Bang Your Head!!! 2017 (drugi dan) – ali kako je Vince Neil potegnil za nos organizatorje festivala!
Nastopajoči: Almanac, Angelus Apatrida, Bullet, Entombed A.D., Krokus, Lee Aaron, Magnum, Riot V, Rose Tattoo, Steve Grimmett`s Grim Reaper, Vince Neil, Paragon, Dead Lord
Lokacija: Balingen / Messegelände / Nemčija
Datum: 14.07.2017
Drugi dan Bang Your Head!!! festivala. Ura je odbila pol dvanajstih, na Balingenu pa je pričelo pokati po starošolskih notah Thin Lizzy, za kar so poskrbeli švedski hard rock revitalisti Dead Lord. Mimogrede so to fantje, ki brcajo v tem formatu kvarteta od leta 2012 dalje. Nastopili so tudi konec marca na letošnji izdaji slovenskega Winterdays of Metal festivala. Bend, katerih gonilni sili sta vokalist in kitarist Hakim Krim ter bobnar Adam Lindmark, obema pa delata družbo še kitarist Olle Hedenström ter Enforcer basist Tobias Lindkvist, je na BYH!!! festivalu enkrat že nastopil, le da je takrat imel zunaj studijski prvenec. Tokrat se je vrnil v žepu z naslednikom »Heads Held High« nastop pa so med drugim zastopale skladbe Deuce, Hammer To The Heart, Onkalo, Reruns ter I’m Rocker. Kvartet se je predstavil kot silno kompaktna in suverena ekipa, visoke uigranosti ter posledične visoke izvedbene prepričljivosti. Vražja potenca, izvrstna odrska dinamika, ubrana kinetika. Dopoldanski čas je pospremilo deževje, zato Dead Lord žal niso naleteli na tako množično podporo, kot bi si jo zaslužili, a sveženj opazovalcev v pelerinah je definitivno več, kot užival med njihovim nastopom.
Pri revitalizmu in Švedski je ostalo tudi v nadaljevanju, ko so stali na odru Bullet. Bend, ki je prav tako mladega porekla, sicer pa silno veliko nastopa, pa tudi snema. Njihov slog ohranja močno opornico v liku in delu AC/DC, nemalokrat pa spominjajo na njih prav zaradi izredno bučnega vreščanja vražjega vokalista Daga »Hella« Hoferja. Tudi Bullet niso več popolni neznanci BYH!!! festivala in so na njem že nastopili, tako v dvorani ,kot na glavnem odru. Bend je predstavljal še vedno aktualni »Storm of Blades!, s katerim so nastopili tudi na eni od izdaj festivala Rock Batuje v Sloveniji. Kvintet zadržuje tisto kar smo od njega prejemali na naših preteklih koncertnih soočenjih s to skupino. Visok nivo neukročenega divjaštva in adrenalinske naglice, za katero še vedno skrbi izvrstni kitarski tandem Klang/Lyrbo, medtem, ko si je Hofer, ob svojem ustaljenem teatru, privoščil še brušenje rezil na odru in to s pravo brusilnico, s katere so frčale iskre. Bullet so natopili še z enim novim lepotnim popravkom. Basista Adama Hectorja je v ekipi po novem zamenjal njegov bratranec, skodrani Gustav, ki je tako že suvereno zavihtel belo Rickenbecker bas kitaro.
