Založba: Vertigo Records / Universal Music Group
Datum izida: 01.07.2013
Produkcija: Rick Rubin
Dolžina albuma: 53.18 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 9.0 / 10
Legendarni očaki težkega metala Black Sabbath so v (skorajda) klasični postavi z novim studijskim albumom, ustrezno njihovemu mračnemu renomeju, poimenovanim »13«, vstali od mrtvih, pa čeprav se je zdelo, da bodo za vekomaj obležali v prezgodnjem grobu, kamor so jih skorajda spravile številne muhe njihovega razvpitega (originalnega) pevca Ozzya Osburneja, kateri se je v zadnjem desetletju raje posvečal čedalje bolj opešani samostojni glasbeni karieri in za možganske celice nesramno žaljivi resničnostni oddaji o najbolj disfunkcionalni težkometalski družini. Seveda krivec za zamudo ni bil samo Ozzy, temveč so se tudi preostali člani banda v zadnjem desetletju srečevali s številnimi težavami, kar sploh ni presenečenje, saj gre za skupino za katero večina še danes verjame, da se je drži neko že skorajda zlovešče prekletstvo.
Pionirji težkega metala so prve zametke »13«, ki je mimogrede njihov prvi studijski album z Ozzyem po »Never Say Die!« (1978) in prvi z basistom Geezerjem Butlerjem v postavi po »Cross Purposes« (1994) ter obenem prvi studijski Black Sabbath dosežek po albumu »Forbidden« (1995), začeli snovati že kmalu po koncertnem albumu »Reunion« (1998), katerega so posneli v originalni postavi z bobnarjem Billom Wardom. Slednji, že dolgo znan po svoji nepredvidljivosti, se je nedavno zaradi abotnih birokratskih zapletov glede podpisa pogodbe odločil, da ne bo sodeloval pri združitvi klasične postave, zato ga je v vlogi gostujočega bobnarja zamenjal Američan Brad Wilk (Rage Against the Machine, Audioslave), kar je, po pričakovanju, vznejevoljilo marsikaterega starega privrženca, ki si je zaželel popolne studijske vrnitve klasične postave.
Preostali trije patriarhi težkega metala, na čelu s kitarskim bogom Tonyem Iommijem, edinim članom, ki je igral v vseh inkarnacijah skupine, so v zadnjih nekaj letih pridno pilili nov studijski material, medtem ko je za produkcijo poskrbel sloviti producent Rick Rubin (Metallica, AC/DC, The Mars Volta in cel kup drugih). Rubin je poskrbel, da je distorzirani zvok Iommijeve kitare močno izpostavljen v produkciji in na ta račun nekoliko soroden praksi iz ‘zlatih’ sedemdesetih, saj »13« predstavlja slogovni povratek nazaj k standardom klasične Ozzy ere Black Sabbath, seveda s to ‘napako’, da na bobnih manjka Ward. Wilk je sicer na »13« dostojno opravil svoje naloge, pa vendar bo marsikdo pogrešal odsotnost prej omenjene bobnarske legende in njegov specifični bobnarski slog. Prav ta pomanjkljivost je glavni razlog, da »13« ne spada na sam ustvarjalni vrh, temveč je še vedno zelo dober album, katerega se lahko uvrsti med najboljše Sabbath dosežke in je zagotovo najboljše, kar so ustvarili z Ozzyem po »Technical Ecstasy« (1976). Že samo ta podatek je zadosten razlog, da se lahko »13« označi za enega večjih studijskih presenečenj v letu 2013 ter za enega izmed najbolj vznemirljivih ‘povratnih’ albumov tega leta ob boku »The Next Day« v režiji Davida Bowieja. Rubinova produkcija je morda za malenkost pretirano ‘spolirana’ za klasičen Sabbath zvok sedemdesetih, a to dejstvo bo peklilo zgolj največje zvočne puriste.
