Lokacija: Ljubljana / Hala Tivoli / Slovenija
Datum: četrtek, 24.06.2010
Lahko rečemo, da je naposled tudi Slovenija končno dočakala pravi rock spektakel. Enega tistih, ki nas navadno obidejo in se je treba podati na popotovanja tudi po več 100 kilometrov recimo iz slovenske prestolnice, da okusiš pravi rock n’ roll slad! To pot je govora o koncertu 54-letne rock ikone Billy Idola, ki se je s svojo druščino glasbenikov visokega pedigreja ustavil tudi v Ljubljanski hali Tivoli. Obupani pravoverni slovenski ljubitelj zahodnoevropske rock n’ roll sporočilnosti bi brez obotavljanja rekel, da Tivoli lahko napolnijo le Plavi Orkestar, Tony Cetinski in podobni čudaki neangleškega rock izrazoslovja, ki grabijo mastni denar na planetarnem območju med Vardarjem in Triglavom že daleč predolgo. Slednje stresa v zunanjem videzu Slovenije občo kopreno bolne predstave o tem kaj je zdravi pogled na rock glasbo. Ne, da bi bili Slovenci počasi siti melosa balkansko mediteranske okupacije, to se verjetno nikoli ne bo zgodilo, pač pa so Slovenci tega dne končno pokazali, da nekje globoko v sebi le niso izgubili občutka sledenju pristnosti duha rock n’ roll sporočilnosti. Halo Tivoli so prišli namreč zapolniti do zadnjega kotička. Kaj takega brez Cece na odru v današnjih časih sredi Tivolija zares ni bilo mogoče pričakovati.
Billy Idol je s svojo zasedbo stopil na oder 15. minut pred deveto zvečer. Igličasta blond pričeska, napeti radiator trebušnih mišic, tipičnost spakljivih grimas pri čemer vedno zbode v oči spodvihana ustnica, boksanje z rokami! Možakar ničesar izmed naštetega ni opustil. Fatalni šarm je še vedno z njim! S kitarskim čarovnikom Steve Stevensom na svoji desni, bestialnim bobnarjem Jeremyjem Colsonom (Steve Vai Band) za svojim hrbtom, novo prišlekom in ritem kitaristom Billy Morissonom (Camp Freddy, The Cult) oziroma basistom Stephenom McGrathom na svoji levi, je Billy ob svojih karakteristikah neusahljivega odrskega zabavljača, zagotovil Ljubljani vrhunski rock n’ roll spektakel.
Sem mar koga pozabil? Medtem, ko skupina zaorje ledino z Generation X klasiko Ready Steady Go, spravi dokončno na noge približno 6.500 nog (množeno z dva) dvorane Idol v nadaljevanju z Dancing With Myself! Tu Stevens prvič predstavi soliranje kitare na hrbtu (kar ponovi v plejadi svojih akrobacij skozi nadaljevanje še večkrat), deležni pa smo tudi prvega izhodnega jamma. Pa povsem novi Love is Strange, na odru še vedno ni bivšega Dream Theater klaviatursta Dereka Sheriniana, ki je uradni član koncertne postave Billyja Idola. Že programsko vzorčenje v Love is Strange je lahko koga prestrašilo, da je z Derekom kaj narobe, vendar pa se postavni klaviaturist armenskega rodu vključi na oder ob super hitu in eni najbolj izpiljenih skladb Billyjeve kariere zlatih osemdesetih. Flesh For Fantasy. Prava art poslastica. Kamorkoli si se ozrl, so tribune v stoje opazovale koncertno prizorišče. Ko se karizmatični šef odra Billy prebije s peterko do refrena, ga dvorana malodane preglasi. Magija vzdušja je to pot enkratna! Seksizma polna skladba se fenomenalno prelije v nič manj pohujšljivo Sream, ki dokazuje, da ostaja Idol v svojem avtorskem izrazu uspešno “Idoliziran” tudi za novo tisočletje.
Sledi manjši premor, menjava konfekcije in Billy se pojavi na odru z akustično kitaro. Ob Stevensovi podpori načneta “Whiplash Smile” hitič Sweet Sixteen, kjer Billy nesebično uvodoma razgrne ozadje inspirativa, ki je botrovalo njenemu nastanku. Besedila, ki jih je spravil Billy skupaj na Floridski destinaciji Coral Castle, odstirajo zakulisje vpogleda v ljubezensko dramo dveh latvijskih emigrantov v ZDA Edwarda Leedskalnina (ta je namreč izklesal grad koral za svojo “sladkih šestnajst”) in njegove pobegle zaročenke Agnes Scuffs. Ta je Edwardu pobegnila vsega dan pred poroko.
