Lokacija: Messegelände / Balingen / Nemčija
Datum: 27.06.2008
Nastopajoči:
QUEENSRYCHE, ICED EARTH, GREAT WHITE, WHITE LION, RAGE, ENSIFERUM, FORBIDDEN, KORPIKLAANI, AGENT STEEL, TYR, CONTRACRASH
Letošnji tradicionalni Bang Your Head!!! festival, lociran ob obrobju mesteca Balingen, v deželi Baden Württemberg, na jugozahodu Nemčije, blizu naravnega parka Schwarzwald, je obeležil svojih velikih deset let! Kot vsako leto je tudi letos ponudil izreden spektakularni program, sestavljen iz nastopov nekaterih legendarnih skupin, kot tudi tistih najbolj aktualnih in vročih novo prišlekov. Ta festival je vselej privlačen, saj se mnogokrat pripeti, da se npr. stare skupine ponovno združijo, tudi po več letih premora, samo zato da nastopijo na njem. To je dokaz da uživa Bang Your Head!!! velik ugled in spoštovanje v glasbenem svetu in glasbeni industriji heavy metal glasbe.
Raj na Zemlji za vse udeležence festivala, ki so prišli izkazat svoj poklon heavy metal glasbi, se je začel z ogrevanjem že dan pred uradno otvoritvijo festivala, torej 26.06.2008, ko so nastopali Forbidden, Firewind, Breaker in No Creeps v 15km oddaljenem Hechingenu. V Balingen smo prispeli tega dne, a pozno zvečer. Tako smo v miru postavili šotor in se po naporni vožnji naposled po človeško naspali. Naslednjega dne smo ob 9.30 že dežurali pod odrom Bang Your Head!!! festivala. Pred menoj ogromen oder, za menoj ogromni “nakupovalni center” z metal borzo poceni CDjev na čelu…
CONTRACRASH: 9.30-10.05
Nemara najbolj kontroverzna skupina festivala je nastopila povsem prva. Gre za novo prišleke na sceni, domačine ki so se uvrstili na festival kot skupina z največ prejetih glasov v predtekmovanju za nastop na festivalu. Težave, ki so jih pestile še v maju, ko je njihov pevec Andi Rohrer uradno naznanil svoj odhod iz skupine, so bile v zadnjem hipu rešene, ko je v skupino vskočil pevec Philo iz zasedbe Band Diversion. Pobje seveda niso skrivali svojega mlečnega zobovja, kvintet pa je pokazal, da so mu všeč modni alternativni zvoki, katere radi vpletajo v svoj sicer lažji rock izraz. Dokaj neizrazen in statičen nastop je deloval dolgočasno, vendar zna ta občutek varati. Vseeno je to za očitno sicer ambiciozno mlado skupino eden najpomembnejših dogodkov, kar se kariere tiče. Približali so glasbo poslušalcem, delovali ob tem nekoliko plaho, celo preveč skromno, to kar smo slišali, pa ni imelo dosti povezav z izročilom heavy metal glasbe, tako da je šel koncert hitro skozi prebavni trakt.
TYR: 10.15-10.55
Vikinški metalci, ki v metal riffe tlačijo folkloro Ferskih otokov, so kot prvi konkretno predramili ljudstvo pod odrom. Na pol goli, s kožami okrog pasu, so v pristnem jeziku Ferskega jezika, predstavljali prav zanimivo popestritev dopoldneva. Razuzdano, veseljaško in zelo razgibano različico svojega dojemanja metal izročila, so podkrepili z odločno, samozavestno igro in odlično komunikacijo na relaciji publika – skupina. Veliko število, predvsem mlajših v prvih vrstah, je dokazovalo, da je skupina zelo priljubljena. Tyr so definitivno posebneži na sceni in po tej plati zelo atraktivni, nasploh za vse tiste, ki se kurite na vse kar diši po skandinavski klasični metal šoli kateri dodajaš tradicionalne folk elemente. Kompakten in uigran nastop skupine, z zelo preprosto melodično različico, ki se takoj uleže pod kožo, bolj lahkotnih metal vzgibov, dostopnim celo širšim masam in ne nujno le metalcem. Zanimiva nova nordijska metal disciplina. Preverite!
