Lokacija: Beograd / Ušče / Srbija
Datum: četrtek, 28.06.2012
Slovenija ima Metalcamp, Metal Manio, Rock Otočec in številne druge festivale. Hrvaška ima InMusic ter pravkar rojeni Metal Fest Croatia (ki bo naslednje leto deloval pod imenom Burning Sea), le Srbija je na področju festivalskega dogajanja (z izjemo gromozanskega Exita seveda) šepala. Tudi to se je sedaj spremenilo, saj se je konec junija letos na beograjskemu Ušću odvil prvi Belgrade Calling festival. Ta je v treh dneh gostil nekaj najbolj vročih bendov letošnjega poletja, predvsem pa je postregel s pesto in (celo nekoliko preveč) raznoliko ponudbo. Prvi (glasbeno nezanimiv) dan so Ušče zasedli elektronski ritmi in butast pop britanske Đesi Đej, drugi dan festivala pa je pomenil pravi začetek s konkretno koncertno ponudbo.
Festival se je odvil na Ušću, delu novega dela Beograda, ki je locirano povsem na sotočju Save in Donave in z nekaterih točk ponuja čudovit razgled na trdnjavo Kalemegdan ter najvišji nebotičnik na Balkanu, Ušće Tower, bivši CK. Park neposredno pod nebotičnikom že desetletja predstavlja mesto množičnih političnih shodov ter še bolj množičnih koncertov, njegovo ogromno površino pa seveda uspe napolniti le imenom kot sta Ceca in Zdravko Čolić, ki sta igrala pred več kot sto tisoč glavo publiko. Ušće je v preteklih letih gostilo tudi svetovna glasbena imena kot so The Rolling Stones (2007), The Police (2008) ter Metallico (letošnjega maja), tokrat pa se je na tem mestu prvič odvil Belgrade Calling, ki je svoja vrata v četrtek odprl z debelo uro zamude, štorasta organizacija in precej veliki porodni krči pa so bili krivi tudi, da so Satyricon kot prvi nastopajoči na oder stopili že , ko se je večina ljudi še drenjala na vhodu.
Nekaj norveške zime so v peklensko vroč Beograd kljub temu prinesli veterani black metala Satyricon z legendarnim dvojcem Satyrom in Frostom na čelu. Človeka, ki sta bila prisotna ob rojstvu zveri, ki se ji reče norveški black metal sta danes tarče precej pogostih kritik, da Satyricon peljeta v napačno smer in da pozabljata na svoje korenine. A naj so Satyricon black, post-black metal ali kakršnakoli že žanrska navlaka, uspelo jim je v najhujši poletni vročini svojo vizijo black metala predstaviti v najboljši luči – in to kljub temu, da black metal v živo načeloma deluje le v temi. Sonce je bilo krivo zgolj za to, da ples smrti s Satyricon ni izpadel tako transcendentalno in ritualistično kot sicer, a Satyr zna kljub sončni pripeki publiko držati v pesti, obenem pa uspe obdržati držo black metal frontmena in se hkrati ne ujame v past kakšnih Spinal Tap trenutkov. Norvežani so to pot pozornost namenili zgolj zadnjim trem ploščam – Now, Diabolical, The Age of Nero in Vulcano – in tako z izjemo klasike Mother North predstavili drugo fazo delovanja benda, ki pa kljub mnenju elitističnih fenov ni nič kaj slabše kot prva. Odličen zvok, ki je le še pridobil na moči in masivnosti, ko je kitaro v roke kot tretji kitarist prijel še Satyr je ustvaril popoln vtis monumentalnosti benda, ki ga je rušilno Frostovo (ki ga po novem krasijo ultra krieg brki) bobnanje le še povzdignilo. S Satyricon se je Belgrade Calling začel na moč obetavno.
