Nastopajoči: Anthrax, Ektomorf, Europe, Hirax, Mad Max, More, Obituary, Rob Rock, Stryper, Twisted Sister, Unisonic
Lokacija: Balingen / Messegelände / Nemčija
Datum: 12.07.2014
Drugi dan festivala Bang Your Head!!! 2014, se je za RockLine ekipo začel kanček kasneje, kot običajno. Vreme se je pokvarilo, nebo so prekrili oblaki, mi pa smo »celili rane« za posledicami robustno zabeljenega prvega dne festivala, saj je Axel Rudi Pell s svojim maratonskim šovom priredil dogodek, ki bo v njegovi karieri dolgoživega hardrockovskega trubadurja, zapisan z debelimi črkami. Njegov jubilejni koncert je bil namreč posnet in filmsko zabeležen. Za DVD in avdio CD izdajo. Kakorkoli, izredno zanimive More s Chrisom Tsangaridesom, oživljene konjenike iz časov NWOBHM kulture metala, smo preskočili in prispeli na nastop razpenjenih klasičnih thrash metalcev iz ZDA Hirax. Karizmatični temnopolti vokalist Katon W. De Pena ali po domače »Bobby Johnson«, je narekoval razvoj dogodkov na odru. Prebujajoča publika, ki se je ravno dobro opremljala s pelerinami, je doživela kremenit stampedo izredne uigranosti temelječe na mitraljiranju staroselskih riffov speed/thrasha, ki so rešetali prizorišče. Če so More prijetno jutranje praskali po ušesih, so Hirax dostavili pravi kroše v čelo bleasvo ob katerem so je prebudilo in premaknilo tudi balingensko gričevje.
Tretja skupina je odnesla energijo povsem na drugo stran. Na odru so namreč stali izkušeni Mad Max, dolgoživi nemški hard rockerji, ki jim poveljuje pevec in kitarist Michael Voss, sicer pravi producentski guru v vodah nemške šole hard rocka. Družbo mu je delal na bobnih Axl Cruse, drugi originalni član današnjih Mad Max. Fantje so nizali klasike svoje kariere. Voss je sicer z minutažo izgubljal iztržek vokalne potence, vendar pa je bend kot celota rutinirano in izkušeno dominiral odru, Voss pa je za dobro vzdušje razdrl nekaj žaltavih ter tako dodatno ogrel domače občinstvo. Odjeknile so druga za drugo Burning The Stage, Night Of Passion, Rolling Thunder, Wait For The Night, Lonely Is The Hunter, Never Say Never, Thoughts Of A Dying Man, bend pa je sklenil svoj nastop z The Sweet priredbo Fox On The Run. Medtem se je ulilo in publika se je posledično korenito zdesetkala pred odrom. Na oder je s svojo ekipo skandinavskih glasbenikov stopil izredni ameriški vokalist in komponist Rob Rock. Ta je minutažo izkoristil za preigravanje skladb svoje kariere ter osupnil z nepokorljivo vokalno držo, ki izkušenega pevca skozi dolgoletno kariero kljubovanja na sceni, tudi tokrat ni pustila na cedilu. Izjemno. Ob podpori čvrste in koherentne ekipe švedskih glasbenih perfekcionistov, med katerimi je izstopalo ime kitarista Carla Johana Grimmarka (Narnia). Nadaljevanje festivala je potekalo pod težjimi zvoki. Celo korenito brutaliziranimi, ko so oder »spodrezali« s svojo mesarsko riffovsko mašinerijo unikatni floridski death metalci Obituary. Tardy je Tardy. Vokal, karizma. Dodatno imponiranje z neverjetno naravno ohranjeno nakodrano grivo, o kakršni lahko načičkana Twisted Sister lutka Dee Snider danes samo sanja. Skladbe The End Complete, Stinkupuss, obvezna Slowly We Rot, Inked By Blood, Immortal Visions, I’m In Pain, Chopped in Half ter Back to One! Bi želel ljubitelj death metalskega grmenja stare šole sploh še več? Uničujoča predstava. Od glave do pete.
Stryper, beli hard rockerji, s karizmatičnim Michaelom Sweetom odlično funkcionirajo tudi na zrela leta delovanja. Novi album “No More Hell to Pay” zveni najtrše v povesti zgodovine, obenem pa naphano z odličnimi idejami ter izbrušenim občutkom komponiranja. Zgodilo se je celo to da je Robert Sweet imel postavljene bobne tako, da je bil s pogledom usmerjen proti publiki. Ob klasikah Reach Out, sing Along Song, Calling On You, Loud And Clear, Free, je bend začinil set listo s Kiss priredbo Shout Out Loud ter dostavil edino novo skladbo albuma “No More Hell To Pay”, sicer izvrstno in mračno Marching Into Battle. Bend je sklenil svoj nastop z Soldiers Undrer Comand ter To Hell With The Devil. Stryper ohranjajo svežino in dinamičnost odrskih predstav. Med publiko sta to pot poleteli le kaki dve bibliji, ki sta se ob padcih na asfaltna tla prizorišča tudi konkretno razčesnili.
Nekje ob petih popoldan so na oder stopili Unisonic. Superskupina, ki jo sestavljajo kitarista Mandy Meyer (Krokus, ex-Asia), Kai Hansen (Gamma Ray), basist Denis Ward (Pink Cream 69), bobnar Costa Zafiriou (ex-Pink Cream 69) in neuničljiv i vokalist Michael Kiske (ex-Helloween). Unisonic so danes skupaj z Gamma Ray tisto, kar Helloween nikdar več ne bodo oziroma niti ne morejo več biti. V trenutni formi in postavi od leta 2003, dalje zagotovo ne. Zato prinašajo Unisonic pravi obliž na rane vsem neutolažljivim fanom starih Helloween. V tem oziru pa stvar ne bi vžigala v kolikor Kiske ne bi imel tako izvrstno ohranjenega vokala. Njegova predstava je polnokrvno prepričala in Kiske je s peresno lahko to premagoval vse sekvence, tudi tiste za katere smo potihoma pričakovali, da jih bo »rutinirano obvozil« v nižjih legah, ali tam »vpitje« prepustil raje publiki. Bend je večinoma igral skladbe prvenca, vtaknil poleg novo For the Kingdom ter presenetil z izvedbo Helloween klasike March Of Time. Deris lahko le sanja o takšni vokalni formi, kot jo poseduje danes Kiske. Unisonic, format neverjetne izkušenosti, so svoj bravurozni nastop sklenili po pričakovanju z Helloween standardom I Want Out, s tistim nepozabnim riffom torej, ki ga je zakoličil oče evropskega power metala Kai Hansen.
Nastop Ektomorf smo izpustili in si v tem ačsu privoščili oddih ter krepčilo, festivalski dan pa se je prevešal v vrhunec, ko so se zvrstili na odru še Anthrax, Europe ter kot glavni nosilec drugega dne festivala še Twisted Sister. A pojdimo sprva na predstavo zasedbe Anthrax. Ti so sestavili pričakovano set listo sestavljeno iz samih klasik začenši z Among the Living, pa Caught in the Mosh, nadalje Indians, Got the Time, svoj viharni nastop, kjer je od publike frčalo prav vse in se je na prizorišču dvigal oblak prahu, pa po pričakovanju sklenili s skladbama I Am the Law in priredbo zasedbe Trust Antisocial. V postavi z novim kitaristom ki sliši na ime Jonathan Donais. Taje zamenjal Volbeat prebežnika Roba Cagianna. Beladonna pa seveda ni mogel brzdati svojega spretnega besedičenja, s katerim je dodatno zasolil ta slikoviti špas teater. Anthrax ostajajo mašinerija!
Publika se je po noriji z Anthrax korenito premešala, v nadaljevanju pa so na oder stopili švedski hardrockerji Europe. Ti so nastop izkoristili za predstavitev albuma »Riches to Rags«, z naslovno skladbo pa tudi odprli svoj nastop. Karizma pevcu Joeyu Temepstu ne popušča in s svojo značilno odrsko predstavo, ki je glavni gradnik dinamične predstave skupine, ki bi sicer dolgočasila v statičnosti preostalih članov. John Norum je znova uročil z izvrstnim občutkom in pretanjeno briljanco do pristopanja v srednjih instrumentalnih delih. Bend je na odru še vedno neuničljiva trdnjava, Tempest pa modro varčuje z energijo in se rutiinirano izogiba najvišjim vokalnim legam. Po pričakovanju niso izostale klasike Superstitious, Girl From Lebanon, Sign of the Times. Let the Good TImes Rock, regularni del pa je zasedba sklenila Rock the Night. Bend je v nadaljevanju postregel z »nepotrebno« novejšo Last Look at Eden ter seveda skladbo, ki so jo vsi čakali, to je The Final Countdown. Koncert Europe brez Cherokee in Kerry, je bilo pravzaprav največje presenečenje tokratnega nastopa skupine.
Za veliki finale so dogajanje na glavnem festivalskem odru sklenili Twisted Sister. Ti so že stari znanci festivala Bang Your Head!!! Kar od nekdaj muči headlinersko pozicijo te skupine je manjko avtorskega materiala. Okej, album »Stay Hungry« je pač pričakovana odrska proza zasedbe… Vendar pa mora Dee Snider zapolniti takšno predstavo z morjem »zgodbic« in »sočnih izmišljotin«, k jih sproducira venomer njegova bujna domišljija in s katero Twisted Sister rutinirano raztegujejo svoje nastope. Ikonski in nepoboljšljivi rock’n’roll blebetavec, če ne kar jezični doktor glam metala Dee Snider, se je več kot odlično počutil v vlogi »kralja scene«, nabito polno prizorišče, pa mu je dobesedno jedlo iz roke. Torej začetek s Stay Hungry, temu sledijo Shoot ‘Em Down, You Can’t Stopp Rock ‘n’ Roll, Captain Howdy, Street Justice, neuničljiva We’re Not Gonna Take It, The Kids are Back, I Believe in Rock’n’Roll, Born to Raise Hell, The Fire Still Burns, The Price, Burn in Hell ter sklenitvena I Wanna Rock (v dodatku sta sledili še Come Out And Play ter S.M.F.). Ali so Twisted Sister upravičili vlogo glavnega nosilca ali ne je lahko diskutabilno glede na ponovljivost in predvidljivost njihovih koncertnih nastopov. Za tiste, ki jih nismo gledali prvič, zagotovo ni nastop predstavljal prav nič posebnega. Veliko je igre, vzbujanja špas teatra, to zasedba z nabritim in neobvladljivo karizmatičnim Sniderjem, pač ustvarja s peresno lahkoto. Balingen je užival, norel, kipel od pozitivnih vibracij. In to je štelo, Twisted Sister pa so še enkrat več pokorili glavni oder festivala, kar je bil njihov namen.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Odlične fotke “mojega” najljubšega, karizmatičnega benda, mislim, da, uredništvo ve, za koga gre.