Lokacija: Balingen / Messegelände / Nemčija
Datum: četrtek, 13.07.2017
Napočil je devetnajsti Bang Your Head festival in nova RockLine ekspedicija v nemški Balingen. Eden najpomembnejših evropskih poletnih festivalov, ki se lahko pohvali z vselej pestrim mešanim naborom pretežno klasičnih heavy metal izvajalcev, pa tudi hard rockovskih sladostrastij, z občasnimi in neobveznimi odkloni tudi v ekstremne metalske vode, je v letošnjem letu prinesel silno zanimiv in slogovno razgiban nabor izvajalcev. Ni se mogel pohvaliti, da bi gostil ravno kakšne izmed skupin, ki bi jo lahko označili za izrazitega glavnega nosilca v treh dneh, so pa spremljajoče skupine prinašale garant velike potešitve.
Po ogrevalnem dnevu, ko so tresli dvorano Messegelände Stormwarrior, Bloodbound, Angel Dust, Sanctuary in Death Angel, se je tako uradno prišel razvpiti nemški festival, ki je tudi v letošnjem letu nabral krepkih 10.000 obiskovalcev in več.
Uvodni nastop je pripadel Američanom Killcode. V zadnjih dveh letih so Američani izvedli pravo invazijo na nemško glasbeno srenjo, saj so festival obiskali že drugič zapored, prav tako pa so čez dva tedna »kot skrito presenečenje« nastopili tudi v sklopu letošnje izdaje Rock Of Ages festivala. Domnevati je, da forsira nastope Killcode isti menedžment, ki ima pod okriljem Twiosted Sister, Dee Sniderja, Vince Neila in da. Tudi Slaughter, ki so nastopili na letošnji izdaji BYH!!! festivala. Torej, ko zabukiraš recimo Vinca Neila, dobiš zraven v paketu še Killcode, Slaughter in še koga. Killcode so kvalitetna zasedba. V bistvu nič posebnega, saj je v rock’n’rollu danes težko izluščiti kar se avtorstva tiče, karkoli, kar že ne bi slišali. Temu navkljub se srčni kvintet resnično lahko postavi z izdelanim odrskim videzom, izvrstno izvedbo, nasploh kar se visoke in vibrantne uigranosti tiče. Njihov nastop je deloval še za kanček bolj sproščeno ter suvereno, kot v lanskem letu, ko so na festivalu zaigrali v dvorani. Energičen in sila dinamičen bend, ki se je izvrstno znašel na prostranem glavnem odru.
Za njimi so na oder stopil poljski powermetalci Crystal Viper. Pravzaprav je bend poseben po tem, da poseduje simpatično pevko Mario Gabriel, medtem ko v glasbenem oziru ne prinaša prav ničesar posebnega. Ima dobre veze in zaslombo, da si lahko vedno znova izbori pozicijo na festivalu. Dober koncert, brez presežkov, Lepa uigranost, komunikacija med člani, a kot povedano. Nekoliko generično in že oguljeno, zato smo se med koncertom napotili v bližnji diskont nemškega piva.
Sledil je nastop ene prvih atrakcij prvega dne festivala. Nastop znova aktivnih kultnih ameriških thrash metalcev Toxik. Povsem pravilno berete. Tu so. Drugi zagon skupine leta 2014 je uspel in bojda snemajo novi album. Josh Christian je edini in originalni član, družbo i časov osemdesetih pa mu dela vokalist Charlie Sabin. Košatolasi, skodrani rdečelasec je prinaša magnetno odrsko pojavo. Vseskozi je skrbel za vedro razpoloženje, čeprav je dnevna pripeka že pričela kazati zobe. Tudi vokalna karizma ga še zdaleč ni zapustila. Ritem sekcija znova obujenih Toxic je sicer novejšega porekla, bend pa sicer že kar lep čas ni nastopal, zato je deloval kanček manj kompaktno in kot da se na trenutke še malo išče in tipa. Tako je to, ko se prebudiš iz večletnega spanca in se odločiš nadaljevati kariero, .Toxik so izdali v letošnjem letu povratniški EP in iz njega zaigrali vse tri skladbe (Stand Up, Psyop, Breaking Glass), glavnino set liste pa s skladbami Spontaneous, Heart Attack, Social Overload, Greed, False Prophets, Count Your Blessings, World Circus, presenetljivo integracijo Black Sabbath klasike Symptom of the Universe in zaključnim besnilom Think This podredili kultnima albumoma »World Circus« in »Think This«. Bomba. Zavzeto do obisti in zagrizeno. Josh Christian je izjemen virtuoz. Zadržuje vratolomno hitrost in bliskovitost. Težko ga kdo ulovi, bend pa je že potrdil jesenske termine v sklopu katerih se bo ustavil jeseni tudi v avstrijskem Dunaju. Toxik se torej vračajo in obljubljajo novi studijski album. Zagotovo ena od glavnih atrakcij letošnjega Bang Your Head festivala in nasploh prvega dne.
V nadaljevanju koncerta smo zaplesali po mehkejših notah, pročelje prizorišča pa so zasedli nekoliko mlajši ljubitelji glasbe. Na odru so namreč stali Gloryhammer. Gre za rekapitulacijo tistega kar smo užili v začetku februarja, ko so Gloryhammer odpirali koncertne večere na turneji s HammerFall. Parodija. Bizarnost. Kič. Skombinirali so malo filma, malo legend, vmešali veliko fantazijskih zgodb. Vsak lik kvinteta na odru je svoja zgodba in štorija. V opravi jim je bilo kar vidno vroče. Tudi kič ima svojo ceno. Je pa kič in lišp znova trend in poslušalci daejo žal temu prednost pred glasbeno substanco izvajalcev. Dejansko je obča generičnost, ki jo sevajo ideje in kitarske fraze, kompenzirana z odrsko scenografijo in dobro naštudirano igro, kjer dejansko niti ni dolgča in se lahko ves čas (najmanj) sladko smeješ, v kolikor nisi goreče zapeljan fan, ki bi obvladoval prav vse verze skupine na pamet. Škotsko-švicarska naveza petih fantov, v kateri sodeluje na klaviaturah vodja zasedbe piratskih pijancev Alestorm Christopher Bowes, ima v žepu dva albuma in sicer »Tales From The Kingdom Of Fire« (2012) in »Space 1992: Rise of the Chaos Wizards« (2015). Bend je prejel tričetrt ure dolgo minutažo in skozi odrski žur teater, popolnoma potešil gardo obiskovalcev, ki niso skrivali velike naklonjenosti skupini. Thomas Winkler je med drugim znova spretno ugonobil grdega zelenega in dolgouhega trola. Z orjaškim kladivom.
Festivalsko dogajanje so nasledili nemški power metalci Orden Ogan. Bend je v tem času že dokončal novi studijski album »Gunmen«. Tako je že predstavil nove kulise ter dva povsem nova štikla in sicer naslovno skladbo Gunmen ter Fields of Sorrow. Preostanek set liste je zapolnjeval repertoar s prejšnjega albuma, sicer enega bolj zanimivih v njihovi diskografiji »Ravenhead«. Nastop so Orden Ogan sicer začeli po nekoliko starejših notah. To je s skladbama albuma »Easteren Hope« in sicer otvoritveno The New Shores of Sadness ter takoj za njoše We Are Pirates. Enkrat vlečejo Orden Ogan malo na Running Wild, potem malo na Blind Guardian, pa Helloween. Skratka tipski power metal stkan na nemških prostranstvih. Imajo pa Orden Ogan na domačih tleh tudi konkretno podporo s strani publike in ta je dobro obvladovala njihov material, kar velja tudi za skladbe albuma »Ravenhead« na čelu z zaključno The Things We Believe In, pred katero so Orden Ogan zaigrali še Deaf Among the Blind, pa izvrstno F.E.V.E.R. ter Here at the End of the World.
Sledil je nastop še ene skupine, za katero se ne spominjam kdaj je nazadnje igrala v Evropi. Nemara na kakšni od zadnjih izdaj Sweden Rock festival. To so ameriški glam rockerji Slaughter, ki so se kar sami uglasili pred pričetkom nastopa. Slaughter so izdali v karieri pet albumov, ki so izhajali skozi devetdeseta. Poleg šefa pevca in ritem kitarista skupine Marka Slaughterja, je z njim originalni basist Dana Strum, bend pa zapolnjujeta še izvrstna glasbenika in sicer kitarist Jeff Bland ter usekani bobnar Zoltan Chaney. Bend je v slabi uri nastopa zaigral sicer nekaj klasik na čelu z The Wild Life, Burning Bridges, Fly to the Angels, Real Love, Up All night, nekaj minutaže pa »ukradel« na rovaš preigravanja kultnih klasik rock’n’roll zgodovine, od Heaven and Hell do draženja z Led Zeppelin. Gre pa za izredno izkušene glasbenike. A, se je čutilo, da je bend premalo uigran, zato je bil nastop pospremljen s kar nekaj krepkih fušev, pa vendar. Za nove čase obilno obteženi Mark Slaughter je vse te male nevšečnosti spretno saniral z orjaško odrsko karizmo,. Je urjen nastopač! Samo na oder ga je treba postaviti. Vse mu pride prav in še s tako male stvari zna narediti pravi teater. No drugi obvezni gradnik, ki je spretno speljeval poslušalce od čuječnosti, pa je bil nori bobnar Zoltan Cheney, ki je pravzaprav na bobnih počel vse, le na »normalen način« jih ni igral. Torej. Slaughter so naredili super žur in tistih nekaj ljubiteljev sladke stare dobre zapuščine glam metala in rocka, ki se niso pozabili ob prihodu pred oder tudi pravilno načičkati, so se več kot neizmerno zabavali med koncertom.
Ob šesti uri popoldan je oživelo tudi prizorišče sosednje dvorane. Oder le te so zasedli izvrstni švedski melodičnorockovski revitalisti Eclipse. Njihov nastop se je žel prekrival z nastopom kultnih britanskih zastavonoš NWOBHM gibanja Venom. Da. To so tisti Venom s Konradom Lantom a ka Kronosem v postavi. Ker sem Eclipse že nekajkrat gledal, sem se pač odrekel delu njihovega koncerta ter spremljal prvič v svojem življenju nastop Venom. No Eclipse so potrdili izredno formo, Erik Martensson ostaja izvrsten frontmen. V vseh ozirih. In Eclipse so naleteli na konkretno podporo s strani publike. Dvorana je zagotovo štela dobrih tisoč ljudi med njihovim nastopom. Bend je predstavljal v večinskem deležu aktualni studijski album »Monumentum«, vsekakor pa niso manjkale obvezna Battlegrounds in še bolj obvezna Wake Me Up. Bend je dostavil v set listo tudi tri točke predhodnega albuma »Armaggedonize«.
Venom. Medtem ko Kronosova nekdanja pajdaša Abadon in Mantas jurišata dalje z drugo Venom frakcijo imenovano Venom Inc. – to smo srečali na letošnji izdaji Metaldays festivala, si Kronos že nekje od leta 2007, s tem dokončnim razhodom kultnih figur skupine, ne beli več glave. Takrat je nekako zacementiral postavo novih Venom tako, da jena pozicijo kitarista pozval Stuarta Dixona, na bobnarski stolček pa posadil Dannyja Needhama. Kronos je zadržal vso nabritost, pohujšljiv demonski šarm in nadvse strupen videz. Tudi vokalno. Energije možu v zrelih letih ne primanjkuje. Njegov »ponarodelo« grlen a še vedno izrazit in prodoren vokal, pa je garant, da kultne klasike te legendarne zasedbe tako dobro vžigajo na odrih tudi danes. Trio je vrhunsko uigran, Kronos pa je pač pojem velike karizme in večino oči nabitega prizorišča je bilo uprtih vanj. Skupna je sestavila konkreten repertoar petnajstih skladb, tetino koncerta pa podredila izvedbi točk s še vedno aktualnega zadnjega studijskega albuma »From the Very Depths«. Ta dokazuje, da se Venom v glasbenem oziru niso mnogo spremenili in narava ter energija