In se z nastopom očetov doom in gothic metala Paradise Lost tako tudi nadaljeval! Britanci so svoj nastop v Beogradu izkoristili za promocijo še povsem sveže plošče Tragic Idol. Le s tega albuma so namreč odigrali dve skladbi, medtem ko so se v svojo preteklosti vrnili s po enim komadom s preteklih plošč ter poskrbeli celo za nekaj zelo prijetnih presenečenj. Prvo je bilo že to, da so na oder prikorakali ob zvokih Desolate, »outra« kultnega albuma Gothic, ki se je perfektno zlila z noviteto Honesty in Death. Ta je bila skupaj z naslovnim komadom nove plošče živ dokaz, da se Paradise Lost starajo kot dobro vino, da z zadnjimi tremi izdajami zopet dosegajo svoj ustvarjalni vrh in da so s Tragic Idol tik pod njim. Povrh vsega pa (po moji oceni predvsem zaradi fenomenalnega Mackintosha, ki je verjetno tudi pod vplivom svojega novega benda Vallenfyre največje gonilo mnogo bolj kitarsko in agresivneje orientiranega novega materiala) Paradise Lost tako dobro in skoraj starošolsko niso zveneli že lep čas. Nicka Holmesa je sicer preko prvih treh komadov vokalno prav pošteno krivilo, a se je iz komada v komad njegova forma konstantno in vidno izboljševala, lepo pa je presenetil spet z nekoliko bolj žmohtneje odpetim Tragic Idol. Poleg tega pa je poskrbel za nekaj šarmantnih nagovorov, ki jih je povsem v svojem stilu podkrepil z gentlemanskim britanskim humorjem. Preko Forever Failure z znova prisotnim kontroverznim govorom Charlesa Mansona ter mogočne The Enemy so Paradise Lost mnogo prehitro (verjetno predvsem na račun debelo uro dolge zamude začetka festivalskega dne) svoj nastop zaključili z ultra hitom Say Just Words.
Z naslednjo nastopajočo skupino pa se je prvič v zraku zares začutilo festivalsko vzdušje, čeprav število obiskovalcev niti približno ni doseglo števila, ki sem ga pričakoval. Oder je zasedel nekdanji tovariš Ozzyja Osbourna, Zakk Wylde in uro dolga kitarska masturbacija se je začela. Wylde v svojem matičnem bendu združuje prvine heavy metala, ki jih je močno pobarval v črne barve stonerja in zalil z litri z Jack Danielsom prepojenega in z ameriškim jugom navdihnjenega rocka. Ker viskija na festivalu ni bilo je bilo treba tokrat Black Label Society pač zaliti z Jelen pivom, ki so ga točili za tekoče delujočimi šanki, mrzlo pivo pa je prihajalo iz rok po srbsko prijaznih kelnarjev oblečenih v posebej za festival izdelanih majic s podobo bambija in napisom »Kad porastem biću jelen.« Wylde je s svojo umazano kompanijo medtem v dobri uri popeljal skozi bogato diskografijo benda, malce moril z enoličnim, nosljatim petjem, ki je spomnilo celo na vokal njegovega nekdanjega šefa (medtem ko na trenutke zveni melanholično in spleenovsko kot Layne Staley spet drugič pa povsem južnjaško kot Phil Anselmo). Težje je bilo prebaviti neskončno solo točko, med katero si imel čas naročiti pivo in banjaluško pleskavico, popiti pivo in pojesti banjaluško pleskavico in vse skupaj še v miru prebaviti, ter ponavljajoče se kitarske finte (Zakkovega onaniranja z nenehnimi pinch harmonijami kar ni videti konca) z indijansko perjanico ozaljšanega Wyldea. Kljub temu pretirano pozerskemu kitarskemu nastopaštvu, skoraj nikakršno komunikacijo s strani Wylda s publiko in nekoliko nejasnemu, zapacanemu zvoku pa je bilo Black Label Society zlahka prebaviti, zraven pa bi namesto pleskavice z žara pasala le še rebrca z Zakkovo »Berserker« vročo omakico.