Stari maček Butler je ob manjši Ozzyevi asistenci poskrbel, da so besedila na »13« precej tipična, ‘Sabbath-ovska’, kar pomeni, da so bolj ali manj obarvana postapokaliptično, v duhu našega časa (zeitgeista), medtem ko se je okultizmu na ‘zrela leta’ rajši odpovedal, saj so verjetno že vsi trije člani po vseh teh desetletjih že pošteno naveličani številnih, neutemeljenih povezav z raznimi satanističnimi društvi. Na »13« sta samo dve besedili nekoliko ‘bogokletni’ in sicer na »God Is Dead?«, pa še to vsebuje vrsto vprašajev kot posledic znamenitih Nietschejevih filozofiranj ter »Damaged Soul«, kjer je omenjen princ teme, medtem ko je večina preostalih besedil, kot recimo »Dear Father«, ki je kritika cerkvene hipokrizije, polna zaostrenih družbenih osti na račun organiziranih religij, terorja znanosti in ostalih prinašalcev smrti.
Že otvoritveni »End of the Beginning«, drugi single z albuma, ki predstavlja pravcati skok v časovni stroj, vsebuje vse tiste zvočne prvine, s katerimi so Black Sabbath zasloveli na začetku sedemdesetih; udarno in mogočno Iommiejevo kitarsko frazo, počasne, kotaleče se ritmične prijeme, ki soustvarjajo izrazito mračno atmosfero ter Ozzyev hudomušno-srhljivi vokalni pristop. Prav slednji je morda najbolj prijetno presenečenje celotnega albuma, saj o motorično atrofiranemu zombiju, ki je bil v zadnjem desetletju zgolj lutka svoje žene-čarovnice ter je zadnjih nekaj solo albumov ustvaril na korporacijski, po MTV-jevo požegnan način, kot brezosebne, plastične in po tekočem traku ustvarjene produkte, ni niti sledu. Ozzy vnovič zveni kot tisti nekoliko naivni in zmedeni mladenič z začetka sedemdesetih, ki se je po naključju znašel v mračnem, postapokalištičnem svetu, iz katerega ne najde izhoda.
»God Is Dead?«, ki je izšel tudi kot prvi single z albuma, je prepojen z mračno post-apokaliptično, skorajda morbidno atmosfero, kakršna sicer prevladuje skozi večino albuma. Tovrstno vzdušje napove brutalna in popolnoma specifična Iommijeva kitarska fraza, ki traja od začetka do konca skladbe, kar pomeni, da je vse skupaj zavito v popolno črnino. Ozzyev vokal, tako kot se spodobi, zveni paranoidno zlobno, še posebno v refrenu »God Is Dead«. Po dokaj ponavljajočem, vendar ambientalno močnem osrednjem motivu, v nadaljevanju sledi prehod v sarkastično obarvano sekcijo, kjer se lahko sliši tudi nekaj kitarske in bas kitarske improvizatorike.
Tudi »Loner«, kjer je prvič na albumu sredi peklenske kitarske frazeologije in Ozzyevega srda možno slišati tudi nekaj bolj subtilnih trenutkov, bi se lahko zlahka uvrstil na kakšnega izmed njihovih prvih sedem studijskih dosežkov. V besedilu čisto, ‘za štos’, ne manjka tudi Ozzyeva tradcionalna fraza »All right now«, medtem ko mojster Iommi ob priliki navduši tudi s kratko, a slastno solažo. Nekoliko psihadelični in lirično popolnoma postapokaliptični »Zeitgeist« zaradi zasanjane, ‘vesoljske’ atmosfere v slogu Bowiejevega zimzelena »Space Oddity« in subtilnih akordov akustične kitare v trenutku spomni na »Paranoid« klasiko »Planet Caravan«, kar bo zagotovo razveselilo vse večne romantike. »Age of Reason«, kjer gospod Iommi vnovič zablesti z žgočimi in obenem duhovitimi kitarskimi frazami, navduši v vsej svoji brutalni veličastnosti in zaradi nenadnih, vmesnih, subtilnih kitarskih aranžmajev v ozadju nekoliko spomni na kakšen »Sabotage« dosežek. Še posebno zanimivo zveni nenadna sprememba tempa v srednjem delu, kjer se z masivnimi bobnarskimi prehodi dobro izkaže tudi Wilk.
