Bang Your Head!!! 2009 – “warm up” šov

Lokacija: Volksbank Messehalle / Balingen / Nemčija
Datum: četrtek, 25.06.2006

Obrnilo se je leto, prišel je čas za novi Bang Your Head festival, ki se odvija vsako leto v nemškem mestecu Balingen, v regiji Baden-Württemberg, dokaj blizu Stuttgarta. Kot že po tradiciji, so tudi letos organizatorji poskrbeli za “warm-up” šov, ki pa je za razliko od lanskega leta, ko je ogrevalni koncert potekal v bližnjem Hechingenu s skupinami Frobidden, Breaker in Firewind, to pot našel svoj dom v povsem novo zgrajeni dvorani Voklsbank Messehalle pravzaprav kar na samem festivalskem prizorišču.

Ura je odbila osem. Zvečer, da smo si na jasnem. Ljudi pod odrom si lahko naštel na prste leve roke, pa vseeno Snake Ride Rodeo, so morali stopiti na oder. To je skupina, ki je nastala pred petimi leti, vendar pa jo sestavljajo izkušeni nemški glasbeniki. Oboževalci skupine Running Wild ste gotovo dodobra seznanjeni z besedo Preacher. Bivši Running Willdovec struži kitaro danes pri Snake Ride Rodeo. Skupina igra na napadalno karto strupeno živega riffovskega razmaza kitar, ki diši po bolj po pijančevsko hrupni različici rock n’ rolla kot čemerkoli kar bi lahko imenovali metal. Pri Snake Ride Rodeo vse na kitarah škriplje in cvrči, ko fantje gonijo svoj material. Umazano hrumenje je podprto z nižje intoniranim hrapavim, grleno rezkim vokalom. Predstavljajte si nosljanje prehlajenega Mata Sinnerja (Sinner, Primal Fear). Zvok in energija mestoma odnese poslušalca na kakšne Black Label Society. Skladbe Ashes, Ultimate Fear ali Bleed so med drugim predstavile skupino publiki. Kvartet je žal naletel na mlačen odziv že tako ali tako precej prazne dvorane, v katero se po malem stlači 5000 ljudi. Glede na to, da skupina igra v prvem na karto energije rockovsko izvornega čuta, ki ga generira moč riffa, močno popačen zvok v katerem so basi spodjedali kvaliteto zvočne slike, niti ni bil moteč. Motilo je le spoznanje, da je skupina dala od sebe, le toliko kolikor ji je velevala rutina, da ohrani navidezno korektnost. Za kaj več, bi morala biti dvorana le bolje obiskana.

Britanski “old school revival thrasherji” Evile so stopili na oder kot drugi. Gre za odlično podkovan thrash metal, ki je zapisan čvrstemu ritmičnemu galopu kakršen je razvnel prisotne, ko so pobje v postavi Matt Drake (kitara, vokal), Ol Drake (kitara), Mike Alexander (bas kitara) in Ben Carter (bobni) razstreljevali pest za pestjo dinamita v raztogotenih skladbah tipa Bathe In Blood. Vsa reč je sicer nova, a nosi nekatere primesi starih Slayer (začetno obdobje), z obvezno vgradnjo temeljitih (tudi večdelnih) kitarskih solaž, ki so odkravžljane strupeno hitro, zapisane poltonskemu akcentu, kot je to zahtevano tudi v samem riffingu nadebudnih thrash revitalistov. Vokal ni nadležen, “prijetno rjoveč” in dozira ravno pravšnjo težo nevihtnega značaja!

