Bang Your Head!!! festival 2018 (prvi dan) – Legendarni Europe za zaključni vrhunec prvega dne!

kraj: Balingen /Messegelände / Nemčija
datum: 12.07.2018

Pisal se je prvi dan novega Bang Your Head!!! festivala. Jubilejnega. Dvajsetega po vrsti. Stari znanci na starem mestu. Vse pravzaprav enako. Vse ostaja enako. Tako, kot vsako leto. Dva odra, eden orjaški, na odprtem, drugi v dvorani Volksbanksmesse, ki je locirana neposredno zraven. Ob pol dvanajstih je udarilo zares. Na odru so stali švicarski hardrockerji Black Diamonds, ki so vskočili na spored prav v zadnjem trenutku in sicer namesto skupine Kickin’ Valentina. To je bila tudi edina zamenjava na celotnem programu letošnje izdaje Bang Your Head!!! festivala. Švicarji so znani po tem da so v zgodovini dostavili kar nekaj silno zanimivih skupin od Celtic Frost do Coroner, ni pa mnogo drugače tudi, ko se lotevajo hard rocka. Tudi tu so znali in znajo blesteti (Krokus, Gotthard, China,…). Black Diamonds hodijo po taisti hard rock zapuščini, nase dajejo kanček glama, vseeno pa je tisto kar šteje, glasba.  Kvartet izvrstno funkcionira, nemara jih je velik oder malo »pohrustal«, saj je pevec Mich oborožen tudi s kitaro in mora skrbeti vseskozi za ritem. A kakorkoli. Kitarist Dee in basist Andi, sta doprinesla več odrske aktivnosti z nenehnim tekanjem in podžiganjem publike ter sanirala statični položaj pevca. Bend, ki  ne deluje dolgo ima v žepu dva studijska albuma ter ne boste verjeli, tudi že koncertni album, Repertoar je bil sestavljen torej iz albumov »Perfect Sin« ter aktualnega »Once Upon A Time«, z odra pa so odjeknile We Want to Party, Romeo & Juliet, Judgement Day, I’ll Be Ok, Love, Lies, Loneliness, Pieces of a Broken Dream, Thrillride, Vampires of the Night in Hands of Destiny. Za konec so Black Diamonds začinili izredno prepričljivo in suvereno predstavo s Chuck Berryjevo Rock N’ Roll Music. Kdor je čakal recimo na Crazy Lixx, je z Black Diamonds prejel zelo lepo uvodno popotnico.

Še posebej atraktivno pa je izpadel sledeči bend. Burning Witches Iz mesta Brugg. Prav tako  Švicarke. Vseženski kvintet deluje od leta 2015 dalje, v lanskem letu je izdal istoimenski studijski prvenec, ki ga je tudi na debelo predstavljal v svojem tričetrt urnem nastopu. Kaj lahko spravijo  ženske iz sebe, ko se lotijo igranja heavy metala, zadošča obisk koncerta skupine Burning Witches. Spandex, strupene pričeske in seveda sama poza in odrska igra. Pevka Seraina Telli je s svojo eksplozivnostjo dobesedno dominirala. Razvija neverjetno vokalno moč, s katero avtoritativno poveljuje v slehernem trenutku predstave. Oder jih je bil vse poln. Bend se je okrepil prav v letošnjem letu s kitaristko Sonio Nusseldwer, ki jo zaradi izgleda in postave ne kličejo zaman »Anubis«. Suhljata in visokorasla punca, s prsti kot pajek in neverjetno tehnično izpiljenostjo ter dovršenostjo. Burning Witches so zaigrale: Metal Demons, We Eat Your Children, Creator of Hell, Creatures of the Night, Bloody Rose, Save Me, Black Widow, Holy Diver (orig. DIO) in sklenile koncert s skladbo Burning Witches  Izredna usklajenost, odličen zvok, izvedba. Vse. Punce se v zimi 2019 odpravljajo na skupno turnejo z Grave Digger. Po takšni predstavi, kot smo je bili deležni v Balingenu, ni odveč napovedati, da jim bodo na turneji kradle koncertne predstave.

