Lokacija: Balingen / Messegelände (dvorana Volksbankmesse) / Nemčija
Datum: četrtek, 11.07.2019
No pa je prišel novi Bang Your Head!!! festival. Kod drugam, kot znova v nemški Balingen. Hja, letošnja vremenska napoved je res za julij postala povsem ekstremna, ne le napoved, tudi samo vreme. Ekstremni vročinski vali kakršnih svet ne pomni, križani s pljuskanjem večdnevnih nalivov. Da in ravno v tak ciklonski val je bil terminsko potisnjen letošnji Bang Your Head!!! festival. V celokupnem seštevku je bil letošnji festival kar precej moker, konkretno preveč moker, a tako to gre. Vreme izbira nas, ne mi njega.
Skratka. Letošnji warm up smo izpustili, kar se ni zgodilo prvič od kar hodimo na ta čislani festival. Tu je že prvi festivalski dan in na odru so ob enajsti uri že stari znanci festivala Stormwarrior. Neverjetno kako beži čas. Stormawrrior beležijo v letošnjem letu namreč že 21. let delovanja. Ko so se pojavili na sceni s prvencem, so bili pravi powermetalski zelenci, no vera in kljubovanje opravita svoje in Lars Ramcke, veliki poglavar, kitarist in vokalist skupine, se danes lahko pohvali, da ima v žepu šest studijskih albumov, zadnji med temi »Norsemen«, pa izide v letošnjem novembru. Lars Ramcke je pridobil kak siv v las in kakšno gubico, a ostaja enak na odru. To kar vidiš, to dobiš. Nikdar ni slovel kot pevec, ki bi ga spremljala tehnična izpiljenost, vendar tudi sam stil, ki ga gojijo Stormwarrior tega brezpogojno niti ne zahteva. Vikinška besedila o herojih so tu in bend deluje korektno. Oblaki so se združili, nad nebom je pnela sivina in oblaki so postajali vse težji in težji. Čmerilo je. Bend je v petdesetih minutah odigral kar pet komadov iz studijskega prvenca »Stormwarrior« (2002), tri med njimi (Signe of the Warlorde, Sons of Steele, The Axewielder) že kar v samem začetku. Ni manjkala niti Defenders of Metal ter Iron Prayers s katero je bend sklenil koncert. Bend je nemalo presenetil s prastaro »Possessed by Metal« EP/demo skladbo Heavy Metal Fire, repertoar pa so zastopale še skladbe albumov »Heading Northe« (naslovna skladba) ter »Northern Rage« (Odinn’s Warrior ter Lindisfarne). Kvartet je dobro vnovičil vlogo otvoritvene skupine, deluje zrelo in izkušeno, Ramcke ima ob sebi zanesljive tovariše, to so Yens Leonhartz (bas kitara), bobnar Björn Daigger in kitarist Jörg Uken in Stormwarrior so med drugim obudili lepe spomine tudi na svoj pradavni nastop v sklopu festivala Metal Mania Open Air v slovenskem Komnu leta 2008.
Ob pol enih so oder nasledili Švedi Sorcerer, ki so v lanskem letu obiskali slovennski Metaldays festival. Gre za skoraj legende švedskega metala, ki so začeli kariero leta 1988, a niso uspeli izdati pred zgodnjim razpadom niti enega albuma, pač pa le nekaj posnetkov, ki so našli pot na različne kompilacije. No leta 2010 so se znova združil in leta 2015 ter 2017 sta izšla končno dva studijska albuma in sicer »In The Shadow of the Inverted Cross« ter »The Crowning Of the Fire King«. Bend deluje sicer starošolsko metalsko od glave do pete, tudi odrski outfit je temu primeren, vendar pa v svoje kompozicije vpenja mrtvaške rife, ki učinkujejo kot da bi vstajali iz groba, tako da je doom element vseskozi jasno zaznaven. Hjam.. še vedno jasno daleč stran od kakšnih rojakov Candlemass, ki so nastopili tu dva dni kasneje, pa vseeno. Brez powermetalskega »palčkovanja« torej! Le stara šola. Okostenela. Vokalist Anders Engberg ostaja originalen. Vokalno in po članstvu! Odličen nastop veteranov, ki so dostavili šest res dolgih epskih doom heavy metal koračnic: Ship of Doom, Sirens, The Crowning of the Fire King, Exorcise the Demon, The Dark Tower of the Sorcerer in posebej »izgubljeno« (ter najdeno) The Sorcerer s katero so, tako kot pred letom dni v Tolminu, sklenili tudi svoj nadvse uspešni nastop v Balingenu.
Potem pa je začelo deževati. Konkretno deževati. Že med Sorcerer. Dež se je še okrepil, na oder pa so stopili Audrey Horne. Pravi naslov za odklop in zabavo. Audrey Horne so norveška zasedba iz kraja Bergen, vsekakor bend, ki drži kanček parodije, ko združuje prvine stare šole metala ter celo melodičnega hard rocka. Kvintet sestavljajo neverjetno zabavni vokalist Toschie, nadalje kitarista Ice Dale in Thomas Tofthagen, pa bobnar Kjetil Greve in basist Espen Lien. Člani ekipe so igrali pred formacijo Audrey Horne v skupinah, kot sta Gorgoroth in Enslaved. Na black metal spominja torej? Le izvrstna igra. Res odlični glasbeniki. Vse do milimetra natančno in neverjetno uigrano. Lilo je čedalje bolj, vendar si Toschie ter ekipa s tem niso belili glave. Vokalist je prispel na oder v opravi nogometnega sodnika, z windstopper jaknjico in vseskozi skrbel za izredno pozitivno in vedro razpoloženje. Med predzadnjo skladbo Waiting For The Night je celo skočil z odra, zlezel preko ograje in se podal med ljudi, ki so družno z njim »meketali« spevni refren skladbe. Bend je odprl koncert v stilu. V sozvočju aktualnega albuma »Blackout« s katerega je zapovrstjo nanizal skladbe This Is War, Audrevolution in Blackout. Sicer pa se je po svojem diskografskem opusu sprehodil le dva albuma v rikverc, to je do albuma »Youngblood«, s katerega smo slišali Pretty Little Sunshine ,Straight Into Your Grave, Youngblood ter Redemption Blues, ki sta mu delali družbo še dve točki albuma »Pure Heavy« in sicer Out Of The City ter prej omenjena Waiting Fot the Night. Odličen žur, ki ga ni mogel pokvariti niti dež.
Deževalo je dalje. Globoko v koncert naših prijateljev Brainstorm, ki smo si jih ogledali konec januarja v ljubljanskem Orto Baru. Pri Brainstorm gre težko kaj narobe. Vokalist Andy B. Franck je imel v Ljubljani sicer težave z vnetjem grla, kar se niti ni tako hudo poznalo na predstavi, no to pot pa je stal na odru povsem čil in zdrav, zato je pristopil na vso moč. In Brainstorm? Omislili so si opravo belih srajčk. Z odra sicer niso delili sladoleda, pač pa prave power /thrash metal rifovske klofute naphane z epsko bombastičnostjo refrenskih napevov. Glavnino repertoarja je po pričakovanju zastopal aktualni album, odlični »Midnight Ghost«. Bend je odprl koncert z novo Devil’s Ghost potem pa potrkal na čustva nostalgikov z integracijo Words Are Comin’ Through, vzeto iz 13. let starejšega albuma »Liquid Monster«, ki sodi med najbolj cenjene izdelke te skupine. Z »Midnight Ghost« so odjeknile še Jeanne Boulet (1764) Revealing the Darkness The Pyre in Ravenous Minds, s katero so sklenili fantje koncert. Tu je Shiva’s Tears, obvezna klasika iz albuma »Soul Temptation«, bend pa je zabelil nastop s še eno »Liquid Monster« klasiko All Those Words ter dodal tudi naslovno skladbo albuma Firesoul. Brainstorm so kot vedno strupeno naoljen stroj, ki vedno polnokrvno prepriča. Odličen zvok, odlično zaznavanje. Super kompanija. Dvojec Ihlenfeld/Loncaric kot vedno v vsakem trenutku na pravem mestu. Odlično kombiniranje solaž obeh kitaristov, vsekakor ne gre zanemarjati vseskozi silno dinamične in razvnete ritem sekcije za katero skrbita odlični bobnar Dieter Bernert ter nič manj odlični basist Antonio Ieva. Skratka. Brainstorm so pričarali tisto v čemer so najboljši in edinstveni. Pravo možgansko nevihto, ki je dodobra skuštrala razmočene glave na festivalu in je obstoječi dež postal v primerjavi z njo pravi mali in komaj opazni škratek. Po pričakovanju nova izvrstna predstava zasedbe.
The Night Flight Orchetra so vrsta parodije na čase AOR glasbe. Skupina ne bi bila v današnjem času prav nič posebnega in hitro zanemarljiva ,v kolikor ne bi bila sestavljena iz zanimivih imen, ki so se očitno naveličala let vztrajanja v sferah ekstremnega metala. Na odru je ekipa zelo številčna! Vokalist Björn Strid, ki je kmalu po tem nastopu obiskal slovenski Tolmin s svojimi Soilwork, je opravljen po vzoru Survivor pevca Davea Bicklerja. Ray Ban očalca, beretka, bela oprava., Podpirajoč se na stojalo mikrofona, je tako zelo ležerno vstopil v otvoritev koncerta. Tu je tudi drugi član skupine Soilwork in kitarist David Anderson. Na bas kitari dela Stridu in Anderssonu družbo Sharlee D’Angelo, izkušeni nekdanji Mercyful Fate in King Diamondov basist, ki je prav tako kot Strid in Andersson, čez nekaj dni odpotoval v Tolmin, kjer je nastopil s svojo zasedbo Arch Enemy. Zasedbo zapolnjujejo še bobnar Jonas Källsbäck, klaviaturist Richard Larsson, tolkalist Sebastian Forslund ter dve obli spremljevalni pevki, ki ju kličejo v skupini, kot Airline Annas, točneje Anna Brygård in Anna-Mia Bonde, ki sta se med koncertom v opremi hostes »igrali« z vijoličastimi telefoni. Bend je predstavil sveže izdani studijski album »Sometimes The World Ain’t Enough«, odprl koncert z naslovno skladbo, ki se ji je takoj pridružila Turn To Miami. Andersson se je postavil v vlogo porednega dečka, si prižgal cigareto med tretjo Midnight Flyer ter skrbel za odlično soliranje, pri čemer je zavzemal različne poze, do najbolj zabavnih, ob tem pa ni naredil kiksa, kar zgolj potrjuje kako dober je ta kitarist. Dejansko zabavna parodija. The Night Flight Orchestra vseskozi spominjajo na čase, ko je na lestvicah kraljevala AOR glasba, kjer ni težko preslišati navdahnjenosti nad likom in delom zasedb Journey, Survivor, Boston in Night Ranger. Iz »Amber Galactic« so odigrali tudi skladbi Gemini in Something Mysterious, koncert pa je sklenil dvojček albuma »Internal Affairs« in sicer 1998 ter West Ruth Avenue. Malo govorjenja, veliko zabave. Čeprav je zabavno prav to, ko delujejo pootročeno v posnemanju neke ere rocka, pa po drugi plati odlično igrajo in ekipi ni ničesar očitati, Strid pa se v takšnem glasbenem okolišu, tako lahko izkaže tudi s svojim normalnim glasom oziroma petjem.
Potem pa se je primerila posebnost prvega dne festivala. Ne le to, da je za nekaj časa nehalo deževati, pač pa to, da na oder ob dvajset minut preko pete popoldan niso stopili švedski sleaze rock revitalisti Hardcore Superstar, pač pa nič manj švedski power metalci in rojaki iz Gothenburga, Dream Evil. Lahko rečemo švedski Primal Fear? Tako nekako. Organizator se je poslužil te rokade v zadnjem trenutku, ker se je Hardocre Superstar med letom, oziroma pri prestopanju na drugo letalo primerilo to, da so jim ukradli vso opremo. Bend je zaradi tega zamujal v Balingen. Tako so termin nastopa zamenjali z Dream Evil, ki bi morali sicer nastopiti v dvorani deset minut pred osmo. Dream Evil so izvrstni power metalci. Ustanovljeni malo pred koncem milenija, vodi jih znani producent Fredrik Nordström, med ustanovnimi člani sta danes v postavi še imenitni pevec Niklas Ilsfeldt ter basist Peter Stålfors, medtem ko zaokrožujeta postavo bobnar Pat Power (točneje Patrik Jerksten), ki je leta 2006 zamenjal v ekipi razvpitega Snowy Shawa ter znova pridruženi kitarist Markus Fristedt. Pri tej skupini je igral denimo tudi sloviti Gus G, ki je deset let igral pri Ozzy Osbourneu in ki smo ga nedavna videli v Ljubljani s Firewind. No Dream Evil so priredili odlično set listo, sestavljeno skoraj v celoti iz materiala prvih dveh albumov in sicer »Dragonslayer« (2002) ter »Evilized« (2003). Dejansko si ljubitelji te skupine lepšega repertoarja niso mogli zamisliti. Izvedba repertoarja je potekala brez posebnih zapletov, med nastopom je posijalo sonce, Niklas, ki po barvi petja blago spominja na Ralfa Scheppersa (Primal Fear) je odpel fenomenalno in koncert se je razvijal zelo dinamično. Bend je odigral sledečo set listo: Immortal, In Flames You Burn, Crusaders’ Anthem, Save Us, The Prophecy, Heavy Metal in the Night, Fight You ‘Till the End, Made of Metal, Children of the Night, The Chosen Ones, Chasing the Dragon in sklepno The Book of Heavy Metal.
V času nastopa Dream Evil se je prebudila tudi sosednja dvorana Volksbankmesse. Tam so ob pol šesti odprli dvoransko rajanje danski rockerji I’ll Be Damned. Ti so prispeli na Balingen v nekoliko spremenjeni postavi. Na bobnih jim je pomagal Matthias Smidt, ki je začasno vskočil v obuvalo polnopravnega člana Adnersa Gyldenøhra, medtem ko se je bend predstavil nasploh prvič na odru v novi postavi, to je z novim pevcem Stigom Gamborgom, ki je smešno dovolj, skupino konec letošnjega julija že zapustil, tako da I’ll Be Damned znova iščejo novega pevca (lahko se jim javite). No koncert so uspeli izpeljati. Bend nemalokrat spominja na svoje rojake D-A-D (Disneyland Afterr Dark), čeprav ne trkajo tako odločno na vrata parodičnosti, kot omenjeni »nepridipravi« .V glasbi čutiš vplive southern rocka, podprtost rifov z blues kopreno, a hkrati igrajo I’ll Be Danmend zelo ostro, ošiljeno in srborito. Ob tem skrbijo za melodično prodornost in refrensko nalezljivost, Pravi party time bend. Ko te zapeljejo skladbe Fuck The World (Be Happy), Drainage, Fever ali You Are Young, veš da s skupino ni šale. Ne optimalen koncert zavoljo nujne in začasne adaptacije postave, a gotovo bend, ki obeta v prihodnje veliko.
Naslednji nastop smo pričakali znova v dvorani. Norveški trio Keep Of Kalessin, ekstremna metal zasedba, s koreninami v norveškem black metalu. Bend deluje v postavi Arnt “Obsidian C.” Grønbech (kitara, vokal), nadalje Robin “Wizziac” Isaksen (bas kitara, čisti vokali) in novi član Wanja “Nechtan” Gröger (bobni). Bend s konkretnim stažem, a tudi z vmesnimi pavzami v delovanju. Keep Of Kalessin so se usmerili na izvajanje novejšega materiala, pri čemer so se osredotočili na zadnja dva studijska albuma »Epistemology« in »Reptilian«. Bend se je kar konkretno oddaljil od začetnega black metalskega purizma, značilnega za prvo ero delovanja. Obsidian C je konkretno opravil vokalne dolžnosti grčanja, ki sicer ne dosega nivoja predhodnika Thebona, a ob opravljanju vloge glavnega kitarista, vseeno zveni povsem suvereno. A je tu dodatni, četrti član, na dodatni kitari, ki prav tako razbremenjuje Obsidiana. Občasno s čistim vokalom dopolnjuje Obsidiana basist Wizziac, bend pa se je za manjko izvedbe zgodnjega materiala odkupil v drugi polovici koncerta, ko je izvedel dve skladbi odličnega albuma »Armada« in sicer Crown of the Kings ter The Wealth of Darkness. Večina koncerta smo izpustili, saj se je prekrival s Soulfly na glavnem odru.
Soulfly! Po lanskem letu je znameniti Massimiliano A. Cavalera, skrajšano v Max Cavalera z ekipo znova v Evropi. Nastop ni bil mnogo drugačen od lanskega v Tolminu s to razliko, da je bend vrinil v repertoar skladbe novega albuma »Ritual« (otvoritveni The Summoning in Under Rapture ter v zaključnem delu Ritual ter Dead Behind the Eyes). Bend se v zadnjih dveh letih drži tudi nekakšnega praznovanja tridesetih let od kar je izšel prvenec »Soulfly«, ki je tudi prejel več pozornosti. Bend je tako odigral z njega skladbe Primitive, Bleed (skombinirana v drugi polovici s Plata O Plomo – album »Enslaved«, 2012), pa Tribe in No Hope = No Fear ter obvezno Eye For An Eye, kjer je hujskanje h skakanju seveda dosegalo vrhunec (Jumpthefuckup). Manjkala ni niti Fire, ki ji je bend pripel komad Porrada (»Prophecy«, 2004). V zaključku je našla prostor še Back to the Primitivre (»Primitive«, 2000), z albuma »Dark Ages«, pa je bend odigral I And I ter Babylon. Skratka. Lepo, da se bend ne veže na Maxove Sepultura korenine, kar bi z lahkoto storil in kar je počenjal vrsto let. Max Cavalera deluje nekoliko utrujeno na odru, tudi njegova kitara na trenutke ne spravi iz sebe tistega kar bi morala in vprašanje je, če ne dobiva kaj dodatne podpore z mešalne mize, če ne kar kako nasneto linijo. V vokalnem oziru gotovo dobiva izdatno pomoč tonskih inženirjev, vendar to niti ne čudi, saj njegov vokal že nekaj let ni več na zadovoljivi ravni. Vseeno je Max obdan s četo vrhunskih glasbenikov, ki jo zastopajo njegov sin Zion Cavalera, basist Mike Leon ter neverjetni Mark Rizzo, ki je z Maxom v postavi od leta 2003 in ki je dejansko postal prvi magnet aktualnih Soulfy nastopov. Izdelan zvok, nižje uglasitve, mogočno plazovito grmenje, hrumenje, briljantna natančnost in izjemna energičnost. Rizzo je tisti faktor zahtevane eksplozivnosti in nenehne akcije, ki se mu Cavalera danes lahko samo prikloni in ki dejansko s svojo odličnostjo drži pokonci bend. Maxov pristop ostaja tak kot vedno. Ogromno je ščuvanja k mosh pitom, circle pitom, wall of death-om in seveda nenehnemu skakanju (Jump, jump, jump….). To pot malo manj kletvic, a to je njegov stil. Čeprav si je bend privoščil nekaj zabave, ko se je v jamu obliznil ob Slayer ter dvignil publiko s skladbo Black Magic, zapušča koncert vtis, da bi lahko bilo še bolj rušilno, da se da odigrati in pristopiti na še višji ravni in s še več moči. Kot povedano. Marc Rizzo! Veliki rešitelj! Znova.
Deset minut pred osmo zvečer smo v dvorani torej le dočakali nastop švedskih sleaze rock revitalistov, ljubiteljev zglednega tatuja, to je Hardcore Superstar, ki so imeli, kot že omenjeno velik problem, Na letališču jim je nekdo ukradel opremo, zato so za silo igrali na izposojeni. Od začetka koncerta se je poznala velika konfuzija, ki je spremljala nastop skupine. Preprosto to niso bili pravi Hardcore Superstar in bend je bil vidno izživciran ter nesproščen. Sicer je nori in vedno do konca utrgani vokalist Joakim “Jocke” Berg na vse pretege ubiral prijeme s katerimi je skušal odtegniti oziroma preusmeriti pozornost publike od nenehnih zvočnih težav skupine na odru, med katerimi je daleč najkrajšo potegnil prav kitarist Vic Zino, ki nikakor ni mogel uglasiti kitare na zahtevano zvočno raven. Jocke je celo skočil med publiko, ki ga je dvignila na roke in skušal tako vzdrževati samo dinamiko koncertnega dogajanja. Bend je skozi Moonshine, Electric Rider ter We Don’t Celebrate Sundays, prešel na Liberation, potem pa družno sprejel odločitev, da prekine koncert. Preprosto. izposojena oprema s katero je bend skušal rešiti koncert ni vzdržala, prav tako pa kvartet ni bil z glavo pri stvari, kar je povsem logično. Hardcore Superstar uživajo veliko priljubljenost v Nemčiji in mnogo glav je bilo tega dne zavoljo prekinitve koncerta konkretno poparjenih. A je organizator še pred iztekom festivala, to je na njegov tretji dan, potrdil prvi sveženj nastopajočih za leto 2020, med katerimi so potrjeni tudi Hardcore Superstar, ki se bodo tako drugo leto za spodrsljaj, za katerega niso dosti krivi, pač lahko pošteno odkupili.
Ura je pol devetih zvečer in vse je nared, da stopi na glavni oder glavni nosilec prvega dne festivala. Ta čast je letos pripadla edinstvenemu Michaelu Schenkerju in njegovi novi formaciji Michael Schenker Fest. Schenker velja za ikonskega kitarista in enega največjih in najpomembnejših, če ne kar najbolj zaslužnih, saj je njegov pristop do komponiranja ter zlasti formatiranja solaž v mid eight pasažah, postal navdih in vzor generacijam. Gre za človeka, ki je s svojo dejavnostjo premaknil heavy metal, pa tudi hard rock, za nekaj stopničk navzgor in konkretno pripomogel k njegovemu nadaljnjem razvoju in razmahu. Schenker se s svojo formacijo nekako vrača naravnost na sam začetek ustvarjanja z MSG in več. Koncert na Bang Your Headu je pravi mali praznik njegove kariere, kjer nas je izjemni glasbenik popeljal prav v vse ere delovanja, na čelu s časi Scorpions in UFO. Schenker je k svojemu Festu povabil tri originalne MSG pevce in sicer Garyja Bardena, Robina McAuleya ter Grahama Bonneta, k tem trem pa dodal še četrtega, ki je z Michaelom Schenkerjem sodeloval v obdobju Mcihael Schenker’s Temple Of Rock, to je nekdanji Rainbow in Yngwie J. Malmsteen’s Rising Force vokalist Doogie White. Štirje pevci, pa naprej originalni MSG basist Chris Glen, klaviaturist in kitarist Steve Mann iz obdobja McAuley Schenker Group in na bobnih? Namesto pokojnega Teda McKenne je na njegovo pozicijo vskočil Bodo Schopf, ki je med letoma 1986 in 1990 sodeloval v McAuley Schenker Group. McKenna, ki je preminil sredi letošnjega januarja, je bil s strani Schenkerja med koncertom močno pogrešan in kitarist je svoj nastop na Bang Your Head!!! festivalu posvetil spominu nanj.
Uvodoma je Michael Schenker, povsem skromno pristopicljal kot miška do svojega stojala z mikrofonom na levi in zasedel svojo odrsko pozicijo. Publika je oživela, mož pa je po uvodnem nagovoru sam odprl koncert z izvedbo Scorpions skladbe Holiday (album »Lovedrive«). Sam se je lotil tudi petja, uvodoma pa je pribil, da mu Scorpions do tega dne niso znali izreči prave zahvale, ker jo je napisal zanje. Skrajšano verzijo je nasledilo bolj resno dogajanje. Na oder so vskočili ostali glasbeniki, Schenker pa se je lotil znamenite Doctor Doctor (UFO). Naježile so se dlake in koža ob znamenitem zvoku velikega unikata, ki je uvodoma prihajal iz njegove Gibson Flyin’ V in se graduirano prelil v enega najmarkantnejših rifov ere rocka, se na odru polagoma pojavijo Bonnet, Barden ter McAuley. Vsak med njimi je odpel po eno kitico skladbe. Obetal se je maratonski koncert. Michael Schenker je imel na voljo kar dve uri in pol in res je dostavil pravi pravcati spektakel. V prvem delu je sledil prava karavana MSG skladb na čelu z Into the Arena, Ready to Rock, Attack of the Mad Axeman, Rock My Nights Away, kjer zlasti v začetku prevzemal nekaj več pozornosti Gary Barden, občasno pa sta se mu priključevala McAuley ter Bonnet. Tudi v nadaljevanju je ekipa nadaljevala svoj koncertni rondo s serijo MSG skladb Armed and Ready, Dancer, Searching for a Reason, Desert Song, Night Moods, Assault Attack in Captain Nemo, kjer so se zadeve uravnotežile in je stopal v središče večkrat tudi Bonnet MSG kremiranje publike sta presekali izvedbi novejše Messin’ Around in še ene Scorpions klasike iz obdobja albuma »Lovedrive«, Coast To Coast. V tretjem delu koncertne odisejade s Schenkerjem, so sledile točke iz obdobja McAuley Schenker Group (Bad Boys, Save Yourself, izjemna Anytime, Love Is Not A Game), ki jih je presekala vmesna novejša Heart and Soul. Koncert maratonskih razsežnosti se je prevešal globoko v tretjo tretjino, na oder je skočil Doogie White, bend je prešel na izvedbo nekaterih Temple Of Rock točk: Lord of the Lost and Lonely, Vigilante Man, Before The Devil Knows You Are Dead, Live And Let Live, obenem je bend tu zasolil repertoar s povsem novo The Girls With The Stars In Her Eyes ter silno nalezljivo Ressurection skladbo Take Me To The Church, ki jo je nasledila nasploh eno najboljših točk albuma »Ressurection«, epska Warrior, kjer so do izraza prišli znova prav vsi pevci (Bonnetu je pripadal refren). V sklepnem delu je bend zaigral Rock Bottom. UFO klasiko torej, kjer so si pevci znova razdelili vloge, pri čemer sta McAuley in White dokazala, da sta z naskokom pripeljala vokalno formo v znatno višji predstavi do finalnih dejanj nastopa, kot pajdaša Gary Barden ter Graham Bonnet. Še več. Barden si je privoščil nezrelo napako ko je prevzel drugo kitico UFO klasike Rock Bottom, ki jo je na polovici pozabil in je tako obmolknil, k sreči se je publika hitro vključila v refren.
V dodatku je bend odigral kar pet UFO klasik, ki sta jih pri življenju znova v znatnem deležu držala White in McAuley. Schenker je znatno presenetil z integracijo Only You Can Rock Me ter Too Hot To Handle, sledile pa so še tri UFO klasike in sicer Shoot Shoot, Natural Thing, ter Lights Out! Neverjetni koncert dolg dve uri in pol se je sklenil. Brez posebnega teatra, brez pompa, brez dodatne scenske navlake ali trušča. Schenker se je preprosto poslovil. Brez posebnega teatra in odkorakal med vsemi, kot zadnji z odra.
Noro v vseh pogledih. Ideja štirih pevcev odlično funkcionira. Bodisi med nenehno delitvijo kitic med pevci, bodisi pri vključevanju vseh štirih vokalov v izvedbo posameznih točk. Vsekakor sta vokalno najbolj ohranjena McAuley in White, sledi jim Bonnet, metem ko je Barden zlasti v višavah vlekel kratko in zaostal nekajkrat tudi za pol tona. Schenker je seveda tudi Manna spustil nekajkrat v središče. Med Anytime sta skupaj odigral izvrstni mid eight ter podvojila harmonije v tercah, itn… Odličen zvok, izvrstni in edinstveni čarovnik Michael Schenker in njegova ekipa. Briljantna predstava in veliko nepozabnih trenutkov velike nostalgije tega večera, na zlato ero rocka.
V dvorani so imeli na razpolago uro in dvajset minut Venom Inc., katerih nastop se je v celoti prekrival z Michael Schenker Fest. Še več. Začel se je pol ure kasneje in končal štirideset minut pred zaključkom koncerta glavnega nosilca festivala. Velika škoda. Ščepec klasičnih časov NWOBHM pionirstva je bil tak ogrožen, kar se konzumacije tiče. Pa vseeno. Morali smo si jih ogledati. Mantas, Demolition Man in Jeramie Kling (slednji iz vrst melodičnih death metalcev The Absence iz ZDA), ki je zamenjal v lanski jeseni Abadona. Trio je kot vedno odličen! Vedno dostavijo fantastičen koncert. Tako je bilo tudi leta 2017 v Tolminu in lani v Grazu, ko so nastopili s Suffoction in tokrat v Balingenu ni bilo prav nič drugače. Čuti se, da sta Tony Dolan in Mantas iz »drugega sveta« in da pripadata generaciji, ki je kovala stezico za kasnejšim rimam metala. Nabriti so s surovo držo, kjer nemalokrat zaradi te vibracije spominjajo na Motorhead, čeprav jim v glasbenem oziru niso niti malo podobni. Nemara zaradi odrskih poz Dolana, ki ima za povrhu vsega tudi mikrofon obrnjen navzdol, kot Lemmy. Bend ni skoparil z energijo. Tega večera je klofutal publiko z Venom klasikami. Vsekakor je bil koncert težko spremljati povsem iz neposredne bližine zavoljo alkoholno prevretih glav, ki so ustvarjale pravo pivsko drsalnico med zaletavanjem drug v drugega. Bendn je z izjemo štirih »Ave Satanas« skladb to so: otvoritvena Metal We Bleed, War, Time To Die ter Forged In Hell, bičal narod s falango Venom klasik in sicer: Rip Ride, Live Like An Angel (Die Like A Devil), The Seven Gates Of Hell, don’t Burn The Witch, Warhead, Lady Lust, Witching Hour in ko je odjeknila za vse težko pričakovana Black Metal, se je vedelo, da se koncert preveša v svoj zaključni vrhunec, ki so ga kronale druga za drugo Bloodlust, In League With Satan in edina do tistega trenutka pogrešana, Countless Bathory seveda. V vseh ozirih še ena nora predstava. Mantas odličen na kitari, skozi leta se je razvil v izvrstnega kitarista in ne le mišičnjaka, Dolan, kot vedno znova odličen na vokalu in prodoren na bas kitari, novi bobnar Kling pa se je odlično vpel poleg. Trojica ostaja ostro ošiljena in nevarno nazobčana. In tak je bil nastop. V skladu z likom in postavo skupine, ki pa je ne smemo zamešati s Cronosovo verzijo.
Po koncu koncerta Michael Schenker Fest, se je dogajanje preselilo v dvorano. Tam so svoj nastop kot zadnji izpeljali Vision Of Atlantis, simfonični power metalci iz Avstrije, ki so le za ta posebni dogodek v Balingenu pripeljali s seboj veččlanski orkester, navlekli na oder kup pirotehničnih vložkov ter tako pripravili pravo koncertno ceremonijo. Namen? Snemanje DVDja. To je to, ko združiš Nightwish z miti o Atlantidi. V ekipi je danes le še en originalen član, torej bobnar Thomas Caser, se pa je bend definitivno dvignil leta 2013, to je s prihodom karizmatične francoske vokalistke oziroma mezo sopranistke Clémentine Delauney, ki ji od lanskega leta dalje dela v ekipi družbo še moški vokal Michele Guaitolija. Kvintet zapolnjujeta še basist Herbert Glos in kitarist Christian Douscha, ki sta se ekipi pridružila predlani. Prenovljeni Vision Of Atlantis so tako v Balingenu priredili res izvrstno predstavo, kjer so mislili prav na vse detajle. Zelo naštudiran nastop, kjer ni bilo prostora za napake in aranžmaji, ki se že v izhodišču pajdašijo z orkestralnimi elementi, so tako v živo dobili tisto piko na »i«, ko je ekipo torej spremljal tudi orkester. Bend je predstavil tudi dve povsem novi skladbi iz prihajajočega albuma »Wanderers« in sicer A Journey to Remember ter Heroes of the Dawn, ki so jim med drugim delale družbo starejše Return, The Deep & the Dark, New Dawn, Book of Nature, The Last Home, Memento in Return to Lemuria. V vsej ozirih je prihod skupine na Balingen z orkestrom, eden od vrhuncev njene kariere. Svoj nastop je kronala z veliko pedantnostjo ni zavzeto izvedbo.
Prvi dan je bil torej sklenjen. Sledil je drugi, ki je napovedoval za glavne nosilce Steel Panther! A o tem več v novi recenziji!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