Pred nastopom velikanov rocka, britanskih ikon The Cult se je »fan pit« pred odrom prvič tudi konkretno zapolnil, večerni mrak, ki je padel nad Ušće pa je bil kot naročen za koncert velikih rock zvezd. Srbi očitno ljubijo kitarski rock (kar je precej zanimiv podatek, če se samo ozreš na glasbeni program srbskih televizij, a to je že tema, ki je zrela resnejše sociološke študije, hehe), kar so dokazali že na koncertu Judas Priest in Whitesnake v beograjski Areni, ko so bili mnogo boljše in bučnejše podpore deležni slednji. The Cult so pod vodstvom zvezdniškega Iana Astburyja (jasno skritega za črnimi sončnimi očali, obutega v bele kavbojske škornje, ter kljub večerni sopari oblečenega v jopič z nekakšno krzneno stvarjo okrog vratu) v Beograd zakorakali kot mali hudički, z Lil’ Devil s kultnega albuma Electric. Že prvi komad je pokazal, da so The Cult v odlični formi (kar je bilo po pričevanjih večjih poznavalcev benda še pred nekaj leti prej izjema kot pravilo) in verjetno so prav oni, kvalitetno in celokupno gledano, odigrali najboljši koncert večera. Astbury je bil tistega večera razpoložen, večkrat je ogovoril publiko, manjkalo pa ni niti zanj tipičnih plesnih gibov, takih kot jih je začrtal v kultnem videu She Sell Sanctuary. Še lepše je bilo slišati resnično fenomenalen zvok kitare Billyja Duffy. Ta je bil ravno prav glasen, da je prijetno rezljal bobniče ter povsem razločen in kristalno čist. Fenom thrash metala pa je srce najbolj zaigralo zaradi legendarnega bobnarja Johna Tempeste, ki se je kot član Exodus in Testament za vedno zapisal v anale thrasha, od leta 2006 pa si kruh (verjetno mnogo bolj profitabilno kot v thrashu, hehe) služi z The Cult. Ti so v vrhunskem, dodelanem slogu, kot se za bend njihovega kova spodobi, svoj sijajni nastop do konca ob bučni podpori zadovolj(e)ne publike pripeljali z mega rock hitoma She Sells Sanctuary in Love Removal Machine.
Vrhunec drugega festivalskega dne pa je brez dvoma predstavljal nastop nore vlakovne kompozicije Ozzyja Osbourna s prijatelji. Za tak obliž čez pekočo rano je Ozzy poskrbel, ko se je izkazalo, da iz težko, težko pričakovanega reuniona klasične Black Sabbath postave ne bo nič. Oče metal riffa Tony Iommi je nesrečno zbolel za levkemijo (za katero pa k sreči po poročanju dobro okreva), bend pa se je po sporu z Billom Wardom razdelil na dva tabora. Srečneži so Black Sabbath (minus Ward, ki ga je za bobni zamenjal Tommy Clufetos, sicer bobnar Ozzyjevega solo benda) ujeli na dveh ekskluzivnih koncertih v Birminghamu ter na Donningtonu, ostali pa smo se morali pač obrisati pod nosom. A če si uspel na vso kolobocijo in umazano ozadje okrog Black Sabbath pozabiti je bil nastop Ozzyja s prijatelji ena čista heavy metal uživancija od trenutka, ko je Princ teme osebno pristopicljal na oder in zakričal »Let the Madness Begin!« Norijo je Ozzy začel z venčkom njegovih največjih solo hitov in tako je trenutna postava njegovega solo benda prve pol ure streljala ultimativni hit za ultimativnim hitom – Bark at the Moon, Mr. Crowley, Suicide Solution, I Don’t Know ter lepo presenečenje Shot in the Dark. Odigrano je bilo seveda vrhunsko pa čeprav je Clufetos največ povprečen bobnar, Gus G pa še vedno kitarist, ki po mojem mnenju nikakor ne paše k Ozzyju. Večje vprašanje je bila Ozzyjeva forma, ki se je vokalno preko prvih pet komad res vztrajno slabšala in je legendo nekajkrat prav pošteno zvilo, a treba se je zavedati, da ima Ozzy 64 let, v osemdesetih in devetdesetih pa je pojedel, popil, posesal in še kar se je dalo, z vsem kar je zaužil pa bi lahko verjetno parkrat obkrožil Zemljo. A nič ni lepše kot videti čilega Ozzyja, ki na odru še vedno deluje kot otrok, otrok, ki v sebi skriva nekaj Damiena in s prav posebnim veseljem in otroškim nasmehom ter zlobno in nagajivo sijočimi oči publiko zalije z litri bele pene. Po petorčku hitov je za Ozzyja sledil izdaten odmor, saj je prišla na vrsto prva Black Sabbath klasika, inštrumentalna Rat Salad, ki sta jo Gus G in Clufetos podaljšala z ne prav preveč prepričljivimi solo izleti. Najlepši del koncerta je predstavljal trojček Black Sabbath himen, večnih jeklenih klasik heavy metala, Iron Man, War Pigs in N.I.B., še lepše pa je bilo na odru videti živahno in razposajeno legendo Geezerja Butlerja, ki pri svojih šestdeset plus letih bas linije še vedno igra kot dvajsetletni smrkavec in zraven čupa kot za stavo. Za Iommijeve nesmrtne riffe je tokrat poskrbel zvezdniški Ozzyjev gost, nihče drug kot Slash, ki je nekoliko presenetljivo prav vse kitarske dele odigral z velikim spoštovanjem in zelo blizu originalnemu zvoku mojstra Iommija, brez pretiranih pretiravanj z improviziranjem. Za Fairies Wear Boots je Slasha zamenjal nekdanji Ozzyjev uslužbenec Zakk Wylde, Ozzyjeve nenehne vzklike »Louder!« pa je nekoliko mlačna publika najbolj upoštevala na vrhuncu koncerta s hitom Crazy Train ter zaključno mega himno Paranoid, med katero so oder zasedli prav vsi Ozzyjevi gostje, Ozzyjev bend in boter heavy metala osebno. Nekoliko smo pogrešali komada I Don’t Want to Change the World in Mama I’m Coming Home, ki jih je tekom turneje Ozzy igral povsod in ne vem točno čemu gre pripisati njihovo neigranje. Tako je tudi koncert minil nekoliko prehitro, a lepo je bilo v živo videti legendo preden se odpravi v zaslužen pokoj. »Ozzy Osbourne is Our God!«
V četrtkovo jutro so maloštevilno publiko pospremili makedonski thrasherji Sanatorium, a je bila ena zjutraj pravi čas za obhod nočnega Beograda in nabiranje moči za naslednji dan.
avtor: Rok Klemše
fotografije: Nina Grad
SATYRICON:
1. Now, Diabolical
2. Black Crow On a Tombstone
3. Possessed
4. The Wolfpack
5. That Darkness Shall Be Eternal
6. Commando
7. Mother North
8. K.I.N.G.
9. Fuel For Hatred
PARADISE LOST:
1. Desolate/Widow
2. Honesty in Death
3. Erased
4. As I Die
5. Tragic Idol
6. Forever Failure
7. The Enemy
8. Say Just Words
THE CULT:
1. Lil’ Devil
2. Honey From a Knife
3. Rain
4. Lucifer
5. Phoenix
6. Fire Woman
7. The Wolf
8. Wild Flower
9. Rise
10. For the Animals
11. She Sells Sanctuary
12. Love Removal Machine
OZZY OSBOURNE & FRIENDS
1. Bark At the Moon
2. Mr. Crowley
3. Suicide Solution
4. I Don’t Know
5. Shot in the Dark
6. Rat Salad
7. Iron Man
8. War Pigs
9. N.I.B.
10. Fairies Wear Boots
11. Crazy Train
12. Paranoid
