Založba: Vertigo
Datum izida: 25.04.1980
Produkcija: Martin Birch
Dolžina albuma: 40.04 min.
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 10 / 10
Black Sabbath… glasbena institucija. Kult v pravem pomenu besede. Prvi pravi heavy metal band (vsaj tako je splošno sprejeto mnenje, pustimo zdaj malo morje vplivov ob strani). Njihova prva plošča, Black Sabbath, velja za enega največjih mejnikov rock glasbe. 13. februarja 1970, je spremenila glasbeno zgodovino. Le kdo ne pozna temačnih, doomy riffov genialnega kitarista Tonyja Iommija in specifičnega, unikatnega vokala botra heavy metala Ozzyja “Madman” Osbourna? Retorično vprašanje gor ali dol, verjetno ni veliko takih.
Black Sabbath z Ozzyjem na čelu, so torej pred skoraj 40 leti začeli pisati zgodovino. Vse tja do leta 1975 izdane plošče Sabotage so bili na vrhuncu, brez ene same slabe izdaje. A sledilo je petletno krizno obdobje, ki je pripeljalo do odhoda Ozzyja iz skupine.
Mnogi so videli v Ozzyjevem odhodu iz skupine smrt Black Sabbath, a Iommi je našel še kako pravo zamenjavo. Ozzyjevo mesto je več kot uspešno zapolnil ex-Rainbow frontman Ronnie James Dio (“mali kralj rock and rolla”), ki še danes velja za enega najboljših vokalistov v žanru hard rocka/heavy metala. Dio je bandu vdihnil novo življenje. Res je, da ni več tistega doomy zvoka, ki je definiral zgodnje ustvarjanje skupine in je k njemu močno pripomogel Ozzy, a Dio doda bandu popolnoma novo dimenzijo. V primeru plošče Heaven and Hell gre za pravi heavy metal rušilec! Black Sabbath so na plošči Heaven and Hell prvič v svoji karieri zares opustili blues korenine, ki so prevladovale v Ozzy eri. No ja, lažem, a o tem nekoliko kasneje. Black Sabbath so skratka s Heaven and Hell zaplavali v vode pravega heavy metala oz. mestoma celo progresivnega rocka. Najbolj je k temu pripomogel ravno fantastični, operatični stil Diovega petja. Kljub temu pa se stil igranje Iommija, Butlerja in Warda ni drastično spremenil. Čeprav je Iommi najverjetneje prav na tej plošči iz sebe spravil najboljše riffe in solaže svoje kariere, je tu še vedno prepoznavni zvok tako kitare kot basa in bobnov. A band tako sveže in enotno ni zvenel že vse od Children of the Grave! Gotovo je k temu pripomorel Dio, ki je bandu ponudil novo dozo inspiracije in novo usmeritev v iskanju post-Sabotaga.
Dio je z novim vetrom prepihal ne le glasbeno stran, odločilno je doprinesel tudi k novemu besedilnemu slogu Black Sabbath. Dio je v nasprotju z Ozzyjem pravi poet, saj je za album spisal nekaj zares prelepe poezije in posegel po temah fantazije, romanticizma in liričnosti, ki jih prej v besedilih skoraj ni bilo. Ravno tu pa bodo kritiki post-Ozzy Black Sabbath našli kost za glodanje. Na Heaven and Hell namreč ni več moč najti tiste zlovešče in temačne note po kateri so Black Sabbath tako znani. A daleč od tega, da bi lahko besedila označili za slaba, ravno nasprotno, res pa je, da se ukvarjajo s povsem drugimi temami kot tista iz prvih plošč.
Album otvori dinamična in udarna skladba Neon Knights; hiter, heavy opener, ki zadane na prvo žogo, a je kljub temu odličen. Black Sabbath so bili v letu 1980 še kako živi! Fantastičen Iommijev lead, ki se ponavlja skozi komad in fenomenalno Diovo petje že v uvodnih trenutkih plošče dokažeta, da sta recept za uspeh.
V Children of the Sea dobi plošča bolj epski in mistični pridih h kateremu brez dvoma pripomore prelep akustičen intro, ki je, kar se mene tiče, še danes eden najboljših tovrstnih introv v metalu! Komad gradi predvsem na neverjetni Diovi melodiji, po intru pa komad eksplodira v brutalno žaganje power chordov. Iommi pa se izkaže z melodičnimi filli in za Black Sabbath nenavadno, a odlično solažo. Eden najboljših komadov, ki so jih napisali Black Sabbath! “It’s never never never coming back, look out!”
