Založba: Look at Me (Broken Silence)
Datum izida: 10. 6. 2022
Produkcija: Birth Control
Dolžina albuma:
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 9.5/10
Birth Control, legende nemškega progresivnega rocka, so vnovič tu z albumom, »Open Up«, ki je njihov drugi studijski dosežek po vnovični združitvi leta 2016. Kultna skupina, ki je najbolj znana po mednarodno uspešnem singlu »Gamma Ray« ter številnih provokativnih naslovnicah albumov, trenutno deluje v postavi, ki vsebuje samo še dva člana, ki sta bila prisotna na njihovih dosežkih iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja in sicer pevca Petra Föllerja in bobnarja Manfreda von Bohra. Najbolj znan in ‘vztrajen’ član Birth Control, karizmatični bivši bobnar in pevec Bernd Noske, je umrl leta 2014, ko so zaradi njegove smrti za kratek čas prenehali z delovanjem.
Z albumom »Here and Now« (2016) so se neuničljivi Berlinčani brez priljubljenega Noskeja, ki je bil na omenjenem dosežku sicer posthumno še prisoten, uspešno vrnili med ”žive’, zato je bilo povsem logično pričakovati, da bo »Open Up«, njihovo prvo dejanje ‘nove ere’, predstavljal dodaten korak naprej pri posrečeni ‘prevetritvi’ njihove zvočne podobe za sodobne čase, ne da bi pri tem zatajili svoj prepoznavni, večinoma ‘trši’ pristop k progresivnemu rocku. V primerjavi z večino krautrockerjev iz sedemdesetih so se Birth Control na levjem deležu svojih dosežkov vedno nekoliko nagibali k trdemu rocku tako, da je njihova glasba blizu vsakomur, ki prisega na skupine kot so Nektar, Eloy, Grobschnitt, Iron Buterfly, Atomic Rooster, Uriah Heep, Deep Purple in Wishobne Ash s katerimi jih druži kar nekaj sorodstvenih zvočnih elementov.
Novi album se odpre s ‘posodobljeno’ ter presenetljivo posrečeno verzijo njihovega prej omenjenega zimzelena »Gamma Ray«, ki je v primerjavi z izvirnikom iz leta 1972 odigrana na bolj ‘kompakten’ način ter speljana v hitrejši tempo, ne, da bi pri tem izgubila ambientalno in lirično ‘sočnost’ izvirne verzije. Tu so še vedno trdorockerske kitarske pasaže izpod hitrih prstov Martina Ettricha, šelesteče pasaže na hammond orglah v domeni Sasche Kuhna, Föllerjeva imenitna vokalna predstava ter isti psihedelični efekt, ki je zaznamoval originalno verzijo te nepozabne Birth Control klasike. Zelo dobro izpade tudi »The Last Word«, prva popolnoma nova skladba na »Open Up«, ki je ‘zgrajena’ v klasičnem Birth Control slogu ter vsebuje odlično izpeljan inštrumentalni zaključek.
Na »Wrestling Mama«, ki prav tako uspešno prehaja med udarnimi ter bolj spokojnimi ambientalnimi niansami, navdušijo predvsem Föllerjeva vokalna eklektičnost, igrive pasaže na hammond orglah ter prebrisane kitarske fraze. »Open Sesame« se odpre kot nežna balada. To ne traja dolgo, saj se kmalu prelevi v izjemno temperamentno stvaritev, ki jo kar razganja od zavidljive količine masivnih pasaž na hammond orglah, sočnih vokalnih harmonij, premišljeno tempiranih bobnarskih krošejev in kitarske raznovrstnosti. »I Don’t Mind« predstavlja popolnoma nepričakovan eksperiment saj v začetnem delu vsebuje ritem mašino, ki zveni kot, da bi bila ‘ukradena’ iz osemdesetih, medtem ko uvodni ritem te stvaritve nekoliko spominja na Queen standard »The Invisible Man«. Te podobnosti je konec takoj, ko vpadejo šelesteče pasaže na hammond orglah, ‘organski’ bobni, udarne kitarske pasaže ter Fölerjev vselej temperamentni vokal.
Tudi na »Wannabe« Birth Control ponovijo preverjeni ‘trik’, ko poslušalca za kratek čas ‘prevarajo’, da bo šlo za balado, saj se skladba po začetni ‘zadržanosti’ nenadoma precej nepričakovano prelevi v energetski katalizator v klasičnem Birth Control slogu, se pravi nekje na ‘zlati meji’ med progresivnim ter trdim rockom, medtem ko bandu med inštrumentalnimi sekcijami zlepa ne zmanjka igrivosti. Tako kitarska kot orglarska solaža bosta navdušili vse dolgoletne privržence. Na odličnem »Plans Get Lost«, ki vsebuje sapico space rocka, navduši predvsem izjemno dobro izpeljan, skorajda hipnotiečn refren s katerim Birth Control dokažejo, da imajo po vseh teh letih poleg neusahljive eksperimentalne žilice še vedno izjemen smisel za ustvarjanje nalezljivih melodij. »These Are the Days« je zaključni prog-hardrockerski energetski katalizator na katerem Birth Control blestijo od začetka do konca ter nas vnovič opozorijo, da na tem albumu ni nobenih ‘zaspanih’ trenutkov.
Birth Control so z »Open Up« ustvarili izjemno všečen album, ki bo zagotovo osrečil vse dolgoletne privržence. Zdi se kot, da po vrnitvi iz začasne upokojitve doživljajo pravi preporod, saj »Open Up« predstavlja zaznavno kvalitetno nadgradnjo v primerjavi s sicer zelo solidnim predhodnikom »Here and Now«. V obdobju, ko se glasbeniki iz zlate dobe progresivnega rocka poslavljajo v ‘večnost’ z vse večjim tempom ali pa so že popolnoma izčrpali vse dobre glasbene ideje, Birth Control dokazujejo, da se lahko tudi v drugem desetletju 21. stoletja še vedno ustvarja odličen progresivni rock, ne glede na število križev, ki jih posamezni glasbeniki nosijo na plečih. Edina šibkost »Open Up« je precej grda in povsem nedomiselna naslovnica, ki res ni v čast skupini s tako bogato tradicijo odličnih in predvsem provokativnih naslovnic, vendar to seveda nima nobene povezave z glasbeno vsebino.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Gamma Ray 2.0 (4:30)
2. The Last Word (8:10)
3. Wrestling Mama (4:48)
4. Open Sesame (9:43)
5. I Don’t Mind (6:34)
6. Wannabe (7:15)
7. Plans Get Lost (7:01)
8. These Are the Days (5:09)
Zasedba:
Peter Foller – bas kitara, vokal
Martin Ettrich – kitara, ‘talk box’
Sascha Kuhn – klaviature
Hannes Vesper – bas kitara, orgle
Manfred von Bohr – bobni