»Live Forever«, kjer dominirajo počasni, kotaleči se ritmi, po zvokovnih vzporednicah nekoliko spominja na nepozabni »Master of Reality« standard »Children of the Grave«. Ozzyev v črnino zaviti fatalizem, ki vsebuje večno vprašanje o posmrtnem življenju, se odlično prilaga mrakobnemu in dramatičnemu vzdušju. »Damaged Soul« je eden najbolj zabavnih eksperimentov na »13«, ki zaradi številnih bluesovskih improvizacij na kitari in orglicah spominja na njihove začetke oziroma na kako pozabljeno delo z istoimenskega Black Sabbath prvenca. Besedilo ne bi moglo biti bolj Sabbath-ovsko, saj je protagonist razpet med bogom in hudičem. Kljub temu, da je, tako kot večina del na albumu, ta stvaritev dolga skorajda osem minut, pa niti za trenutek ne zveni dolgočasno ali razvlečeno. Zaključna skladba na regularni, običajni verziji albuma, »Dear Father«, je ostri obračun s pedofilsko hipokrizijo katoliške cerkve in med nasršenimi kitarskimi frazami in melodičnimi bas linijami vsebuje vrsto subtilnih aranžmajev, medtem ko Ozzyev vokal že zelo dolgo ni zvenel tako pretresljivo in iskreno v vlogi ‘žrtve’. Skladba se zaključi natanko tam, kjer se je leta 1970 vse začelo – z nevihto in donenjem cerkvenega zvona, ki napove uvod v Črni sabat – tako, da je krog zaključen. Boljšega zaključka rednega dela albuma preprosto ne bi mogli izbrati.
Posebna verzija »13« na dodatnem disku vsebuje dobrote, saj so vse tri bonus skladbe po kakovosti povsem enakovredne regularnemu materialu. »Methademic« vsebuje subtilen akustičen uvod, nakar se zelo hitro prelevi v eno izmed najtrših in obenem presenetljivo pospešeno tempiranih Black Sabbath stvaritev z Ozzyem. Black Sabbath so v sedemdesetih le redko zveneli tako ‘pospešeno’, kar je posebno zanimivo, medtem ko se besedilo dotika Ozzyu zelo dobro znane tematike zlorabe razno raznih opojnih substanc. Nič manj zanimivo izpade togotni in turobni »Peace Of Mind«, kateri se v srednjem delu ponaša s presenetljivim, melodičnim preobratom, medtem ko je »Pariah« inkarnacija vseh najboljših Sabbath zvočnih prvin in bi zagotovo spadal med najboljše stvaritve na regularni verziji albuma.
Black Sabbath na »13« zvenijo kot, da bi ravnokar vstali iz grobnice, izumili časovni stroj in se z njim vrnili nazaj v sedemdeseta, ko je bilo njihovo poslednje počivališče še sveže izkopano. Vsi tisti, ki so ‘metalske dede’ že zdavnaj odpisali se bodo zdaj morali strinjati, da ti že zelo dolgo niso zveneli tako dobro, kar je za možakarje, ki bi po letih že lahko igrali šah sredi parka v upokojenskem domu in so v svoji glasbeni karieri že zdavnaj dosegli vse kar so lahko, resnično veličasten dosežek. Po več kot treh desetletjih so ustvarili album, ki v marsičem predstavlja povratek klasičnega ‘doom & gloom’ zvoka, a je obenem povsem drugačen od vseh albumov z Ozzyem iz sedemdesetih. Obenem pa je ena redkih skupin, kateri se lahko pripiše izum novega glasbenega žanra, dala tudi dobro lekcijo številnim samooklicanim naslednikom, sodobnim bandom, ki imajo v glasbenem smislu le malo resne zveze s pristnim in srčnim težkim metalom, kakršen se je delal v nekih precej bolj romantičnih časih. Tudi v primeru, da je to njihov poslednji studijski album, kar je ob dejstvu, da je Tony Iommi že nekaj časa resno bolan, na žalost dokaj verjetno, so se poslovili na najboljši možni način – v slogu pravih rockovskih legend in tako zaključili nedokončani krog.
avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. End of the Beginning
2. God Is Dead?
3. Loner
4. Zeitgeist
5. Age of Reason
6. Live Forever
7. Damaged Soul
8. Dear Father
Zasedba:
Ozzy Osbourne – vokal
Tony Iommi – kitara
Geezer Butler – bas kitara
Sodelujoči glasbenik:
Brad Wilk – bobni, tolkala
