Založba: J&R Adventures
Datum izida: 14. 6. 2024
Produkcija: Black Country Communion
Dolžina albuma: 50.37 min
Zvrst: Hard Rock
Ocena: 8.5/10
Black Country Communion (skrajšano BCC) so kvartet! Superzvezdniški kvartet, ki je potrebuje dolgega uvoda. Za povrhu vsega še z generacijskimi relacijami pogojnega nivoja oče-sin. Skupino zastopajo: skoraj 73. letni vokalist in basist Glenn Hughes, 47. letni kitarist Joe Bonamassa, 58. letni bobnar Jason Bonham in skoraj 58. letni klaviaturist Derek Sherinian.
Album »V« je, kot namiguje naslov, peti po vrsti. Ustvarjanje, snemanje in izid BCC albumov je časovno podrejeno. Zavoljo tega so bili Black Country Communion celo tik pred razpadom. Prav zavoljo postavljanja prioritet je pred leti počilo med Hughesom in Bonamasso, pri čemer je slednji postavil legendarnega vokalista, ki ga je javnost že davno tega opravičeno oklicala kot ‘voice of rock’, na realna tla potem, ko mu je obrazložil, da je zanj vedno in zavedno v prvem planu njegova samostojna glasbena kariera, šele potem sledi ostalo. Upravičeno. Bonamassa namreč lahko danes kot za šalo razproda arenska prizorišča po celem svetu. Zato smo na nek način vsi, ki spremljamo BCC lahko veseli, da je četverec našel čas za naslednik odličnega predhodnika »BCC IV«, ki je izšel pred krepkimi sedmimi leti.
Novi album je vse kar želiš od Black Country Communion. V fraziranju Bonamasse, ki je rasel ob zvokih Led Zeppelin (to hipoma poudari uvodna Enlighten) ter topotu bobnov, je ponotranjena ne le DNA Led Zeppelin (Jasonovo bobnanje s prehodi vred je popolni odtis sloga njegovega preminulega očeta, pri čemer nosi Jason na bas bobnih celo opne s podobo Johna Bonhama), pač pa absolutna in večna fascinacija nad likom in delom zimzelenega pionirstva omenjenih ikon rocka in rolla sedemdesetih. Mastni zvok Joeovega Gibson Les Paula je v plasmaju rušilne hrupnosti slikovito intenziviran. Razvija bolščavo pikantno gromovitost. Želi loviti abrazivno elementarnost s kakršno je davno tega šokiral svet Jimmy Page. Teh vezi z Led Zeppelin tudi novi BCC album preprosto ne more pretrgati. Torej? Nič novega. Nič prelomnega za sam razvoj glasbe, a podano z grabežljivo prevzetnostjo, ki jo diktira vsa ta surovo zaobjeta prvinska energetska gošča, ki jo razumemo seveda kot? Rock’n’roll. Nič manj, nič več. Le bomba in kroše naravnost v sredo čela! In ta učinkuje hipoma hipnotično. Preprosto. Zapelje. Preprosteje ne gre. A, je do te preprostosti večkrat težja pot, kot si mislimo.
No, tokrat je občutek neposredne naveze z navdihovanjem nad Led Zeppelin še dodatno intenziviran, saj je (in to je presenečenje albuma) Derek Sherinian večkrat komaj opazen in zaznaven s klaviaturami. Res da poskrbi v enem vrhuncev albuma, to je pompozna Love And Faith za Hammond uvod po vzoru July Morning (Uriah Heep), pa nas nadaljevanje skladbe znova povleče v občudovanje večne fasciniranosti Joea Bonamasse nad Zep klasiko Kashmir.