novejših točk se je izvrstno spajala s podobo kultnih klasik nastalih v prvi polovici osemdesetih. Presenetljivo je to, da se Kronos v novi dobi ne ozira mnogo po preteklosti. Tako je povsem zignoriral albuma »Possesessed« in »At League With Satan«,Venom pa so raje zaigrali skladbe novejše ere na čelu s Pandemonium (»Ressurection«, 2000), naslovno skladbo albuma »Fallen Angels« (2011) ter »Cast In Stone« (1997) skladbo The Evil One. Kakorkoli, ekipa je nagradila okorele privržence z obveznimi točkami kultnega Black Metal. Naslovno skladbo so zaigrali v dodatku,tej pa sta delali družbo nepozabna Countless Bathory ter Buried Alive. Bend je sklenil nastop z okultno »Welcome to Hell« zadušnico Witching You, medtem ko je naslovno skladbo omenjenega albuma zaigral že v regularnem delu. Venom so set listo zabelili tudi s singloma Bloodlust ter obče zaželeno Warhead. Bend je naletel na trume velikih privržencev, ki so noreli med koncertom. Energija je bila ekstremno privlačna in v nekih drugih okoliščinah, ko ne bi bilo prekrivanja z nastopi drugih izvajalcev, se nastopa Venom sploh ne bi mogel naveličati. Kronos ostaja še vedno dovolj nor, dovolj satanski, s pravim prebitkom strupa v svojem jeklenem krvožilju, demonstvom in velikimi iskrami v očeh. Koncert se je tako obrnil hipoma. Ob koncu je ostala tolažba, da bodo čez deset dni zaigrali mnogo Venom glasbe s svojim nastopom v sklopu tolminskega Metaldays festivala še Venom Inc.
Festival kova Bang Your Head!!! v programskem smislu ne slovi po tem, da bi na njem prednjačile ekstremne do brutalne zasedbe metalskega žanrskega univerzuma. Pa vendar. Vsako leto se najde prostor tud za izvajalce iz vrst death in black metala. Na prvi dan festivala so tako v pozno popoldanskih urah stopili na oder legendarni norveški black metalci Satyricon, katerih nastop na Bang Your Head festivalu je bil pravzaprav njihov prvi karierni obisk Balingena. To pot bend ni izvajal v celoti kultnega albuma »Nemesis Divina«, pač pa vrnil v set listo točke aktualnih časov artističnega vizionarstva sicer te kultne, silno cenjene, po drugi plati pa tudi skupine, ki v žanru black metala velja za eno najbolj eksperimentalnih. Razvili so svoj slog in zvok, v začetni eri pa obveljali za ključnega izvajalca, ki je obtesal in definiral podobo sodobnega black metala. Satyr si je znova ostrigel lase in z briljantino začesal nazaj. Pravi Valentino »look« torej, kar ni novost. Tak je nastopal že v letu 2011. Onetano črno usnje, nanosi belega premaza na obrazu so obvezni. Publika je med koncertom deloval zelo mirno, prav tako si lahko »normalno dihal« in se gibal v prostoru bliže odra (med Venom je bilo docela pasje v tem oziru), se je pa publika starostno premešala. Vendar so ljubitelji ekstremnih vej metala tokrat znova logično zasedali veliko manjšino festivalskega obiska. Bend je podredil repertoar novejšim časom delovanja, prepustil pobudo albumu »Now, Diabolical«, ki so mu delale družbo točke iz albumov »The Age Of Nero« ter aktualnega »Satyricon«. Za razliko od lanskoletnega udejstvovanja skupine po koncertnih odrih poletnih evropskih festivalov, ko so denimo na češkem Bruta Assaultu zaigrali v celoti kultni »Nemesis Divina«, smo to pot ujeli iz tega albuma le eno skladbo in sicer Mother North, ki so jo zaigrali pred samim zaključkom. Tega je obeležila sicer znova novejša K.I.N.G. Izvedbeno izvrstno. Satyr je mož velike karizme, oder pa so preplavljali orjaški oblaki megle skozi uro diabiooličnega čaščenja satana in njegovih vragolij . Če so Venom izdali album Black Metal, so Satyricon pravzaprav kasneje sodefinirali novi žanr enakega imena. Black Metal.
Veliki veterani heavy metala, britanski Demon, ki so pred leti, točneje leta 2010 nastopili na warm up showu balngenskega BYH festivala, so to pot dobili konkretnejšo minutažo in v uri ter dvajset minut priredili eno najboljših predstav prvega dne festivala. Brez dlake na jeziku. Koncert, ki je bil po nastopih 1997, 2005 in 2010 skupno četrti na Bang Your Head za skupino, se je prekrival s Satyricon, zato sem ga moral zavoljo fotografskih obvez konkretni kos preslišati in spregledati pa vendar. Ujel sem začetnih dvajset minut in pretežni del druge polovice. In imel kaj videti. Publika je konkretno zapolnila dvorano. Nabito polna je bila. In taista publika je definitivno prišla na svoj račun. Legende so se predstavile, kot izredno koherentna, neverjetno uigrana ter za svoja leta še vedno ostro nabrušena in energična ekipa. Sekstet je tako odprl (po pričakovanju) nastop z Night Of The Demon, temu so med drugim sledile še Into the Nightmare, The Plague, Sign of A Madman, Standing On The Edge of the World, Life on a Wire, Liar, One Helluva Night, Nowhwere To Run, seveda vsekakor tudi Don’t Break the Crcle ter tudi Cementary Junction, sicer naslovna skladba novega izvrstnega studijskega albuma, ki je izšel v letošnjem marcu. Top. Upajmo da jih v takšni formi znova kmalu srečamo.
Oder v dvorani so nasledili švedski metalci Manegarm, ki delujejo na sceni še od leta 1995. Njihov nastop se je žal prekrival s Saxon, zato je sicer izredno kvaliteten in zanimiv švedski kvartet naleteli na nekoliko slabši obisk. Cel festival je v teh trenutkih urno bredel na glavni oder, da ujame glavne nosilce prvega dne, britanske Saxon. Manegarm so sicer svojo pot začeli pod jedrnimi vplivi takrat aktualnega black metalskega gibanja, skozi leta pa konkretno obtesai in razgibali svojo zvočnost, ki je v riffih zadržala gruščnato surove prvine, vzmetena z nordijsko mitologijo, Vikinštvom, tudi poganstvom. Posneli so celo en akustičen album, pretežno pa danes radi vključujejo v svojo glasbo tudi folk elemente. Kakorkoli, bend je tokratni koncert podredil hitrosti in rušitvenim zvočnim iztržkom. Nastop so Manegarm sklenili z I Evig Tid,ki je vzeta iz tretjega albuma »Dödsfärd«, repertoar pa posrečeno obtežili z vsemi erami delovanja. Z aktualnega novega albuma »Manegarm« (2015) so zaigrali le eno skladbo (Tagen av daga). Vsekakor so si pomagali tudi z matrikami. Atmosfero je pač treba držati na visokem nivoju. Ljubitelji skupine, so zagotovo prišli na svoj račun. In več. Tudi tisti, ki so nemara videli na preteklih izdajah BYH festivala Saxon že »n-tič« in so si vsled tega raje privoščili nekaj (koristnih) glasbenih sprememb in okušanj.
