Nastopajoči: Accept, Crimson Glory, Cripper, Crystal Viper, Death Angel, Human Zoo, Overkill, Quiet Riot, Stormwarrior, Portrait, Asphyx, Amorphis, Legion Of The Damned
Lokacija: Messegelände / Balingen / Nemčija
Datum: petek, 14.07.2011
Bang Your Head festival je eden največjih nemških tradicionalnih festivalov. Letos šestnajsti zaporedni je bil hkrati tudi takšen, ki po nekaj zaporednih letih ni bil razprodan. Vzrok? Glede na to da ga obiskuje “na debelo” zvesta nemška publika in da se prekriva s slovenskim Metal Campom ter češkim Masters Of Rock festivalom, istočasni potek festivalov ni glavni vzork, da festival ni bil razprodan. Precej bolj verjetno je na to vplivalo dejstvo, da letošnji Bang Your Head!!! ni postregel s tako močnimi imeni v sestavu nastopajočih, kot nekaj let zapovrstjo. Vendar pa je to festival, ki te napolni s posebnimi izkušnjami. Gre namreč za enega najbolje organiziranih festivalov v Evropi. Mirna nemška publika resnično pride uživat v glasbi in tradicionalnih šegah ter navadah, ki jih pozna heavy metal univerzum. In konec koncev Nemci so metal. Užiti festival v Nemčiji? Bliže pravim pristnim občutjem skoraj ne moreš priti in temu se tudi letos nikakor nismo mogli upreti.
HUMAN ZOO:
Prvi dan se je pričel delavno že navsezgodaj. Natanko ob deseti uri se festival dejansko odpre, ko na odru hrumijo domačini iz Balingena Human Zoo. Ti so vskočili svega dva dni prej na seznam nastopajočih, potem ko so bili Švedi Crash Diet prisiljeni odpovedati svoj nastop na Bang Your Headu tik pred zdajci. Crash Diet basist Peter London je namreč staknil nevarno obliko viroze in je obležal v postelji. Tako so poleg BYH!!! festivala Chrash Diet odpovedali tudi Burnout festival v avstrijskem Wolfurtu.
Human Zoo je ta situacija silno godila. Prav v času festivala so namreč izdali svoj tretji studijski album “Eyes Of The Stranger” in nastop na Bang Your Head-u je prišel, kot nalašč. Sekstet, ki je poseben po tem, da vsebuje v svoji ekipi tudi saksofonista, je z vehemenco odprl nastop v duhu promocije novega albuma začenši s skladbo The Answer. Pripadniki melodične šole rocka so prekaljeni glasbeniki ne glede na to, da je skupina relativno mlada. Lepo uigrani in sicer dodobra vajeni odrov, brez zavor in kančka sramežljivosti. Zvočne razmere optimalne. Fantje nadaljuje špil s še eno novo skladbo Gimme Your Time, podžgejo šov z antemsko koračnico To The Top, izmed novih skladb, pa niso pozabili odigrati niti odlične naslovne Eyes Of The Stranger. Human Zoo so bili na festivalu pravzaprav edini predstavniki melodičnega rocka prvega dne. Drugi dan so rešili čast žanru Danci Pretty Maids. Skratka Human Zoo so kvalitetna skupina, ki jo morate ljubitelji tega žanra nujno preveriti.
PORTRAIT:
Portrait so švedski revitalisti. Oživljajo zapuščino N.W.O.B:H.M.-ja, radi pa k temu dodajajo tudi kanček Mercyful Fate strašljivosti. Skupina obstaja od leta 2004 in je pravkar izdala novi studijski album “Crimen Laesae Majestatis Divinae”. Zanimivo je da so v lanskem letu na Bang Your Head festivalu vlogo Portrait izvršili njihovi rojaki Enforcer. Oboji čprajo iz podobne glasbene zakladnice navdih, razlika je le ta, da so Portrait nekoliko temačnejši. Seveda dvojne kitarske hamonije, večdelne solaže enakovredno podkovanih kitaristov, ki skrbita celo za identičen kitarski “gear”. Melodiciranje preko starošolsko oblikovanega, a žgočega riffanja vsepovsod. Glavni kričač Per Karlsson pazljivo in krepko namazan okrog oči s črno šminkico in črno lakiranimi nohti je po gestah, drži, gibanju, kodravi pričeski in zlasti po oprijetem usnju ter škornjih z visoko peto mestoma že kar osupljivo spominjal na Ronnie James Dia. Švedski glasbeniki so znani po striktnosti, natančnosti, po perfekcioniizmu torej. Kdor je prišel uživat v klasičnem zvoku davnih dni za nove čase, se je med koncertom Portrait znašel povsem na pravem mestu. Skupina je udarila na plano s prvo skladbo novega albuma imenovano Beast Of Fire in dejansko ognjeno besnela v 40. minutah razpoložljive minutaže.
CRYSTAL VIPER
Naslednji so se predstavili Crystal Viper, ki prihajajo iz rurarnega okolja poljskih Katowic. Band, ki v širšem metalskem svetu še čaka na večji preboj, ima za seboj že lepo kilometrino, saj so gostovali na številnih (naj)večjih domačih in tujih festivalih. Kvartet je naslednji v vrsti zasedb, ki stavi na žensko frontmanko, čeprav brez ekstremno visokih (Nightwish) ali globokih (Arch Enemy) vokalnih linij. Crystal Viper so pogumno napadli oder in tudi s pomočjo simpatične Marte Gabriel na svojo stran hitro začeli pridobivati publiko, sploh v drugem delu koncerta, ko so med svoj material umestili priredbo Agent of Steel klasike Agents of Steel. Zasedba preigrava melodičen heavy metal, ki zaradi hitrega tempa z občasno dvojno bas pedalko mestoma spomni na speed metalske korenine, spet drugič pa simfonični vložki in epski refreni navržejo posamezne power metalske elemente. Tradicionalnejši zvok skupine je slonel na razgibani ritem mašineriji in melodičnih kitarskih frazah, njihova največja kvaliteta pa so vseskozno menjavanje tempa in vključevanje večih idej v igrane komade, posledično je bil nastop pester in še kako dinamičen. Ker je bila tudi sama izvedba na nivoju, se za rezultat ni bilo treba bati! Poljaki so predstavili aktulano ploščo “Legends”, izdano minulo leto pri založbi AFM Records, ter nekaj starejših komadov, kot sta The Last Axeman in pravljično epski Gladiator. Nastop, izveden z jajci in stilom, me je pozitivno presenetil in upam, da bomo v prihodnosti še kdaj slišali za ime Crystal Viper.
STORMWARRIOR:
Se jih še kdo spominja po nastopu leta 2008 v slovenskem Komnu in takratni ediciji Meta Mania Open Air festivala? Takrat so tam Stormwarrior promovirali svoj četrti studijski album “Heading Northe”, obrnila pa so se tri leta in zasedba je letos izdala novi studijski album z naslovom “Heathen Warrior”. Stormwarrior vse bolj in bolj spominjajo na Running Wild v njihovih najhitrejših časih, k sreči tudi hkrati najboljših. Kvartet se ne predaja. Tudi za Stormwarrior velja, da je to kvartet z mnogo izkušnjami. Denimo “kavboj” in basist skupine Yenz Leonhardtz je “prava deklica za vse” in je preigral bas kitaro v mnogih premnogih skupinah, nazadnje je celo nadomeščal na nekaj koncertih Nibbsa Carterja iz Saxon, na spomladanski Saxon turneji v marcu 2010.
