kraj: Balingen / Volksbankmesse / Nemčija
datum: 11.07.2018
Novi Bang Your Head!!! festival v nemškem Balingenu! Skušnjava, ki se ji ne gre upirati, ker je to pravzaprav nemogoče dejanje. Ko prideš enkrat tja dol, postaneš pač energetski odvisnik. Festival s svojo karizmo, s svojim značajem, že preko dvajset let na sceni. Tradicija, ki velja torej. Kot vselej, tudi tokrat ni šlo brez ogrevalnega dne. Dan pred uradnim pričetkom festivala. Tam kot vselej. V dvorani Volskbankmesse. Je pa letošnja izdaja festivala v programskem smislu nekoliko bolj varčevalne sorte. To se je poznalo tudi na ogrevalnem dnevu, ki je postregel z izvajalci, s stalnim festivalskim domicilom v Balingenu, pri čemer je koncertni večer sklenila celo »tribute to« skupina.
Ura je bila pozno popoldanska. Za razliko od preteklih let, ko obvezno obiščemo sredi prvega dne našega prihoda pivnico Alt Balingen, v središču mesta, smo tokrat vedrili blizu prizorišča, na relaciji kemp – diskont piva ter se dododbra zabeljeni podali ob pozni popoldanski uri proti dvorani Volksbankmesse, kjer je bil napovedan nastop prve zasedbe. To so Blood God iz Stuttgarta, ki so nastopili na festivalu že pred dvema letoma. Trio Blood God, ki ga vodi Thomas Gurrath, ta je skupino ustvaril iz projekta Big Ball, preograva pretežno heavy do hard rock, s komponističnim navdihom, ki se opira na zapuščino zasedb, kot sta AC/DC ali/in Accept. Thomas Gurrath poseduje vokal, ki spominja na Uda Dirkschneiderja, tu je heavy metal s prijemi, ki vlečejo na staro šolo hard rocka. Taisti trio pa se lahko v hipu prelevi v death metalce Debauchery. To se je tudi zgodilo, a naslednji dan. Čutilo se je da so Blood God domačini, da jih publika zelo dobro pozna in tako so naleteli tudi zna zelo dober odziv in na sodelovanje. Uvodni »party time žur« z nezahtevnimi metalskimi koračnicami, ki gredo hitro v uho in te krepčajo z adrenalinsko naglico. Skladbe Vampire Holocaust, Crusaders of God, City Of Bones, Sexy Music, for Sexy People, …. So poskrbele za posrečeno kombinacijo zabavljaštva ter okulta, bend pa je dostavil izredno koherentno predstavo ter prepričal z uigranostjo ter poštudiranim, to je profesionalno oddelanim, nastopom.
Druge so na oder krenile švedske rock’n’roll revitalistke Thundermother. Kvartet štirih stasitih punc je na sceni od leta 2009 dalje, v žepu pa ima tri studijske albume. Zadnjega med njimi z naslovom »Thundermother« so punce izdale prav v letošnjem letu. Ta je bil z izvedbo skladb Fire in the Rain, Quitter, Revival, in Whatever tudi izdatneje zastopan v repertoarju, družbo pa sta mu delala seveda tudi albuma »Road Forever« (skladbi Give Me Some Lights in It’s Just a Tease) ter »Rock’ N’ Roll Disaster« (skladbi Hellevator in We Fight For Rock ‘N’ Roll). Bend je odigral še singla Hellevator ter We Fight For Rock’ N’ Roll, s katerim je sklenil sicer silno suveren koncertni nastop. Thundermother so v sozvočju s pomenljivim nazivom skupine, prestale v lanskem letu dejansko nevihtno obdobje, ko je bend, ki je dotlej deloval kot kvintet, nenadoma ostal brez štirih članic. Kitaristka Filippa Nässil ostaja edina originalna članica skupine in je imponirala s svojo samozavestno držo, kjer je med solirnaem v roko vzela tudi steklenico piva ter z njo drsala po kitarskem vratu. Punce znajo vzpostaviti na odru tisto atraktivnost, ki se rada oprime ženskih skupin, kadar rokujejo z magijo rocka. Sicer za to ne potrebujejo copranja moške publike z mini krilci in visokimi petkami, pač pa preprosto z vzbujanjem občutka neotesanosti in porednosti. Bend, ki deluje po novem kot kvartet, je z nastopom dokazal, a je prebrodil krizo in osvojil publiko z vehementnim, drznim, odlično uigranim odrskim performansom.