K sreči je tu Glenn Hughes! Da. Tisti Glenn Hughes, ki vedno odločilno vpliva na ekspresivno artistični domet slehernega izvajalca kateremu se priključi in mu hote ali nehote v zvezi s tem premeša vse artistične štrene. Bodisi da je to njegova samostojna kariera, bodisi da je v karieri sam prelomno vplival na prekretnice glasbenih usmeritev drugih izvajalcev, čemur se niso izognili niti slavni Deep Purple. Glenn Hughes je bistven element, ki s svojo brezgrajno vokalno veličastnostjo ‘ujetega temnopoltega glasbenika v telesu belca’ postavlja pravila igre na nivo doseganja izpovednega unikuma. Tako je tudi pri BCC in tako ostaja tudi na albumu »V«. Brez Glenna Hughesa, bi BCC delovali milo povedano, kot vrsta dostojnih posnemovalcev Led Zeppelin. A, ker je v ekipi Glenn, je »V« album, ki te iskreno in brez slehernih ovinkarjenj, odstreli direktno v stratosfero vseh najbolj prvinskih emocij in strasti, s katerimi se BCC vešče poigravajo tudi z najbolj skritimi koščki duš svojih privržencev. Mračno pogubni šarm demonske privlačnosti tega izdelka pogojuje zlasti Glennovo večno izpovedno spogledovanje z vsemi zli duhovi, skušnjavami in preganjavicami, kot tudi že kar pregovornim ‘pritoževanjem’ s katerim te skozi izjemno soldatesko svojstvenih soul akrobacij hipoma potegne v svoj svet!
Sklepna The Open Road, obilno opasana z diktatom kravjega zvonca, dolguje nekaj momentov navdihovanju nad starimi dobrimi Free, pri čemer si da skupina duška v podaljšanem jamu tik pred finalno vrnitvijo na glavno frazo s katero sklene album. Stay Free nosi funk konturo za katere je odgovoren ob stasiti, prožni ritmiki Glennove bas kitare tudi Sherinian, ki z izbranim zvokom evocira Hughesove čase bivanja pri Deep Purple (zlasti ere albuma »Stormbringer«). Skladba Red Sun, ki jo do refren pelje kup razpoloženjskih prevratov (skozi razvoj skladbe), velja za enega vrhuncev doseganja neverjetne melanholije združene na enem mestu. Briljanca.
»V« nosi vseskozi čudovit karakter. Je enakovreden predhodniku »BCCIV«. Postreže z izjemno kompaktnim formatom komponiranja in izjemnim energetskim izplenom izpovednega bistva za katerim stoji elementarnost skovanke rock’n’roll. Album je bil posnet v kosu, pri tem pa premore, več kot zavidljivo idejno razgibanost. V silno kratkem časovnem obdobju so fantje položili ta album na studijske trakove. Bend je prišel v studio in preprosto odigral komade, kot pravijo Britanci ‘in one take’. Brez kiča in lišpa. S prvinskim instinktom. To je glede na neizmerljivost talentov vseh štirih glasbenikov tega kvarteta, v očeh privržencev skupine vsekakor pričakovan standard. A standard, ki ga postavlja izjemna kemija – kot jo razvijejo skupaj le ti štirje možje, na nivo glasbene edinstvenosti. Dobro je, da so presledki med izidi BCC albumov dolgi. V tem času raste žar želje po manifestaciji najboljšega kar je v tebi do mere, ki je niti sami glasbeniki večkrat ne znajo obrazložiti. Zato je tu glasba, ki nastaja za njimi in nas pelje ter vodi do teh odgovorov.
Glenn je sicer nedavno povedal, da se zna v letih ki sledijo posvetiti le še samostojni karieri in da se bo tako povsem distanciral od sodelovanja v drugih glasbenih formacijah, kot so to mdr. BCC. Do naslednjega BCC albuma, v kolikor bo do njega prišlo, jih bo štel skoraj 80. Glede na to, da ohranja pri skoraj 73. nivo žvrgolečega slavčka, ki je pravkar posnel prvi Trapeze demo, je misel, da bi lahko bilo čez sedem let kako drugače, pravzaprav bogokletna.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Enlighten
2. Stay Free
3. Red Sun
4. Restless
5. Letting Go
6. Skyway
7. You’re Not Alone
8. Love And Faith
9. Too Far Gone
10. The Open Road
Zasedba:
Glenn Hughes – vokal, bas kitara
Joe Bonamassa – kitara
Derek Sherinian – klaviature
Jason Bonham – bobni