Eclipse so stari znanci Bang Your Head!!! festivala. Tu so nastopili že v lanskem letu. Delujejo skoraj dvajset let, so pa potrebovali, kar lep čas za uspešen prodor na mednarodnem prizorišču. Njihov prelomni album »Blead And Scream« jih je tja leta 2012 dokončno tudi postavil. Slovijo kot veliki perfekcionisti, držijo pa se AOR revitalizma, točneje melodičnega rocka po »skandinavsko«, vendar pri tem ne varčujejo z decibeli. Večina riffov je izredno trdo opasanih in se brez sramu spogledujejo s heavy metalom. Ekipo vodi vrhunski komponist, producent, multi-instrumentalist, pevec in nenazadnje aranžer, Erik Martensson. Z njim je od ustanovitve skupine dalje, izvrstni kitarist Magnus Henrikkson, na bobnih je Magnus Ulfstedt, ki je prej pri skupini basiral, mesto basista pa zavzema od leta 2015 dalje Phillip Crusner.  Po pričakovanju. Izvrstna predstava. Energija, suverenost, složnost. Vse vajeti je držal v rokah po pričakovanju vokalist Erik Martensson, ki je znova navdušil s svojo prodorno karizmo, načinom kako zna povleč i publiko nase, da mu ta sledi. Skratka, s svojo nalezljivostjo ter seveda prepričljivim vokalnim značajem. Bend ima v arzenalu izjemno močne skladbe s hipnotično ultra-nalezljivimi refrenskimi napevi in Eclipse so znova polnokrvno vžgali. Lotili so se izvedbe zadnjih treh albumov ter zapovrstjo nanizali sledeče skladbe: Never Look Back, Blood Enemies, The Storm, Wake Me Up, Stand On Your Feet, Jaded, Black Rain, Battlegrounds, The Downfall of Eden ter I Don’t Wanna Say I’m Sorry.

Žur in vedrina vsepovsod. Zadržana tudi ob prihodu naslednje skupine na oder. Po Švedih je bil čas za Fince. Reckless Love. Izvrstni glam metal in glam rock revitalisti iz mesta Kuopio. Kot rojaki Santa Cruz iz Helsinkov. Dobri kolegi, za seboj imajo skupno turnejo, Reckless Love pa so v tistem času izdali svoj četrti in hkrati tudi zadnji studijski album »InVader«. Kvartet spretno načičkan, vendar brez šale. Ostro obtesan. Našpičen. Znova je dominantna vloga pripadla vokalistu. Olli Herman z bujno natopirano pričesko. Strupenim zviranjem, nenehnim koketiranjem. Spredaj kar nekaj ječavih deklet, ki so se prišle naslajat nad postavo vitkostasih fantičev. Tudi Reckless Love so z vso vehemenco zdržali visok nivo že izvedenih koncertih predstav ter upravičili svojo pozicijo na programu nastopajočih. Revitalizem dovršen in izpiljen. Precej  zahval za navdih dolgujejo tudi Def Leppardom, sicer pa, če ste ljubitelji zasedb CrashDiet, H.E.A.T., itn…, potem boste hitro posvojili tudi Reckless Love. Bend je sestavil set listo iz vseh štirih studijskih albumov ter odigral:  Animal Attraction, So Happy I Could Die, We Are the Weekend, Monster, Beautiful Bomb, Edge of Our Dreams, Scandinavian Girls, Badass, Born to Break Your Heart, On the Radio, Night on Fire, koncert pa sklenil nadvse vroče, to je z izvedbo hita Hot.