Nošnja, oziroma odrska konfekcija skupine, spominja zelo na tisto iz osemdesetih, ko so nosili Metallica oprijete črne hlače in visoke “Puma” športne copate. Dokler bodo fantje mesili takšne odlične skladbe, v vsem prepričljivo nabite z agresijo in jezo kot so Thrashers, We Who Are About To Die ali Armoured Assault, se za prihodnost evropskega thrash metala zares ni treba bati. Odličen, kompaktno izveden, tesno uigran nastop, ki je vseeno nekoliko trpel na trenutke zaradi premalo razločno slišnih solaž. Evile so pristopili na vso moč, suvereno in zabelili svoj obisk z zvrhano mero entuzijazma, neukročene uporniške energije, ki jo je kresilo nepopustljivo agresivno thrash metalsko riffovsko kotaljenje. Dobra nova stvar, ki diši po starem in kvalitetno! Skupina, ki bo v septembru 2009 izdala svoj drugi studijski album z naslovom “Infected Nations”, je z nastopom definitivno navdušila, toplo pa jo je pozdravilo pod odrom že kakšnih 1000 firbcev!   

Jon Oliva’s Pain so dosegli to, da se je dvorana končno napolnila. Skupina, ki je izdala v lanskem letu svoj tretji studijski album “Global Warning”, se je očitno naveličala izvajanja svojega avtorskega repertoarja in je v njem ohranila le skladbo Walk Upon The Water. Preostanek materiala je bil podrejen izvedbi enih in edinih Savatage.

Ob tem so se porajala vprašanja. Zakaj vraga Jon Oliva ne sestavi znova Savatage? Nasploh je postalo iskanje ustreznega odgovora še bolj mučno potem, ko se je publiki dobesedno trgalo po Savatage klasikah Chance, Edge Of Thorns, Tonight He Grins Again, Gutter Ballet, Sirens, Believe, Jesus Saves in zaključni Hall Of The Mountain King. To vprašanje pa je podkrepilo zlasti dejstvo razpuščenega videza Jon Oliva’s Pain, katerega glavni krivec je bil kitarist Matt Laporte. Človek ni imel niti ustrezno pripravljenega zvoka na odru, kaj šele da bi zavzeto izvajal Savatage repertoar. Kje so vzroki za to ne vem. Je bil pijan, ali pa nemara občutek o tem, da fantje komaj čakajo da zaključijo turnejo in jih Jon razpusti, ne vara. Govorim o občutku, ne pustite se zavesti!

Chrisa Cafferyja smo lahko res močno pogrešali. Laporte ne le, da ni deloval zavzeto, celo dovolil si je nekaj velikih napak med solažami, kot tudi med vodilnimi kitarskimi vzorci in kitarskimi okraski. Nasploh so delovali strupeni “tremelo zategi” pohujšljivo pomanjkljivo, pravzaprav jih ni bilo, kot tudi ne pravega naboja v samih riffih Popolnoma znaveličano, nedoživeto in zabeljeno z izdatno mero šlamparije, lahko rečemo za Laportea.

Vso stvar je reševal veliki Jon Oliva, ki je odlično pel in preusmerjal s svojo veliko karizmo publiko nase, da je ta nemara preslišala in spregledala “zmatranega” Laporteja in njegovo odrsko goljufanje. Za Olivo je to mala malica. Sedel je povsem spredaj, igral klaviature in prepeval. Ob tem je zabaval publiko vseskozi s prešernimi grimasami, kazanjem jezika, itn…

Kljub opazki, je koncert Jon Oliva’s Pain, ki so nastopili v postavi Jon Oliva (vokal, klaviature), Matt Laporte (kitara), Tom McDyne (kitara), Kevin Rothney (bas kitara), John Zahner (klaviature)in Christopher Kinder (bobni) tekel neizmerno hitro. Obrnil se je v hipu. Predvsem zahvaljujoč publiki, ki se je zlila z Savatage klasikami v eno in jih gromko prepevala z Jonom. Zlasti refrene, tako da se je čutila neka magija v prostoru. Edinstven občutek, občutek, ki ga prepoznamo na odru  le kadar je z nami enkratni “Mountain King”. Torej po doživetem lahko rečemo samo tole. Čas je za Savatage “reunion”.