Potem pa je na prizorišču zavladala slaba ura power metalskega pravljičarstva ter fruličarstva, ko so se na oder povzpeli Twilight Force. Še ena skupina, ki je doumela, da danes prijemlje med mlajšo gardo metalcev zlasti lišp in kič. Vendar pa… Gre namreč za sekstet, ki ga sestavljajo izkušeni švedski glasbeniki, z italijanskim vokalistom Alessandrom Contijem, ki pa poseduje prav tako konkretno odrsko kilometrino, saj je pel med drugim tudi pri Rhapsody (verzija , ki jo je vodil Luca Turilli). Skratka, ekipa z bogatimi izkušnjami, ki deluje sedem let in ima v žepu dva studijska albuma. Koncert je bil ekskluziven, saj so se v letošnjem poletju Twilight Force pojavljali na evropskih festivalskih prizoriščih zgolj sporadično. Skupina je po pričakovanju popolnoma zapolnila repertoar z materialom obeh studijskih albumov in sicer »Heroes of Mighty Magic« (2016) in »Tales of Ancient Prophecies« (2014). Zelo predvidljiva odisejada skozi uro nastopa, zapolnjena z plejado simfoničnih okraskov, ki so se odklanjali tudi k folk vložkom. Pompozno in bombastično. Ultra-muzikalično in hipoma nalezljivo. Brez še neslišanih glasbenih potez, ki bi lahko kakorkoli »presenetile«- Alessandro je pravi operetni vokalni »konan«, preostanek tega švedskega mini power metalskega orkestra, pa je, kar se izvedbe tiče, dodobra nazobčan s pikolovsko perfekcijo. Bend, ki je torej v prvi vrsti pisan na kožo gorečim powermetalskim dušam!
Lordi so na Bang Your Head!!! festivalu nastopili že nekajkrat. Tako v dvorani, kot tudi na odprtem festivalskem prizorišču (glavnem odru). So stari znanci festivala torej, publika pa je dejansko v večini prišla na warm up šov, prav zaradi njih. V prvih vrstah se je natreslo »otrok«, tudi kričavih deklic. Zbor gumijastih zombijev je odpel koncert pričakovano. V siju bombastične sprave med svečanostjo, grozo ter obsesije s hudičevimi deli, se je nasneti uvod razplamtel v naslovno skladbo novega albuma »Sexorcism« in žur s finsko metal atrakcijo se je torej začel. Nasploh je olja na ogenj prilila takoj druga skladba, znamenita Who’s Your Daddy, ki je del železnega repertoarja skupine, medtem ko je tretje dejanje This Is Heavy Metal (album »Babez For Breakfast«, 2010) zabavala s teatrom, ki pa se ne ponaša več s tako brutalnimi prizori in scenami, kot pred leti, kar so morali Lordi zavoljo številnih pritiskov, pač črtati iz svojega ustaljenega repertoarja ter »jedilnikov«. Top konfetov. Obvezno! Tudi to pot ni manjkal. Pri Lordi šteje seveda žur teater. Kdor pride na njihov koncert, se pride odklopit in uživat v sceni. Da ima bend nasnetih kar nekaj zvočnih matrik, kar leti zlasti na klaviature, zborovske vokalne harmonije ter vokalno pomoč Mr. Lordiju, ni več nobena novost, ne čudež. Amen je znova teatralno tekal po eni nogi preko enega na drugi konec odra, kar ostaja njegova zaščitna znamka, Mr. Lordi pa ostaja v vsej odrski »mineštri« skupine, seveda goriščnica slehernega Lordi koncerta. Bend je dostavil repertoar, ki je posrečeno in učinkovito zaobjel diskografski opus skupine. Z novim albumom ni pretiraval. Poleg uvodne naslovne skladbe albuma Sexorcism, je zaigral še povsem novi Your Tongue’s Got A Cat ter Naked In My Cellar, za zadnjo tretjino koncerta, pa privarčeval večino točk albumov »The Arockalypse« (Hard Rock Hallelujah, It Snows In Hell) ter »Get Heavy« (Devil is a Looser, sklepna Would You love A Monster Man?). Pričakovan razvoj dogodkov ter posledično učinkovita kreacija atmosferičnega krešendo prav v samem sklepnem delu spektakla. Presenetljivo nekoliko kratek nastop, krajši od napovedanega vsaj za petnajst minut, pa vseeno. Zabave ni primanjkovalo. Z Lordi na odru je vselej peklensko in spolzko. Za ljubitelje skupine Kiss, pa tega niti ni treba posebej izpostavljati.
Ker je želel organizator v glasbenem oziru potešiti okuse prav vseh generacij, ki zvesto obiskujejo sicer Bang Your Head!!!, je na rep ogrevalnega dne postavil zasedbo Bömbers. To je tribute to Motörhead skupina, ki jo vodi znameniti Olve Elkemo, vsem bolje znan pod »zloglasnim« vzdevkom Abbath (»Abbathov klanec« je sicer vsem znano zaletno mesto tega glasbenika na tolminskem Metaldays festivalu). Mož je tudi nekdanji nosilni steber black metalcev Immortal. Danes torej Bömber, jutri Abbath, ki so dejansko tako tudi nastopili naslednjega dne na festivalu! Bömber so torej stresli sceno s priredbami skupine Motörhead. Kaj reči? Starejšim možakarjem, s katerim sem kramljal drugi dan, vsa stvar nikakor ni dišala in tako niso skrivali ogorčenja nad predstavo. Vsekakor je Olve karizma brez primere. Ne glede na to, da je sama njegova poza zelo dobro povzela odrsko gibanje Lemmyja in njegove tike, pa je v vokalnem oziru Olve, le svetlobno miljo oddaljen od železnega kanclerja. Vokalno gre barva v Motörhead rife in je torej z njimi povsem spravljiva. A, ko se Olve loteva imitacije Lemmyjeve hripavosti, prične zelo hitro “odnašati” njegovo imitiranje proti, že zelo dobro znanemu Immortal grčanju. Sicer pa se ne gre pridušati. Bend je igral set listo s komadi, ki so jih Motörhead na zrela leta delovanja igrali redko, ali sploh ne več. Nasploh so zabavale I’ll Be Your Sister, Jailbait, The Hammer, Stone Dead Forever in v zaključnem delu Motörhead. Sicer pa je bend začinil repertoar s kultnmi klasikami skupine. Set je odprl kar z Ace Of Spades, potem pa so tu bile še: Stay Clean, No Class, Iron Fist, Shoot You in the Back, Damage Case, Metropolis (s prekrižanimi mezinčki), Over the Top, Killed By Death, Bomber in sklepna Overkill. Nemara bi Olve le lahko malo manj popravlja pričesko med koncertom, saj Lemmy nikdar ni bil šminka. Sicer pa spravljivo. Od igre, kompaktnosti,samega »parodiranja« oziroma imitiranja. Dvorana se je v tem času kar precej spraznila. Zavoljo tega, da je glavnina prišla na Lordi špil, ki so glasbeno nekompatibilni z Motörhead. No, pa tudi tisti preostanek zrelejše gospode, je ob pridušanju prej zapustil prizorišče, kot bi ga, če bi bil na odru nekdo, ki bi jih bolj spominjal na Lemmyja, kot jih je tega večera to uspelo Olveju s svojima pajdašema. Vsekakor sta tu še dva faktorja, zaradi katerih so nekateri vihali nosove. Prvi je velika razvajenost nemške publike, druga pa spoštljiv odnos do lika in dela pokojnih Motörhead, ki težko dopušča, da se jih kdo sploh »dotakne« (četudi samo z daljinskim upravljavcem). Suma Sumarum. Povsem korektno in zalo zabavno teatralno rožljanje in rogoviljenje, z avanturo po znameniti eri zlatih časov rock’n’rolla, to je eri, ko so na planetu lomastili nepozabni Motörhead.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