Skorajda flamenko vložek Stevea Stevensa zaziblje dvorano v Idolov novi mega hit, kjer vihti znova cela dvorana roke v zrak in se prepusti grabežljivi melodiji klasike Eyes Without Face. Stevens izpostavi svojo kitarsko solažo, ki je v studijski različici sicer produkcijsko namerno zakrita v ozadju, kar doprinaša k splošnemu odrskemu razgibanju in nadgrajevanju intenzitete te skladbe. Sledi povsem nova in silno spevna Kings And Queens of the Underground, ki ohranja lenobno a sproščeno ozračje umirjene in z naravnim zvokom akustike podprte skladbe. Billy je bil vselej velik oboževalec zasedbe The Doors. Tako jim je posvetil v Hali Tivoli svojo verzijo L.A. Woman, ki jo je ekipa raztegnila v nov podaljšani izhodni jamm. Za njo sledita kar dve Generation X klasiki, ki sta presenečali na set listi, glede na malho Idolovih avtorskih adutov, ki jih pevec (še) ni stresel iz rokava.
Kar lep sveženj časa smo morali čakati na nov hit. Dvorano predrami fenomenalna Blue Highway (“Rebel Yell”, 1983), potem pa pravi Idol: “Tu je skladba, ki jo vsi poznate!” Razpotegnjena Rebel Yell je prinesla enega odločnih vrhuncev koncerta in dvorana ostane po vsega uri in petnajst minut sestradana Idolove glasbe! Na odru se pojavita Steve in Billy. V izštekani različici prične Stevens brenkati po akustični kitari in dvorana kmalu prepozna vodilno melodijo Idolove klasike White Wedding. Nekje na polovici stoji na odru zasedba v celoti. Sledi dokončanje s popolnim električnim jurišem, ki mu poveljuje čvrsta demonstracija karizmatične pojave Billyja Idola. Ni bilo težko napovedati, da bo zasedba za konec popolnoma nakurila publiko, ko se je lotila Tommy jamesove priredbe Mony Mony. Ura in pol. Ljudje hočejo še. Vendar je to vse za nocoj!
Spremljevalna ekipa izkazuje izredno briljanco koherence uigranosti kamor se stežka prikrade napaka. Vsi so navzeli kanček Billyjeve porogljivosti, porednosti in seksizma! Tako odrsko poenoteni, so Idolovo figuro dodatno okrepili, magnificiranje prepoznavnih zaščitnih znamk, pa je obiskovalcem na tak način seglo še globlje pod kožo! Tudi zvok vselej zahrbtnih karakteristik hale Tivoli, jo je to pot uspešno odnesel!
Kaj reči za konec? Billy Idol je ostal tisto kar moraš ostati v zrelih letih svoje rockerske kariere. Izjemen odrski karakter, ki z bežnim pogledom fatalno potresnega sunka uroči publiko, da mu ta brez obotavljanja prične enovito jesti iz roke. Za seboj z malho hitov, pred seboj z ohranjeno slo ustvarjalne neutolažljivosti, ki ga žene naprej. Idol snuje novi album in zgodbi ni videti konca. Vokalno ohranjen, da ne govorim o njegovi vitalnosti, kateri lahko brez zavor zavida marsikakšen 30. let mlajši poba, ki ga je prišel obiskat v dvorano Tivoli tega večera.
Roko na srce, bi Billy lahko izvajal svojo glasbo ob spremljavi precej manj zvenečih imen v zasedbi. Brez naravno pogojene naveze Stevens – Idol, pač ne gre. In bog ne daj, da bi kdaj Stevens slučajno manjkal ob Billyju! Billy Idol pa ob tem dejstvu ostaja tudi dovolj pameten. Ob izrednih imenih spremljevalne zasedbe se zaveda, da je to garant polnitve dvoran na njegovih koncertih. Sicer naraste izplačilo honorarjev in posledično cene vstopnic. A narod bo plačal. Velika imena so garant stabilnosti in kvalitete. Zato ljudje z manj intrige sežejo tudi globlje v svoje žepe, kadar si je treba priskrbeti vstopnico. Zlata osemdeseta so bila oživljena na enkraten način, kjer je Idol ohranil vse pomembne prepoznavne zaščitne znamke svoje enkratne karizme odrskega izvajalca in rock n’ roll zabavljača. S svojo darežljivostjo in energetsko eksplozivnostjo ni tratil časa v sproščanju vragolij, ki jih pozna le njegov šov teater! Ne. Tega večera ga ni bilo junaka, ki bi se upal trditi, da mu je bilo slučajno žal obiska rock ikone! In še enkrat ne! Ta turneja ni zapisana best of klasikam. Billy Idol se je v set listi dotaknil tako kariere z Generation X, kot tudi dveh povsem novih skladb, ki bosta po vsej verjetnosti vključeni na njegov novi studijski album.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Mojca Perdih
Setlista:
1. Ready Steady Go
2. Dancing With Myself
3. Love Is Strange
4. Flesh For Fantasy
5. Scream
6. Sweet Sixteen
7. Eyes Without a Face
8. Kings & Queens of the Underground
9. L.A. Woman
10. King Rocker
11. Running With the Boss Sound
12. Blue Highway
13. Rebel Yell
—dodatek—
14. White Wedding
15. Mony Mony
