Lokacija: Balingen / Messegelände / Nemčija
Datum: 28.06.2008
Nastopajoči:
JUDAS PRIEST, SAXON, YNGWIE J. MALMSTEEN’S RISING FORCE, GRAVE DIGGER, LIZZY BORDEN (drugi nastop), TANKARD, OBITUARY, LIZZY BORDEN (prvi nastop), ONSLAUGHT, BREAKER, SECRECY, AGE OF EVIL
AGE OF EVIL: 09.30-10.10
Drugi dan je bila glava zaradi vsebnosti alkoholnih derivatov zelo težka. Odmajal sem se na prizorišče z lepo malho zamude in prispel ravno ob zaključku nastopa skupine, ki je odprla drugi dan Bang Your Head!!! festivala Age Of Evil. Kar so uspeli ujeti moja ušesa je super zmes standardnih osnov rock n’ rolla, ki je odigran v ekstremni preobleki old school thrasha, z maiden terceti. Dečki, ki prihajajo iz Arizone, so komaj napolnili 18. let, še rodili se niso, ko je thrash beštija že strašila po planetu in njihov prihod vzbuja upanje, da se poslanstvo thrash metala na zdrav način prenese iz starejše na mlajšo generacijo. Zamudo sem seveda obžaloval.
SECRECY: 10.20-11.00
Balingen je očitno srečno mesto ponovnih združitev. Tako je organizatorju uspelo spraviti skupaj 15. let mirujoče Nemce Secrecy, katerih kariera sega še v globoka osemdeseta prejšnjega tisočletja. Skupina se je združila v originalni postavi, k postavi pa dodala še dodatnega kitarista Dennisa Krügerja. Skupina je v osemdesetih izdala dva albuma in sicer “Art Of Motion” in “Raging Romance”, ki uživata kultni status v nemškem metalskem podzemlju.
Skupina je oživljala na odru svoje klasike. Secrecy posedujejo značilen, da ne rečem prav “neoteničen” Rush-ovski vokal, ki pa vnaša v atmosfero zahtevani obskurni izraz. Možje so pravi bend osemdesetih. Riffi in melodičnost je močno vlekla na vsebine ameriškega old school speed metala in druge polovice osemdesetih. Da so komaj ponovno aktivirali svoje riti, se je skupini zelo poznalo na samem klavrnem izgledu. Lahko bi namreč investirali kakšen cent več v svoj zunanji videz. Prav tako je nekoliko dolgočasila izredna statičnost skupine na odru. Bomo videli ali bodo Secrecy izpluli znova, ali pa je bila ta združitev le za en dan.
BREAKER: 11.10-11.50
Na moč podobna zgodba je z Breaker, doma iz Clevelanda (ZDA). Tudi ti so se, podobno kot Secrecy, združili ob vabilu organizatorja, da nastopijo na Bang Your Head!!! festivalu. Združitev je bila sprva zamišljena z originalnim pevcem Jimom Hammarjem, a se ji je ta moral zaradi bolezni in kirurškega posega v zadnjem hipu odpovedati. Skupina je vpoklicala v svoje vrste Grega Wagnerja in se kot sekstet pojavila na odru malo preko enajste ure dopoldan. Breaker so bili prva prava budnica festivala.
Možje so iz povsem drugega testa, kot pa medli Secrecy. Delovali so kot da komaj čakajo, da jih raznese na odru. Možje so nastopili že pred dvema dnevoma na BYH!!! 2008 warm up showu v Hechingenu, blizu Balingena. V postavi imajo kar tri kitare, vse tri so Flyin’ V in vsi trije kitaristi solirajo. Možje so se predstavili kot visoko uigrana enota, nasploh pa je imponiral prisotne Greg Wagner z odlično odrsko predstavo, splošnim norenjem in podžiganjem ljudstva. Greg ima vokal, ki ga lahko uvrstimo še zmeraj med melodične tipe, a z rezkim, nekoliko surovim podtonom, ki vleče le na posluh na Blackieja Lawlessa (W.A.S.P.) in je odlično ohranjen in eksploziven v sleherni legi. Breaker so udarili na vso moč. Silno opogumljeni nad posamezniki v množici, ki so obvladovali verze njihovih klasik, kot je denimo bila Ten Seconds Day, so uprizorili enkraten, izdelan in energičen nastop. Ta je še dolgo odmeval v ušesih, nasploh pa je šokiral in razživel publiko pevec Greg, ki je izvedel “stage diving”, tako da je skočil iz dva metra in pol visokega odra v množico. Skupina je zmetala med publiko tudi kup svojih Breaker majic.
