Bang Your Head!!! 2019 (tretji dan) – za zaključek bombastična kolizija opere in metala imenovana Avantasia
Lokacija: Balingen / Messegelände (dvorana Volksbankmesse) / Nemčija
Datum: sobota, 13.07.2019
Po mokrih dveh tretjinah festivala Bang Your Head 2019, je napočila še zadnja. Tretji dan! Ta je bila naposled le suha. Program je bil tega dne vklesan večinoma po vzoru stare šole metala z nekaj dobrodošlimi odkloni, ki so jih na odre prinesli nastopi zasedb Candlemass, Skid Row, Tribulation, Einherejer, Omnium Gatherum, a pojdimo lepo po vrsti…
Ob pol dvanajsti uri so za 50. minut skočili, kot prvi na sporedu zadnjega dne festivala Švedi Screamer doma iz mesta Ljungby. Revitalisti klasične dobe metala, ki se radi ošvrknejo tudi ob hard rock elemente, so v dekadi delovanja postali konkretno nazobčan kvintet. S tremi albumi v žepu in novim, napovedanim za letošnji oktober, so vehementno zavzeli odrske položaje in pričeli raketirati do tega trenutka precej leno in zaspalo pozno dopoldansko prizorišče legendarnega festivala. Vokalist Andreas Wikström poseduje avtoritativen in teatralen vokal, odlično drži vajeti v svojih rokah, ko poveljuje v prvi vrsti. Da. Veliko je sicer revitalizma danes in zelo je priljubljen zlasti med skandinavskimi skupinami, so pa Scramer lahko zelo napeto poslušljiva mešanica stare šole ameriškega speed metala, z zaušnicami NWOBHMja, pri čemer ne čudi če se obdregnejo tudi v kak rif zapeljan po vzoru Thin Lizzy (ali njihovih revitaltističnih posnemovalcev in rojakov Dead Lord), Accept ali Saxon. Bend je natresel material s prvih treh albumov ter vpletel vanj dve povsem novi skladbi »Ride On« ter naslovno skladbo prihajajočega novega albuma »Highway Of Heroes«.
Oder so nasledili novi Švedi. Gotenburžani RAM, ki pa delujejo za razliko do rojakov Screamer še dekado dlje in imajo žepu tako daljši opus studijskih izdaj. Čeprav je album »Rod« izdan leta 2017 še vedno aktualen, so RAM tik pred izdajo njegovega naslednika, skupno šestega studijskega albuma, »The Throne Within«, s katerega so na sredini koncerta izvedli tudi novo in silno obetavno Ravnfell. Kvintet zastopa ritem sekcija bratov Petersson, nadalje originalni kitarist Henry Granroth, nezamenljivi in pečatni vokalist Oscar Carlquist in v letu 2013 pridruženi kitarist Martin Jonsson. Tudi RAM sledijo izpovedi metala stare šole. RAM preprosto ne zatajijo. Fenomenalni kričač Oscar Carlquist je neverjetno karizmatičen in predan frontman. Orjak, ki ga je bil poln oder in je odrsko igro podedoval jasno od pionirskih figuresk vokalistov stare šole metala, z odrsko opravo vred. Ob jedkih vokalnih eskapadah ni skrival odrske zariplosti, vendar! Karizma tega moža je fenomenalna. RAM so odlično uigrana ekipa in njihovi koncerti vselej garant visoke kakovosti. To vzdržujejo tudi izredno markantni rifi, na katerih stojijo njihove skladbe. Bend je v prvem delu pretežno izvajal material albumov »Rod« (epska Gulag, pa On Wings Of No Return) in »Subverzum« (otvoritveni točki Return of the Iron Tyrant ter Eye Of The Night in v zadnjem delu The Usurper), v drugi polovici pa po novi Ravnfell, prešel na pogrešane skladbe prve ere delovanja, ko je s prvenca »Forced Entry« postreljal skladbe Sudden Impact, ter sklepni Machine Invaders in Infuriator. Nekoliko presenetljivo je bilo to, da skupina ni izvedla prav nobene skladbe iz sicer perfektnega albuma »Lightbringer«, s tretjega »Death«, pa smo slišali že v prvem delu Flame Of The Tyrants. Kompakten, nepopustljiv in neverjetno ubran nastop izkušene skupine, z velikimi in dobrimi obeti glede tega, kar nam znajo RAM prinesti septembra z novim albumom.
Flotsam And Jetsam veljajo danes za velike legende thrash metala. So posebneži v tem žanru. Pred odrom se je zbrala že konkretna vojska častilcev stare dobre šole thrash metala, bend pa po pričakovanju ni zatajil. Sonce se je konkretno uprlo v oder, bend pa je vtekel vanj kot roj jeznih rdečih mravelj. Govorimo o legendah. Da in energije jim nikakor ne primanjkuje niti na zrelejšo dobo delovanja. Vehemence, drznosti, ostrine in perfektne odrske eksekucije. Kar težko se je sprijazniti z dejstvom da traja ogled koncerta Flotsam And Jestsam v festivalskih razmerah le slabo uro pa vendar. Vokalist Eric A. Knutson je dobro previharil vse viharje. Vokalno je suvereno zdržal skozi nastop in dostavil odlično odrsko predstavo, kitarski dvojec na relaciji Michael Gilbert, ki deluje za originalnega člana skupine še vedno, kot mladenič in pred nekaj leti pridruženi Steve Conley, deluje jedrnato in natančno in je fenomenalna naveza ne stori kiksa. Seveda pa kraljuje nad vsem izjemno bobnanje šele v lanskem letu pridruženega Kena Maryja, ki je z nekaj izjemnimi rollingi in eksplozivnostjo na prehodih ter izjemno natančno eksekucijo le teh, hipoma razblinil vse jalove misli, da bi Flotsam And Jetsam ob odhodu Jasona Bittnerja, ki se je lani priključil Overkill, slučajno izgubili na kakovosti. Ne igra vsak lahko pri Alice Cooperju, v zasedbah Impelliterri in/ali Accept. Kapo dol! Tu je seveda tudi kultna statua basista aMichaela Spencerja. V letošnjem letu je bend izdal novi album »The End Of Chaos« in po pričakovanju odprl koncert z novo Prisoner Of Time, potem pa hitro naklestil klasiki kultne plošče oziroma prvenca »Doomsday For The Deciever« in sicer Desecrator in Hammerhead, med kateri so vpeli novejšo Iron Maiden (»Flotsam And Jetsam«, 2017). Prvi del koncerta je sklenila prav tako nova Demoliton Man, v drugo polovico pa je bend zajurišal z nazobčano in jedko »When The Storm Comes Down« klasiko »Suffer The Masses«, ki je spravila v vrtinčenje lepo bero glav pred odrom, a glavni vrhunec je šele sledil, saj je skupina od tu dalje pa do konca koncerta pravzaprav kar obstala na klasičnem albumu »No Place For Disgrace«, ko je nanizala tri jeklene klasike Dreams Of Death, I Live You Die in sklepno, to je naslovno skladbo albuma. Rušilna nevihta, arizonski tornado! Brez preživelih! Natanko to kar smo si nadejali pred koncertom. Legendarni bend se ne predaja in ne ustavlja. Klasični časi stare dobre šole thrasha so oživeli s skupino, ki je od nekdaj gojila svojo avtorsko pronicljivost in samobitnost. Spoštovanje!
Koncert se je odvijal še naprej po vzmetnicah stare šole heavy metala, točneje ameriškega. Okostenele šole klasičnega heavy in speed metala. Tu so namreč Armored Saint, ki so vsaj kar se zvoka tiče, ostali naši dolžniki z lanskoletne novembrske predstave v Zagrebu. Bend je po pričakovanju namešal set listo, glavnina repertoarja pa je gravitirala na izvedbo kultnih klasik. Le ena nova, to je Win Hands Down in druga iz novejše ere »časov boja za obstanek« (Creepy Feelings) iz albuma »Revelation« (2000), ki je obenem prinesla na set listo vrsto presenečenja, sicer pa šus na šus klasike na klasiko. V najlepši možni luči. John Bush v odlični formi velikega vokalnega poveljnika, odet v za metal nespecifično odrsko opravo, ki bi bolj sodila na kak balkanski party, tu je nezlomljiva kitarska naveza Phil Sandoval in Jeff Duncan, nadalje na bobnih Philov brat Gonzo. Tu je seveda markantni in neverjetni Joey Vera, ki počenja čudeže na bas kitari. Prefinjenega basista so zaradi njegove kvalitete in sloga izbrali za združitvene koncerte v prihodnjem letu legendarni Danci Mercyful Fate. V Armored Saint ne gre dvomiti. Začenši z otvoritveno naslovno točko albuma »Raising Fear« (1987), pa vse do sklepnega dela, ko so se lotili huronske March Of The Sanint (»March Of The Saint«, 1985), je šlo do obisti za silno vroč šov, kot si ga lahko le želiš. Z »March Of The Saint« je v začetnem deluj odjeknila še Can U Deliver, s kultnega »Symbol of Salvation« pa Last Train Home ter izredna Reign Of Fire. V drugi polovici nastopa se je bend dotaknil tudi albuma »Delirious Nomad« s skladbama For The Sake Of Heaviness ter Nervous Man, medtem ko je naslovni skladbi albuma »Raising Fear« delala družbo še fantastična Underdogs. Kreposten in kompakten nastop velikih veteranov stare šole metala, za katere upajmo, da jih pot kaj kmalu znova prinese v loge stare evropske celine.
