Lokacija: Ljubljana / Hala Tivoli / Slovenija
Datum: torek, 24.06.2014
V dneh, ko so slovenski medijski prostor zasedale novice iz največjega slovenskega zapora in iz nogometne Brazilije, so rockersko rajo zaposlovale popolnoma drugačne misli. V Ljubljano se je skoraj do dneva natanko štiri leta po prvem gostovanju vrnil britanski rock zvezdnik Billy Idol, 58-letna glasbena ikona, ki mu je popularnost zgodnjih osemdesetih uspelo obdržati vse do danes. Še več, pravovernost in vztrajanje na davno tega začrtani poti mu še danes zagotavljata polne koncertne lokacije, tako ga je tudi v dvorani pod Rožnikom pričakal poln avditorij šest tisočih obiskovalcev.
In kaj se je v taboru Billyja Idola v času od njegovega zadnjega gostovanja pri nas spremenilo? Pravzaprav ne veliko. Možak pripravlja nov studijski album, ki bo izšel letošnjo jesen, sočasno z avtobiografsko knjigo, v kateri bodo brez dvoma svoje mesto našli zanimivi sladkorčki iz Idolove zdaj že skoraj štiri dekade dolge glasbene kariere.
Koncert brez uvodnega ogrevalnega akta se je začel že nekaj minut pred pol deveto uro zvečer. Začenši z novim komadom Postcards from the Past, ki se bo znašel na prihajajočem albumu, je Idol večer že kmalu začinil z nekaterimi najbolj prepoznavnimi napevi svoje kariere: Cradle of Love, Dancing With Myself in Flesh for Fantasy so že v uvodu koncerta na noge spravili dobršen del obeh tribun, skorajda ekstazična podpora iz vseh kotičkov dvorane pa ni popustila vse do konca druženja. Billyjevo spremljevalno ekipo so sestavljali stari znanci Steve Stevens in Billy Morrison na kitarah, bas kitarist Stephen McGrath, ter novinca v zasedbi, bobnar Erik Eldenius in klaviaturist Paul Trudeau.
Billy Idol kljub približajočim se šestim križem čez hrbtenico ostaja zvest imidžu, s katerim je zaslovel. Všečna mešanica šarmantnosti in mačizma, podkrepljena z izgledom podlega fanta, ki mu je davno tega prinesla veliko predvajanost na MTV-ju, uspešno živi dalje in še danes hipnotizira množice, sploh ko Billy iz rokava strese katero od svojih prepoznavnih obraznih grimas. Večkratno preoblačenje (in slačenje) je razkrilo, da se na njegovih domačih fitnes napravah prah še ne nabira, po izklesanem telesu in vseskozni energični drži sodeč bi Billyju zlahka prisodili kakšno desetleje manj.
Skladbi Love and Glory in One Breath Away ob vstopu v osrednji del koncerta sta kot novinki v igranem repertoarju služili za prezentacijo, v kakšnih vodah se Billy giblje danes. Nabrušena kitarska retorika Stevea Stevensa in Billyja Morrisona je pričala o sledenju brezkompromisnemu zvoku, ki ga je Idol zakoličil že s svojim prejšnjim izdelkom »Devil’s Playground«, morda celo najtršim albumom svoje solo kariere. O kakršnem koli popuščanju torej ni govora! Po novi Generation X skladbi Ready Steady Go je Billy v roke prijel akustično kitaro in navrgel nov seksa poln hitič Sweet Sixteen. Čeprav njegovi prsti po kitarskem vratu še zdaleč niso drseli tako gladko kot denimo prsti njegovega dolgoletneega kitarista Stevensa, je Billyjeva inštrumentalna prezentacija pričakovano požela valove navdušenja. Največje glasbene zvezde imajo filozofijo celotnega šov biznisa ujeto v malem mezincu, tako natanko vedo, kdaj in s kakšnimi kostmi je za želen odziv treba zasuvati publiko. Podobne populistične floskule so prežemale tudi Billyjeve nagovore med komadi, jasno pa mu zdolgočasenih vselej uporabljenih koncertnih fraz zavoljo enormne kilometrine ne gre zameriti.
V drugi polovici druženja so vse pogosteje na svoj račun prihajali privrženci kitarskega virtuoza Stevea Stevensa, že na daleč prepoznavnega po bujni pričeski, ki v zadnjih treh desetletjih svoje oblike kaj bistveno ni spremenila. Koketiranje z lahkotnim flamenko vzorcem v uvodu v še en obče poznan hit Eyes Without a Face je služilo zgolj kot ogrevanje pred daljšim solističnim vložkom, že tradicionalno vpletenim v motive The Doors priredbe LA Woman. Stevens je skozi koncert prikazal raznoliko paleto svojega znanja, izostalo ni seveda niti igranje za hrbtom, mera kitarskih vragolij pa je bila ravno pravšnja, da pleča njegovega šefa soja žarometov niso pogrešala predolgo.
Billyjevo koncertno moč je za finiš rednega dela razodel komadič Rebel Yell, ob katerem je glasno petje antemičnega refrena mestoma preglasilo tega večera vzdržno ozvočenje tivolske hale. Ob povratku na oder sta se sprva prikazala samo Billy in njegova desna roka, Steve Stevens, in razgrnila akustični motiv več kot trideset let stare uspešnice White Weding, ki so ji ob zaključku ostali spremljevalni glasbeniki nadeli prepoznavno rohnečo podobo. Za slovo uro in tri četrt dolgega nastopa je Idol postregel še s priredbo Tommyja Jamesa Mony Mony, identičen zaključek kot ob prejšnjem gostovanju pa je kljub zabavljaški izvedbi odprl vprašanje, zakaj vraga je Billy zvest leta ustaljeni praksi, namesto da bi jo zamenjal z več umetniške svobode? Kakorkoli že, na koncu je treba zapisati, da je novi rockerski spektakel zadovoljil apetita polne tivolske dvorane, pa čeprav bi si slovenska publika pri podajanju uspešnic osemdesetih glede na koncert izpred štirih let zaslužila več svežine.
avtor: Urban Bolta
fotografije: Sebastijan Videc
Setlista:
1. Postcards from the Past
2. Cradle of Love
3. Dancing with Myself (Generation X song)
4. Flesh for Fantasy
5. Love and Glory
6. One Breath Away
7. Ready Steady Go (Generation X song)
8. Sweet Sixteen
9. Whiskey And Pills
10. Eyes Without a Face
11. L.A. Woman (The Doors cover) Guitar Solo
12. King Rocker (Generation X song)
13. Love Like Fire (Generation X song)
14. Blue Highway
15. Rebel Yell
—dodatek—
16. White Wedding
17. Mony Mony