Saxon so bili izbrani za glavne nosilce prvega dne festivala. O skupini ne gre izgubljati besed. Bolj je stara, več preigrava na odrih. Neverjetno. Napovedali so že novi album, nedavna, se pravi v lanskem decembru, pa so v Kinu Šiška promovirali aktualnega »Battering Ram«. Legende NWOBHM-ja se seveda v Balingenu počutijo kot doma, v tej vlogi pa bi moral nastopiti že lani, ko so »rešili« nenadejano nastalo programsko luknjo ameriški Iced Earth. Saxon so tega dne privlekli s seboj tudi svojega jeklenega orla, obloženega do zadnjega kvadratnega centimetra pločevine z močnimi reflektorskimi svetilkami, nastop pa je spremljala pirotehnika in dimne zavese. Spektakel torej, ki pa s strani Saxon na BYH!!! festivali ni bil prvi in verjetno nikakor ne zadnji, saj uživajo Saxon na tleh Nemčije izjemno priljubljenost. Pravzaprav blasfemično čaščenje. Tako se neizpodbitnemu pevcu Biffu Byfordu niti ni treba kdo ve kako truditi, da osvoji publiko. Tudi tokrat je bila ta v hipu njegova. Saxon so znova dostavili koncertni spektakel, ki ne zna razočarati. Roko na srce. Ali lahko Saxon v živo sploh razočarajo? No, edino kar se predvidljive set liste tiče, ki se ekstremno redko spreminja že zadnjih nekaj let. Obvezni in kultni komadi železnega repertoarja, ter tri nove na začetku koncerta začenši z uvodno Batttering Ram, ki sta ji delali družbo Sacrifice ter Let Me Feel Your Power. Sicer pa so tvorile preostanek set liste še: 20.000 Feet, And the Bands Played On, Motorcycle Man, Solid Ball Of Rock, Dallas 1PM, Power Andf The Glory, Heavy Metal Thunder, 747 (Stranges In the Night), Strong Arm of The Law in seveda nadobvezni zaključek z Denim And Leather, Princess of the Night ter Wheels of Steel. Vsekakor je tu bila tudi The Eagle Has Landed (sicer konstrukcija orla ne bi našla svojega pravega smisla, ali pač?) In? »Crusader« zaigran kot druga skladba dodatka, čeprav bi jo do te ure večera konkretno opiti del publike želel slišati takoj! Kje so Saxon to pot pozabili skladbe albumov »Innocence is no Excuse« in »Destiny«, pa še vedno ve sam vrag.
Enega najbolj zanimivih dejanj prvega dne festivala sta prinesla v program tudi nekdanja Mercyful Fate kitarista Hank Shermann in Michael Denner, ki sta se, kot Denner / Shermann zaobljubila, da bosta slušatelje nagradila tudi z izvedbo Mercyful Fate klasik, ki jih privrženci te kultne danske heavy metal zasedbe že dolgo niso slišali v živo. Bend je v ekipo sprejel na vokalno pozicijo ameriškega pevca Seana Packa (The Cage), na bas kitari je Shermannu in Dennerju pomagal basist Marc Grabowski, na bobnih pa kultni Snowy Shaw. Bend pa je za razliko do pričakovanj izvajal pretežno material novega EPja »Satan’s Thomb« in prvenca »Masters Of Evil«. Publika se je tako kar načakala do prve Mercyful Fate točke, ko je kvintet urezal Black Funeral ter v nadaljevanju za njo še Curse of Pharaohs ter Into the Coven. Znova preskok nazaj na sveže avtorsko delo do samega vreliščnega zaključka, ki sta ju sklenili malodane zahtevani Mercyful klasiki A Corpse Withouth Soul ter Evil. Čuti se, da Shermann in Denner že vrsto let nista nastopala skupaj. Med koncertom sta delovala zelo togo in pravzaprav negibno, tako da je glavnino odra izkoriščal za svoj performans odlični Sean Pack z odrsko opravo za katero si mislil, da je na oder stopil sam samcati Rob Halford (Judas Priest). Denner in Shermann bosta svoje nastope seveda v prihodnje stopnjevala v smislu nadgradnje same koherence, pa tudi uigranosti. To je zagotovo. Nov odličen avtorski material jima odpira vrata za uspešno nadaljevanje zrelega obdobja njune ustvarjalne kariere. Kult Mercyful Fate je torej za hip znova oživel.
Finalni nastop prvega dne festivala je pripadel brazilskim velikanom ekstremnega metala Sepultura, ki so v letošnjem letu izdali enega najbolj zanimivih albumov svoje kariere naslovljen kot »Machine Messiah«, s katerim so dokazali, da še niso rekli zadnje. Bend sem zavoljo obče izčrpanosti tokrat izpustil, so pa Sepultura v novih časih še vedno garant norih nastopov. To so ničkolikokrat dokazali, Verjetno ni treba posebej ugibati, da so Sepultura uivrstii v repertoar kultne klasike na čelu s Teritory, Arise, Refuse/Ressist. Kdor še vedno ni prejel dovolj dnevnega trušča in hrušča, si je zagotovo dodobra razčesnil butico ob ekstremnih in nepozabnih death in thrash zvokih edinstvenih Sepultura.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
