Datum izida: 15.06.1971
Založba: Vertigo Records
Produkcija: Bill Martin in Phil Coulter
Dolžina: 42:28
Zvrst: symphonic progressive rock
Ocena: 9.5/10
Škotski simfoničnoprogrockovski heroji Beggars Opera bodo za vekomaj zapisani med kultne skupine eksperimentalne rock glasbe predvsem zaradi svojih prvih treh albumov, Act One« (1970), »Waters of Change« (1971) ter »Pathfinder« (1972), kajti potem so šle stvari, vse do njihovega razpada leta 1980, samo še navzdol. V zadnjem desetletju so sicer Beggars Opera vnovič med nami, čeprav le malokdo ve za ta podatek. Od leta 2007 so namreč v zvočno precej spremenjeni podobi spet izjemno aktivni in njihovi sicer težko dosegljivi novi studijski dosežki so bolj ali manj vsaj solidni, če že ne dobri, toda dejstvo ostaja, da so prvi trije Beggars Opera dosežki še vedno razred zase.
Med njimi mesto najboljšega pripada »Waters of Change«, ki vsebuje njihovo najbolj prepoznavno delo in obenem edini veliki hit, »Time Machine«. Slednji je na račun dramatične in skorajda trubadurske vokalne prezence karizmatičnega pevca Martina Griffithsa, ki je glasovno vselej nekoliko spominjal na legendarnega Davida Byrona (Uriah Heep), fenomenalnih simfoničnih aranžmajev v izvedbi Alana Parka ter Virginie Scott, melanholičnih kitarskih harmonij Rickya Gardinerja ter ritmičnih preobratov za katere sta bila odgovorna basist Gordon Sellar ter bobnar Raymond Wilson, eden izmed večnih prog zimzelenov.
V tem obdobju so Beggars Opera še razširili svoje tradicionalno bogate simfonične aranžmaje z vključitvijo Virgine Scott, ki je na melotronu začela delati družbo klaviaturskemu odličniku Parku, mojstru izbrušene rabe Hammond orgel, obenem pa je igrala pomembno vlogo tudi s svojimi spremljevalnimi vokali. Vplivi bolj uveljavljenih angleških prog rock šampionov so bili sicer zaznavni, vendar so Beggars Opera do tedaj uspeli izoblikovati povsem svojstven pristop k simfoničnemu progu.
Atmosfero večine »Waters of Change« kompozicij je zaznamovala nostalgična mešanica vikotrijanske drame, trubadurske epskosti ter prvinskega keltskega melosa. Slednji je z vplivi škotske folk glasbe lepo zaznaven tudi na kratkem inštrumentalu »Lament«, medtem ko je »I’ve No Idea« naphan z epskimi aranžamji, bravurozno pevsko predstavo in milozvočnimi harmonijami, podkrepljenimi z debelimi plastmi Hammond orgel. Občasni inštrumentalni odklopi večkrat služijo kot trenutki, ko lahko predvsem Gardiner in Park demonstrirata svoje zavidljive solistične spretnosti.
»Nimbus« je zasanjani, eterični inštrumental s številnimi melotronskimi valovanji, medtem ko poskočni, skorajda razigrani »Festival«, kjer vnovič zapiha nekaj folklornega vpliva, vsebuje ploske rok vse do trenutka, ko zavlada izrazito nostalgično vzdušje. Epsko-trubardurski »Silver Peacock«, ki predstavlja pravo melotronsko poslastico in zmagoslavje fenomenalnih vokalnih harmonij prek veličastnega refrena, je bil še en Beggars Opera zimzelen in druga najboljša stvaritev na »Waters of Change« poleg »Time Machine«. Skrivnostna atmosfera s fantazijskim, ‘arturijanskim’ besedilom še dandanes navduši vse ljubitelje s čarodeji, zmaji in meči zaznamovanega simfoproga. Kratki, akustični inštrumental »Impromptu« je bil lep, pastoralno obarvani uvod v zaključni ep »The Fox«. Slednji navduši predvsem z daljšimi inštrumentalimi pasažami, kjer vladajo nežni simfonični aranžmaji ter odebeljene bas linije, medtem ko agresivnejši preskoki z obširno rabo Hammond orgel in Griffithsovo energično pevsko predstavo večkrat oddajo prostor nostalgičnim večglasjem in epskemu melotronskemu valovanju.
Beggars Opera so z »Waters of Change«, kjer so bila vsa dela ustvarjena z izjemnim žarom, ustvarili kronski dragulj svoje diskografije in album, ki se lahko primerja tudi z najboljšimi deli bolj znanih simfoprogrockovskih vrstnikov. Škoda, da kratkotrajnega uspeha »Time Machine« niso znali boljše izkoristiti, če ne bi se stvari za njih odvile morda popolnoma drugače in bi bili danes med najbolj cenjenimi progrockovskimi skupinami. Žal se je klasična zasedba z Griffithsom na vokalu uspela obdržati samo še za naslednji album, »Pathfinder«, nato pa so sledile številne menjave in postopen razpad ‘sistema’, ki je bil očiten že na precej slabem »Get Your Dog Off Me!« (1973), kjer so začeli vse bolj pospešeno izgubljati ustvarjalni kompas.
avtor: Peter Podbrežnik
seznam skladb:
1. Time Machine
2. Lament
3. I’ve No Idea
4. Nimbus
5. Festival
6. Silver Peacock (Intro)
7. Silver Peacock
8. Impromptu
9. The Fox
Beggars Opera:
Martin Griffiths – glavni vokal, kravji zvonec
Ricky Gardiner – električna in akustična kitara, spremljevalni vokal
Gordon Sellar – bas kitara, akustična kitara, spremljevalni vokal
Alan Park – orgle, klavir
Virgina Scott – melotron, spremljevalni vokal
Raymond Wilson – bobni, tolkala
gostujoči glasbenik:
Marshall Erskine – bas kitara, flavta na “Festival”