Naposled žanrska sprega! Ura je naenkrat štiri popoldan, ko se povzpnejo na glavni oder legendarni doom metalci iz Švedske Candlemass. Bend torej, ki je na sceno udaril v začetku osemdesetih, je v letošnjem letu izdal novi studijski album »The Dooor To Doom«, s katerim je dokazal svojo, že kar pregovorno doomovsko zagrizenost ter tradicionalno privrženost zvoku in slogu, ki ga je utemeljil zlasti s kultnimi albumi izdanimi v osemdesetih. Še več. V vrste je znova privabil svojega prvega pevca, tistega pred Messiahom, to je moža, ki je pel vokale na studijskem prvencu »Epicus Doomicus Metallicus«. To je Johan Längquist. Ta nikdar ni slovel po kdove kako posebni tehnični vokalni stesanosti, ko ga postaviš ob bok drugim Candlemass pevcem, zato so se porajala vprašanja, kako bo zvozil vokalne naloge. Bend je pripravil odlično set listo v kateri je igral skoraj izključno klasike osemdesetih let, se pravi material s prvih štirih albumov ter vpel poleg le eno novo skladbo, ki pa nikakor ni skazila set liste, to je Astorolous – The Great Octopus. Candlemass posedujejo izdelan avtorski zvok in slog. Ker so oprtani z malho izkušenj in neverjetno kilometrino, so tudi na tokratnem koncertu v Balingenu, preprosto dostavili briljanten nastop ter že samo s svojo pojavo konkretno popestrili programsko bero letošnje izdaje festivala. Längquist je bil suveren, v vsem suveren. Prav tako se je z leti spremenil v karizmatičnega sivolasega skodranega strička, ki je izredno dobro in spretno držal publiko čvrsto ob sebi. Karizme Messiaha seveda ne gre pričakovati, kot tudi ne nivoja eksekucije klasik skupine iz albumov na katerih je pel Messiah, se je pa Längquist povsem dostojno vpel v svojo nalogo in opravičil svoj status znova pridruženega legendarnega prvega pevca skupine. Bend je svoj epski črni marš skozi širjave prižganih sveč in trohnečih nagrobnih plošč, odprl z »Nightfall« klasiko The Well Of Souls (kasneje sta se ji pridružili še Dark are the Veils of Death in proti koncu Bewtiched), tu je edina »Ancient Dreams« točka Mirror, Mirror, pa nič manj edina »Tales Of Creation« točka Dark Reflections, medtem ko je bend pripeljal svoje črno mučnino in maševanje do zaključnega vrhunca, ko je (po pričakovanju) postregel še z dvema klasikama kultnega prvenca »Epicus Doomicus Metallicus« in sicer A Sorcerer’s Pledge ter sklepno Solitude. Za to uro sta tudi oblačnost in sivina znova prekrili nebo. Le še nebo bi moralo znova »zajokati«, pa bi bila mera polna (Ne! Dežja smo imeli res preko glave)! Vse v vsem. Izvrstna predstava.
Sledil je nastop še ene kultne ameriške heavy metal zasedbe Metal Church, ki z vrnitvijo pevca Mikea Howea doživljajo pravi preporod. Bend je tako v presledku dveh let nanizal dva nova studijska albuma, aktualnega »Damned If You Do« prav v lanski jeseni. Skupino vodi neomajni »riffmeister« Kurdt Vanderhoof, na bobnih se je v ekipo vključil nekdanji W.A.S.P. bobnar Stet Howland – spomin na preteklo skupino ohranja njegova naličenost okrog oči, tu je izkušeni basist Steve Unger in mlad,i a silno agilni kitarist Rick Van Zandt, s katerim se je skupina predstavila pred leti na tolminskem Metaldays festivalu, ko je pel v skupini še Ronnie Munroe. Skratka. Set lista je to pot prikazala bolj kompleksno Vanderhoofovo plat komponiranja. Vanderhoof je sicer večplastno obtesan glasbenik, pravzaprav se glasbeno ne omejuje, to pa odraža tudi večkrat razgiban razvoj kompozicij, čeprav pripadajo Metal Church sicer okosteneli stari šoli metala. Tako je bend postavil v središče najnovejši izdelek »Damned If I Do« s katerega je izvedel v svežnju desetih skladb naslovno, By the Numners in The Black Things. En album »v rikverc«, se pravi predlani izdani album »XI«, je zastopala »Needle And Suture«, ki jo je bend odigral takoj drugo po vrsti. Skupina je vrnila v repertoar tudi nekaj več materiala iz obdobja, ko je glavne vokale za Michaelom Wayneom v ekipi prevzel Howe in sicer vedno vžigajočo »Hanging In Balance« klasiko Gods Of A Second Chance ter dve »Blessing in Disguise« točki, se pravi Badlands ter sklepno Fake Healer. Bend je pretežno statičen na odru, sploh oba kitarista, z Vanderhoofom na čelu, medtem ko je to statičnost povsem razbil hiperaktivni Howe, ki je pretekel kar se preteči da in preznojil hektolitre potu. Obrazna zariplost ter napete vratne žile v popoldanski pripeki so o tem nazorno pričale. Howe je sicer izvrstno vreščal, zadel vse najvišje lege, čeprav mu je prav pred koncem slišno pobralo nekaj moči. Izmed kultnih klasik se je bend lotil »Metal Church« klasike, sicer fenomenalne Beyond the Black, medtem ko sta ji delali družbo še dve »The Dark« kompoziciji, epska mini suita Watch The Children Pray ter Start The Fire. Bend stoji za svojimi avtorskimi stvaritvami nove dobe in to je glavno. Na odru vidno uživa in kemija, ki jo izžareva je briljantna. Kup hecov, med drugim tudi snemanje s smart phoneom basista Stevea Ungerja, ki je v tem nagajivo pristopicljal povsem do Vanderhoofa. Skratka. Bend seva izredno vedrino. Za še kakšno klasiko je skupini zmanjkalo časa, tako da jo bomo morali loviti na kakem izmed klubskih špilov. Upajmo, da se pojavijo na tleh stare celine znova čimprej, čim bliže in seveda na čim daljši turneji!
Med koncertom zasedbe Metal Church je oživelo tudi dvoransko prizorišče, kamor so se ob pol šestih popoldan namenili razgrajat nazobčani ameriški hard rock kratkohlačniki in pobalini Kickin’ Valentina. Podrapana oprava, ščepec glam šminkiranja, koketiranje s punkom, staro šolo hard rocka, ki jo je pri Guns N’ Roses nekoč konkretno spopularizirala figura Slasha, a zvok nazobčan, nižje uglašen, masten in s kopreno groova. Vse to dostavlja uvid v skupino, ki je nekako našla svojo ustvarjalno špuro pod »svobodnim« soncem. Kvartet deluje od leta 2013 in ima v žepu dva studijska albuma in EP ter hitro jaše proti tretjemu studijskemu izdelku. Zastopajo ga: vokalist D.K. Revelle, kitarist Heber Pampillon, basist Chris Taylor in bobnar Jimmy Berdine. Svojo predstavo so Kickin’ Valentina podredili predstavitvi sovjega aktualnega studijskega albuma »Imaginery Creatures«. Naj omenimo tudi to, da bi moral bend nastopiti tu na Bang Your Headu že lansko leto, a je v zadnjem hipu odpovedal svoj nastop. Navkljub prekrivanju s koncertom Metal Church, se je v dvorani zbral kar lep kup firbcev, ki je bil priča togotni odrski predstavi štirih malopridnih mamojebcev, kjer je skrbel za dobro energijo zlasti nabriti vokalist D.K., s čepico poveznjeno preko čela in na oči, pardon temnih Ray Ban očalc in v vokalnem oziru nemalokrat spomnil na Killcode vokalista Toma Morriseya. Bend, ki torej obeta in bend, ki bo, v kolikor bo zdržal v takšni vnemi, zagotovil tudi prihodnjim generacijam prvovrstno dozo dobrega hard rock žura!
Ti vraga! Tudi zadnji dan je bilo kup nehvaležnega prekrivanja. Eno takšnih je bilo med finskimi melodičnimi death metalci Omnium Gatherum in ameriškimi veterani glam metala Skid Row. Za žanrske puriste, je odločitev vendar lahka, za ostale firbce, ki bi radi bili na obeh koncih, pa težka. Vso reč smo tako kombinirali, več pozornosti pa naklonili finskemu sekstetu iz mesta Karhula. Bend je predstavil odlični novi studijski album »The Burning Cold« ter odprl koncert z invazivno in strupeno melodično ter navito Gods Go First, kjer se elementi death metala in klasične glasbe odlično sporazumevajo in obenem predstavijo to skupino tudi laiku takoj na zelo reprezentativen način. Žal so bile zvočne razmere sfižene in kitare preko koncerta niso bile razločno slišne, prav tako pa growl karizmatičnega frontmena Jukke Peikonena, ni bil dovolj jasno izpostavljen v miksu zvočne slike. Kratko so potegnile seveda tudi klaviature, ki navadno vedno prve nastradajo, kadar zvok ni dobro pripravljen. Bend se je osredotočil na izvedbo repertoarja iz kasnejše ere delovanja od »New World Shadows« pa navzgor proti novemu albumu, to je era, ko so Omnium Gatherum razvili svojo avtorsko bit z inkorporacijo vse bolj velikopoteznih in kompleksneje razgibanih glasbenih aranžmajev. Dvorana je bila slabše obiskana zaradi prekrivanja, pa tudi samega profila obiskovalcev festivala, ki je navajen na nastope klasičnih metal in hard rock zasedb. Krivično vendar nič ne de. Omnium Gatherum so pristopili na vso moč in pogled na Jukko je bil že kar zaskrbljujoč, ko se je od vokalista dobesedno cedilo sredi peklensko prevrete dvorane. Fantje so iz novega albuma izvedli še skladbi Refining Fire in Be The Sky, iz predhodnika »Grey Heavens« (2016) skladbi Frontiers in Skyline, nadalje izvedli tudi dve točki iz albuma »Beyond« (2013) in sicer New Dynamic ter The Unknowing ter se dotaknili z naslovno skladbo tudi odličnega albuma »New World Shadows« (2011). Kompakten in v vsem odličen nastop. Prava mera bestialnosti ter izredne muzikaličnosti, kot tudi epske bombastike, vpete v osnovno iztočnico navdihovanja nad Gothenburškim izročilom melodičnega metala, čeprav je jasno da Finci »zapakirajo« ta navdih povsem v novo recepturo. Bend prihaja oktobra v Ljubljano. Bodite tam!
Prihod Skid Row je dostavil zaželeno razgibanje programa tretjega festivalskega dne. Kultni glam metalci, ki so se na začetku devetdesetih povzdignili med »nesmrtne«, nastopajo po ponovni združitvi seveda brez Sebastiana Bacha, kar je vrste prekletstvo, pa vendar. Z njim nikakor več ne najdejo skupnih točk. No v vseh letih, do leta 2015 je več kot dostojno opravljal to dolžnost karizmatični Johnny Solinger, ki je iz neznanih razlogov leta 2015 ekipo zapustil, v njej pa je našel na mestu vokalista svojo novo zaposlitev nekdanji Dragonforce slavček ZP Theart. Sabo, Hill in Bolan ostajajo originalni člani ekipe, kar je poglavitnega pomena, saj so tudi vsi po vrsti avtorji glasbe Skid Row! Skid Row ne morejo ustreliti mimo, saj živijo na slovesu kultnih izdelkov »Skid Row« (18 and Life, Big Guns, I Remember You, Makin’ a Mess, Piece of Me, Sweet Little Sister in za zaključek pričakovana Youth Gone Wild) in »Slave to the Grind« (In a Darkened Room, Livin’ on a Chain Gang, Monkey Business, omenjena Slave to the Grind). In ekipa se je obeh izdelkov pridno držala tudi na koncertu v Balingenu, ko je že uvodoma udarila s Slave To The Grind. Hecno, da skupina v celoti ignorira album »Subhuman Race«, ki ni v ničemer slab. Kakorkoli debela ura druženja z največjimi trenutki obeh kult nih albumov, je dostavila po pričakovanju pravo veselico. Sicer ZP Theart ne poseduje niti kančka takšne karizme kot sloviti predhodnik, ki se je vpisal z vokalom na prve tri studijske albume, niti mu vokalno ni mnogo blizu, kar je sicer škoda, po drugi plati pa tudi prednost. Bend igra odlično, »ponarodeli zimzeleni« pa še vedno vžigajo v polnokrvnem odmerku. Bend je na odru silno agilen in živahen. Skupina je nekje na sredini dvignila dodatno koncert na višji nivo, ko je urezala Psycho Therapy (Ramones), sicer pa se je v repertoar prikradla še Thickskin« (2003) točka Ghost. Ekipa, ki ima z iskanjem zamenjav za pevce očitne težave skozi celotno kariero, z ZP Theartom funkcionira v vsem suvereno, navkljub temu pa bi si človek predstavljal na njegovem mestu pretežno »pridnega dečka«, navihanega možakarja z več magnetizma in energetskega žara. Bend igra sicer izvrstno.
Tribulation so prejeli krepko minutažo sedemdesetih minut, k sreči pa pričeli s koncertom tudi pol ure pred nastopom glavnega nosilca tretjega dne festivala Avantasio. Tako se je v tem času v dvorani nabrala tudi zajetnejša številka poslušalcev, kar si je bend za svojo pojavo tudi zaslužil. Gre namreč za silno cenjene švedske gothic black metalske volkodlake, ki so v tokratnem repertoarju daleč največjo pozornost namenili svojemu aktualnemu studijskemu albumu »Down Below« (2018), s katerega so zaigrali skladbe Lady Death (otvoritev koncerta), Lacrimosa (sklepna točka koncerta), vmes pa vpeli še Nightbound, The Lament, Cries From The Underworld in The World. Neverjetno je kako bogat, zlovešče grmeč in poguben zvok ustvari vsega kvartet na odru. K temu je treba prišteti tudi zelo dobre zvočne razmere in seveda izredno uigranost ekipe. Tu je silno prodoren in uničujoče avtoritativno grčanje basista in frontmena Johannesa Anderssona, ki s svojim odrskim teatrom vdihuje mračni podobi skladb posebno vzdušje! Del koncerta smo izpustili, da napolnimo baterije za veliki finale zadnjih treh nastopajočih skupin. Tribulation so sicer nastopili tudi večkrat že pri nas, letos znova tudi v sklopu Metaldays festivala. Nikdar ne razočarajo, ko stojijo na odru! Bend je izvajal na koncertu festivala Bang Your Head!!! poleg novih. tudi skladbe albumov »Formulas Of Death« (Suspiria de profundis, Ultra Silvam) in »The Children Of The Night« (Melancholia, Strange Gateways Beckon, The Motherhood of God).
Vse je bilo nared za nastop glavnega nosilca tretjega dne letošnje izdaje festivala Bang Your Head!!! Hkrati s tem tudi sklepni koncert na glavnem odru! Ta čast je pripadla projektu Avantasia, ki ga vodi Tobias Sammet, sicer karizmatični vokalist in komponist, in je s tem projektom uspešno križal opero in metal ter nekako precej nenadejano uspel tudi v komercialnem smislu. Uspeh je tako velik, da je svojo matično zasedbo Edguy, postavil na mirovanje in hladno. Ta uspeh projekta preseneča toliko bolj, saj se je zgodil v obdobju, ko ekstremni prijemi v razvoju sodobnega metala prednjačijo in je power metal, okrancljan s simfoničnimi elementi, nekako preživela zgodba. A ne v primeru projekta Avantasia. Atraktivnost sicer predvidljive glasbene recepture, si je Sammet zagotovil z vztrajnimi vabili posebnim gostom, ki sodelujejo pretežno v vlogi vodilnih vokalistov na Avantasia albumih in so se s svojimi dejanji znotraj matičnih zasedb za vedno zapisali z velikimi črkami v svetu rocka in metala. Sammet je z Avantasio izdal v letošnjem letu novi studijski album »Moonglow«, ki ga je tudi bogato predstavil v Balingenu. Na odru je zbral spremljevalno ekipo, ki jo sestavljajo na bobnih njegov Edguy pajdaš Felix Bohnke, izvrstna kitarista Sascha Paeth (ex-Heaven’s Gate) in Oliver Hartmann (Hartmann), nadalje klaviaturist Miro Rodenberg, pa basist Andre Neygenfind ter spremljevalni pevci: Herbie Langhans, Adrienne Cowan in Ina Morgan. Kar pa je zelo verjetno botrovalo največjemu obisku vseh koncertov v sklopu celotnega festivala, pa so seveda gostujoči pevci, ki so izvajali posamezne točke in sicer: Jørn Lande (Jorn), Bob Catley (Magnum), Ronnie Atkins (Pretty Maids), brez katerega ne sme miniti niti en Bang Your Head festival, nadalje Eric Martin (Mr. Big) in Geoff Tate (Operation: Mindcrime, ex-Queensryche)
Repertoar je bil nekako smiselno sestavljen po svežnjih točk, ki jih izvajajo posamezni pevci na studijskih albumih, zato da je bilo menjavanja med potekom koncerta kar se da malo. Naj dodam, da »Moonglow« ni edino gostovanje citiranih gostov. Gostovali so na preteklih albumih. Tako je uvod pripadel Sammetu, ki ni pozabil v svojem šegavem slogu skozi domiselne vzgibe rabe humorja takoj razvedriti občinstva. K temu mu je pomagalo tudi škropljenje z neba, ki je presenetil prav vse. Med komadom Book Of Shallows se je Samett ozrl na cat walk in dejal: »Hudiča, ta košček odra je bil pred nekaj trenutki še suh? Ljudje, kako je to mogoče?« Skratka. Odrske kulise izdatno opremljene z dodatnimi podesti pred in za odrom, razširjena in posebej bogata je bila reflektorska razsvetljava, tu so bili celi topovi oziroma salve konfetov in nad vsem seveda, skoraj uro ter pol dolg spektakel, ki je zaobjel izvedbo točk z vseh albumov skupine (glej set listo spodaj). Eric Martin se je pojavil na odru ob izvedbi neverjetno domiselne in posrečene priredbe Sembellovega izvirnika skladbe Maniac, ki je bila uporabljena v glasbeni podlagi za film »Flashdance« (ah, ti sladka nostalgija osemdesetih)! Geoff Tate je odpel Alchemy, Invincible in namesto Kiskeja Reach Out For The Light, prvi izmed gostov pa se je na odru pojavil Jorn Lande, ki sta mu pripadli The Raven Child in Lucifer. In tako dalje…
Ker se je maratonski nastop Avantasie prekrival z nastopom norveških viking metalcev Einherjer, smo se raje posvetili slednjim in po pol ure gledanja Avantasie, stopili v dvorano Volksbankmesse, kjer so svoj novi in skupno osmi studijski album »Norrøne Spor« predstavljali kleni in neupogljivi Norvežani. Bend šteje v letošnjem letu 26. let delovanja, z vmesno prekinitvijo, ki je trajala med letoma 2004 in 2008. Einherjer so pred kratkim iz tria prerasli v kvartet. Glavnemu vokalistu in basistu, gorostasemu Frodeju Glesnesu, nič manj originalnemu kitaristu Akselu Herløeu in bobnarju Gerhardu Storesundu, se je priključil še tehnično izredno izpopolnjeni mlajši član in kitarist Ole Sønstabø, ki si je zaradi svojih virtuoznih vrlin, sredi koncerta prislužil tudi kitarsko solo točko. Bend se drži preverjene recepture od katere ne odstopa mnogo. V novejših točkah je občutno več vikinške folk estetike, v starejših komadih pa so Einherjer zbližani s prvinami tradicionalnega black metala. Rifi so surovi, ritmi elementarni in ob prodornem ter markantnem grčanju, ki vodi skladbe v podobni energetski dimenziji, deluje atmosfera, ki jo Einherjer ustvarijo, kot mantra. Hipnotično. Vzdušje, ki te vsrka vase. Bend je ob novejših točkah novega albuma in albuma »Av oss, for oss«, vpel v repertoar tudi starejše točke iz prve ere delovanja albumov »Blot«, »Far Far North« (naslovna skladba albuma) in prvenca »Dragons of the North« (prav tako naslovna skladba albuma). Klub temu, da je Frode bolj kot ne, vseskozi potisnjen za mikrofon, pa oba kitarista medtem spretno izkoriščata oder in skrbita s tekanjem sem ter tja, za dvig dinamike razvoja dogodkov. Bend je v zelo dobri formi, sploh je grčanje Frodeja prepričljivo in zadržuje moč! Ko so Einherher sklenili koncert malo pred tri četrt na enajsto, so Avantasia ravno zaključevali svoj vesoljni koncert, tako da smo v nadaljevanju seveda uživali ob ognjemetu, s čimer ohranja Bang Your Head!!! svojo tradicijo.
In vendar festivala še ni bilo konec. V dvorani je bil napovedan še en nastop! Nekaj za fane skupine Manowar. Bolje od originala. To vendar ne gre? Ali pač? Seveda gre, če stopi na oder Ross »The Boss« Friedman in izvede s svojo spremljevalno zasedbo uro in pol dolg koncert do vrha zapolnjen z Manowar klasikami, ki so nastale v eri Rossovega bivanja znotraj Manowar (1980 – 1990)! Dovolj torej, da je vpisan kot soavtor kultnih klasik prvih šestih Manowar albumov, kar ob »Triumph Of The Steel« dejansko (roko na srce), predstavlja bistvo diskografskega opusa zasedbe, ki se zlasti v zadnjih dveh dekadah vse prevečkrat oklepa odvečnih potez samohvale, namesto da bi skladala novo glasbo. No Rossa, ki za to nima časa in že davno tega ni več del takšnih zgodb, spremljajo na odru odlični glasbeniki na čelu z bobnarjem Steveom Bolognesejem (Into Eternity, Death Dealer), basistom Mikem LePondom (Symphony X) in pevcem Marcom Lopesom, ki je povem naravnost, več kot dostojni približek originalnemu vokalu Erica Adamsa. Bend je pripravil sanjsko set listo v kateri je izvajal skoraj v celoti le Manowar material prvih šestih albumov, vmes pa vpel tudi »By Blood Sworn« točko Fistful Of Hate, ki pripada skupini Ross The Boss. Bend je potrgal okove. Friedman je ustvaril znamenit surov, grmeč in divjaško »konanski« zvok, bestialni in vročekrvni Lopes ni stal niti sekunde pri miru, ko ga je razganjalo od vsega nenehnega teatra. Ritem sekcija briljantna. Drugače ne gre. In rezultat? Bolje od originala. Vsekakor! Rossa za predsednika. Dostavi natanko tisto, kar manjka aktualnim Manowar koncertom. Pravo srce. Zvrstile so se (druga za drugo): Blood Of The Kings, Death Throne, The Oath, Wheels Of Fire, Thor (The Powerhead), Dark Avenger, Gloves Of Metal, Sign Of The Hammer, Metal DAze, Blood Of My Enemies, Kill With Power, Fighting The World, Battle Hymn, koncert pa je sklenila Hail And Kill. Predstava, ki v hipu migne in predstava, po kateri z užitkom rečeš: »Še!«
Bang Your Head!!! 2019 festival se je tako zaključil. Nekaj manj zvenečih imen na pozicij glavnih nosilcev festivala kot po navadi, znova nekaj preveč ponavljajočih se imen, ki so skorajda stalnica festivala in zelo malo ekskluzivnih nastopov, ki so nekoč bili stalnica festivala. A tako to gre. Časi so vse težji in denarja je vse manj. Svoje je letos doprineslo tudi slabo vreme in obisk je bil v letošnjem letu dejansko slabši, kot je šlo pričakovati. Kakorkoli. Renome festivala ostaja nedotaknjen in Bang Your Head ohranja naziv enega najbolj pomembnih in najprestižnejših evropskih metal festivalov. Tako bo ostalo tudi v prihodnje. Za leto 2020 je festival že potrdil prvi paket nastopajočih in sicer. Unleashed, Rage, Heathen, dolžniki Hardcore Superstar, Kissin’ Dynamite, Skullfist, Winterstorm, Tankard, Memoriam, Space Chaser in Leatherwolf. Se vidimo torej znova prihodnje leto v Balingenu, na jubilejni, to je 25. izdaji znamenitega festivala Bang Your Head!!!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista AVANTASIA:
1. Ghost in the Moon
2. Book of Shallows
3. The Raven Child
4. Lucifer
5. Alchemy
6. Invincible
7. Reach Out for the Light
8. Maniac
9. Dying for an Angel
10. Lavender
11. The Story Ain’t Over
12. The Scarecrow
13. Twisted Mind
14. Avantasia
15. Let the Storm Descend Upon You
16. Mystery of a Blood Red Rose
17. Shelter from the Rain
18. Lost in Space
—dodatek—
19. Farewell
20. Sign of the Cross / The Seven Angel
