegal na okultizem, kar se še zlasti občuti na »After Forever«, katerega sporočilo je prežeto z večnim vprašanjem posmrtnega življenja, se pravi ali na ‘drugi strani’ res sedi zbor angelov na zlatih prestolih s starcem z dolgo belo brado na čelu, medtem ko spodaj raja nabor rogatcev na čelu z njegovo peklensko lažnivostjo ali nas morda po smrti doleti srečanje z najbližjimi ali le zgolj popolna praznina z dokončnim koncem zavedanja. Besedilo je seveda naletelo na vse prej kot odobravanje tedanjih dušebrižnikov, še zlasti zaradi verza o papežu na koncu vrvi in še poglobilo mit o Black Sabbath kot zloglasnih satanistih. Po glasbeni plati gre za še eno pionirsko stvaritev z inovativno ponudbo Iommijevih udarnih kitarskih fraz, ki narekujejo vmesne spremembe tempa v režiji Wardovih odločnih bobnarskih krošejev, medtem ko mu družbo delajo melodične Geezerjeve bas linije. Karizmatični Ozzy je vnovič v svoji značilni, že skorajda stereotipni vokalni vlogi večnega zlobneža in skušnjavca, čeprav bi se ga pri tem precej lažje kot za Mefistofelesa označilo za Bennya Hilla težkega metala.
Z baročnim kitarskim aranžmajem ovenčani »Embryo« je prvi izmed dveh kratkih inšrumentalov na albumu in služi kot kratek uvod v znameniti težko rockerski zimzelen »Children of the Grave«, najbolj poznano in udarno delo na »Master of Reality«, ki je zaslovel predvsem zaradi svojega srhljivega vzdušja. Besedilo je eno najboljših v njihovi karieri, saj je sporočilo aktualno bolj kot kdajkoli prej. Ozzy namreč poje o mladini, izgubljeni generaciji, ki je že mrtva, ne da bi se tega sploh zavedala, kateri je skupnost pokvarjenih starcev na čelu s politiki in klerom, ki v navezi vodijo svet kot orjaško korporacijo, ukradla prihodnost in jih obsodila na prerani grob. Iommijeve polnomastne kitarske fraze brezkompromisno parajo skozi zrak, medtem ko ga pri tem spremljajo rožljajoče bas linije in rušilni, neusmiljeni bobnarski prehodi. Brutalna, izrazito mračna ambientalna narava je ta standard že ob izidu izstrelila med največje metalske klasike vseh časov. »Orchid«, naslednji inštrumental, se ponaša z lepo melodijo na akustični kitari in je bil ob izidu eden prvih dokazov, da se med legendarno birminghamsko četverico skriva tudi veliko potenciala za subtilnost.
Brezkompromisni rušilec »Lord of This World« je še ena Geezerjeva okultistična, a tudi pacifistična skovanka z Luciferjem v glavni vlogi pri čemer namesto mitološkega gospodarja pekla na zatožni klopi sedi človeštvo, ki je s svojimi priskutnimi dejanji ustoličilo zlo. Ni treba ugibati, da je bil to še en Sabbath standard, ki je ob izidu pošteno razburil samooklicane varuhe javne morale. Tu vnovič vlada izrazito mračen ambient s počasnim, kotalečim se tempom in udarnimi kitarskimi frazami, medtem ko za nenadno razgibanost poskrbijo dinamični bobnarski prehodi, živahna tolkala, melodične bas linije pa tudi krajše kitarske solaže. Ozzy zveni zlobno in razkačeno, kolikor je to pri njemu največ mogoče in tako še dodatno stopnjuje fatalističen ambient.
»Solitude« je morda celo najbolj nenavaden »Master of Reality« eksperiment, saj gre za nežno ljubezensko balado s prijetno akustično melodijo in izpovednim besedilom. Ozzyeva netipično eterična in mehka barva glasu je tu tako spremenjena, da so številni privrženci tega legendarnega birminghamskega kolektiva dolgo ugibali, če ni namesto njega slučajno na glavni vokal vskočil kar bobnar Bill Ward, ki se je pet let kasneje odlično izkazal na baladi »It’s All Right«. To čudovito, z Iommijevimi pastoralnimi aranžmaji na akustični kitari, klavirju in flavti, ovenčano balado je vendarle odpel to pot komaj prepoznavni Ozzy in dokazal, da bi z nekaj vadbe tudi po tehnični plati kot pevec lahko napredoval. Čeprav se »Solitude« ne omenja velikokrat, kadar se ponavadi našteva najbolj znamenite Sabbath dosežke, je postavil številne standarde za kasnejše težko metalske balade.
Zaključna, dokaj kompleksna in ritmično bogato razgibana ‘doom & gloom’ klasika »Into the Void« govori o hladno vojni vesoljski tekmi, ki je tedaj še vedno potekala med obema velesilama, obenem pa za tiste čase revolucionarno opozarja tudi na ekološke probleme čedalje večje onesnaženosti, kar je vnovičen dokaz intelektualne širine, ki se je večkrat skrivala v Sabbath besedilih. Neusmiljene kitarske faze sekajo skozi razdrobljene, kotaleče se ritme in ustvarjajo vzdušje popolne mračnjaške apatije, ki je zrasla kot posledica primitivizma samooklicanih svetovnih voditeljev in njihovih vesoljskih programov, ki so žal v prvi vrsti vedno služili za politične namene medsebojnega merjenja in napenjanja mišic, medtem ko gre svet počasi ‘v maloro’. Brez kančka okultizma sredi osrednjega pacifističnega sporočila seveda ni šlo in tako je bil tudi tokrat omenjen pravljični gospodar pekla. Ozzyeva melodramatična vokalna interpretacija je po ambientalni plati zares izvrstna in se idealno sklada z Iommijevimi brutalnimi kitarskimi finesami ter Wardovimi bobnarskimi stampedi skozi katere so umetelno stkane Geezerjeve nagruvane bas linije. Nenadni časovni prehodi so zelo dobro tempirani, medtem ko krajša zaključna kitarska solaža in stopnjevanje osrednjega motiva privedeta ta Sabbath zimzelen v nenaden zaključek.
»Master of Reality« je še dandanes eden najbolj vplivnih težko rockerskih albumov sploh, saj je odigral sila pomembno vlogo pri razvoju težko metalske scene, predvsem podžanrov doom metala in stoner rocka/metala ter s svojo mračno ambientalno naravo še pomagal učvrstiti popularen mit o Black Sabbath kot častilcih pravljičnega rogača. Ravno ta hecna, a popularna medijska nalepka, katere si člani skupine niso nikoli želeli nositi, je poleg bistvenega artističnega zorenja pri komponiranju čedalje kompleksnejših standardov pomagala, da so se samo v nekaj letih od svojih skromnih blues začetkov uveljavili kot najbolj pomemben težko metalski kolektiv sedemdesetih.
avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Sweet Leaf
2. After Forever
3. Embryo
4. Children Of The Grave
5. Orchid
6. Lord Of This World
7. Solitude
8. Into The Void
Zasedba:
Ozzy Osbourne – vokal
Tony Iommi – kitara, sintetizator na “After Forever”, flavta in klavir na “Solitude”
Geezer Butler – bas kitara
Bill Ward – bobni