Škoti Alestorm so povzročili kreposten zasuk na prizorišču festivala. Imajo krepko bero privržencev. Vendar reč ni primerljiva s tistim, kar denimo spravijo iz publike Alestorm na nastopih v Tolminu (Metaldays festival). Nekoliko starejša klientela le prednjači na Bang Your Headu!!!, zato ni bilo toliko vratolomnih kamikaz, vsekakor tudi brez napihnjenih rekvizitov, z izjemo kakšnega meča, ali sekire,.. Čeprav so prav Alestorm z napihnjeno raco prenesli del Tolminske folklore na svojo aktualno in novo turnejo »No Grave But Sea«. V bistvu je bend postal precej samoparodičen, vendar pa njihova mestoma že prav bizarna zafrkljivost, nenehno vžiga. In v tem se pač Alestorm ne brzdajo, saj jim to prinaša vedno nove in nove privržence. V ozadju odrskih kulis se nahaja transparent z bananama iz katere pa kukata gosji glavi. Njihova »pijanska« ekspedicija na Balingen, je tokrat dostavila repertoar s skladbami: Keelhauled, Alestorm, Mexico, The Sunk’n Norwegian, Nancy the Tavern Wench, Rumpelkombo, Hangover, Captain Morgan’s Revenge, Drink in Fucked With an Anchor. Kliše power metal z občasnimi folk ornamenti, je okrepil prodajo piva na prizorišču. So pa Alestorm resnično nebrzdani. Vrata so jim povsod odprta, posedujejo izredno kilometrino in zatega izkušnje. Sploh kar se obvladovanja odrov tiče. Figura vodje in pevca Christopherja Bowesa, ki sicer igra klaviature pri GloryHammer, ostaja sama po sebi, prvi naslov, ki te spravlja v prešerni smeh. Mož je vzbujal pozornost tudi z belo majico na kateri je zapisano: »I Got Lost in the Gay Dolphin«, sicer pa dražil vedno znova s klaviaturami tipa »Modern Talking«, ki pa ga vseeno občasno prav toliko ovirajo, da med petjem rad zgreši kak ton, pa tudi včasih zdrkne iz idealne vokalne linije. Vendar to ni važno. To je namreč del »folklore« skupine in tako mora biti. V letu 2018 deluje, kot da skupini ne more iti prav nič po zlu. Jezdijo na orjaških valovih in se vzpenjajo še više. To so potrdili deset dni kasneje, ko so nastopili na Metaldays festivalu v slovenskem Tolminu.

Pretežno mehke tone do pete popoldan prvega dne festivala, so dokončno brez usmiljenja prekinili ameriške legende Sna Francisco Bay Area thrash metala Exodus. S povratnikom Zetrom na vokalu, so Exodus končno znova tisti res pravi. No ja. Manjka seveda Gary Holt, ki pa kot del zasedbe Slayer, že lep čas nima več časa za stare kamerade. Kakorkoli, kitarska naveza Kragen Lum in Lee Altus (s Scorpions  majico – kakšno »skrunjenje« za pravega thrash metal »die harda«), sama po sebi vzbuja sline. Po nasnetem uvodu Call to Arms, je bend prešel v delno v izvedbo Funeral Hmyn, potem pa uvodni del prelil v novo Blood In, Blood Out iz istoimenskega in skupno desetega studijskega albuma, ki je izšel leta 2014. Hitro gre čas fantje, kdaj boste posneli novega? To niti ni važno, bend, ki je bil ustanovljen davnega leta 1979, je v osemdesetih zapustil neizbrisen pečat z albumom »Bounded By Blood«, repertoar pa obtežil torej prav s skladbami tega albuma:  A Lesson In Violence, And Then There Were None, Deliver Us To Evil ter sklepnim šrapnelom Strike of the Beast. K temu dodaš Parasite iz albuma »Pleasures of the Flesh« ter »Fabulous Disaster« standard, ki nikoli ne manjka na pravi Exodus set listi,  se pravi Toxic Waltz in vsi odgovori ležijo, kot na dlani. Exodus so nezlomljiva utrdba najbolj pravoverne šole thrash metala in njegovi prvi branitelji ostajajo tudi v letu 2018. Zetro je neverjeten komik, obenem pa zna pokazati tudi svoj pravi »badass« značaj nebrzdanega pobalina. Vokalno stare skladbe perfektno funkcionirajo s Zetrom. Ljudem se je trgalo in jasno je, da je šlo za koncert, kjer so možne med udeleženci tudi resne poškodbe. Kar nekaj ljudi je po koncertu iskalo kose oblačil in obuval, avtor prispevka, pa ne trzalic, pač pa svojo uro. Mosh pit na mosh pit. Zetro je to zahteval. Zahtevala je to energija izjemnih riffov, izjemne agresije, ki so jo, kot kasetne bombe polne napalma, vseskozi posuvali nad Balingen Exodus. Bend ni obšel niti še ene izredno dobre studijske plošče »Tempo Of The Damned« (2004), ko se je lotil točke Blacklist. Kot povedano. Legende, ki ostajajo velike legende tudi na odru. Strupeni valcer in ekspresna poštna dostava, naravnost v pekel!  Brezkompromisno. Upajmo na njihovo čimprejšnjo vrnitev v Evropo. Na klubske špile seveda!

Ni več novost, da je prejšnji dan tu potekal warm up šov. S svojim koncertom so ga odprli Blood God. No naslednjega dne, pa so v dvorani Volksbankmesse taisti Bloodgod zamenjali konfekcijo (opravo) in glasbeni slog ter se tako prelevili v trio Debauchery. Starošolske AC/DC in Accept riffe je zamenjala nekakšna različica death metala, seveda z jasno opornico v staroršolskih ritmih, pa tudi rifih. Death’n’roll. Oder poln lobanj, trio pa premazan z rdečilom, ki seveda vzbuja občutek popolne okrvavljenosti, nekfrofilije, zombilacije, vonja trohnobe . Bend nekako prevzema v svojem čičkanju tudi opravo Rammstein. Vzbujajo občutek bizarnosti. Stuttgarstki trio torej, ki je dostavil izredno popestritev z izvrstno predstavo, začenši z Warmachines at War, pa v nadaljevanju Wampire Holocoust, Zombie Blitzkrieg vse do izredno prepričljivega in nepopustljivega uničevanja skozi sklepni del koncerta, ko so se zvrstile Blood for the Blood God, Thunderbeast ter Demonslayer. Koncert smo si ogledali le deloma, saj se je prekrival s Finci Amorphis.

Amorphis  so v letošnjem letu izdali izvrsten novi studijski album »Queen of Time«, njihova enourna predstava, pa je bila hkrati tudi izvrstna možnost njegove promocije. Tako so zaigrali skupaj kar pet skladb z njega. Dejansko si ta album zasluži krepostno predstavitev. Bend ohranja na odru odličnost, profesionalnost in izvedbeno perfekcijo. Nič jim ne gre narobe. Vse je natanko preštudirano in dovršeno. Essa Holopainen je vzbujal nemalo pozornosti tudi z Rush »2112« majico, čeprav je seveda glavnina usmerjala fokus na vokalista Tomija Joutsena, ki pa je nosil v Grave majico. Nemara je še najbolj motila pozerska narava povratnika in basista Oppuja, sicer pa brez pridušanja, nad novo izredno prepričljivo predstavo skupine. Joutsen je zvozil growle in čiste vokale v celoti briljantno, bend je dostavil izredno uglašenost, super zvok in že skoraj rutinsko odrsko zaznavanje ter komunikacijo. Amoprhis so na koncertu zaigrali sledeč repertoar: The Bee, The Golden Elk, Sacrifice, Silver Bride, Bad Blood, Wrong Direction, Heart of the Giant, Against Widows, The Castaway, Daughter of Hate, Death of a King ter House of Sleep.

Ob imenih Peter “Peavy” Wagner  (vokal, bas kitara), Manni Schmidt (kitara), Christos Efthimiadis (bobni), bi poznavalec nemške heavy metal scene dejal, da so to Rage v eri delovanja med letoma 1988 in 1994. Dejansko Rage nikdar niso razpadli. Igrajo vseskozi, vendar pa ima Peavy ob sebi v Rage povsem drugačno postavo. No z njegovima starima kompanjonoma Manninjem Schmidtom in Christosom Efthimiadisem, pa še vedno družno stopi na oder. Občasno in vendar. Kot Refuge. In ta ekipa preigrava zapuščino skupine Rage, s preloma osemdesetih v devetdeseta. Vendar to ni vse. Taista ekipa je v letošnjem letu izdala tudi album s povsem novim materialom »Solitary Men«. Ben je prejel krepostno minutažo, uro in dvajset mint. V dvorani so nastopili. Predvsem je bilo lepo znova videti na odru izcvrstnega kitarista Mannija Schmidta, ki je dekado kariere preživel tudi pri Grave Digger in vselej imponiral z domislenmi kitrskimi frazami ter še posebej odličnimi solažami. To je bil v letošnjem letu eden redkih koncertnih nastoppov skupine in naslploh prvi. Zato je šlo za ekskluzivo. Da ti zaigrajo Rage klasike  Shame on You (uvodna), pa Solitary Man,  Invisible Horizons Baby, I’m Your Nightmare Power and Greed Mind Over Matte, ki ji Rage pravzaprav danes ne igrajo več in ostale Rage komade, kot The Missing Link, Nevermore in seveda najbolj poznano, to je Don’t Fear the Winter, je seveda za pravdega Rage fana prava mini fantastika. Dvorana je bila koknretno zapolnjena. Nemra senekoliko pozna leto, da skupna ne nastopa redno, zato se je znal slišati kakšen fuš in kiks, sicer pa prelepa avantura v čase starih Rage. Bend seveda ni skjoparil niti s povsem novim materialom ter tako vključil skladbe:  Summer’s Winter, The Man in the Ivory Tower, Hell Freeze Over ter From the Ashes, ki ne prinašajo nikakršnega slogovnega odklona od klasičnih Rage dni, zato so se breiljantno vezale na Rage repertoar železnega porekla.

Žal se je nastop Refuge, prekrtival z Doro, ki so prejeli (zanimivo) celo petnasjt minut krajšo minutažo, kot Refuge in treba je bilo odhiteti proti glabvvnemu odr, kjer se je natreskalo publike. Nemška kraljica metala Doro Pesch , ki je s svojo spremljevalno ekipo v lanskem letu nastila na festilau Metladays, je sicer pogost agostja . Bang Your HEada. Tokrat je izvedna skoraj 100{3b444c4401662b81bcc31e7c37f77191607db8c9c69c7ad9c1e637a8af67ed0e} setlisto čistorkvnega Warlock materiala, vanj pa nekje na sredini koncerta pritaknila dve atorski skladbe in sicer All For Metal (iz prihajajolega novega studijkega albuma ter starejšo Burn it Up Sicer pa Warlock do kosti, od otvoritvene Earthshaker Rock., preko I RTule the Ruins, pa Burning the Witches, True As Steel, East Meets West, F’ur Imnmer, Hellbound, priredbe Breaking the Law (Judas Priest) ter zaključni vrhunec z All We Are ter Metal Tango. Doro je Doro. Karizma brez primere. S svojo pojavo in posebnim nastopom, je naletela znova na izredno podporo publike, ki je vseskozi sodelovala s skupino, prepevala verze. Ekstatičen občutek ustvarja nemška publika. Vselej. Zato neako velja pravlo, da se gleda nemške bende pač v Nemčiji. Tam namreč doseže razpoloženje med koncertom največji domet. Doro je to naklonjenost in neverjetn podporo izkoristila dodatno, bend pa se je lotil tudi skladbe Raise Your Fist in the Air, iz avtorskega albuma Raise Your Fist« (2012). Žur! Doro je doma v Balingenu!

V dvorani je ura in pol minutaže pripadla izvrstnim death thrash metalcem iz ZDA Skeletonwitch. Bend ki je na sceni petnajst let in s šestimi studijskimi albumi v žepu, se je zapisal v srca ljubiteljev prvovrstnih riffov, odličnih solaž, za katere skrbi kitarski dvojec Scott Hendrick in Nate Garnette, kakovostnih albumov ter nastopov. Pred kratkim so menjali pevca Chancea Garnetta za Adama Clemansa in mnogi so mislili, da Skeletonwitch ne bodo več tisti pravi. Novi album »Devouring Radiant Light« je zanimivo, izšel prav v vmesnem času. Torej v dneh po nastopu na Bang Your Head!!! festivalu ter tik pred nastopom skupine na Metaldays festivalu, kjer smo torej prestregli skupino v letošnjem poletju na odrih kar dvakrat. Bend je torej že globoko v predstavitvi novega albuma, prvega z novim pevcem in kar je najbolj važno. Zelo dobrega novega albuma, ki je smiselno nadaljevanje EPja »The Apothic Gloom«, s katerim so odprli koncert (skladba Red Death, White Light).  Sicer sta omenjena sveža izdelka zastopala kar glavnino celotnega repertoarja, ob tem pa skupina ni obšla predhodnika »Serpents Unleashed«, ko je zaigrala kmalu na začetku I Am of Death in z omenjenim albumom tudi sklenila koncert (sklepni This Evil Embrace, Beneath Daed Leaves). Odlična komunikacija, neverjetna nazobčanost, fokus, suverenost in moč. Prevzetno in prav godilo je, da se je v programu končno znašla znova ameriška zasedba, ki se  izdatneje opira na stare smernice thrash metala in ga oplaja z zloveščimi death metalskimi strukturami. Bend ni obšel niti starejših Beyond the Permafrost, The Horryfying Force (Desire to Kill) ter Gorge Upon My Soul in Crushed Beyond Dust. Pogubno in do konca toksično vretje (in cvretje)!

Europe so v lanskem letu izdali fantastični novi studijski album »Walk the Earth«, ki piscu tega članka nikakor ni hotel in hotel oditi iz CD predvajalnika . Tudi Europe so že stari znanci Bang Your Head!!! festivala. To pot so nanj prispeli v vlogi glavnih nosilcev prvega dne festivala. Pripravili so tudi festivalsko set listo. Le uvodni del je pripadel povsem novima skladbama Walk The Earth ter The Siege, potem pa preklop na mega hit Rock the Night in senzacijo Scream of Anger, ki ji je, po Last Look At Eden, delala družbo še druga »Wings Of Tomorrow« skladba, Wasted Time.

Odločno dominira Joey Tempest, ki ga je cel oder poln. Tudi, ko se vzpne glavni reflektorski snop na Johna Noruma (med solažami), se tudi Tempest hitro postavi ob bok Norumu. Poskočna figura, ki prekipeva od vse energije. Zabavni pripetljaj se je zgodil že v samem začetku, ko je Temepstu crknil mikrofon in to prav v času, ko je bil na catwalku. Takrat je do Tempesta, ki niti opazil ni, da mu mikrofon ne deluje več, pritekel tehnik in se dobesedno postavil predenj. Ko je Tempest dojel kaj se dogaja in s tehnikom izmenjal mikrofona, pa si je privoščil dušebrižnega moža tako, da ga teatralno ni izpustil več v zakulisje in mu zagradil dostope, tako da tehnik ni mogel mimo Tempesta. Nova izvrstna predstava ne le Tempesta, ki  kupuje s svojo karizmo in nalezljivim šarmom, pač pa celotne ekipe neverjetno izkušenih starih mačkov ter protagonistov najbolj fine verzije klasičnega skandinavskega hard rocka, ki je shodila po stopinjah Deep Purple, Thin Lizzy in Rainbow. Norum je kralj hard rock kitare. Znova je osupnil s svojim perfekcionizmom, neverjetno tankočutnostjo, pri izvedbi solaž ter ostalih malih detajlov, ki krasijo njegovo igro ter ga med svetovnimi kitaristi, postavljajo na posebno mesto. Europe so skupina, k i te takoj potegnejo nase. Ob izjemni odrski karizmi in prezenci, pa je seveda tu glasbeni katalog izjemnih hitov, med katere so tokrat vrinili tudi balado Carrie, tej pa so delale družbo: Superstitious, Cherokee in seveda nepozabni in željno pričakovani The Final Countwdown, s katerim so Europe sklenili koncertni šov na Bang Your Head festivalu!!! Iz razvpitega »The Final Countdown« albuma je silno godila tudi integracija skladbe »Heart of Stone«. Iz novejših to je »Rag Of Bones« ter »War Of Kings« so se zvrstile še Firebox, pa Hole in My Pocket ter War of Kings.   Bend je s silno spretno pretanjenostjo sestavil set listo. Prefrigano. Polna je bila mini vrhuncev in seveda s finalnim krešendom prav v zaključku, to je ob izvedbi huronskih hitov. Izjemna predstava. Odličen šov. Skupina, za katero upajmo, da bo še dolgo časa kraljevala na odrih, predvsem pa ob takšnem navdihu, kot ga izkazuje aktualni »Walk the Earth«, nadaljevala tudi s snemanjem novih studijskih albumov. Europe so torej s peresno lahkoto opravičili vlogo favoritov prvega dne festivala.

Večera pa še zdaleč ni bilo konec. Rajanje se je preselilo v dvorano. Tam so stali na odru Amaranthe. Nekakšen grdi raček metala(?), kjer slišiš vse v enem. Celo mineštro. Od metalcorea, do death metal in (ne želite brati) popa. S tremi vokalisti in celo hip-hop triki. Ženski vokal vnaša operetnost, potem sta tu še moška vokala. Eden je čist, drugi grča. Kot, da bi dal v sladoled malo olja, ali v solato alkohola.  Kot povedano. Precej glasbene zmešnjave, ki je dokončno zbegala stvarnika tega prispevka, da je pobegnil iz dvorane. Človek se samo čudi, kako da masa pada na take poceni trike v glasbi.

Precej več otipljive glasbene substance pa so v nadaljevanju ponudili finski melodični death metal prvaki Insomnium, ki pa so stopili na oder šele ob eni uri zjutraj. Ti so odigrali cel aktualni album »Winter’s Gate«, v set listo, pa dodali starejše točke in sicer: The Primeval Dark, Mortal Share, Revelation, Where the Last Wave Broke, The Killjoy, One for Sorrow in While We Sleep. Insomnium so imeli proste roke, da igrajo do pol tretje zjutraj. Četrtek je bil idealen za vse, ki imajo radi to skupino in so trenutno na počitnicah. Torej šolo obvezniki in študentje. Dejansko mlada garda metalcev. In ta garda podpira večinoma skupino. Mo možganski procesor je v tem času kazal  prve napake  v delovanju, zato je bila nujna obnovitvena kirurgija v smislu krepčilnega spanca in poslušanju ELP albuma »Brain Salad Surgery«. Verjamem, da je bilo na Insomnium zelo vroče, skupini pa se bomo oddolžili s prvo možno reportažo, takoj, ko bo to mogoče. Do takrat pa se lahko tolažite z aktualno, ko so Insomnium, konec letošnjega marca, nastopili v Ljubljani.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik