Nastopajoči: Axel Rudi Pell, Brainstorm, Eternal Reign, Kissin’ Dynamite
Lokacija: Balingen, Messegelände, Nemčija
Datum: četrtek, 13.07.2011
Leto se je hitro obrnilo in pred nami se je znova znašel tradicionalni nemški Bang Your Head!!! festival, pravi raj za vse pravoverne metalce in rockerje, ki dajo kaj na svoj stas in glas. Kot je v navadi, se dan preden se vrata pravega festivala dejansko odpro, odvija v dvorani Messehalle na prizorišču samega festivala, ogrevalni “festivalček”. Ta je v lanskem letu pripadel obujanju dni slavne preteklosti legend N.W.O.B.H.M. gibanja, ki so ga svečano zaokrožili glavni nosilci večera Saxon. Letos je organizator festivala namenil “warm up” šov izključno nastopu domačih skupin. Večer so starošolsko, v soju klasičnih rock prvin in prvin power metala obarvale zasedbe Eternal Reign, Kissin’ Dynamite, Brainstorm ter glavni nosilec večera Axel Rudi Pell s svojo spremljevalno zasedbo.
Natanko ob osmi uri zvečer so stopili na oder dvorane nemški Eternal Reign doma iz Bremna. Skupina je sekstet v postavi Björn Meyer (klaviature), Dirk Stühmer (vokal), Jörg Hassel (bas kitara), Lennart Medebach (bobni), Michael Sebastian (kitara) in Torsten Fünfhaus (kitara). Ekipa prekaljenih mačkov, ki se sicer rada preimenuje v Eternal Dio, ko se je treba preleviti v tribute to Dio zasedbo, obstaja od leta 2002 in kljub skoraj desetletnemu obstoju, komaj v letošnjem avgustu izdaja svoj tretji studijski album z naslovom “The Dawn Of Reckoning”. Petdeset minut trpežnega ogrevanja v vožnji predvidljive klasično zasnovane in s simfoničnostjo zabeljene epopeje nemške šole heavy metala, sicer ni sprožila tevtonskih premikov nove glasbene revolucije na planetu, pač pa so se Eternal Reign predstavili, kot izjemno kompaktna in odlično uigrana zasedba, ki je svojo vlogo prve predskupine v polnosti suverene igre spretno unovčila in izkoristila. Brez dvoma so Eternal Reign v glasbenem smislu zanimivi za ljubitelje melodično izvorne oblike power metala s koreninami v klasičnih zasnovah hard rocka, kot so pozno romantični Black Sabbath (Dio, Tony Martin era) in/ali Rainbow.
Kissin’ Dynamite je kvintet potentnih žrebcev, ki je že pred dvema letoma nastopil na festivalu Bang Your Head. Takrat so se predstavili, kot tipični revitalisti heavy metasla stare nemške šole. Tako po slogu aranžiranja skladb, kot tudi po samem zunanjem videzu. Gre za domačine doma iz Balingenu bližnjega Reutlingena, ki so komaj presegli starostno dobo 18 let. Johannes Braun (vokal),njegov brat Ande Braun (kitara), Jim Müller (kitara), Steffen Haile (bas kitara) in Andi Schnitzer (bobni), so po tej plati resnični fenomen. Zasedba, ki je leta 2008 spremenila ime iz Blues Kids v Kissin’ Dynamite (po eni izmed AC/DC skladb), se je to pot predstavila v Balingenu z drugim studijskim albumom v žepu imenovanim “Addicted To Metal” (2010). V dveh letih kar se nismo videli, so Kissin’ Dynmaite popolnoma spremenili odrsko opravo in se načičkali v sleaze rock zasedbo, ki je očitno našla vzglede v vzpenjajoči falangi skandinavskega oživljanja tovrstnih glasbenih trendov s konca osemdesetih let na čelu s skupinami Crash Diet, Hardcore Superstar itn… kot tudi v uspehu vročekrvnih avstralskih rock n’ roll prepotentnežev in AC/DC prepisovalcev Airbourne.
Zasedba preseneča z izredno suverenostjo in izdelanostjo nastopa. Dinamike in izredne odrske kinetike skupini ne manjka. Oder je njihov dom in užitek je spremljati vročekrvno, a v detajlih izpiljeno odrsko šov predstavo Kissin’ Dynamite. Johannes Braun je z natopirano frizuro, posebej pa potem, ko si je naveznil še klobuk, strupeno spominjal na Michaela Monroea (Hanoi Rocks), seveda s to razliko, da je Johannes za svoja leta vokalno še povsem čil, v doseganju vokalnega razpona eksploziven in v prenosu moči skozi lege izjemno prepričljiv. Skupina se v orientaciji osnovnih glasbenih usmeritev še išče, a ji gre v tem oziru mogoče pogledati skozi prste, saj so fantje še rosno mladi in se v absorbciji glasben zakladnice še krepostno razvijajo. 50 minut novega odličnega nastopa se je obrnilo hipoma.