Na začetku sem omenil, da nisem bil čisto pošten ko sem dejal, da so se Black Sabbath na Heaven and Hell povsem otresli blues korenin in to se močno pozna na mid-tempo bluesy komadu Lady Evil. Komad, ki ponovno ponudi odlične Iommijeve fille in odličen groovy zvok Butlerjevega basa. Vse skupaj pa podpre še nalezljiv refren, ki začara tako kot zlobna gospodična o kateri govori besedilo komada. Piko na i doda še zanimiva solaža z wah pedalom.
Z epskostjo v pravem pomenu besede udari naslovna Heaven and Hell. Definitivno eden izmed vrhuncev plošče in hkrati najdaljši komad plošče. Udaren, heavy komad z mnogimi menjavami tempa in ritma, ki so podprti z galopirajočo bas kitaro, ki s tem malce spomni na Harrisove Maiden galope. Če vas Dio do sedaj ni prepričaval, vas bo s tem komadom z lahkoto osvojil; resnično heavy metal v najboljši luči. Vse je na pravem mestu, vsaka nota je odigrana perfektno, solaža je ponovno odlična z delay efektom, Dio pa z bruhanjem stava za stavkom po solaži spraši marsikaterega vokalista. Klimaktičen vrhunec umiri zaključek s klasično kitaro. Magično!
Wishing Well je še en nalezljiv “straight-in-the-face” rocker. Vem, da se ponavljam, a če ni moč reči česa drugega… Dio je odličen 🙂 Spet je tukaj dinamična bas linija in akustične kitare, ki jih preglasi distorzirana štromarica.
Die Young… meni osebno najljubši Black Sabbath komad sploh. Kljub rahlo morbidnemu naslovu, komad z optimističnim sporočilom carpe diem. Komad, ki me vedno znova napolni s pozitivizmom in adrenalinom. Čeprav je s svojim klaviaturskim uvodom rahlo “cheesy”, z izbruhom, ki sledi več kot upraviči sloves enega najbolj spregledanih Black Sabbath komadov. Eden redkih komadov, ki bi ga lahko poslušal znova in znova (ravno v tem trenutku se predvaja že tretjič zapored, hehe). “So live for today, for tomorrow never comes!” Če vas s tem komadom Dio še vedno ne prepriča… ste kamen. Hehe.
Walk Away je verjetno “najslabši” komad na plošči, saj so z njim poskušali napisati pop single, ki bi se približal množica. A kljub temu je svetlobna leta pred oguljeno Changes ali Am I Going Insane?
Lonely is the Word naj bi bila ena najljubših Iommijevih komadov in kot zaključek plošče je primerna. Ta zasanjani bluesy komad sicer, vsaj meni, ni na nivoju začetnih komadov, a še vedno gre za zelo soliden komad, z zanimivimi kitarskimi linijami in vložki.
Ko sem začel s pisanjem te recenzije še nisem bil povsem gotov kako napisati zaključek. Sedaj lahko brez dvoma rečem, da je Heaven and Hell eden najboljših Black Sabbath izdelkov, meni osebno celo najljubši. Ozzy je brez dvoma “the voice of” Black Sabbath, tako kot je Bruce Dickinson vedno bil prva violina Iron Maiden, a mislim, da lahko brez skrbi rečem, da ga Dio pusti daleč zadaj. Tudi inštrumentalno je ta plošča preprosto rečeno neverjetna. Iommi je bil davnega leta 1980 s svojimi superiornimi kitarskimi vragolijami pred svojim časom, Butler in Ward pa sta tvorila zelo koherentno ritem sekcijo.
Heaven and Hell je Black Sabbath ponovno ustoličil na prestol heavy metal kraljev. Prav kmalu pa bomo končno lahko tudi tisti malo mlajši doživeli Dia z Black Sabbath tudi v živo. No ja… s Heaven and Hell.
avtor: Rok Klemše
Seznam skladb:
1. Neon Knights
2. Children Of The Sea
3. Lady Evil
4. Heaven And Hell
5. Wishing Well
6. Die Young
7. Walk Away
8. Lonely Is The Word
Zasedba:
Ronnie James Dio – vokal
Tony Iommi – kitara
Terrance “Geezer” Butler – bas kitara
Bill Ward – bobni
Sodelujoči glasbeniki:
Geoff Nicholls – klaviature