Naslednji nastop je obveljal za enega najbolj sentimentalnih, če ne kar ganljivih. Oder so nasledili namreč Grim Reaper ali v novih časih pravilneje imenovani Steve Grimmett’s Grim Reaper, legendarni predstavniki NWOBHM časov. Kot je znano, so vodji skupine in enemu najbolj imenitnih heavy metal pevcev osemdesetih let Steveu Girmmettu zavoljo zdravstvenih težav v začetku letošnjega leta amputirali del noge in to nad kolenom. Šlo je za vprašanje življenja in smrti. Mož je torej ostal in obstal. In kot je že predhodno uradno najavljal, njegova koncertna obljuba, ni bila prelomljena. Grimmett je torej nastopil, kot je povedal da bo. Bodisi s protezo, bodisi na vozičku. Na koncu je obveljala kombinacija obojega. Z vozičkom se je pripeljal do mikrofona in deloma prestal, deloma pa presedel koncertni nastop. Mož je hipoma prevzel s svojim pečatnim in markantnim vokalom, ki je znova izražal fascinacijo nad likom in delom Ronnie James Dia, pa čeprav mu zdravstveno stanje oziroma hendikep prilagajanja telesne drže, ni omogočilo optimalnega razvoja vokalnih moči. Vendar je Steve še vedno izvrstno oddelal vsa višavja in nižavja. Bend pa je ob aktualnem studijskem albumu »Walking in the Shadows« seveda zapolnil koncertni repertoar z materialom razvpite »Rock You To Hell«, s katere so Grim Reaper izvedli štiri skladbe in sicer naslovno, pa Lust For Freedom, Rock Me Till I Die ter Night of the Vampyre. Steve se je nenehno globoko zahvaljeval množici, vreme se je med njegovim nastopom že povsem razvedrilo in močna pripeka je zavladala nad prizoriščem. Poseben trenutek je nastopil, ko je Steve napovedal izvedbo skladbe svojega velikega vzornika Ronnie James Dia, Don’t Talk To Strangers, ki jo je izvedel z izredno vokalno sofisticiranostjo in občutkom. Kapo dol legendi in ekipi. Za nepopustljivost, vero in kljubovanje. To je vse in največ, kar lahko, ob ustvarjalni iskrenosti, glasbenik da svoji publiki. Ko se človek spomni na tisto farso z Volbeat v sklopu Metaldays festivala predlani, naredi samo križ čez takšnega izvajalca, ob primerjavi z levjim srcem Steva Grimmetta. Tam je »wannabe palček Elvis« Poulsen »malo zakašljal« v mikrofon in bend je takoj odpovedal koncert. Tu pa mož ostane brez noge, a se ne da in ne preda. Steve Grimmett je s svojo ekipo zaokrožil nastop še z dvema starejšima skladbama in sicer obema naslovnima albumov »See You In Hell« (s to je sklenil nastop) ter »Fear No Evil«. Nepozabno.
Po nastopu Stevea Grimmetta in Grim Reaper zanimivost festivalu nikakor ni popuščala. Lee Aaron je zagotovo prinesla na festival še en posebno atraktiven trenutek. Gotovo eno od presenečenj letošnje izdaje BYH festivala. Kanadska glasbenica jih danes šteje 55. let in znova pogosteje nastopa tudi po odrih Evrope. V lanskem letu je izdala v samozaložbi nov studijski album »Fire And Gasoline«, s katerim se je vrnila h rockerskim koreninam. Lee Aaron, ki sliši izvorno na ime Karen Lynn Greening, ohranja visoko vitalnost in odrsko živahnost. Poskočna pevka je dostavila super prebitek pozitivnih vibracij in energije ter s svojim temperamentom in šarmom potrdila, da ostaja stesana za na oder, kot se šika. Vokalno izvedbeno! Vsekakor so poslušalci čakali na vidnejše ni rockovsko obarvane trenutke njene kariere, se pravi material osemdesetih. In ni bilo treba mnogo čakati, saj je Lee pričela koncert s skladbo Hot To Be Rocked s tretjega albuma »Call of the Wild«, ki ji je sledila »Bodyrock« skladba Hold On. Potem je namenila nekaj pozornosti točkam novega albuma, sledil je preostanek posvečen legendarnim časom s skladbami Powerline,, Watcha Do To My Body, Diamond Baby, Barely Holdin’ On ter sklenitveno in vseskozi tiho pričakovano Metal Queen z njenega drugega (in istoimenskega) studijskega albuma. .
Sledil je izvrsten nastop zasedbe Riot V. To so pravzaprav legendarni newyorški metalci Riot novih časov, brez preminulega Marka Realea v postavi. Riot V so nastopili pred dvema letoma na Bang Your Headu, ko je bil novi studijski album »Unleash the Fire« povsem svež. Po dveh letih nastopa skupina dalje in to v nespremenjeni postavi, ki jo zastopajo Don Van Stavern na bas kitari, Mike Flyntz na kitari, Frank Gilchriest na bobnih, Todd Michael Hall na vokalu in mladi ter nadobudni Nick Lee na kitari. Nastopu Riot V nisi imel kaj očitati. Oddelano? Vrhunsko. Od same uigranosti, izkoriščanja odrskega prostora. Natančnosti v dlakocepsko izpiljenih solažah ni primanjkovalo, pri čemer je izkušeni Flyntz seveda prevzemal pobudo. Ob tem je treba še posebej izpostaviti vrhunskega Todda Michaela Halla, ki je dejansko dostavil absolutno vokalno briljanco. Bend je sicer začel z Rock Hard Live Free z aktualnega studijskega albuma, potem pa kaj hitro presedlal na kultni album »Thundersteel«, ko sta Flyntz in Lee zakopala s kitarama v Fight of the Warrior. Prvo super presenečenje je sledilo pri izboru tretje skladbe. Z albuma »Fire Down Under« imenovane Don’t Hold Back, ki je bend ni izvajal od leta 1981 dalje. Za njo so Riot V še utrdili izjemno odrsko neprebojnost, ko so urezali »ponarodelo« Johnny’s Back, h kateri se je v petje vključila glavnina publike, tej je sledila Road Racin’, edina točka albuma »Narita«, pa za njo fantastična in nepozabna Bloodstreets (album »Thundersteel«), nova Take Me Back ter veliki finale, ki ga je odprla pričakovana Swords And Tequila (album »Fire Down Under«), stopnjevala »Rock City« klasika Warrior ter sklenila huronska jurišnica, se pravi naslova skladba albuma »Thundersteel«. Koncert zasedbe Riot V je obveza za vsakega neutolažljivega ljubitelja stare šole heavy metala. Bend je na odru izjemen. Zato je bil občutek, da se je koncert obrnil v hipu, v tem primeri pač dejstvo. Škoda. Riot V je treba gledati nujno na koncertu s polno minutažo, se pravi na koncertu, ki je dolg malo manj kot dve uri. Upajmo, da se za to čimprej ponudi prava priložnost.
Magnum so veliki veterani rock’n’rolla. Britanci ostajajo neuničljivi in tudi v zrelih letih izdajajo redno nove studijske albume. Aktualni »Sacred Blood »Divine« Lies« je izšel v lanskem februarju, bend pa že napoveduje za letošnje leto izid njegovega naslednika. No roko na srce, od nastopa je bilo pričakovati le malo več. Čeprav je skupina spretno zamaskirala ne ravno najboljše dnevno koncertno počutje z integracijo kultnih klasik albuma »On A Storytellers Night« (naslovna skladba, All Englands Eyes, Les Morts Densant, How Far Jerusalem), se preprosto nisi mogel znebiti občutka, da sevajo Magnum utrujenost in skrhanost. Zlasti je to veljalo za pevca Boba Catleya, ki nekaj zadnjih let vokalno občutno peša in že davno tega ne razvija zaželene vokalne moči, ne višine. Četudi je skupina prav v letošnjem letu osvežila postavo z novim klaviaturistom Rickom Bentonom, ki je zamenjal upokojenega Marka Stanawaya in bobnarjem Leejem Morissom, ki je zamenjal dolgoletnega Magnum člana Harryja Jamesa (James se je odrekel članstvu, ker je prezaseden, znova pa mu je zelo dobro steklo tudi z njegovimi Thunder), se občutka, da bend ni ujel tiste prave dnevne izvedbene forme pač nisi mogel znebiti. Catley je deloval utrujeno, skupina pa kot celota tako, kot da želi čimprej rutinirano pripeljati svoj nastop h koncu. Nemara je sama pozicija sredi dne terjala svoj davek. Vročina in sopara sta terjali svoj davek. Bend je sicer uvodoma prijetno presenetil tako, da je po dolgem času vrnil v set listo skladbo Soldier of the Line s plošče »Chase the Dragon« (1981), sledili sta dve skladbi aktualnega albuma »Sacred Blood »Divine« Lies« (naslovna skladba in za njo manj zanimiva stvaritev, a izdani novi single Crazy Old Mothers), pa sveženj točk kultnega »On A Story Tellers Night«, ki ga je na sredini presekala novejša Unwritten Sacrifice (album »Escape From A Shadow Garden«), bend pa je sklenil nastop z Vigilante (album »Vigilante«).
Še pred nastopom legendarnih švicarskih hard rockerjev Krokus, je natanko ob šestih popoldan pričelo grmeti v dvorani, kjer so s svojim nastopom pričeli Almanac, nova skupina, ki jo po slovesu od legendarnih hamburških power metalcev Rage, vodi beloruski multi-instrumentalist, komponist in kitarski virtuoz Victor Smolski. Namig. Taisti Alamanc so v letošnjem februarju nastopili v Ljubljani pred pičlim ducatom obiskovalcev (kakih 20 in ne več, prej manj). No v dvorani so Almanac naleteli na korenitejšo podporo poslušalcev, ki jih je bilo vsaj med 600 in 700. Bend deluje kot mini-operetni metalski orkester. Takšen pa je tudi album »Tsar«. Smolski uporablja tri vodilne vokale. Enega ženskega (Joanette Marchewka) in dva moška (David Readman iz Pink Cream 69, Andy B. Franck iz Brainstorm). Powemetalska odisejada, močno obtežena z aranžiranjem navdahnjenim nad operetnimi in orkestralnimi elementi. In Victor? Ostaja pač Victor. Izjemni kitarski mojster in akrobat. Njegovo soliranje in igranje ostajata kitarska poezija in unikatna mojstrovina obvladovanja šest strunske biblije oziroma teorije.
Vseeno sem preusmeril več pozornosti na nastop Krokus, ki na Bang Your Head festivalu sicer že dolgo niso več nikakršna neznanka. Legendarna švicarska hard rock zasedba nastopa kar s tremi kitaristi, ki so Mark Kohler, Fernando Von Arb in povratnik Mandy Meyer (Unisonic, ex-Asia, ex-Gotthard). Bend, ki deluje reci in piši od leta 1975 dalje, zaokrožajo še unikatni in pečatni vokalist Marck Storace , ustanovni član, nekdanji bobnar in današnji basist Chris Von Rohr ter edini malo mlajši član in bobnar Flavio Mezzodi. Bend je v letošnjem letu izdal album priredb »Big Rocks«, zato so Krokus tokrat zaigrali nekaj priredb. Krkous sicer nastopajo sicer redno po Švici, nato pa bolj po odročnih koncih Nemčije. Vendar pa k sreči Krokus z »Big Rocks« niso pretiravali. Uvodoma so ustrelili American Woman (The Guess Who), v zaključku nastopa »Dylanesko« Mighty Queen, nekje v sredino repertoarja se je prikradla še Rockin In A Free World (Neil Young), potem pa je bilo »kraje« minut dovolj. Bend je zapolnil repertoar z zahtevanimi klasikami osemdesetih, zaradi katerega so po svetu do tega dne prodali preko 14. milijonov izvodov studijskih albumov, Tako so sledile Heatstrokes, Fire, Bedside Radio (vse z albuma »Heavy Metal Rendez Vous«), pa nadalje Headhunter ter Screaming in the Nigth (album »Headhunter«). Koncert je odprla Long Stick Goes Boom z »One Vice At Time«, pri č3mer so si privoščili uvodni verz The Who klasike Pinball Wizzard. Krokus niso zaobšli niti albumov »Hardware« (Easy Rocker) ter »Heart Attack« (Rock ‘N’ Roll Tonight). Od post-milenijskih stvaritev se je v repertoarju znašla le Hellraiser (z istoimenskega albuma), sicer pa sama klasika na klasiko osemdesetih in z eno besedo Izjemno. Bend je neverjetno izkušen in rutiniran. Storace ostaja izjemen poveljnik, ob vsem za povrhu še zelo zabaven in teatralen možic. Kitare so pele, pele in sladko ječale. Krokus ostajajo neverjetno agilni in prepričljivi tudi po vseh letih kljubovanja, ki so več kot zavidanja vredna. Okej, Storace ne premore več tiste višine, a je nabrit, pobalinski in naostren na odru, kot potentni mali škorec. Super nastop legend evropskega hard rocka torej.
Ko so Krokus ravno zaključevali s svojim nastopom, so se na oder v dvorani povzpeli nemški heavy metalci Paragon. Gre za kultni nemški bend doma iz Hamburga, ki deluje preko dve dekadi in pol. V lanskem letu so Paragon izdali svoj skupno enajsti studijski album »Hell Over Hell« v razpoložljivi minutaži pa poleg novega albuma predstavili silno lepo zbalansirano set listo starejšega materiala. Zasedbo zastopajo kitarista Jan Bertram (danes edini član originalne postave) in Martin Christian, nadalje pevec Andreas Babuschkin ter basist Jan Bünning, medtem ko vihti bobnarske palčke Soren Teckenburg, sicer mož z najkrajšim stažem pri Paragon. Tako so se zvrstile Abducted, Palace of Sin, Armies of the Tyrant, Law of the Blade, Across the Wastelands, Rising Forces, Hypnotized, Hell Beyond Hell, Impaler, Hellgore Play in Thunderstorm. Izjemno zrel in kompakten nastop skupine smo morali prekiniti s poslušanjem, ker so na glavnem odru že vse pripravili za ekskluzivni nastop avstralskih rock’n’roll veteranov Rose Tattoo.
Devet let jih ni bilo v Evropi. Po vsej tej suši, pa so se vrnili naposled v Evropo in to prav na Bang Your Head z enim in edinim evropskim nastopom v letu 2017 . Ekskluzivno. Dame in gospodje. Avstralski rock’n’roll nepridipravi Rose Tattoo, delujoči od leta 1976 dalje. Vrag si vedi zakaj so ostali vselej v senci velikih bratov AC/DC, a to je bend, ki si je definitivno zaslužil veliki met, do katerega pa žal nikoli ni prišlo. Potem, ko je izgledalo da je konec vsega, saj so v skupini, z izjemo kremenitega in vreščavega pedenj moža Garyja »Angry« Andersona, preminili glavni glasbeni akterjji, so v lanskem letu pricurljale novice o ponovni združitvi in reaktivaciji skupine. Sledil je novi koncertni dokument in več. Napoved novega studijskega albuma. Tako ni čudilo, da je glavnina festivala ob osmi zvečer vneto pričakala na odru Rose Tattoo. Vsekakor niso izneverili. Set listo so tvorili pretežno trenutki prvih treh albumov s poudarkom na prvencu »Rose Tattoo« (1977) in tretjem, to je »Scarred For Life« (1982). Zanimivo, da je pri tem izpadel material z albuma »Southern Stars« (1984). V ekipi je glavno kitaro prevzel izkušeni Dai Prichard, ki igra v skupini od leta 2007 dalje, njegov naprstnik je izvabljal pravo milozvočno ječanje kitare, ko se je umetelno sprehajal sem in tja po kitarskem vratu in dodajal zvoku skupine tistih prepoznavni zaščitni lesk. Preostali trije gradniki ekipe so se priključili Angryju komaj letos in sicer basist Mark Evans, bobnar John Watson in kitarist Bob Spencer. Angry še vedno ruši s svojim znamenitim vokalom in samo odrsko pojavo. Nemara bi lahko bila skupina glasneje uglašena. To je edina pripomba. Zvok torej. Sicer pa druga za drugo: Out of this Place, Assault & Battery, Tramp, Who’s Got the Cash, Juice on the Loose, Rock ‘n’ Roll Outlaw, The Butcher and Fast Eddy, One of the Boys, Bad Boy for Love, Rock ‘n’ Roll is King, Branded, Scarred for Life, We Can’t Be Beaten, Black Eyed Bruiser (album »Blood Brothers«, 2007) in sklenitvena Nice Boy. Rose Tattoo jezdijo torej znova.