ONSLAUGHT: 12.00-12.40
Legendarni bendi so kar deževali na oder tega dne. Še eni ponovno aktivirani thrash metalci, to pot iz Velike Britanije, kar niti ni tako pogosto, izvrstni Onslaught, so napadli oder natanko ob poldnevu. S Killing Piece so takoj potrdili, da so lačni glasbe, lačni thrasha, saj so strnili svoje vrste v tako čvrsto in kompaktno enoto, za katero si nikdar ne bi mislil, da lahko sploh preneha igrati in naredi premor. Natrenirani so fantje fenomenalno, najpomembnejši faktor pa je kljub vsem vrlinam, ki jih prinaša klasično old school thrashersko orientiran slog skupine, vokal pevca Syja Keelerja. Ta je funkcioniral odlično. Uporablja silno variacijo pristopov v petju. Od agresivnega brutalnega petja, do melodično obskurnega z rezkim podtonom, ki je zahtevan zlasti v srednjih do višjih registrih. Najbolj pa nas je pevec zasitil z ekstremno visokimi, izdelanimi “screami”, brez katerih si popolne izvedbe Onslaught materiala v živo ne gre predstavljati. Stroj je mlel, publika pod odrom pa je vračala energijo skupini z “banganjem” in petjem. Skupina je oddelala svojih 40. minut kot bi mignil. Vražje dober in z ostrino maksimalno našpičen koncert. Preprosto je skupina očarala z esenco neposrednosti in pristnosti, skozi katero sije zlovešča jeza nepokorščine ranjenega leva. Konformisti, japiji masovni manipulatorji in ostala prazna sivina! Pazite se!
Onslaught so po koncertu izrekli izredno zahvalo tako občinstvu kot organizatorju. Vozili so se celih 16 ur do Balingena in še zdaleč jim ni bilo ne odveč, ne žal. Njihovo odlično počutje je potrdilo tudi dejstvo, da so se po koncertu prosto sprehajali med množico pod odrom, kjer so uživali v koncertnih nastopih drugih skupin, radi pa so se prikazali tudi v press šotoru, kjer jim vsekakor ni bil tuj vrček (dveh, ali več) Fürstenberg piva.
Onslaught set lista:
1. Killing Peace
2. Let There Be Death
3. Angels Of Death
4. Destroyer Of Worlds
5. Metal Forces
6. Planting Seeds Of Hate
7. Demoniac
8. Burn
LIZZY BORDEN: 12.55-13.45
Lizzy Borden so se po devetih letih znova vrnili na kraj zločina. Skupina si je nadela ime po morilki, ki je s sekiro umorila svojega očeta in mačeho, kar velja še danes za eneega najbolj krutih in misterioznih zločinov v ameriški zgodovini. Lizzy Borden igrajo klasičen ameriški metal, ki skozi njihovo kariero, ni doživel prav veliko sprememb.
Skupina je zasedla oder in se lotila svojega nastopa z naslovno skladbo, ki pripada povsem novemu albumu skupine “Appointment With Devil”. Ta izide konec oktobra letos. Koncert skupine Lizzy Borden je vselej nekaj posebnega. Šminke in pudra prosim! Vsi člani so bili namazani z debelo plastjo bele kreme, Lizzy pa je na oder pritekel oblečen v črno ogrinjalo, z baseballovsko palico v rokah. Lase si je pobarval na črno in spel na sredini čop. Za trenutek bi človek lahko pomislil, da gleda na odru samega Marilyn Mansona.
V skupini je na eni od kitar zasedel mesto Ira Black, ki je nekdaj drgnil kitaro pri Vicious Rumors in Heathen. Lizzyjev vokal ostaja superioren in spominja na trenutke na Brucea Dickinsona v boljših časih ali Kiskeja (ex-Helloween). Skupina je v repertoar vključila skladbe iz vseh izdanih albumov, Lizzy pa je zabaval ljudstvo z vihtenjem sekire, polivanjem in pitjem “krvi”, ob koncu pa so na oder prikorakale pomanjkljivo oblečene zajčice iz bližnjega party šotora, ki so plezale in se zvirale po pevcu, ki se je v tem času ogrnil v nemško in ameriško zastavo.
Vse to bi bilo neresno in potreba po preusmerjanju pozornosti, v kolikor bi bili slabo podkovani glasbeniki. Ker pa temu ni tako, se stvar odrskega teatra z odlično eksekucijo materiala kvečjemu medsebojno ojačuje in oplaja, kar pomeni da so Lizzy Borden uprizorili visoko bombastičen koncert, s hipnotičnim utrinkom, ki te je posrkal vase in niti za trenutek izpustil iz svojih krempljev. Po dvajsetih letih je Lizzy Borden s svojo skupino ohranil izreden občutek za rock n’ roll norčavost, ki jo manifestira v tirnicah pristnega old school heavy metala, nabitega z melodijo in šok popadljivostjo.
Lizzy Borden set lista (prvi nastop):
1. Appointment With Death
2. Abnormal
3. Notorious
4. Rod of Iron
5. Tomorrow Never Comes
6. Red Rum
7. We Only Come Out At Night (intro)
8. There Will Be Blood Tonight
9. Me Against the World
10. We Got the Power
TANKARD: 14.00-14.50
Pravi vihar in posledično nevihto pod odrom so povzročili nemški pivski thrash metalci Tankard. Ti so stresali jezo preko štirideset minut in ljudje so prihrumeli tudi v največji vročini ter strnili vrste pod odrom. Pevec Andi, sicer po vizuelni plati idealni tip za Tankard, je divje čupal in razmetaval svoje bale maščevja po odru, medtem ko so ostali trije kompanjoni žgali kot v transu. Rectifier in skladbe podobno naslovljene skladbe, kar je sicer stalnica Tankard pivskega humorja, so spravljale publiko v ekstazo. Odsekano in odbrcano v obraz, obenem pa odeto v verze, ob katerih se lahko režiš do nezavesti. Andi je strašen frontman. Njihov Tankard bo s takšnim pristopom težko kdaj povsem izpraznjen!
OBITUARY: 15.05-15.55
Edini predstavniki death metala na festivalu, floridski Obituary, sodijo definitivno med legende svoje metalske obrti. To še ni vse. S svojim prihodom na BYH!!! 2008, so dostavili pojem metala v njegovi najbolj ekstremni različici, kar jih je doživel festival v dveh dneh. Skupina je kot ena od utemeljiteljic tega žanra, zakoličila nove mejnike ekstremne glasbe že leta 1989, ko je izdala svoj prvenec “Slowly We Rot”. Tudi to pot je skupino, ki je predstavila tudi svoj novi album “Xecutioner’s Return” (2007), z navdušenjem sprejela publika pod odrom, ki se je kljub največji pripeki, katera je vladala okrog treh popoldan, pričela s skupino divji smrtonosni ples. Znova je izstopal odlični vokal Johna Tardyja, kateri je odločilni dejavnik v skupini, s katerim sprejmeš Obituary glasbo za svojo ali pa jo popolnoma zavrneš. Ta sodi med posebne growl pevce, ki imajo nekoliko višje intoniran vokal, vendar pa vokal iz druge galaksije, ki je prebijal prav vse betonske zidove na festivalu, tako prodoren in močan je.
Skupina je imela nekaj težav sredi koncerta z ozvočenjem, ki so ga skušali sanirati in zato smo bili deležni dveh nekoliko daljših prekinitev med nastopom. Sicer pa so fantje igrali kot v transu. Delo obeh kitar se je odlično medsebojno navezovalo in nadgrajevalo. Črni ambient popolnega, mračnega, apokaliptičnega dneva črnine vseh črnin od koder ni vrnitve, je izpod Obituary torture hrupnega bičanja in maltretiranja monitorjev, krvavo zasijal in spravil publiko pod odrom na kolena. Obituary se trenutno nahajajo v top formi in še zdaleč ne kažejo svojih dveh dekad.
LIZZY BORDEN: 16.10-17.05
Še v dopoldanskih urah je bilo sporočeno , da so Hardcore Superstar in Obituary zamenjali vrstni red nastopanja. Obituary so odigrali svoje, Hardocore Superstar pa na oder ni in ni bilo. Namesto njih smo lahko iz publike opazili člane zasedbe Lizzy Borden, ki se smukajo za ojačevalniki in zidovi Marshallov. Mar vidim pravilno? Lizzy Borden so pripravljali sami svoj zvok za še en nastop. Hardcore Superstar so očitno bili prisiljeni odpovedati nastop in tako se je Lizzy Borden sam od sebe ponudil organizatorju Horstu, da bo njegova skupina še enkrat nastopila na odru Bang Your Head festivala.
Lizzy Borden pa so za drugi nastop ponudili publiki povsem drugo set listo, kot v prvem nastopu! Pošteno do fanov in nasploh do organizatorja, ki bo ta dogodek z debelimi črkami zapisal v svoj Bang Your Head dnevnik! Drugi nastop se je izkazal celo za bolj energičnega in sproščenega od prvega. Nasploh je publika povsem neobremenjeno sprejela nov Lizzy Borden nastop in se divje odklopila s skupino. Skupina je morala sestaviti novo set listo, za kar je imela dve uri časa. Ta material, ki v tej postavi prej še niso nikdar izvajali v živo na odru so tako na hitro zvadili v zaodrju. In to tako dobro, da se na odru ni prav nič poznalo predhodno “neigranje”.
V nekoliko skrajšanem programu so predstavili tudi svoji nemara največji klasiki Give ’em the Axe in American Metal, ki so pognali dodatno dozo adrenalina v kri poslušalcev. Na odru niso manjkale tudi pohujšljive dekline, ki so znova divje opletale z ritjo in se vrtele v vseh mogočih pozah na odru. Lizzy je uprizoril pravi napad Drakule na eno izmed deklet in znova obilno prepojil sebe, njo in oder z lažno krvjo.
Skupina je zadela glavico na žebljico z odlično izvedbo priredb klasičnih skupin Rainbow (Long Live Rock N’ Roll) in Steppenwolf (Born To Be Wild) in odšla iz ringa kot absolutni zmagovalec. Lizzy Borden so potrdili s požrtvovalno potezo velik karakter, na kakršnega ne naletiš ravno vsak dan v glasbenem šov biznisu. Zlata osemdeseta heavy metal, oblečenega v šok izročilo so se pokazala za trenutek v tisti klasični luči, ob kateri niti pravi glsbeni laiki ne bi ostali povsem ravnodušni. Kapo dol fantje!
Lizzy Borden set lista (drugi nastop):
1. Perfect World
2. Be One of Us
3. Give ’em the Axe
4. Psychopath
5. American Metal
6. Long Live Rock And Roll
7. Born To Be Wild
GRAVE DIGGER: 17.25-18.25
Grave Digger, danes lahko rečemo legendarni nemški tevtonski drvarji heavy metala, so postali zelo predvidljiva skupina. Vsako drugo leto izdajo album, temu sledi zimska turneja ter sporadično pojavljanje skupine na poletnih festivalih. Letos je bilo Grave Digger ujeti na koncertih prava mala mojstrovina, saj je v Balingenu skupina nastopila na svojem edinem poletnem koncertu v Evropi. Grave Digger so danes med Nemci cenjeno in spoštovanja vredno ime in tako se je pod odrom nagnetla precejšna gneča “headbangerjev”. Koncert se je pričel zanimivo, z nasnetim uvodom albuma “Tunes Of War” (The Brave), nato pa se na presenečenje vseh prelil v prazgodovinsko strupeno koračnico The Reaper. Že takoj v samem začetku je bilo jasno, da bo to kar se tiče sodelvanja publike in skupine eden najbolj intenzivnih nastopov dneva. Chris Boltendhal, ta vsem dobro znani in izkušeni kruljaček hlaček “Uncle Reaper”, je znova tekal kot tolovaj z enega na drugo stran odra in užival ob pozornosti, ki jo je prejemal od vse mase izpod odra. Grave Digger pa so vseeno popestrili svoj nastop. V svoje vrste so povabili še šestega člana ekipe, na gobico postriženega kitarista Thila Hermanna (ex-Running Wild), ki je v solažah povsem enakovreden Manniju Schmidtu.