AGENT STEEL: 11.05-11.45
40. minut za legende old school speed metala doma iz Floride, je za metalskega pravoverneža odločno premalo. “Old school is back!” je potrdil napis na majici pevca Brucea Halla, ki je ohranil svoje visoke registre nedotaknjene tudi po 10. letih, odkar se je pridružil Agent Steel. Ob veliki vrnitvi skupine konec devetdesetih smo si fante imeli čast prvikrat ogledati davnega januarja 2000 tudi v Ljubljani. Nastopi Agent Steel so vselej intenzivni in brezkompromisni. Tudi to pot je godila izredna kombinacija hitrosti in natančnosti performansa. Divje solaže obeh kitaristov Bernieja Versaillesa in Juana Garcia-e, so bile vključene v žlahtno riffovsko drvenje, prava paša za oči in ušesa, vse skupaj pa je podkrepilo že omenjeno odlično petje Brucea Halla ter gigantska ritem linija.
Skupina je presenetljivo odprla šov z odlično, temačno skladbo srednje hitrega tempa ‘It’s Not What You Think’ vzeto iz albuma “Omega Conspiracy” (1999), nadalje je nevarno završalo, ko se je vsul pod odrom strupeni napalm v Bleed For The Godz, nadalje Children of the Sun, skupina pa je vključila v svoj nastop obvezne klasike ‘Unstoppable Force’, ‘Agents Of Steel’ z megastično eksekucijo dvojnih tercetnih harmonij in medsebojno izmenjavo večdelnih solaž in ‘Mad Locust Rising’ s katero so zaključili svoj, z ostrino nabrušen apokaliptični nastop, odet v žgoče poltonsko mitraljiranje visoko izdelanih kitarskih fraz. Nekoliko presenetljiva je bila uvrstitev skupine na oder festivala tako zgodaj, saj gre za legende in visok pedigre, ki ga Agent Steel uživajo med častitelji zahtevnejše, pravoverne in izvorne oblike speed/thrash metal glasbe, kjer se sproža tonaža hrupa in pristne agresije najbolj neposredno. Agent Steel so predstavljali (poleg Forbidden) pravo atrakcijo ogrožene sorte in prvi vrhunec prvega dne festivala.
KORPIKLAANI: 11.55-12.40
Gozdni klan, ki ga vodi kitarist in pevec Jonne Järvelä, je premaknil jeziček na tehtnici znova v prid ljubiteljem melodične mehkobe, podložene z bolj svetlo obarvanimi kitarskimi riffi. Järvelä je nedvomno v mladosti prišel v čvrst in nepovraten stik z Jethro Tull. Možje se namreč oblačijo kot omenjena skupina na svojih koncertih tam nekoč davno tega, nekje sredi sedemdesetih let. Če k temu dodaš vpletanje tradicionalnih finskih folklornih elementov, stvar postane toliko bolj jasna. Duhovitosti in iskrivemu nastopu polnem radožive zaletavosti in odrske burke Jonneja, ki ni pozabil doma obveznega jelenjega rogovja katero je krasilo njegov mikrofon, ni bilo videti konca. Severnjaški burkeži znajo nasmejati občinstvo s svojo odrsko karizmo in z energetsko nabitim nastopaštvom. Izredno priljubljenost skupine, ki je na koncertu predstavljala svoj najnovejši studijski album “Korven Kuningas”, sta potrdili pivsko razgrajaški skladbi skupine Beer, Beer in Happy Little Boozer, ki v repertoarju skupine nikdar ne smeta manjkati. Pivske himne, za pivske bratce so odlično razgrele občinstvo pod odrom. “Še eno pivo prosim!”
FORBIDDEN: 12.50-13.35
Legendarni ponovno združeni bay area thrash metalci iz Kalifornije (ZDA) Forbidden, so nastopili pravzaprav v originalni postavi Russ Anderson (vokal), Craig Locicero (kitara), Glen Alvelais (kitara), Matt Camacho (bas) z novopečenim članom Markom Hernandezom, ki je pred tem igral v Heathen, Defiance, Re:Ignition, Vio-Lence, Torque, Technocracy in Social Unrest. Glede na prikazano v Mariborskem ŠTUKu izpred treh dni, je bilo mogoče pričakovati rojstvo pekla na Zemlji.
Forbidden, so v svojem dolgem premoru, ko so izginili iz thrash metal prizorišča nabrali precej kilaže. Nasploh hodijo kilogrami odveč pevcu Russu Andersonu, ki je tako skorajda komaj prepoznaven glede na fotografije izpred 20 let, za njim pa masovno nikakor ni zaostajal (danes masivni) kitarist Glen Alvelais. Ne glede na to, pa kilogrami ne delajo posebnih preglavic Forbidden, kadar morajo ti prijeti v roko instrumente ter oditi na oder.
Forbidden niso izgubili niti iskre! Mariborsko set listo izpred treh dni, ki so jo izvajali tudi na BYH!!! Warm up showu, dan poprej v bližnjem Hechingenu so bili prisiljeni oskubiti. Forbidden so igrali v repertoarju le skladbe iz prvih dveh albumov “Twisted Into Form” (1990) in “Forbidden Evil” (1988). Kitarski dvojec Locicero/Alvelais ostaja naoljen stroj, ki zasipa poslušalca s fascinantno oblikovanimi večdelno zgrajenimi solažami, ki jih krasi vseskozi detajlna oblikovanost in kjer ni razmetavanja not v prazno. Oba kitarska mojstra posedujeta izreden občutek, kdaj se “obesiti” na tremelo, ali potegniti škripavi “lick” vzdolž vratu, s čimer sta vseskozi opremljala izvedbo solaž in v sproščenem stampedo maršu delovala celo zelo spontano. Russ Anderson je še vedno v super formi, prepričljiv v vseh legah in je tako negiral nekatere prazne govorice češ, da ne more več peti kot nekoč. Russ je s svojim nastopaštvom dodobra razvnel razgrete buče pod odrom, pa čeprav velja nemška publika kar se telovadbe tiče na koncertih za dokaj pasivno in nezainteresirano.
Nasploh je turneja skupine resnično prava poslastica za vse thrash nostalgike. Da ti igrajo izključno prva dva albuma, s katerimi so zakoličili na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta Forbidden nove mejnike, je posebno doživetje. Forbidden napovedujejo že novo ploščo, česar pa niso na glas povedali med koncertom, a je prišlo kasneje iz ust enega od članov skupine v press šotoru. Dobrodošli nazaj fantje! Hvala za enega najbolj prepričljivih nastopov prvega dne festivala.
Forbidden set lista:
1. March Into Fire
2. Forbidden Evil
3. Off The Edge
4. Follow Me
5. One Foot In Hell
6. Step By Step
7. Through Eyes Of Glass
8. Chalice Of Blood
ENSIFERUM: 13.50-14.45
Še eni finski zavojevalci, z epsko jurišno metal različico. Ne glede na growl vokal, bi človek vseeno težko rekel temu death metal, pravzaprav tukaj nekaj krepko ne bi štimalo. Postava petorke Markus Toivonen (kitara), Petri Lindroos (vokal, kitara), Sami Hinkka (bas kitara), Janne Parviainen (bobni) in klaviaturistka Meiju Enho je na odru velikopotezno predstavljala novi album “Victory Songs”. Kot se za duh skupine spodobi, so fantje tudi to pot razkazovali oprsja z že lepo oblikovanimi pivskimi oblogami maščevja, okrog pasu pa so imeli krila z barvami finske zastave. Meiju si tega seveda ni privoščila, je pa poleg Pamele Moore, ki je kasneje nastopila s Queensryche, bila edina pripadnica nežnejšega spola, ki je zasedla oder prvega dne festivala, kar je posebna čast. Ta skupina deluje kar nekoliko preveč pri miru in neaktivno. Growl vokal ni prav nič posebnega, če ga primerjaš s pravimi death vokali npr. kakšnih Obituary. Če sem nesramen, ali pač, bi lahko mehak melodični izraz skupine površno kaj hitro zamenjal s Chidren Of Bodom, katerim bi odvzel solaže na klaviaturah. Riffi sijejo namreč power metalsko usmeritev, brutalni vokal je sicer drug, a brez posebnega šarma in prevzetnosti. O suverenosti odrskega nastopa skupine ne gre sploh govoriti. Ta je neizpodbitna klub dejstvu, da je ostajal ta veliki oder med njihovim nastopom v veliki meri neizkoriščen. Pagan metal, ki ga skupina goji je sicer silno popularen med Nemci in skupina je bila deležna konkretne podpore pod odrom.
RAGE: 15.00-15.55
Da bom kdaj gledal Rage popoldan ob treh, he, he, he… Niti ni kaj dosti več za povedati o tem znamenitem legendarnem nemškem (zdaj že skoraj 10 let znova) power metal triu. Rage so standardni in ostajajo na odru standardno nezlomljivi tudi z novim bobnarjem Andre Hilgersem (mož je tudi del postave nemške power metal zasedbe Axxis). Kako lepo je gledati vsega tri ljudi, ko zgradijo velik zvok na odru in ko peljejo svoj nastop s takšno peresno lahkoto, da vsa reč meji že na čisto perfekcijo. Skupina je kot vselej ponudila odličen zvok. Peter “Peavy” Wagner tudi to pot ni zatajil s svojim prepoznavnim odrezanim, nižje intoniranim, a prodornim vokalom. Victor Smolski je divjal daleč stran od Peavyija, na desni strani odra in se zabaval skozi ekstremno hitre, vražje izdelane solaže, ki so njegov značilni unikat, Hilgers pa je povsem dostojno zapolnjeval luknje, ki jih je s svojim odhodom iz skupine zapustil Mike Terrana. Z odhodom Terrana-e iz Rage, so Rage izgubili kanček atraktivnosti, a njihov material ob izvedbi v živo ni izgubil niti trohice žlahtnega Rage metala.
Edino kar nekoliko moti je dejstvo, da skupina silno nerada preseneti s set listo. Rage so odigrali skrajšano set listo svoje spomladanske “Carved In Stone” turneje. V tej set listi so ohranili tudi poslastico iz albuma “End Of All Days” (1996) imenovano Under Control, sicer pa smo dobili set listo s skoraj polovično zastopanostjo skladb iz novega “Carved In Stone” albuma.
Rage so ponudili vrhunsko eksekucijo svojega materiala, na koncu pa razvneli občinstvo z venčkom, ki so ga pričeli in končali z novo skladbo Long Hard Road, vanjo pa vključili osnovne motive železnega repertoarja, pod katerega lahko štejemo skladbi Higher Than The Sky in Don’t Fear The Winter. Trio je bil odlično razpoložen, izvedel odličen nastop in tako osrečil veliko večino obiskovalcev pod odrom, ki so kljub popoldanski pripeki veselo rezgetali in bangali z glavami pod odrom s skupino.
Rage set lista:
1.Carved In Stone
2.Drop Dead!
3.Under Control
4.Soundchaser
5. Refuge
6. No Regrets
7. Lost In The Void
8.Down
9. Long Hard Road (incl. Higher Than The Sky & Don’t Fear The Winter)
WHITE LION: 16.10-17.10
In naposled nekaj za ljubitelje glam hard rocka! Tu so znova delujoči White Lion! Mike Tramp, Danec z avstralskim potnim listom, edini še izvirni član zasedbe, je še pred dvema letom predstavljal novo skupino, kot Tramp’s White Lion, očitno pa je kmalu pridobil vse avtorske pravice, da lahko uporablja ime White Lion tudi brez bivšega kitarista Vitto-a Bratta-e v postavi, ki je bil eden izmed ustanovnih članov skupine. Od zlatih časov White Lion je ostal v originalni postavi le še pevec Mike Tramp. Sicer se močno pozna na zvoku, energiji, sami esenci skupine, da v njej ni Vitto-a Bratta-e, ki je pravi biser zlate generacije odličnih hard rock kitaristov poznih osemdesetih in tudi ustanovitveni član White Lion. Znan je bil predvsem po svojih tapping solažah, ki so bile zelo melodične in hitro vpadljive v uho.
Beli lev je svoj nastop začel z udarno rifovsko Hungry iz albuma “Pride” ter se ga pridno držal tudi v nadaljevanju, ko je stopnjeval svoj nastop z Little Fighter. Mike je bil skozi celoten nastop zelo sproščen in s tetovažami, rutko ovito okrog glave deloval kot mali razposajeni kanarček. Izredno je imponiral njegov nastop, saj je možakar izredno karizmatičen, zvedav, prikupno jezikav. Takoj se je prikupil občinstvu, ko se je potrudil ogovarjati ljudi v nemškem jeziku, ob tem pa se je seveda dotaknil tudi debate o Evropskem prvenstvu v Nogometu 2008, saj so Nemci naslednji dan igrali finale s Španijo ter jim ob tem zaželel veliko sreče. Nastop White Lion je seveda žarel v znamenju klasik, tako so se fantje dotaknili v nadaljevanju prvega albuma z El Salvador in All the Fallen Men nato, pa razvneli pododrje z MTV hitom Wait! White Lion pa so spomladi letos izdali tudi novi album “Return of the Pride” (2008) in se tako iz njega lotili odlične nove balade Dream, ki s svojo spevnostjo le dokazuje, da Mike Tramp še vedno ohranja pravi občutek za pisanje najtežjih skladb, če lahko tako imenujem balade (v kolikor ostajamo žanrsko zaprti v polju hard rock glasbe).
White Lion so svoj odlični enourni nastop pripeljali v zaključnem delu skozi hite zlate dobe Lady of the Valley, Broken Heart in Tell Me do vrhunca, druženje z nami pa zaključili z razgibano in razpotegnjeno Sangre de Cristo iz zadnjega albuma.
Mike sicer ne rjovi več tako kot v zlatih letih, je pa še vedno odličen frontman z dobrim občutkom za stik s publiko, izrednim šefovstvom in karizmo, ki brez težav spravi v trenutku množico k sodelovanju v prepevanju verzov White Lion pesmi. In mimogrede še tale opazka. Klaviaturist Henning Wanner, ki je sicer član nemške melodične hard rock zasedbe Jaded Heart, je očitno postal del standardne postave White Lion. “Keep the White Lion roaring!”
White Lion set lista:
1. Hungry
2. Little Fighter
3. El Salvador
4. All the Fallen Men
5. Wait
6. Dream
7. Tell Me
8. Lady of the Valley
9. Broken Heart
10. Sangre de Cristo
GREAT WHITE: 17.25-18.25
Za belim levom je priplaval še veliki beli morski pes in se pognal v napad povsem neposredno s klasiko Call It Rock’N’Roll. Govora je še o enih velikih povratnikih na prizorišče. To so ameriški rock veterani Great White. Osem let je minilo odkar so zadnjič nastopali v Evropi in možje reinkarnirani v postavo Jack Russell (vokal), Mark Kendall (kitara), Michael Lardie (klaviature, kitara), Sean McNabb (bas kitara) in Audie Desbrow (bobni) jezdijo znova. Lansko jesen so izdali novi album “Back to the Rhythm” (2007). Težko je bilo verjeti da se to še kdaj zgodilo po nepojmljivi katastrofi, ki se je zgodila dvajsetega februarja leta 2003, v ZDA (Rhode Island), ko je med njihovim nastopom zajel ogenj dvorano in je v požaru zgorelo 100 ljudi, vključno z Great White kitaristom Tyjem Longleyem.
Vse oči so bile uprte v pevca Jacka Russella, ki je dodobra preznojil samega sebe v eni uri, kolikor je bilo razpoložljivega časa za nastop skupine. Russell je neverjetno poskočen možakar in je se je dobesedno odbijal kot flipper krogla sem in tja po odru. Drugi člani še zdaleč niso trosili toliko energije med nastopom skupine, kar je bilo dokaj presenetljivo glede na zloglasno glam držo skupine same. No glama ni več. Razen Russella so fantje na odru povsem “normalni”, brez potrebe po vzbujanju pozornosti. Možje so odsekali odlične repertoar, ki je bil sestavljen iz klasik, kot tudi novega albuma. Great White so pokazali, da so našli novo ustvarjalno moč in zagon ter da so se rodili znova. Odličen nastop in vodenje kontakta na relaciji publika občinstvo, s strani pevca Jacka, so osrečili vse, ki so mislili da so Great White po nesrečnem februarju 2003 za vselej odpisani. Great White so se lotili sledečih skladb: Call It Rock’N’Roll, Face the Day, Back to the Rythm, On Your Knees, Save Your Love, Rolling Stoned, Rock Me, Can’t Shake It zaključili pa koncert z Once Bitten, Twice Shy.
ICED EARTH: 18.40-19.40
Iced Earth so se znova prelevili. Vrnil se je Matt Barlow. Pravilno berete. Očitno je ugotovil, da država ZDA ne potrebuje njegovih uslug državnega uradnika. Tako se je zgodilo, da je ubogi Tim “Ripper” Owens kar na božično noč 2007 dobil nogo s strani Jona Schafferja. Ker se pri Iced Earth dogajajo nenehne menjave naj mimogrede naštejem poleg Schafferja in Barlowa še preostalo trojko, ki pomaga prebroditi skupini koncertne nastope poletja 2008. Tu so bili še Brent Smedley (bobni), Troy Seele (kitara) ter absolutni novinec v skupini Freddie Vidales (bas kitara).
Svoj veliki povratek z Barlowom na vokalu je šef skupine Jon Schaffer dodobra vnovčil. Set listo je korenito spreobrnil in vstavil v njo skladbe, ki okarakterizirajo enega najboljših “live” metal albumov “Alive In Athens” (1999). Na Bang Your Head festvilu je skupina okrnila set listo, ki jo igra od maja 2008 na svojih nastopih in takšno set listo bodo lahko uživali tudi vsi obiskovalci koncerta skupine na Metal Camp festivalu v Tolminu, 05.07.2008.
Barlow nima več tiste dolge frizure, s katero se je bohotil na odrih še leta 2002, ko je nastopal s skupino na “Horror Show” turneji, Schaffer v času brez Barlowa v poastavi vidno osivel ter si priboril nekaj krepkih kilogramčkov v teh letih. Ne glede na to, pa je Barlow znova oživil tisto edinstveno magijo, ki se lahko rodi in razvije v živo pri Iced Earth le z njim na vokalu. Možakar je ohranil svojo vrhunsko petje nedotaknjeno. Svoje standardno petje je zapolnjeval z ekstremnimi “screami”, ki so v svoji eksplozivnosti nekajkrat vzeli sapo. Možje so postregli izredno uigranost in samozavestno eksekucijo materiala. Tehnična bravuroznost solaž Troy-a Steele-a niso vozile v enakih “špurah” kot tiste Larryja Tarnovskega, ki sem ga to pot močno pogrešal v postavi.
Kar se tiče izvedbe nove skladbe Ten Thousand Strong in še posebej Declaration Day iz plošče “Glorious Burden” (2003), pa je treba priznati, da je Tim Ripper Owens zapustil tako močan pečat tem pesmim, da Barlow tega pečata na odru ni uspel doseči ali preseči. Motilo je tudi spoznanje, da se Barlow trudi celo oponašati Ripperjev vokal, kar so potrdili dolgi “screami”, kakršni pri Barlowu niso ravno pogosti, nasploh je v Declaration Day nekoliko pretiraval s screami, ki so v refrenu delovali celo vsiljivo in nadležno.
Razen te opazke in opazke glede solaž, človek nima kaj očitati koncertnemu nastopu. Zvok je bil odličen, izvedba izredna. Kompaktnost odrske izvedbe in energija povsem značilna za Iced Earth in težko ulovljiva. Iced Earth vstajajo še enkrat z Barlowom. Pripravljajo tudi že novi album, ki bo pravzaprav jasno obelodanil kaj so profiti in izgube za Iced Earth.
Iced Earth set lista:
1. Dark Saga
2. Vengeance Is Mine
3. Burning Times
4. Declaration Day
5. Pure Evil
6. Ten Thousand Strong
7. Dracula
8. Coming Course
9. Melancholy
10. My Own Saviour
11. Iced Earth
QUEENSRYCHE: 20.10-23.15
Glavi vzrok zakaj sem odpotoval v Nemčijo je bila napoved koncerta legendarnih Seattleskih art metalcev Queensryche, ki naj bi v celokupni izmeri v dolžino trajal debele tri ure in četrt. Zadnjič so na odru izvajali oba albuma “Operation: Mindcrime”, torej prvi in drugi del, kaj takega pa bi si človek, ki mu ta skupina veliko pomeni, stežka odpustil, v kolikor si ne bi omislil obiska tega spektakla. Skupina je pričela z nastopom še podnevi. Kulise na odru so orisale temačno ulico, kjer se bo odvijalo oživljanje “Operation: Mindcrime” koncepta. Natanko ob uri se je pričelo. Saj še veste kako gre “Operation: Mindcrime” (1988)? Umobolnica… Odmerek pomirjeval in že tavamo po ulici, na robu preživetja, potem pa nam ponudi službo misteriozni “rešitelj” Dr. X… najprej so oder zasedli uvodoma seveda vsi štirje instrumentalisti, z Wiltonom na glavni uvodni solaži v Anarchy-X. Kljub temu, da je Mike Stone vzbujal pozornost s plinsko masko na obrazu, so bile oči uprte v Michaela Wiltona. Nemci so bili lačni glasbe Queensryche, v zraku je vladala neverjetna evforija. In takrat se prikaže Geoff Tate s pripetim brezžičnim mikrofonom, ki mu je tako omogočal prosto gibanje med odrsko igro. Obetala se je prava drama. Ta je za začetek kot ponavadi, prav na hitro obrnil nekaj proti Bushevskih transparentov in se lotil petja.
Da ne bomo predolgi, bom razčlenil le izvedbo koncerta, ne bomo pa se posebej sprehajali s kulise na kuliso koncerta. Tate ima večinoma še vedno zelo lepo ohranjen vokal. Nekajkrat ga je zvilo v najvišjih registrih, kjer mu je od časa do časa zmanjkalo sapice za pol tona, vendar je reč delovala povsem sprejemljivo, nemoteče in neboleče. Tate je še vedno fantastičen. Izreden odrski akter, ki je vživeto opravljal svoje delo na odru. Zvok je bil oster in jasen, sploh kar se kitar tiče, Rockenfieldovi bobni, povezani med seboj z verigami, so ustvarjali tisti veličastni globok odmev, med klofutanjem, ki je priklical sam zvok albuma “Operation: Mindscrime” še kako med žive. Zvok nastavljen v pikico popolno. Med koncertom tudi ob rabi drugih efektov ni bilo napak, ki bi kazile zvočno sliko. Suite Sister Mary je definitivni vrhunec prvega dela kar se odrske izvedbe in samega drama teatra tiče. Konverzacija med pevko Pamelo Moore in Geoffom Tateom je bila tako izrazita in delovala skozi ves čas nastopa neverjetno resnično, Določeni inserti, ko si pošlje Sister Mary kroglo v glavo, ali ko Nikkyja odenejo pred Eyes Of A Stranger v prisilni jopič ter na vozičku odpeljejo iz odra so človeka dobesedno pretresli. Posebna poslastica je bila izvedba instrumentala Electric Requiem, ki je bil glede na studijsko original dodatno raztegnjen najmanj na pet minut, podložen s čvrstim beatom in podkrepljen s klaviaturami.
Občinstvo je sodelovalo s skupino in se vživljalo intenzivno zlasti ob izvedbi Suite Sister Mary, The Needle Lies, Breaking The Silence, I Don’t Believe In Love in seveda med Eyes Of A Stranger, zaključno klasiko prvega dela, ki pravzaprav naredi ravno v zaključku album “Operation: Mindcrime” tako veličasten, mogočen in korak nad veliko večino rock in metal albumov. Magijo prvega dela koncerta je nasledil 15 minutni odmor, ki so si ga fantje krepko zaslužili.
Pričelo se je konkretno mračiti, ko se je teater na odru nadaljeval z drugim delom sage “Operation: Mindcrime”. Tudi ta ni izvedbeno prav v ničemer zaostajal za prvim delom. Tate si je v njem privoščil tudi razburljivi trenutek, ko je stresel med ljudi kovček dolarskih bankovcev. Vsekakor sem za hip ali dva med izvedbo na druge člane skupine kar pozabil, kajti vse se je vrtelo okrog Geoffa, Pamele Moore, Dr. X,… skratka odrske igre. Tudi drugi del je vseboval odličen zvok, mogočen in stvaren. V njem je precej več pomembnih funkcij opravljal tudi odlični kitarist Mike Stone. Queensryche stroj tudi v drugem delu ni zatajil niti za trenutek. Ob koncu All The Promises je sledil veličatni zaključek, podobno kot v prvem delu, ko sta se sprehodila Wilton in Stone povsem do roba podaljšanega odra med ljudi in z masivnimi riffi zaključila “dvojko”.
Skupina se vrne na oder in odpre dodatek z novim motivom, ki ga s kančkom nepredvidljivosti mojstrsko prelije v Walk In The Shadows, Queensryche klasiko iz albuma “Rage For Order” (1986). Mravljinci ob tem nikakor niso izostali, posebej pa se je ljudstvo razplamtelo pod odrom, ko so se fantje lotili Jet City Woman (“Empire”, 1990), katera je bila še posebno intenzivna kar se čustvenega naboja tiče. No, miru za nas pa ni bilo niti v nadaljevanju, saj so Queensryche ostali kar pri naslovni skladbi albuma “Empire”, rajanje, da ne rečem praznovanje pod odrom, se je nadaljevalo in Tate je bil vidno ganjen. Tako so se Queensryche vrnili še po drugi dodatek, skladbo pa posvetili organizatorju festivala. Človek bi pričakoval kako Queen Of The Ryche, a se to ni zgodilo. Tate je napovedal nemara eno najlepših balad v rock glasbi, Silent Lucidity. To pot brez orkestralnih aranžmajev, a so fantje to izkušeno in rutinirano zapolnili samo z delom na kitarah, ogromno pa je ob tem prispevala tudi publika, ki se je za trenutek zlila v eno s skupino.
Koncert je trajal preko treh ur, naužili smo se zvokov legendarne skupine, ki je vselej zažigala s svojo perfekcijo in ki se je po trdovratnem vztrajanju oboževalcev odločila za izvajanje “Operation: Mindcrime” albuma v celoti. To je bil eden zadnji, če ne zadnji nastop Queensryche z repertoarjem “Operation: Mindcrime”, kateremu so dodali tudi drugi del, s tem da jim to verjetno ne bo kdove kako dvignilo prodaje drugega dela na evropskih tleh, sicer pa predstavlja pravo popesritev za skupino samo, ki se nemara nekoliko dolgočasi ob nekaj letnem zaporednem izvajanju “Operation:Mindcrime” (prvi del) albuma v živo. Kruha Queensryche zagotovo ne bo zmanjkalo. Kdo ve? Nemara pa bodo naslednjič izvajali v živo cel album “Rage For Order” ali “Empire”.
Prvi dan festivala, si je brez težav prisvojil laskav naziv “Operation: Balingen”. Ta je marsikomu izpolnil sanje, čeprav so Queensryche v Balingenu že izvajali cel “Operation: Mindcrime” v živo leta 2006 in verjetno ni več mnogo oboževalcev Queensryche ostalo v Nemčiji, ki si tega dogodka ne bi že ogledali v živo. Se pa je opazilo, da so se Queensryche postarali. Pod odrom je bilo veliko tistih ki so jih šteli med 30 in 45 let.
Poleg Queensryche so tudi druge skupine prispevale izredno izkušnjo, nasploh so poleg nosilca festivala prvega dne, zažigali Forbidden, Rage, Iced Earth in Agent Steel. Vse je potekalo do minute natančno, včasih so tehniki pripravili tako hitro zvok skupinam, da so pridobivali celo minute in zato so se odmori med nastopi skupin celo podaljševali. Po koncu smo se odpravili še v party šotor. Škilili smo v ring k slačipuncam, ki so se zvirale pod vročimi takti AC/DC klasik, celo Iced Earth in Saxon, da o Manowar niti ne govorim. Pivo je znova teklo v potokih, bila je nova dolga noč, do skrajnosti metalsko zasoljena, bila je noč, ki ne mine nikdar…
Queensryche set lista:
1. I Remember Now
2. Anarchy-X
3. Revolution Calling
4. Operation: Mindcrime
5. Speak
6. Spreading The Disease
7. The Mission
8. Suite Sister Mary
9. The Needle Lies
10. Electric Requiem
11. Breaking The Silence
12. I Don’t Believe In Love
13. Waiting For 22
14. My Empty Room
15. Eyes Of A Stranger
—premor 15. min—
16. Freiheit Ouverture
17. Convict
18. I’m American
19. One Foot In Hell
20. Hostage
21. Hands
22. Speed Of Light
23. Signs Say Go
24. Rearrange You
25. The Chase
26. Murderer
27. Circles
28. If I Could Change It All
29. An Intentional Confrontation
30. Junkie’s Blues
31. Fear City Slide
32. All The Promises
—dodatek—
33. Walk In The Shadows
34. Jet City Woman
35. Empire
36. Silent Lucidity
fotografije: Aleš Podbrežnik
besedilo: Aleš Podbrežnik
besedilo za White Lion: Aleš Podbrežnik & Jani Mihevc Cah
set liste White Lion & Great White: Jani Mihevc Cah