Rose Tattoo so ravno zaključevali, ko so stopili na dvoranski oder izvrstni španski thrash metal revitalisti Angelus Apatrida, ki so nastopili v družbi Vector v lanskem decembru tudi v ljubljanskem Orto baru. Tudi na tem koncertu v Balingenu je kvartet v sestavi Guillermo Izquierdo (vokal, kitara) David G. Alvarez (kitara), Jose Izquierdo (bas kitara) in Victor Valera (bobni), predstavljal skupno peti in zadnji studijski album z naslovom »Hidden Evolution« (2015), pri čemer ni prezrl starejše ere delovanja. Tako so se med drugim zvrstile Immortal, Violent Dawn, Vomitive, Of Men and Tyrants , End Man, Give’Em War, Serpents On Parade ter You Are Next. Angelus Apatrida so izvrstna skupina. Izjemno našpičena in naostrena, vse pa pravzaprav postori Guillermo sam. Je izvrsten soler in neverjetno prodoren in karizmatičen vokalist. Skodrani vokalist in kitarist lahko občasno neverjetno približa svojo vokalno barvo legendarnemu Davu Mustaineu, čeprav poje sicer pretežno s svojo barvo in pristopom. Od vseh nastopajočih so jih na odru v kinetiki prekašali verjetno na celotnem festivalu le belgijski »norci« Evil Invaders naslednjega dne, sicer pa so Angelus Apatrida skupna, ki je pohujšljivo napadalna in ne skopari z energijo ter težko artilerijo s katero strelja z vseh položajev na svojo publiko. Neusmiljeno. Uigranost, izjemna potenca, neverjetna prodornost in izvedbena prepričljivost, ki ne pusti poslušalcu dihati niti za hip. Izjemno predstavo skupine smo morali žal prekiniti zaradi dejstva, da se je veliki oder pripravljal na headlinerski nastop nekdanjega pevca zasedbe Mötley Crüe Vincea Neila s svojo spremljevalno skupino.
Torej glavni dogodek programa drugega dne festivala je bil headlinerski nastop Vincea Neila s svojo spremljevalno skupino. Tik pred pričetkom nastopa je bilo moč ugledati Jeffa Blanda, kitarista zasedbe Slaughter kako korigira zvok na odru. V slogu glavnega odrskega menedžerja in tonskega tehnika. Kaj to pomeni? »Blando«, Dana Strum in Zoltan Chaney so pravzaprav Slaughter in so nastopili že dan prej kot Slaighter, dan kasneje pa še v vlogi spremljevalne skupine Vincea Neila. No »Blando« ter Strum že dlje časa tvorita spremljevalno jedro Neilove ekipe, zato to niti ni bilo presenečenje. Koncert pa ni bil dolg niti uro. Z dodatkom vred je Vince Neil naklatil deset skladb, pri čemur je na sredini nastopa izginil v zakulisje, vlogo glavnega pevca pa je na tem mestu prevzel Jeff Blando ter petnajst minut dolgočasil publiko z zlajnanim preigravanjem priredb vidnejših trenutkov ere rocka: Whole Lotta Love, Heaven And Hell ter Stairway To Heaven (samo še Smoke On The Water se je manjkala). Torej. Znano je, da je Neil teatralen lik. O tem ni dvoma. Bil je Motley Crue in to ne more biti vsak. Je karizmatičen, je prekaljeni nastopač in zna ustvariti teater. Vendar tokrat njegov »fantkovski punk rock« vokal pač ni mogel potešiti vseh, ki so drli pred oder, da uživajo v Motley Crue standardih. Vince je z ekipo odigral: Dr. Feelogood Piece of your Action, Looks That Kill, Home Sweet Home, Shout At The Devil, Kickstart My Heart, Girls, Girls Girls, Wild Side in v dodatku Live Wire. Ne glede na to, da so se Chaney, Strum in »Blando« konkretno pretegovali in iztiskali iz sebe svoj maksimum, je bilo vse to premalo. Preprosto. Koncert bi moral trajati najmanj uro in pol. Zato je ta nastop prinesel bridko razočaranje ne le drugega dne festivala, pač pa kar celotnega festivala. V zvezi s tem pogromom je uradni organizator v dneh po festivalu tudi podal uradno opravičilo in obrazložitev, češ da je šlo za nesporazum med menedžmentom skupine in organizatorjem. Vrag ve. Takšnega natega si res ne zasluži nihče, še najmanj pa renome in veličina festivala kova Bang Your Head. Zato niso čudile izjave po koncertu s strani zahtevne nemške publike, da Vince Neliu ni treba več prihajati v Balingen. Nemška glasbena srenja je kritična in ta kritičnost je definitivno merodajna. In zakaj tako? Ker lahok. Preprosto Vince Neil si to lahko privošči. Ni bil vsak v Mötley Crüe. Koncert, ki ga pač v trenutku pozabiš. Vinko (G.) Nil.
No, ker tudi osebno nikdar nisem veljal za posebnega ljubitelja Motley Crue in tudi ne Vincea Neila, nisem do koncerta gojil visokih pričakovanj, zato zame to, kar se je zgodilo, pač niti ni bilo posebno presenečenje. K sreči sem takoj, ko je Neil prvič zapustil oder in je spremljevalna ekipa publ8iko v Balingenu obsodila na poslušanje priredb, zavil v dvorano na koncert imenitnih Angelus Apatrida, ki sem jim z velikim užitkom prisluhnil do konca koncerta.
Za veliki finale drugega dne pa so poskrbeli še Entombed A.D. ,do leta 2014 Entombed, nato pa Entombed A.D., kar pomeni, da sta na sceni po novem dve Entombed zasedbi. Entombed A.D. so torej tista frakcija pri kateri prepeva karizmatični in vselej zabavni Lars Göran Petrov, ki je dal svoj glas večini studijskih albumov zasedbe Entombed. Entombed A.D. so sicer v zadnjih treh letih nanizali pod tem imenom dva nova studijska albuma s katerih smo slišali tri skladbe in sicer Midas In Reverse, Dead Down (obe z albuma »Dead Down«) ter Second To None (album »Back to the Front«, 2014), vendar pa so glavnino set liste zastopali komadi, ki jih je Petrov pel še pod imenom Entombed. To pomeni torej, da so ljubitelji tega kultnega death’ n’ roll benda definitivno prišli na svoj račun. Ne le zavoljo repertoarja, pač pa tudi zavoljo re-interpretacije le tega. Skupina je potrdila tisto, kar smo užili v preteklem letu tudi pri nas, ko je dvakrat nastopila tudi v Slovenij (nazadnje novembra 2016 skupaj z Voivod). Proti koncu je Petrov nekoliko upešal, saj so ga odrski reflektorji, več kot vidno zdelali, a je levje kljuboval dalje, vse do konca nastopa, Bend je nanizal sledeče Entombed klasike: Stranger Aeons, Eyemaster, Living Dead, Out of Hand, Chaos Breed, Revel in Flesh, Wolverine Blues in Left Hand Path. Suvereno in prepričljivo. Publika željna »ekstrema« je bila potešena. Drugi dan festivala je tako z nastopom Entombed A.D. le dočakal rojstvo v nov, to je tretji in zadnji dan letošnje izdaje Bang Your Head festivala.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
