Nastopajoči: Grave Digger, Victory, Stormwarrior, Bullet, Dynamite
Lokacija: Balingen / Messegelände / Nemčija
Datum: četrtek, 10.07.2014
Leto je naokoli in nova izdaja festivala Bang Your Head!!! tako pred durmi. Že devetnajstega po vrsti. Kot je običaj se nobeno festivalsko leto ne sme pričeti brez ogrevalnega dne, ki poteka dan pred uradnim odprtjem festivala, pravzaprav na istem prizorišču, kot sam festival, le v dvorani.
Za letošnje leto je organizator povabil na »warm up« show znova pet skupin. Dve švedski n tri nemške. Če sta švedski pripadnici hard rocka in rock ”n’ rolla, so ostale tri nemške zasedbe pravzaprav urezljane power metalsko. Kombinacija se glasi Dynamite, Bullet, Stormwarrior, Victory in v velikem finalu ogrevalnega dne, kot glavni nosilci Grave Digger, ki so tako premierno predstavili sovj novi studijski album »Return of the Reaper«.
Dynamite so podrapani rock ‘n’ roll revitalisti, ki radi nosijo riffovska obuvala zasedb AC/DC, Rose Tattooo, z desperado odzvenom, a srčno in čisto rock ‘n’ roll mislijo. Tovrstnega revitalizma je na planetu danes cel kup in Dynamite ne prinašajo nikakršne glasbene revolucije. Preprosto pa je njihov koncert postregel s klasičnim izkustvom, ko odkriješ novo švedsko skupino željno dokazovanja. Nastop je bil odigran z veliko mero srčnosti, dinamične in potentne odrske igre, velike stopnje uigranosti in smelega izkoristka prostranega odra, ki je bil skupini prepuščen za 40. minut, da razkaže svoj glasbeni arzenal. Navkljub temu, da se je dvorana šele polnila, so tisti, ki so skupino spremljali na odru, namenili fantom po koncu nastopa bučen aplavz.
Bullet je zasedba, ki je eksplodirala prvikrat na Bang Your Head festivalu leta 2010 – RockLine reportaža TUKAJ. Bend je v letošnjem februarju obredel staro evropsko celino, kjer je odpiral koncerte za nemške power metalce Primal Fear in že takrat polno imponira z dlakocepsko izdelanim odrskim nastopom. Bend je pred dvema letoma sprejel v svoje vrte novega kitarista, ki sliši na ime Alexander Lyrbo, v žepu pa ima posnet že novi studijski album imenovan »Storm of the Blades«, ki bo izšel v začetku letošnjega septembra. Glede na to, da so Bullet v vzponu in da se je kopica zagretih fanov dobesedno nabila na ograjo in zrinila v prve vrste pred nastopom skupine z glasnim skandiranjem imena skupne, je pravzaprav presenečenje, da so Bullet na sporedu nastopajočih nastopili pred Stormwarrior. Napadi klasično našobljenih kitarskih riffov podedovanih od AC/DC, prelitih s konkretnim iztržkom adrenalinske naglice, so delovali ne le grabežljivo, pač pa izjemno podjetno in samozavestno. Bend si je nabral v zadnjih letih precej koncertne kilometrine in to se odraža na odlični odrski formi, ki jo kvintet tudi izraža. Od strupeno nasršenega in v višavja uperjenega kričanja pevca Hella Hoferja, do pretanjenih kitarskih duelov obeh kitaristov ter klenega ritmičnega ustroja. Bullet je skupina, ki na odrih preprosto ne more in ne zna zatajiti.
Stomwarrior so tipični nasledniki tevtonske šole heavy metala, ki se je bohotil na tleh Nemčije zlasti s skupinami Helloween in Running Wild in dal pravzaprav elementarne iztočnice za žanr, ki ga danes poznamo pod oznako evropski power metal. »Thunder And Steel« je skupno šesti studijski album zasedbe Stormwarrior ki je izšel v letošnjem letu in ga je skupina tudi z vehemenco predstavila publiki v Balingenu. Vodja Lars Ramcke je v ekipo tria sprejel tudi četrtega člana kitarista Alexa Gutha, medtem ko zastopata ritem sekcijo izkušeni danski basist Yenz Leonhardt in bobnar Jörg Uken, ki je ob Leonhardtu skrbel tudi za spremljevalne vokale. Stormwarrior je gostil nekoč tudi festival Metal Mania Open Air v Komnu konec avgusta 2008 (RockLine reportaža TUKAJ), zato so naši stari znanci. Bend je predstavil v slabi uri niz skladb vseh šestih albumov in ponudil tipično klišejsko power metalsko izkustvo, kjer poljubnega pravljičnega mečevalca polnega neustrašnosti vedno znova obkrožajo različni križi in težave, vendar so na koncu vsi zmaji udomačeni ali obglavljeni, prav tako pa duše očiščene hudičevstva. Skratka nordijsko pogansko poslanstvo skrižano z elementarnostjo evoo power power melodičnosti. Tak je glasbeni dosje skupine, od katerega Hamburžani, ki so nastali leta 1998, ne odstopajo niti za ped. Dvorana se je nekoliko izpraznila v času nastopa skupine, zlasti ni bilo težko priti v drugo vrsto kadar koli med nastopom. Skupina je nekoliko hendikepirana zavoljo dejstva, da mora Lars igrati kitaro, solirati in še izvajati glavni vokal. Navkljub temu pa v ničemer ne gre oporekati čvrstemu fokusu koncertne izvedbe, da dostavi publiki najboljše kar lahko.
Večina je tega večera mrzlično pričakovala nastop velikih veteranov tevtonskega metala Victory. Skupino danes sestavljata kitarista Herman Frank in Christos Mamalitsidis, nadalje basist Peter Pichl, bobnar Michael Wolpers ter pevec Jioti Parcharidis. Izmed naštetih temelji dejansko vse na enem imenu. Herman Frank. Accept kitarist se je v lanskem letu odločil znova obnoviti zasedbo. Poizkus obnovitve se je vršil še v letu 2008, ko je bend posnel album »Don’t Talk Science«, ki bi moral iziti že leta 2009, a smo ga le dočakali leta 2011. Kakorkoli obračamo, je po zaslugi Frankovi vztrajnosti bend doživel v lanskem letu še eno popolno prenovo članstva in to z učinkom, da lahko opravlja koncertne nastope. V ekipi danes, vključno s Frankom, sicer ni originalnih članov. Frank je prispel v skupino na drugi album »Don’t Get Mad.. Get Even« leta 1986. Izmed preostalih članov je najbolj zveneče ime Peter Pichl, ki je igral svoje čase bas kitaro za Running Wild in britanske veterane progresivnega rocka Nektar. Bend je sicer v polnem zagonu in obljublja novi studijski album. Vicrory so sestavili set listo seveda iz materiala svojih klasičnih dni. Bend je udaril na plano z razbijačem Take the Pace iz albuma »Temples of Gold« (1990), s katerim je tudi sklenil tudi koncert, ko je v zaključku zagrmela hedonistična Rock the Neighbours, ki je vzdignila kvišku prav celotno dvorano. Svojo bliskovito glasbeno naravo pa je bend vzdrževal skozi koncert s klasiko Are You Ready iz albuma »Don’t Get Mad… Get Even« (1986), ki se ji je pred koncem koncerta pridružila odlična Checks in the Mail. Tu so skladbe iz albuma »Culture Killed the Nature« (1989) Don’t Tell No Lies, On the Loose, Power Strikes the Earth, medtem ko sta še vedno aktualni album »Don’t talk Science« (2011) zastopali Burn Down the City in Restless. Na sredini nastopa je Hermanu Franku odtrgalo tretjo struno, zato je stopil po pomoč h kitarskemu tehniku, ki mu je začasno potisnil v roke črno Gibson Les Paul s katero je veteran rešil lep kos nastopa. Odlično je spoznanje, da lahko v teh skladbah še vedno uživam na koncertih tudi v letu 2014. In Herman Frank razkaže prav v teh skladbah z Victory kako odličen kitarist je, mojstrski soler, saj prevzema centralno figuro pri Accept vedno znova in znova, tako v studiu, kot na odrih, Wolf Hoffmann, medtem ko je Frank večkrat potisnjen v senco gole riffovske spremljave. Bend igra z veliko odliko. Kar lep kos elementarnosti odrskega gibanja podedovanega od Accept je bilo mogoče izkusiti med nastopom Victory, pa čeprav veljajo Victory za bend, ki stavi nekaj več na bombastiko in pompoznost melodične nalezljivosti, kakršno so Accept v karieri le redko razvijali. Zagotovo so bili Victory na sporedu nastopajočih najbolj težko pričakovana zasedba. Priredili so odličen žur, kar se je odražalo na mnogih razdivjanih glavah v publiki.
Grave Digger so zanimivo, ravno v času nastopa na Balingenu, povili novi studijski album imenovan »Return of the Ripper«. Bend je tako premierno predstavil set listo, ki bo krasila tudi odre novembrske koncertne turneje po Evropi. Gre za album, ki prekaša odličnega predhodnika »Clash of the Gods«, da o manj zanimivem in idejno šibkem albumu »Clans Will Rise Again« niti ne govorimo. To pomeni, da se je Axel Ritt naposled polnokrvno integriral v ekipo. Bend je nastopil s popolno odrsko opremo, vključujoč maksimum odrske razsvetljave, rabo pirotehnike in odrskih kulis, ki so jo zastopale pokonci postavljene človeške krste z znamenitimi grobokopaškimi lobanjami, za katerimi je bil postavljen klaviaturist skupine H.P. Katzenburg, kot vselej našemljen v podobo smrti. Bend je usekal z dvema povsem novima skladbama, potem pa prilil olja na ogenj z izvedbo »Tunes of War« klasike, brezobzirne jurišnico Killing Time. Grave DIgger so na odru odsevali odlično razpoloženje. Zgovoren je bil seveda izključno vodja skupne Chris Boltendahl, ki je v eni od priložnosti v premoru okaral samega sebe, ko je želel nadaljevati koncert s skladbo, ki ni bila vpisana na repertoarju pod točko, ki bi morala slediti rekoč, da je očitno več kot skrajni čas, da si priskrbi očala. Osiveli grivasti valpet je rjul kot rjuje pač le on sam. Jasno je da to ni njegov naravni vokal, zato se je v njegovo izvedbo po običaju prikradel kakšen za uho sicer neboleči »fuš«, kjer se je linija vokala odklonila od idealne lege, medtem ko prepušča Boltendahl najzahtevnejše dele skladb kot sta refrena skladb Knight of the Cross ter The Rondtable v petju kar publiki.
Axel Ritt je s svojo veščino odlično zapolnil prostor z eno samo kitaro. Kriti cel prostor z eno kitaro ni lahko opravilo. V tem je povsem dostojno nadomestil odličnega predhodnika Mannija Schmidta. Axel igra solaže po svoje. Tako so dobili nekateri deli zlasti starejših skladb, povsem novo kvaliteto. Bend je tako rutiniran, da si težko zasledil kakšno napako, predvsem je znova uročila izjemna preciznost ritem sekcije izkušenega Jensa Beckerja ter bobnarskega vrača Stefana Arnolda, ki slovi po svojih mojstrovinah sunkovitega kotaljenja dvojne bas boben stopalke. Set lista, ki je bila korenito obtežena z novimi skladbami albuma »Return of the Reaper«, so občasno Grave Digger popestrili z izvedbo klasik, kot je »The Ripper« (1993) koračnica Wedding Day, pa ultimativna »Tunes Of War« (1996) himna The Dark of the Sun, ki odlično funkcionira v živo in je predtavljala enega atmosferičnih vrhuncev koncertnega nastopa, saj je enovito z Boltendahlom rjula prav cela dvorana 2000 razbeljenih glav..
Glede na to, da je bend dostavil v dodatku kot zanimivost set liste le starodavno klasiko osemdesetih baladno Yesterday in potem »ogoljufal« tiste, ki so zahtevali še kakšno presenečenje, tako da je izvedel novejšo Highland Forever ter da je temu sledil predvidljiv zaključek z Heavy Metal Breakdown, je bil sicer generalni občutek tisti pravi. To pomeni, da so se Grave Digger predstavili v pravi formi in da turneja obeta veliko, nasploh zavoljo spektakularnih kulis, zabeljenih z rabo pirotehnike in malho meglic, navkljub temu pa bo morala skupina dodati v repertoar vsaj še tri stare klasike, da bo lahko nasitila zahteve slehernega ljubitelja njenega lika in dela.
Ogrevalni dan je bil torej za nami. Heavy metalsko in hard rockovsko rezgetanje švedsko nemške vsebine je v splošnem dostavilo trdim metalskim bučam željnih odklopa pravi šrapnel distorzirane omame ter jih tako pripravila na prvi dan festivala. O tem pa več kaj kmalu. V sledeči balingenski koncertni povesti.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
