Lokacija: Balingen / Loft / Nemčija
Datum: sobota, 27.06.2009
Ko se je drugi del letošnjega festivala Bang Your Head!!! v nemškem mestecu Balingen zaključil, pa je seveda za vse neutolažljivce, ki se jim po koncertih skupin Blind Guardian, W.A.S.P., Y&T, Exodus, itn… še nikakor ni mudilo spat, ostala edina prava opcija, da si napolnijo žile s pravim Judas Priest eliksirjem. Okej. Vsaj s približkom Judas Priest. Le preko križišča na drugo stran ceste je bilo treba stopiti, ko sem zapuščal festivalsko prizorišče. Tam stoji Subway, ki je odprt celo noč. Spodaj v Subwayu pripravljajo hitre sendviče v dolžini 30cm, da te lahko raznese, če se z njim ne soočiš povsem tešč, gornje nadstropje pa zavzema nočni klub Loft. Tam se je oglasila nemška tribute to Judas Priest skupina imenovana Just Priest, da priredi festivalski “after show party”.
Just Priest so ekipa izkušenih mačkov. Sestavljajo jo pevec Udo Welz (Agent Orange), kitarista Tom Naumann (ex Primal Fear, ex Sinner) in Stefan Barth (Agent Orange), basist Thomas “Huyz” Mössinger ter bobnar Didi Vogt.
Skupina je odrček kluba zavzela malo preko polnoči. Ni je boljše ideje kot pričeti koncert z Judas Priest klasikami, ki ga odpre uvodna Hellion. Prostor, ki je bil kar lepo obiskan in v katerega se je priteplo kakih 400 ljudi, je gromko pozdravil skupino. Že po prvem občutku, glede na zvok in uglasitev, je bilo mogoče napovedati, da bomo nocoj zares uživali v zelo dobrem približku. Vse pa bo odvisno seveda od vokala.
Hellion se normalno prelije v Electric Eye. Najbolj zanimivo je bilo presenečenje, ko smo vsi slišali petje, pevca pa ni bilo od nikoder na spregled. To je del oponašanja Judas Priest koncertov, kjer Halford vselej pripotuje na oder na mnogo neštetih načinov. Udo Welz je za tak začetni del nastopa izkoristil stranski balkon notranje stene kluba in Halfordovsko korakal po njem, medtem ko se je loteval verzov, visoko nekje nad odrom. Lučkarji so natanko znali in vedeli, da morajo pri tem loviti pevca z reflektorjem bele svetlobe. To je bilo prvo presenečenje, kot Halford, ki se navadno med prvo skladbo “spusti z neba”. Pevec je ogreval naprej glasilke s himnično Metal Gods, ki je pritisnila pod oder kar lepo število razgretih metalskih glav, zlasti tistih opitih s hmeljnim sokom. Občutek je bil superioren, saj so Just Priest resnično odlično poštudirali lik in delo legend in vzornikov Judas Priest. Odrsko gibanje posameznikov, čupanje z ramo ob rami obeh kitaristov, zlasti pa je presenečal v pozitivnem pomenu besede Udo Welz. Dečko, ne le da je z vso kredibilnostjo ujel tudi najvišje Halfordove lege in jih celo poviševal za pol tona, ob zaključkih verzov, kar je zelo rad med drugim počel tudi Halford v svojih najboljših letih na koncertih, pač pa je dobesedno prenesel nase tipično Halfordovo odrsko igro. Seveda onetan, v črno, a ne usnje. Več blaga so uporabili v konfekciji. Nemara to ne dopušča proračun skupine, ali pa celo dejstvo, da se brez usnja definitivno ne potiš tako hudo pod reflektorji, kot je to v primeru, če si odet v usnje.
Druga posebnost koncerta je bila ta, da se je pod odrom pojavil bivši Bruce Dickinsonov in zdajšnji Driver kitarist Roy Z. A v stanju v kakršnem si ga človek ne želi spoznati, nasploh če je oboževalec njegovih del v heavy metalu. Roy Z je prispel pod oder pošteno vinjen. Opotekal se je in kotalil ob odru, bil nadležen in skrajno vsiljiv do vseh, ki smo prišli uživat v glasbi. Ker sta s Tomom Naumannom očitno prijatelja, se je odločil da bo kitaristu med koncertom pošteno nagajal. Vseskozi mu je prevračal monitorje, pritiskal gumbe kitarskih pedal efektov in mu obračal stojalo z mikrofonom. Tom, ki Roya očitno že zelo dolgo pozna, je početje prenašal povsem stoično. Royu se je smejal, mu stisnil roko, četudi je Roy preživel lep čas svojega obiska s kvišku uperjenim sredincem desne roke, ki ga je molil proti skupini na odru. Očitno si je mislil: “Amaterji. Kako poceni služite! Jaz znam vse to bolje narediti. In to čisto sam.”
Just Priest so dostojni preigravanja veličastnega in neponovljivega opusa velikanov heavy metal obrti. Prepričali so nas zlasti ob najtežjih delih skupine, ko to The Sentinel, z odličnim posnetkom večdelnih kitarskih solaž, ki sta si jih izmenjevala v slogu Downinga in Tiptona Stefan in Tom. Nadalje so izstopale klasike Beyond The Realms Of Death, Victim Of Changes, Painkiller, Desert Plains, Touch Of Evil in Freewheel Burning. Diamond And Rust je bila odigrana po vzoru originala vzetega iz “Unleash In The East” koncertnega Judas Priest albuma. Izstopale so zlasti zaradi odličnega vokala Uda Welza, ki je tako prinesel nastopu Just Priest popolno kredibilnost. Prav vsi gradniki tribute to skupine so funkcionirali odlično, da o superiornem bobnanju Digija Vogta niti ne govorim.
Just Priest so misli prav na vse. Pozabili niso niti na Harleya Davidsona, s katerim se je Udo pripeljal na oder in odpel na njem kar celotno Hell Bent For Leather. V slogu Judas Priest pač. Skupina je omenjene skladbe podkrepila še z obveznim mateiralom “British Steel” (1981) albuma (Grinder, Metal Gods, Breaking The Law, Living After Midnight), dodala Fleetwood Mac original Green Manalishi (With The Two Pronged Crown), povsem za konec pa povzdignila nastop do vrhunca z razvratno “Sreaming For Vengeance” (1982) klasiko You’ve Got Another Thing Comin’.
Nastop Just Priest v klubu Loft so obogatile tudi slači punce, ki so se, pomanjkljivo odete v svilene čipkaste tančice, nesramno zvirale na balkonu. Porcija Judas Priest z odličnim približkom nemškega porekla. Pravzaprav je opus Judas Priest osnova, na katerem se je razvijal tudi nemški heavy metal v osemdesetih in se razvija še danes. Kvintet se je lotil te zapuščine z izredno koncentracijo, na moč sfokusirano. Naumann celo tako zelo, da je na svojemu Les Paul Gibsonu strgal struno. Ker seveda tehnika ni bilo v bližini, je kar sam odhitel v zaodrje po Flyin’ V Gibsona. Ta koncert je izžareval izredno spoštovanje članov Just Priest do Judas Priest, pravzaprav veliko ljubezen do Judas Priest glasbe. V to nas je prepričala (že v sami osnovi pregovorna) nemška perfekcija in dlakocepska natančnost. Tudi to pot ni zatajila. Just Priest so zares vrhunski, da ne rečem kar profesionalni posnetek originala. Toplo vam priporočam, da si jih ob priložnosti ogledate!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