Brainstorm so power metal zasedba, ki je pravzaprav nemško power metalsko šolo odlično skrižala s tevtonskimi prijemi,ki izhajajo iz Euro thrash metala. Tega so v riffe in ritme vpletli ravno toliko, da so dosegli prepoznavno in prepričljivo zmes superiorne udarnosti, skozi katero na slehernem koraku sije osnovna predanost izdelanim melodijam, ki ne pozna poltonsko oblikovanih rešitev. Od tod tudi nekoliko temačnejša atmosfera, ki se drži njihovih skladb, v primerjavi s tipičnimi predstavniki power metala Evropske šole. Kvintet z originalnimi člani Milanom Loncaricem (kitara), Thorstenom Ihlenfeldtom (kitara), bobnarjem Dietrom Bernertom ter kasneje pridruženima Andy B. Franckom na vokalu ter Antoniom Ievo (bas kitara), se potika po prizorišču že od davnega leta 1989. Klub temu je prvenec izdala zasedba šele leta 1997. Zasedbi je pripadla daljša minutaža, kar se za njen staž in impresivno diskografsko zbirko, ki je v kvaliteti dosegla razcvet zlasti po integraciji fenomenalnega vokalista Andyja , tudi edino spodobi.
Brainstorm so izredna odrska enota. Njihovi nastopi sodijo med najboljše, ko jih primerjamo z njihovimi vrstniki iz vrst nemškega power metala. Spomin na to kako so v vlogi predskupine zasenčili Primal Fear v Muenchnu novembra 2009 v sklopu takratne evropske turneje Primal Fear, je še kako živ. K sreči je Axel Rudi Pell zasedba iz povsem drugega testa in takšna primerjava, v tehtanju kdo bo koga odpihnil iz odra, to pot odpade.
Zelo solidne zvočne karakteristike, kjer se je le Andyja v miksu nekoliko slabše slišalo in izjemna rušilnost odrske izvedbe. Briljantno igranje, odlična vokalna forma Andyja, perfektno dodajanje vokalnih harmonij ostalih članov, izredna kompaktnost ritemske naveze in masivne zavese čvrstega riffanja. Neustavljiv juriš. Odlični repertoar skozi izvedbo skladb Forsake What I Believed , Highs Without Lows, Blind Suffering, Shiver, Worlds Are Coming Through, Hollow Hideaway, All Those Words, Fire Walks With Me ter v zaključku How Do You Feel ter Under Lights, so resnično dvignile večer na višji nivo in vročica v dvorani je narasla na vreliščno temperaturo, kar je potrdilo tudi izredno sodelovanje in podpora množice.
Axel Rudi Pell je v Nemčiji legenda. Mož, ki se je kalil v osemdesetih v skupini Steeler preden je aktiviral svojo samostojno kariero je glasbeni posebnež. Izhaja iz šole Richieja Blackmorea in vsega kar diši po Rainbow ali starih Deep Purple. Na tak način je sestavljen tudi kvintet in na v takšni šabloni skuša tudi funkcionirati. Kvintet ki je od leta 1998 nespremenjen tvorijo poleg Axla na kitari Hardline pevec Johnny Gioeli, eden najboljših metal bobnarjev Mike “The Troll” Terrana, klaviaturist Ferdy Doernberg in edini član ekipe, ki v njej eksistira od samega začetka basist Volker Krawczak.
Zasedba je sv oj nastop po pričakovnaju pričela s predstavitvijoi najnovejšega studijskega izdaleka “Th eCrest” (2010). Tu je naoljena hard rockerska skladba antemične vsebine Too Late! Axel, ki po odrski igri, gestah, sami rabi zvoka, načinu soliranja, ne skriva učnih lekcij pri Richieju Blackmore, se seveda kiti v tej maniri tudi po odrski opravi.