Ura in pol za legende nemškega tako imenovanega tevtonskega thrash metala je kar malo premalo za vse lačne unikatne energije te danes zelo spoštovane in ne nazadnje velike evropske metal zasedbe, nasploh kar se tiče njene žilave vztrajnosti! Skupina je sredi januarja letos izdala s svoj novi studijski album “Hordes Of Chaos” in se temu prikladno zagrizla v svoj repertoar, saj je nastop pričela kar z naslovno skladbo nove plošče. Nemški perfekcionizem, bogate izkušnje, prednost domačega terena so botrovale fantastični zvočni sliki, ki je generirala skozi nastop Kreator odličen zvok. Tega so definirali razločno slišni gradniki. Predvsem se je to čutilo v strupeno ostrem rezilu riffinga obeh kitar. To je bilo odlično uravnovešeno v zvoku in zlasti ta tako zgrajeni masivni zvočni zid je ponesel dvorano na široko razprtih krilih ultra thrasherske pridige skupine. Miland “Mille” Petrozza, veliki poglavar Kreator, v svoji igri niti ne preseneča več. Pravzaprav bi bilo celo napak, da bi se to nemara pripetilo. Mille rad uporablja svoje priljubljene fraze v nagovorih pred skladbami, ki jih poznajo metalci, kateri obiskujejo Kreator koncerte pravzaprav na pamet. Kreator so tudi v novem tisočletju pogosti obiskovalci odrov, pravzaprav je občutek, kot da preživijo večinoma svojega življenja na odru in ne skriti po različnih luknjah, kjer bi kovali nov material.

V Kreator pridigi se vrti vse okrog lastne eksistence, rešitve samega sebe, ohranitve samega sebe, v kugi masovno konformističnega pogubljenja. Skupine vztraja, ne popušča in je temu ustrezno ošiljena. Brez skrhane zobne formule, v odlični strelski formi, ki le težko zgreši svojo tarčo. Intenzivni mosh piti, skrajno podrejene in zvesto “meketave” publike so se kar vrstili. Množica dobrih 3500 obiskovalcev je z “nemško” zvestobo vztrajala in spodbujala skupino skozi nastop, do poslednjega diha in sam pretok energije med skupino in publiko je bil veličasten, stvaren in občutja ob tem zelo intenzivna!

Kreator so svoj nastop stopnjevali iz minute v minuto in ta je doživljal svoj maksimalni razcvet oziroma vrhunec v zaključnem delu, ko smo po pričakovanju prejeli dve bombi s prvenca skupine “Endless Pain”! V prvi Flag Of Hate je Mille pomahal občinstvu s posebno “Kreator” zastavo, za njo pa so se Kreator še zadnjič s svojo jezo vsuli nad Balingen, ko so posekali občinstvo v zaključni Tormentor. Nastop so zabelile poleg novotarij, zlasti zimzelene Coma Of Souls, pa Pleasure To Kill, Betrayer, Terrible Certainty in Extreme Agression. To, kako srborito zavzeto jih Kreator odklestijo tudi danes, dokazuje, kako je duh skupine neomajen in kako je njena vera tudi danes v vsem polna in zapisana eni in edini viziji! Viziji vodje Milleta Petrozze, ki je ponudil odlično petje, tipično odrezavega akcenta, nepopustljivo diktirajoče karizme, z vokalom izrednega izkoristka moči, ki je kot češnja na vrhu sadne kupe, dosegel to, da so Kreator pričarali skozi odlično delovno kemijo vrhunske uigranosti ekipe, fantastičen nastop!

Predvečer festivala Bang Your Head 2009 nam je dodobra ogrel kosti in ude. Nabiti s prvinsko izvorno metalsko energijo, smo se odpravili po koncertu na krepčilni kebap in rajanje polnega pričakovanja prvega festivalskega dne se je nadaljevalo še pozno v  noč.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik