Založba: English Electric Recordings
Datum izida: 30. 7. 2021
Produkcija: Big Big Train
Dolžina albuma: 62.08 min
Zvrst: Progressive Rock / Crossover Prog
Ocena: 9.0/10
»Common Ground« je trinajsti studijski album v režiji britanskih progrockovskih prvakov Big Big Train, ki so leto po izidu njegovega predhodnika »Grand Tour« (2019) doživeli dramatične spremembe. Od skupine, ki se jo brez pretiravanja lahko razglasi za trenutno najbolj popularno in cenjeno sodobno britansko progrockovsko zasedbo, so se precej nepričakovano poslovili ustanovni klaviaturist Danny Manners, dolgoletni kitarist Dave Gregory ter violinistka Rachel Hall. Zamenjali so jih Carly Bryant, Dave Foster in Clare Lindley, ki zaenkrat ostajajo ‘zgolj’ gostujoči glasbeniki, vendar so ne glede na to na »Common Ground« odigrali zelo pomembne vloge.
Za določene skupine bi bil odhod kar treh glasbenikov, ki so bili vrsto let pomembni sotvorci celotne zvočne podobe, težek udarec, vendar je tovrstna sprememba na Big Big Train med ustvarjanjem »Common Ground« delovala celo blagodejno, saj je prišlo do manjše, a pomembne osvežitve njihovega zvočnega pristopa. Ob izidu sicer še vedno odličnega »Grand Tour« so se namreč že pojavile nekatere upravičene kritike, da je njihova zvočna formula začela postajati preveč predvidljiva ter, da so si pretekli trije, štirje albumi med seboj slogovno in zvočno precej sorodni. Nekako se je zdelo, da čislana skupina, ki nove studijske albume izdaja razmeroma pogosto, ne zmore več zares presenetiti z nečim novim.
Štirje preostali Big Big Train člani so očitno tovrstnim kritikam prisluhnili ter na »Common Ground« naredili dobrodošel korak stran od predvidljivega zvočnega formata, zato ta album vsebuje občutno manj pastoralno in simfonično obarvanih aranžmajev, vendar zato večjo vokalno ter slogovno raznovrstnost. Tokrat ima karizmatični pevec David Longdon, ki to pot precej manj spominja na Petra Gabriela kot običajno, večjo pevsko pomoč s strani ameriškega bobnarskega prvaka Nicka D’Virgilia in raznovrstnega švedskega klaviaturista/kitarista Rikarda Sjöbloma kot je bilo to v preteklosti, medtem ko Bryantova in Lindleyeva marljivo skrbita za dodatne ženske vokalne harmonije pri posameznih »Common Ground« kompozicijah.
Dokaz, da so se Big Big Train tokrat odločili za nekatere popolnoma nove skladateljske podvige predstavlja že otvoritveni »Strangest Times«, ki je kljub depresivnemu ter utrujajočemu besedilu o covid krizi, nepričakovano vesela in pozitivistična stvaritev. Ta stvaritev, ki sploh ni napačna, kar se tiče strukture simfoničnih aranžmajev in osrednje melodije, je bližja pop rocku kot simfoničnemu progu, s čimer se je Big Big Train posrečilo poskrbeti za precejšnje slogovno presenečenje. Nekam medel, neizrazit refren, kljub odličnemu Davidovemu petju, žal ne zapusti kakšnega pretirano globokega vtisa. Z drugačnim besedilom bi bila to čisto simpatična artrockovska skladba, saj je večina normalnih ljudi že do grla naveličanega vsega povezanega s covidom.
Še bolj nenavadno, vendar v pozitivnem pomenu izpade naslednja skladba, »All The Love We Can Give«, kjer David poje za več oktav nižje kot je to zanj običajno. Njegov bariton je v precejšnjem kontrastu z lepimi spremljevalnimi vokalnimi harmonijami ter svetlimi ambientalnimi odtenki. pri kateri je imel pri ustvarjanju gotovo prste zraven D’Virgilio, saj precej spominja na nekatere stvaritve z njegovega solo albuma »Invisible« (2020). Nick je tu izdatno aktiven tudi v pevski vlogi, saj nekajkrat prevzame osrednje mesto za mirofonom. Ta zanimiva skladba vsebuje številne eklektične časovne prehode in kompleksne inštrumentalne sekcije v katerih bo marsikdo prepoznal vplive Nickovih in Rikardovih preteklih skupin – Spock’s Beard in Beardfish.
»Black With Ink« je zaznamovan predvsem s posrečenim moško-ženskim vokalnim duetom med Davidom in Carly, medtem ko prav vsi pevski ‘pomočniki’ dobijo priložnost za demonstracijo svojih vokalnih vrlin, s čimer poskrbijo za fantastične harmonije in pravcato simfoprogrockovsko dramo. S to kompozicijo »Common Groud« resnično zaživi ter nas prepriča, da po dveh uvodnih eksperimentih, ki sta prinesla mešane rezultate, ta skupina v skladateljskem, ambientalnem in izvedbenem oziru še vedno ostaja na vrhu sodobne progrockovske scene.
Kljub temu, da so Big Big Train glede na državljanstvo njihovih članov trenutno samo še polovično angleški band, pa imajo nekatere kompozicije še vedno nezgrešljiv angleški pečat, kjer se poleg vplivov Genesis čutijo tudi določeni vplivi canterburyske in britanske folkrockovske scene. Takšen primer, ki spet bolj spominja na ‘klasične’, melanholične in pastoralno usmerjene Big Big Train, je s silno nostalgijo, epskimi godalnimi aranžmaji in magičnimi vokanimi harmonijami zabeljena skladba »Dandelion Clock«, ki bi lahko izšla na katerem koli albumu te skupine med letoma 2009 in 2019 oziroma v obdobju odkar sta v njihovih vrstah David in Nick.
»Headwaters« je kratki, klavirsko usmerjeni inštrumental, ki spominja na romantično uspavanko. Pozoren poslušalec bo kmalu ugotovil, da je druga polovica »Common Ground« zaznavno bolj zanimiva ter posrečena od prve. »Apollo« je simfoprogrockovska poslastica z rahlimi jazz in folk dodatki ter eden izmed »Common Ground« vrhuncev. Slogovno bi se odlično znašla na predhodnem albumu »Grand Tour«. Ta inštrumentalna mojstrovina se kar bohoti od razkošnih orkestralnih aranžmajev, divjih klaviaturskih solaž ter bobnarskih vratolomij, medtem ko ves čas prevladujeta epsko in svečano vzdušje. Zaradi tega bo gotovo navdušila vse dolgoletne privržence, ki bodo znali ceniti dejstvo, da gre za najbolj ‘tipično’ Big Big Train stvaritev med nekaterimi dokaj ‘netipičnimi’ kompozicijami.
Tudi naslovna stvaritev je ustvarjena v prepoznavnem Big Big Train slogu, s številnimi simfonično-pastoralnimi elementi, svečanimi godalnimi aranžmaji ter bogatimi vokalnimi harmonijami, medtem ko se jim tokrat posreči ustvariti zelo dober refren.
Temu sledi 15-minutni superep »Atlantic Cable«, ki je najbolj ambiciozna stvaritev na »Common Ground« ter obenem tista, ki ljubitelja Big Big Train dokočno prepriča, da je skupini, ne glede na ‘počasen’ začetek, uspelo ustvariti še en odličen album. V njej je združen ves skladateljski, aranžerski in lirični genij vseh štirih članov banda, medtem ko David vse skupaj odpoje z izjemnim občutkom za melodramo. Posamezne inštrumentalne sekcije znotraj tega imenitnega epa se po kakovosti, igrivosti in zabavnosti uvrščajo v sam vrh sodobnega proga, kar bodo morali priznati tudi najbolj zahtevni ‘progoljubci’.
Melanholično-nostalgični »Endnotes« predstavlja na romantičnih godalnih aranžmajih podprt zaključek albuma v prepoznavnem Big Big Train slogu, ko se David glasovno spet nekoliko približa sodobni verziji Petra Gabriela, kar je eden redkih trenutkov na albumu, ko je to zaznavno. Za izdatno dozo nostalgije v zaključnem delu poskrbi nenaden, briljantno speljan vpad pihalne sekcije.
Izid slehernega novega Big Big Train albuma je praznik za progrockovske gurmane in tako je tudi v primeru »Common Ground« s katerim se je vselej ambiciozna skupina nekoliko oddaljila od preizkušene in že nekoliko predvidljive zvočne formule. »Common Ground« sicer ne bo zasedel enega izmed prvih pet mest v njihovi dosedanji studijski diskografiji, to je gotovo, vendar kljub temu že zdaj spada med progrockovske vrhunce leta 2021 in predstavlja pogumen korak stran od dosedanje ‘zvočne cone udobja’. Odkar sta v njihovih vrstah tako Nick kot Rikard, ki se ju lahko poleg vselej odlično razpoloženega Davida razglasi za gonilni sili skupine, si pri Big Big Train neuspeha skorajda ni mogoče predstavljati.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. The Strangest Times (5:08)
2. All the Love We Can Give (8:06)
3. Black with Ink (7:24)
4. Dandelion Clock (4:14)
5. Headwaters (2:27)
6. Apollo (7:50)
7. Common Ground (4:54)
8. Atlantic Cable (15:06)
9. Endnotes (6:59)
Zasedba:
David Longdon – vokal
Gregory Spawton – bas kitara
Rikard Sjöblom – kitara, klaviature, vokal
Nick D’Virgilio – bobni, vokal
Sodelujoči glasbeniki:
Carly Bryant – klaviature, spremljevalni vokal
Dave Foster – kitara
Clare Lindley / violina, spremljevalni vokal
Aidan O’Rourke – violina
Five Piece Brass Ensemble