Stormwarrior delujejo iz leta v leto bolj prepričljivo na odru! Igrajo nabrito, superiorno uigrano, kot odlično podmazana kombinacija filigransko sestavljenega kolesja švicarske ure. Kvartet, ki je deloval nekoliko hendikepirano na tako ogromnem odru, saj je kitarist Lars Ramcke pač hkrati prikovan tudi na položaj vokalista, je to občasno statičnost kompenziral z držo “rama ob rami” obeh kitaristov. Ekstremno trzanje preko riffov, podedovano od prve falange metal skupin stare nemške šole, kot so Helloween in Running Wild, se je utelešalo skozi skladbe Heathen Warrior, The Ride Of Asgard, Fyre And Ice, obvezno koračnico Iron Prayers, Spikes And Leather, Defenders Of The Metal. Zanimivo je, da lahko z vokalom razbremenjuje Larsa tudi basist Yenz, kar so Stormwarrior še bolj s pridom izkoristili za izvedbo skaldb novega albuma. Denimo v Fyre And Ice si oba glasbenika izmenično delita verze. Kaj rešuje Stormwarrior od tipične klišejskosti? Specifičen vokal Larsa, ki poseduje v svojem “grlenem nosljanju” čutno mero strupa in zlobnikavosti. To je bil odličen nastop, občutno nabit z ostrino, sržjo, dinamitom in izjemno odrsko dinamiko, s katerim so Stormwarrior pustili za seboj vse tri prej nastopajoče skupine krepko za seboj.
LEGION OF THE DAMNED
Dva dni po nastopu na Metal Campu so tudi Bang Your Head!!! napadli Legion of the Damned, najekstremnejša skupine tokratne edicije festivala, če se omejimo zgolj na nastopajoče na festivalskem odru. Legion of the Damned izhajajo iz dežele tulipanov, iz koder izhaja kar nekaj ekstremnejših skupin: Pestilence, Sinister, Asphyx, če naštejem samo najbolj zveneča imena. Frontalni udar z vseh strani bi moral iz sebe bruhati energijo, kar pa za nekoliko zaspan nastop Nizozemcev težko trdim. Nekoliko nazaj pomaknjena prva linija s prednjo trojko ni izžarevala žara okultizma, temačnosti, strahu in apokalipse, kot prepevajo v svojih komadih. Če je bila sama odrska igra presenetljivo zadržana, je bilo povsem drugače z glasbeno platjo. Agresivni topovski udari po bateriji edinega originalnega člana Erika Fleurena z osrednjo dvojno bas bulo so narekovali brutalen tempo v kiticah nekoliko bolj thrashersko razpoloženi kitari, medtem ko pri vokalu ni bilo prostora za popuščanje! Strupeno globok, a odrezav growl Maurica Swinkelsa je privržence skupine v sprednjih vrstah kot pest zadeval v čela blesava. Če razgibano riffanje kitare odgovarja ljubiteljem thrasha, sta ekspresen tempo in vokal tista, ki Legion of the Damned stilsko približata fuziji thrash/death žanra, čeprav njihova glasbena filozofija tople vode ravno ne odkriva. V petdesetih minutah se je četverica na odru retrospektivno sprehodila skozi do sedaj izdanih pet albumov, pri čemer je prednjačila predstavitev najaktualnejšega med njimi “Descent into Chaos” (2011), nastop mešanih občutkov pa so Nizozemci zaključili s skladbo Werewolf Corpse.
CRIMSON GLORY
Crimson Glory! Eden biserov, srečanje iz oči v oči s katerim je skoraj kot zadetek na lotu, je bil najekskluzivnejše ime letošnjega Bang Your Heada!!! in kot tak tudi med mojimi osebnimi favoriti festivala. Že med evropsko klubsko turnejo aprila in maja se je razširil glas o nadzemeljsko dobri koncertni formi kultnih Američanov, zato sem pred začetkom strateško zavzel prve vrste in se prepustil eni uri čistega užitka. Crimson Glory so z novincem Toddom La Torrem za krmilom barke na polno razprli svoja krila in se aktivneje vrnili v sredo glasbene srenje, saj so naposled le našli popolno nadomestilo za Midnighta, ki je pred dvemi leti preminil zaradi odpovedi notranjih organov. Naključje je hotelo, da so se floridski metalci z La Torrejem prvič srečali ravno na Midnightovi spominski slovesnosti, predstavil pa ga jim je, spet naključje, pred nekaj meseci preminuli Matt LaPorte (Jon Oliva’s Pain).
Nad bobnarskim stolčkom se je bohotila zavesa z naslovnico albuma “Transcendence” (1988), kar se ni ravno poklopilo s temo aktualne turneje ob 25. obletnici izdaje prvenca “Crimson Glory” (1986), vseeno pa je futuristično raketno plovilo iz naslovnice, zavito v mistično kombinacijo rdečo-vijolično-modre kombinacije, že samo po sebi tik pred začetkom koncerta sprožalo močna čustva.
Nastop je otvorila skladba Valhalla, otvoritvena skladba tudi na prvencu skupine. Že uvodoma je ušesa razparala mnogo močnejša prisotnost bas linije Jeffa Lordsa kot na studijskem izvirniku, zahtevne vokalne linije pa so bile prva večja naloga, s katero se je spopadel La Torre. Novemu frontmanu se je po začetni zadržanosti tekom koncerta na krilih dobrega sprejetja odvalil kamen od srca, zato je začel še močneje dolivati olja na ogenj. V vseh Midnightovih klasikah je La Torre dostojno nasledil nezamenljivo, posegal po najvišjih vokalnih registrih in se več kot uspešno kosal s tako zahtevnimi komadi, kot sta Azrael ali Queen Of The Masquerade. Za nameček dolgoletni bobnar lokalnih skupin poseduje še dobršno mero karizme, zato se spremljevalec koncerta z zelencem v bandu hitro poistoveti. Kvartet je z leti opustil nastopanje v maskah, kar pa ni zatrlo občutkov avtentičnosti in kredibilnosti zasedbe v dandanašnjih časih. Crimson Glory so nizali klasike iz prvih dveh, že omenjenih albumov, ena za drugo se se vrstile Masque of the Red Death, In Dark Places, Where Dragons Rule… Navdušili so z vsemi svojimi atributi, slišali smo prepoznavne tercetne harmonije originalnega kitarskega dvojca Jon Drenning / Ben Jackson, epske atmosferične momente in že omenjene La Torreove vokalne izlete v višave. Med komadi si je dvojica Drenning / La Torre sicer dajala preveč duška s samim ogovarjanjem množice, a to ni pokvarilo odličnega vtisa, ki si ga je kvintet z uigranim nastopom več kot zaslužil. Vprašanje, ali se splača Crimson Glory obiskati na morebitni vnovični klubski turneji, je po tej dihjemajoči predstavi postalo brezpredmetno… obvezno!
DEATH ANGEL
V zadnjih sedmih mesecih smo se v naši deželici lahko dvakrat v živo prepričali, da so legendarni Bay area thrasherji Death Angel po zadnjih kadrovskih spremembah konec minulega desetletja (p)ostali pravi koncertni šus, ki te strese vse do kosti in nazaj! Jasno je bilo, da bo na velikem festivalskem odru težko ponoviti noro vzdušje iz intimnega špila na Metelkovi pred meseci, vseeno pa smo upravičeno dočakali novo prijetno srečanje z dandanes zelo aktivno navezo ameriško-filipinske krvi.
Med nasnetim introm so se glasbeniki razvrstili po odru in se ob prehodu v uvodni komad I Chose The Sky kot šrapnel razleteli na vse strani. Death Angel v živo ne delujejo prav nič drugače kot ob poslušanju iz domačega fotelja – z neustavljivo rušilno močjo se lotijo poslušalca in ga s hitro nalezljivimi riffi prisilijo v čupanje. Kot vselej je bil osrednji lik dogajanja dolgodredi frontman Mark Osegueda, ki si je brez težav podredil veliki oder in narekoval plesni tempo lepo zapolnjenemu avditoriju. Letos je festival ponudil lep nabor thrasherske smetane, zato velika podpora “Smrtnemu Angelu” na samem prizorišču ni bila nobeno presenečenje. Aktualni album so Death Angel predstavili z naslovno skladbo, komadoma Truck in River of Rapture, mednje pa umestili svoje starejše klasike tipa Seemingly Endless Time in Bored. Slednjo so razvlekli v Black Sabbath priredbo Heaven and Hell, pri čemer so nam na um priklicali lansko edicijo festivala, na kateri je v spomin na pokojnega Dia prav vsak izvajalec odigral po eno priredbo iz njegove zapuščine. Z vsem spoštovanjem do njegovega lika in dela, vendar je tovrsten poklon po minulem letu, kjer se je Dio vrtel prav na vsaki rockerski veselici, rahlo zgrešena poteza. A nič ne de, učna ura demonstriranja odrske kohezije in agresivnega thrash metala z vmesnimi melodičnimi pasažami se je nadaljevala in zaključila s še eno starošolsko klasiko The Ultra-Violence. Death Angel so povsem upravičili visoka pričakovanja pred nastopom, kljub napornemu tempu turneje so še enkrat več iz sebe iztisnili prav vsak atom moči in nas uspešno prepričali, da je njihova želja po koncertiranju še vedno pristna.
QUIET RIOT
V začetku leta 2008, dva meseca po smrti legendarnega frontmana Kevina DuBrowa, je bobnar Frankie Banali na uradni Quiet Riot spletni strani objavil daljše sporočilo o nepreklicnem koncu delovanja, a se je že manj kot tri leta zatem ugriznil v jezik. Banali, edini v današnji postavi kredibilni predstavnik QR zapuščine, je na nekem koncertu lokalne “tribute to Van Halen” skupine našel vokalista Marka Huffa in za nadaljevanje bandove zgodbe dobil tudi blagoslov DuBrowove družine. Rekruatirano verzijo zasedbe zaključujeta še Chuck Wright na bas kitari in Alex Grossi na kitari, vseeno pa se zdi nadaljnja gradnja Queit Riot povesti brez DuBrowa za lase privlečena in spominja bolj kot ne na grabežljiv vonj po zelencih…
Nastop v Balingenu je bil njihov sploh prvi evropski v post-DuBrow obdobju, zato so bile oči tekom nastopa še toliko intenzivneje obrnjene v smer maloznanega Marka Huffa. Druženje so Američani otvorili s skladbo Run Fom Cover, ki se je v zaključku prevesila v Slick Black Cadillac. Ja, očitno bo naslednja ura minila v znamenju njihovega najbolj klasičnega albuma “Metal Health” (1983). Huff je v škornjih svojega predhodnjika deloval rahlo okorno. Ne gre za barvo njegovega glasu, ki je na las podobna DuBrowovi, pač pa za pomanjkanje odrske esence in karizme. Kljub očitnemu trudu mu v zibelko ni bilo položenih dovolj voditeljskih sposobnosti. Na odru je deloval izgubljeno, zaradi česar je nehote trpela tudi podoba celostnega pogleda dogajanja na odru, še več, med četverico na odru ni bilo čutiti prave medsebojne energije, kar se je odražalo v bornem odzivu publike. Vokalno je Huff z lahkoto zadeval in zvesto sledil nekoliko hreščečim originalnim linijam, kaj drugega kot oponašanje DuBrowa s čim manj lastne interpretacije mu verjetno niti ne preostane. V tem segmentu mu torej ne gre očitati prav ničesar.
Veliko pogledov je z energičnim razbijanjem po bobnih pritegnil Banali, s svojimi vložki in neprestanim čupanjem je izpadlo, kot da za baterijo sedi nabrit najstnik, željan dokazovanja. Ob nezainteresiranemu kitarskemu dvojcu Wright / Grossi je prav bobnar izpadel kot član, ki je koncert preko komadov Condition Critical in Don’t Wanna Let You Go vlekel proti koncu, kar seveda za skupino ne pomeni nič dobrega. Vzdušje je na željeno raven dvignil šele pričakovan zaključek z zimzelenima Cum On Feel The Noize in nesojeno himno festivala Metal Health, kar pa je bilo za pozitivna občutja odločno premalo.
Zaključek je jasen, brez preminulega ustanovitelja skupine Dubrowa lahko danes Quiet Riot kredibilno predstavljajo svojo zapuščino samo v postavi z Banalijem, Carlosom Cavazo in Rudyjem Sarzom, vsakršna drugačna opcija obstoja je po videnem sodeč nesmiselna.
OVERKILL
Eden najzanimivejših nastopov za privržence nekoliko ekstremnejšega metala je prišel v obliki thrash metal legend Overkill, poleg Anthraxov največjega thrash banda iz vzhodne ameriške obale. Lansko leto so Bobby in kompanija nastopili na tolminskem Metal Campu, vmesno obdobje pa so preživeli več kot aktivno, saj so se spomladi podili na močni evropski turneji v družbi sorodnih skupin Destruction in Heathen, zato njihova koncertna kondicija ni bila vprašljiva.
Oder je bil opremljen z velikanskim netopirjem “Chalyjem” v ozadju, ko je peterica nastop otvorila s skladbo The Green And Black. V zvočni sliki je imela pomembno mesto odebeljena vloga bas kitare, s čimer so Overkilli produkcijski trend zadnjih let uspešno prenesli tudi na žive nastope. Premišljeno sestavljeni repertuar je variral med starošolskimi klasikami iz osemdesetih in novejšimi stvaritvami, ki kredibilno služijo velikemu imenu zasedbe. Bobby “Blitz” Ellsworth se je kljub pred dvemi leti doseženemu Abrahamu vokalno predstavil v dobri luči in pariral težkim linijam, ki jih prinašajo skladbe tipa Old School ali Elimination. Gre za frontmana v pravem pomenu besede, saj mu karizma in status thrash metalskega polbogova omogočata lahkotno obvladovanje množice. Nagovori med komadi so bili prej izjema kot pravilo, “Overkillsko” sproščanje energije in ubijalski tempo komadov bi si lahko za vzgled vzeli prenekateri bandi njihovih let. Pri vokalnih zadolžitvah je v punkerskem refrenu In Union We Stand Bobbyju na pomoč priskočila kitarska trojica, ki je tega popoldneva šolsko opravila svoje naloge. Zanesljivo polaganje prepoznavnih odrezanih riffov je izstopalo v tehnično nekoliko zahtevnejši naslovni skladbi aktualnega ploščka “Ironbound” (2010) z osrednjim inštrumentalnim vložkom, v set listo so vrnili tudi srhljivega Skullkrusherja z uvodnim doomerskim riffom, ki bi ga brez težav uvrstil med najboljše doom riffe v metalu sploh. Vseskozno energično in dinamično gibanje, obvladovanje vsake odrske situacije in navsezadnje uigranost kvinteta so se še enkrat več izkazali kot glavni atributi živega muziciranja Overkillov, s čimer so Slayerjem samozavestno zabrisali rokavico thrash metal zmagovalcev festivala.
IMMORTAL:
Black metalci, ki v postajajo v tem smislu v novi dobi vse bolj in bolj le “pregovorni” black metalci, so seveda prinesli na festival za nastopom Crimson Glory drugo atrakcijo prvega dne na Balingen. Trije ljudje Abbath, Horgh Apollyon, ki jih lahko laik lahko kajhitro zamenja za pustne šeme, ki črpajo navdih od videza panda medvedkov, so se prikobalili na oder skozi gosto, gosto meglo, da bi jo lahko rezal. Skoznjo so strupeno sikali strobskopi, v začetnem delu pa so možje pripravili seveda ognjene salve pirotehničnih efektov, ki so podkrepile uvod skladbe All Shall Fall v dobro uro pogube. V black metalu so skupne lahko izpostavljene silno nevšečni situaciji, v kolikor zvok ni okej. Že malenkosti odločajo. To pot so bobni vražje prebijali zvočno sliko in masivna zvočna obleka je bila to pot silno stanjšana. Z matricami vred. Da. Klaviature. K sreči je “krakavi” vokal Abbatha dobival dovolj podpore z mešalne mize z echo efekti vred.
Zasedba je odsekala med drugim omenjeno All Shall Fall, pa Damned In Black, The Call Of The Wintermoon, Tyrants, One By One, In My Kingdom Cold, Hordes To War, The Rise Of Darkness. Poslastica v smislu nevsakdanje glasbene in idrske pojave. Reč, ki deluje prej na moč zabavno, kot strašljivo.
CRIPPER:
Žal sem moral hitro odbrzeti v dvorano Messehalle zaradi dogovora za intervju s Cripper, prav tako pa sem želel ujeti skupino še na odru med njenim nastopom. In imel kaj videti. Nabita dvorana, gotovo 1200 ljudi, ki navdušeno diha z zasedbo na odru. Cripper, ki so izdali zadnji studijski album pred dvema letoma z naslovom “Devil Reveals”, je izjemno dinamičen, potenten kvintet, željan dokazovanja. Doma so iz Hannovra in igrajo moderno verzijo vratolomnega metala, ki bazira na izročilu stare tevtonske šole nemškega thrasha. A moderno, z debelo voluminozno groove ritem sekcijo. Šrapnel v čelo blesavo, togotno uničujočega satanskega marša, dobiva pravo prispodobo seveda potem ,ko se v skladbe vključuje z vokalom nabrita punca Britta Goertz. Punca z “growl” pristopom, ki bruhne z močjo, kakršna predrami tudi Angelo Gossow iz Arch Enemy. Skladbe Helix, I […], Fire Walk With Me, Life Is Deadly, Shortcut, Junkie, I am the Pit, Devil Reveals, FAQU, Sun: Colour: Black, so razvnemale dvorano in ta je hotela ob zaključku še več. Dodatek! Vendar ni šlo. Ni bilo časa.
Cripper so skupina, ki ima zelo dobro menedžersko zaledje. V letih 2006, 2007, in 2008 so nastopili na Metal cAmpu, lanskega leta so bili udeleženci 70.000 Tons of Metal festivala. Mi smo jih ujeli pred dvema letoma na festivalu Wacken Rocks South na vzhodnem Bavarskem in po tokratni izkušnji z lahkoto zaključim, da je zasedba v dvoletnem presledku storila velik korak naprej. Skupina je izredna, koherentno uigrana odrska enota, ki deluje na moč samozavestno, povezano in kar je glavno v vsem prepričljivo, ko se postavi v svojo vlogo destruktivne pridigi krvavih razgledov.
ACCEPT:
In tretja atrakcija večera? Nastop headlinerja Accept? Accept so eno najlepših “come back” vrnitev na prizorišče heavy metala. Potem, ko jih je Udo Dirkschneider zavrnil, ni nihče verjel, da se bodo fantje pobrali brez njega. In so se. Še več. Album “Blood Of The Nations” je ena najimenitnejših heavy metal izdaj v lanskem letu, ki bolj Acceptovsko kot zveni, pač ne more zveneti. In to brez Dirkscheniderja. Acceprt so prestali v letošnji zimi izjemno uspešno evropsko turnejo, na kateri so imeli razprodane dvorane. Poletni festivalski nastopi, so bili nekako pričakovani v letošnjem koncertnem “bukiranju”, je pa bilo dejstvo biti prisoten na Accpet koncertu v Balingenu tokrat, posebno doživetje. Skupina je namreč vsega nekaj dni pred festivalom podala uradno naznanilo, da namerava posneti celotni koncert na Bang Your Head festivalu za izdajo na DVDju in koncertnem CDju. Vsak pravoverni branitelj heavy metala, je torej moral priti na BAng You rHead!!! vsaj, da se zlije z magijo Accept glasbe.
Accept, ki znova delujejo v “zlati postavi”, zlate ere, ki jo pooseblja kitarska naveza Wolf Hofmann/ Herman Frank ter basist Peter Baltes,v družbi prekaljenega bobnar Stefan Schwarzmann, ki je pred prihodom v Accept bobnal med drugim v klasičnih zasedbah nemške metal šole Running Wild, Helloweeen, U.D.O. in novi pevec Mark Tornillo, delujejo na odru v letu 2011 ne le veličastno, pač pa naravnost nezlomljivo. Toliko energije, ki pooseblja neukročeno slo po igranju, po uživanju, po zabavanju, s strani skupine, katerih članstvo sega v starostno strukturo prebivalstva starosti od 50-60 let, stežka najdeš tudi v 25 let mlajših skupinah danes.
Zvočne razmere fantastične. Kamorkoli si se postavil med koncertom, si slišal prav vsak “prdec” razločno jasno. Glasno, a obenem razločno. Glasno, da te zvok raztrga od znotraj navzven v vsej svoji porogljivi pristnosti, ki jo pooseblja edinstveni leseno okrneli riffovsko odsekani pristop legend nemškega metala, katere po starosti za kako leto na prizorišču od delujočih nemških skupin prekašajo le še Scorpions!
Kvintet je izjemen v dinamiki. Kombinacije Baltes/Hofmann, Frank/Hofmann, ali vsi trije z ramo ob rami v “čupanju. Nenehno tekanje Baltesa in Hofmanna z leve na desno stan odra. Tu je vokalno v vsem suveren nošnje velikega Dirkschneider obuvala Mark Tornillo in seveda vseskozi topovsko navdahnjeni Schwarzmann za bobni! Accept so v takšni maniri izcedili hektolitre znoja na oder festivala. Sveženj 18. skladb repertoarja so zabelili z instrumentalnim jammom v Bulletproof in podžiganjem avditorija v razvpitih klasikah Princess Of The Dawn ter zaključni Balls To The Wall. V obvezne klasike repertoarja, so Accept vmešali odlične trenutke novega albuma, kot je (že razvpiti) “single” Teutonic Terror, ki odpira koncert, strupena Bucket Full Of Hate,pa nadodlična, mračna in antemsko zapeljiva New World Comin’ ter za zaključek regularnega dela izbrana No Shelter, ki zveni ne glede na datum rojstva 2010, kot bi bila izgubljena Accept skladba iz leta 1983.
In verjemite. Ne glede na uro in pol repertoarja, je to koncert, ki je tega dne najhitreje minil. Ljudem kar ni in ni hotelo biti jasno, da je bilo z Balls To The Wall vsega druženja z Accept na žalost konec. Glede na to, da so legende napovedale snemanje koncerta z namenom izdaje, je prav zanimivo to, da se Accept niso odločili odigrati kakšnega presenečenja, ki ga na preostalih festivalih tega poletja pač niso izvajali, s katerim bi zabelili izdajo DVDja s tega nastopa.
Elementarni zvoki, pionirske skupine, ki je “kriva” za ves dosedanji razvoj metala v Nemčiji, so še dolgo v noč doneli v glavah. Pristnost kakršni ni para. In pristop, ki ne kaže kančka rje. Takšni Accept upajmo, da izdajo kmalu novi album, ki mu bo sledila nova turneja! Ne glede na dejanski EMŠO, delujejo fantje na odru pol mlajši!
Accept so po odličnem koncertu na letošnjem Bang Your Head!!! festivalu odpotovali v Slovenijo, kjer so letošnjo poletno koncertno falango svojih festivalskih nastopov zaokrožili in sklenili v slovenskem Tolminu in na tamkajšnjem festivalu Metal Camp. Seveda na način, kot se za legende spodobi. V vlogi headlinerja. Ob tem ne gre niti za hip podvomiti, da Accept – veliki gospodje heavy metala, slučajno ne bi uspeli uročili tudi tamkajšnjega občinstva!
besedilo: Urban Bolta (Crystal Viper, Legion of the Damned, Crimson Glory, Death Angel, Quiet Riot, Overkill)
besedilo: Aleš Podbrežnik (uvod, Human Zoo, Portrait, Stormwarrior, Immortal, Cripper, Accept)
fotografije: Aleš Podbrežnik