Johny Gioeli je od prve do zadnje sekunde nastopa briljiral v vokalnem performansu. Že DVDja “Live Over Europe” (2008) in “One Night Live” (2010) dokazujeta, da se je Gioeli vokalno povsem vrnil in da je ponesrečena izvedba vokalov na koncertnem izdelku “Knights Live” (2002) zgolj bežen spomin. Značilnost nastopov Axla Rudija Pella je korenita zabeljenost točk z “jammi”. K tej karakteristiki se je skupina vse bolj in bolj zatekala v drugi tretjini in v zaključku koncerta.
Mike Terrana je kmalu prišel do svoje solo točke, v kateri je znova pripravil prisotne da so zavijali z beločnicami kaj vse je mogoče spraviti na plano iz bobnov. Terrana je mag in njegova solo točka bi lahko trajala poljubno dolgo, pa se je poslušalec ne bi naveličal. Kljub temu, je to pot Mike le nekoliko pobremzal, sicer ihtavi značaj svojih solo točk, ki jim seveda lahko Mike parira le z rednimi treningi, kakršni po vsej verjetnosti dosegajo raven vadbe atletike. Kdor pozna udejstvovanja Mikea Terrane v Rage, bo malo debelo pogledal, kaj vraga počne možakar pri stereotipsko zasnovanem slogu Axla Rudija Pella? Očitno je, da Mike uživa iz sebe izvabljati lik in delo Cozyja Powella, kadar je na odru z Axlom. No če smo še bolj natančni, pa deluje integracija Mikea v spremljevalni del ekipe Tarje Turunen nasploh eksotična poteza, ki pa je logična, ko prikličemo k zavesti mastni honorar.
Seveda je Axel s kompanijo poskrbel za kopico razpotegnjenih jammov. Posebno mero užitkov si je privoščil ob izvedbi Rainbow priredbe The Temple Of The King, ki je nikakor in in ni hotelo biti konca. Tu je treba ipostaviti izredno sodelovanje klaviaturista Doerneberga, ki je v težavni izvedbi te superiorne skladbe, nadvse spretno kril razigranega Axla na odru. Ta superiorna reinterpretacija Rainbow klasike je dodatno potrdila, da ima Axlova postava za seboj malho skupno prevožene kilometrine. Tudi v drugih točkah se Axel ni zadrževal. Tu in tam je vpletel značilni melos Deep Purple klasike Mistreated, spet je naveza Doernberg – Pell vzbujala pozornost ob vpletanju motivov Purple skladbe Burn.
V vsej rapsodično zasnovani predstavi klasične hard rock zabele simfonične razgibanosti, je nekako silila v ospredje neizkoriščenost odličnega vokala Johnyja Gioelija. V tem oziru, bi koncert Axla Rudi Pella gotov bolj vžigal, če bi bil sestavljen iz več kratkih točk in manj instrumentalnega “štosiranja”. V tem oziru bi nastop zrasel tudi na dinamiki in zanimivosti, tako pa nekako uplahne v svoji vsebini, saj je druščina na odru precej statična skozi minutažo odrske izvedbe.
Prav tako bode v oči površna odrska opravljenost preostalih članov frontne linije na odru, posebej kotalečih “gorostasev” Doernberga ter Krawczaka, ki sta si v tem oziru že davno zaslužila debelo mero učnih lekcij pri šefu Axlu. A tega očitno nista dolžna upoštevati. Tudi Gioeli, bi lahko poskrbel za kanček elegance na odru in zamenjal mahedrave črne metalske majice, za kakšno stilsko srajco v bodoče. Le kaj za vraga “blebečem”? Zasedba se potika takšna po odrih že skorajda petnajst let in spremembe v tem oziru gotovo ne bo.
Ura in pol odličnega nastopa, ki pa je skrival še nekaj rezerv. A odlični kitarski virtuoz je s svojo druščino zadovoljen nad svojimi nastopi ter si s tem ne beli glave. Zato je občutek po koncertnem izkustvu tak, da je povsem dovolj, če gledaš Axla enkrat v življenju. Če njegovega koncerta nisi deležen, ne zamujaš veliko. Zamujal pa bi v kolikor si ne bi ogledal Deep Purple. “Nemški Blackmore” in njegova druščina so upravičili vlogo glavnega nosilca večera, nemška publika pozna skupino zelo dobro, jo nadvse ceni in spoštuje. Takšen odličen sprejem je priredila tudi to pot v Messehalle in ogrevalni predfestivalski večer je tako v polnem uspel.
Seveda pa rajanja po koncertu ni bilo konec. Napočil je čas za sočne razglede na “striptease” ples okretnih, gumijasto raztegljivih, brhkih zajčic ob katerih je pivo teklo v potokih še dolgo v noč.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