Set lista skupine je bila standardna. Grave Digger so se dotaknili praktično vsake plošče, z izjemo “Heart Of Darkness” (1995) ter z njih odigrali najbolj znane jurišnice. Ob tem je na set listi prijetno presenetila uvrstitev odlične visoko ambientalne skladbe srednje hitrega tempa The Silence (“The Grave Digger”, 2001), sicer pa je koncert potekal povsem v skladu z rutino, šablonsko in predvidljivo. Možje so ob koncu pritisnili na plin z razbeljenim trojčkom The Grave Digger, še posebej Rebelllion (The Clans Are Marching), katero je z zanosom prepevalo praktično celotno občinstvo in zaključno Heavy Metal Breakdown, kjer so Chris in druščina iztisnili še dodatne kvante energije iz publike. Tako so zapustili izreden vtis, ki potrjuje, da Grave Digger stežka zatajijo na odru in da so od nemške metal garde osemdesetih, ena najbolj izkušenih skupin, ki znajo na polno zadovoljiti poslušalca s svojimi kompaktno izdelanimi nastopi, najbolj elementarnega heavy metal šusa.
Grave Digger set lista:
1. The Brave (intro)
2. The Reaper
3. Excalibur
4. Valhalla
5. The Dark Of The Sun
6. Knights Of The Cross
7. The Silence
8. Silent Revolution
9. Last Supper
10. The Grave Digger
11. Rebellion (The Clans Are Marching)
12. Heavy Metal Breakdown
YNGWIE J. MALMSTEEN: 18.45-19.55
Nastop “barocco hair” rockerja je bilo nedvomno sladostrastje posebne sorte. Vendar pa reči niso šle popolnoma po željah oboževalcev. Čakanje na nastop maestra se je namreč zavleklo, saj tehnikom nikakor ni uspelo naravnati Yngwiejeve kitare. Neučakanost se je stopnjevala iz minute v minuto, nasploh za vse, ki nas je zanimalo kako se bo na odru odrezal novi Yngwiejev pevec Tim “Ripper” Owens (ex Iced Earth, ex-Judas Priest). Čakali smo gotovo 15 minut, ko na oder le pridrvi dvometrski gorjan s svojo kremasto Fender Stratocaster. Baročno okrancljan in z Richiejem Blackmore-jem v venah zasvojeni Yngwie je odprl svoj koncert s standardno klasiko svojega repertoarja Rising Force. Že takoj na začetku, ko je najprej odkrevsal do Ripperja na njegovi desni, je odprl tuš trzalic in jih nekaj pometal povsem spontano predse in pod oder med fotografe, ki so se za žlahtno plastiko začeli pobijati med seboj (beri: uboga draga foto oprema).
No “dr. Ripper” je tisti pevec, za katerega lahko rečeš, da je tipičen “metal screamer” in nikakor ne sodi v hard rock glasbo. Yngwie je v osnovi hard rocker in kadar ne strelja plejade klasičnih notnih črtovij, znajo biti njegove skladbe zelo prikupno udarne in rockovsko posesivne. Ripper je zato zelo pogumna izbira, kajti Yngwie je doslej vabil v svoje vrste le tipične hard rock pevce, kar pa Tim Owens še zdaleč ni, niti ne more biti. Ripper je brez težav odpel vse kar se je odpeti dalo. Pesmi so dobile čustveno bolj hladen odsev, po drugi plasti pa so zrasle na eksplozivni naravnanosti in dodan jim je bil kanček večje temačnosti. Ripper je odpel prav vse kar si je Yngwie izmislil. Zlasti je bila duhovita interakcija med pevcem in kitaristom v doseganju končnega ekstrema višine, ki ju premoreta pač instrument in Ripperjev vokal. Ripper je res pravi metal terminator. Mož se sploh ne ozira več na to kje poje. Pri Malmsteenu bo zaslužil lepe denarce, zanimivo pa bi bilo, če bi ga kitarski virtuoz povabil v studio, k snemanju nove plošče. Ta bi bila gotovo nekaj posebnega v Malmsteenovem repertoarju.
Yngwie, ki je imel na odru vseskozi težave z zvokom, med nastopom ni in ni prenehal vrteti knofov, nastop je zaradi teh težavic bil skrajšan, navkljub temu, pa je Yingwie predstavljal posebno popestritev na odru, oživil je tisti posebni glasbeni čar, ki mu verjameš šele, ko ga doživiš v živo, Ripper pa je poleg odličnega petja, namenjal vseskozi veliko pozornosti tudi egomanijaku Yngwie-ju, ki to pozornost zahteva. Nemara je Ripper v tej vlogi celo Yngwiejev prvi pevec, ki je nalogi kos in mu ogovarjanja v stilu “Yngwie fuckin’ Mouseteen” s strani Ripperja celo godijo. Bomo videli kaj bo prinesel čas.
Yngwie J. Malmsteen set lista:
1. Rising Force
2. Never Die
3. Far Beyond the Sun
4. I Am a Viking
5. Guitar Solo
6. You Don’t Remember, I’ll Never Forget
7. I’ll see the Light Tonight
SAXON: 20.20-21.35
Stari prdci še iz časov rojstva “New wave of British heavy metala”, predstavljajo vselej svojevrstno atrakcijo, kadar si jih prideš ogledat v živo. Podobno kot pri Grave Digger, lahko danes rečeš tudi za Saxon, da plovejo že lep čas v povsem predvidljivih tirnicah. Jesenske turneje nasledijo festivalski nastopi, poleg tega pa fantje ne pozabijo izdajati studijskih albumov dokaj redno. Saxon pristopajo danes povsem racionalno. Ne trošijo odvečne energije. Za festivale sestavijo set listo iz največjih hitov, v njo pa vrinejo še kak komad iz aktualne plošče in stvar je rešena.
Tudi tokrat so naredili povsem enako in za otvoritev koncerta nekoliko neposrečeno , dane rečem precej nespametno, ali pa po drugi plati pogumno, izbrali skladbo Attila the Hun (“The Inner Sanctum”, 2007). Skladba z netekočim riffom je povsem preprečila skupini da se razleti po odru, kar bi Saxon glede na opus, nedvomno zelo pristajalo. Če bi človek skupino vprašal zakaj tako, bi ti diplomatsko odgovorili, da jim je skladba super in da se nikoli ne ozirajo na to s katero skladbo odpirajo koncerte. No pustimo filozofijo pri strani, kajti že naslednji komad, z Byfordovim žvižganjem, je pomenil da se je po pisti pripeljal Motorfuckin’cycle Man. Stari prdci brez prdca. Igrajo brez napak, igrajo ostro, igrajo na polno in seveda z veliko samozavestjo, kar jim je prinesla dolga, dolga koncertna kilometrina. Biff je deloval precej bolj sveže in spočito, s sebe je spravil celo nekaj kilogramov, v primerjavi z izkušnjo iz salzburškega RockHouse-a (11.12.2007). Seveda ni pozabil vrteti tudi svojega značilno dolgega jezika in ker možakar rad naklada, je to vzelo dobro mero zdravega okusa samemu koncertu, še zlasti zato, ker je bil ta skrajšan za 15 minut.
Saxon so ponudili vseeno eno zanimivo točko koncerta. K izvedbi Denim & Leather so povabili na oder Yngwieja Malmsteena. Takoj ko je Biff napovedal njegov prihod na oder, se je že vsul klasični arpeggio izza odra, potem pa je kot najbolj srečni kužek, priskakljal na oder še Yngwie. Ali mislite da je njegov klasično vrezani stil v solažah godil sami rock n’ roll zasnovi skladbe? Prav gotovo ne. Je pa Yngwie popestril sicer ležerno rutino odrskega nastopa legend. Za zaključek se je skupina vrnila na oder in odžgala še tri minutno And The Bands Played On, ki je k nastopu prinesla dodatne kvalitete. A kot rečeno, Biffovo besedičenje, da je Nemčija v devetdesetih rešila Saxon in podobna obešanja na čustva publike, navkljub splošni množični podpori občinstva, kar je dokazovalo, kako so Saxon veliko ime v Nemčiji in kako so ljudje zadovoljni s koncertom, ni opralo koncertne packe, ki si jo je skupina privoščila, ko je skrajšala repertoar za 15 minut.
Saxon set lista:
1. Atilla the Hun
2. Motorcycle Man
3. Let Me Feel Your Power
4. To Hell And Back Again
5. Heavy Metal Thunder
6. Strong Arm Of The Law
7. 20.000 Feet
8. Crusader
9. Wheels Of Steel
10. Princess Of The Night
11. Denim And Leather
—dodatek—
12. And The Bands Played On
JUDAS PRIEST: 22.05-23.50
Pa smo se prebili do velikega finala Bang Your Head festivala za leto 2008! Nastop skupine, ki je nehote in nevede spisala dobršen del metal biblije skozi svoja sedemdeseta leta in se v osemdesetih povzpela med nesmrtne legende. Celo sam Biff Byford je priznal, da so Saxon na svoji prvi turneji igrali kot predskupina Judas Priestom in izkazal posebno čast, da so Saxon lahko tudi nocoj nastopili pred Judas Priest.
Judas Priest so pravkar izdali novi album “Nostradamus” (2008), ki je izšel pred 14. dnevi (šteto od Priest nastopa v Balingenu), zato je bila logična postavitev kulis v duhu novega albuma. Celo več. Po samem uvodu se na najvišji stopnici na odru prikaže Rob Halford našemljen v Nostradamusa. Bradati Rob Halford v srebrni obleki svečenika, z palico, ki se končuje na vrhu z značilnim Judas Priest križem. Skladba vzbuja zanimanje do novega albuma, vendar pa smo vsi prišli pod oder po nekaj drugega. Judas Priest je bilo to povsem jasno, zato so spravili ljudi na noge takoj v nadaljevanju z obvezno Metal Gods. Naslednja Eat Me Alive je bila napoved odlične set liste, no in šele Between The Hammer and the Anvil je pokazala največjo hibo trenutne esence skupine. Vokal Roba Halforda namreč poka po vseh šivih. Z namenom, da pomagajo kolegu v stiski, so Priest znižali uglasitev kitar za pol tona, med nastopom, pa so na posameznih delih Halfordu pomagali tudi nasneti visoki “screami”, ki so uspešno maskirali žalostno podobo njegovega današnjega petja. Seveda je to mišljeno petje, ki je zahtevano za kriterije Judas Priest. Halford je sicer deloval v nekoliko boljšem stanju kot pred dobrima dvema tednoma na Nova Rock festivalu v Avstriji in vendar še zdaleč ne več tisti Rob Halford, ki smo ga bili vajeni še pred tremi ali štirimi leti. Sam zlodej ve, kaj se je zgodilo z možakarjem čez noč, da je tako opešal. Ljudje so se hudomušno norčevali po koncertu, da je še najbolje odpel skladbo Breaking The Law (v njej itak obrne mikrofon v množico, da ta odpoje glavnino skladbe).
Ne fantastične cvetke set liste Devil’s Child, Rock Hard, Ride Free, Dissident Aggressor ali Hell Patrol, ne odlično delo nezlomljivega kitarskega dvojca Tipton/Downing in topovske Travis/Hill ritem linije, ne horda različnih usnjenih preoblek in celo vožnja z motorjem med Hell Bent For Leather, ni uspelo odgnati madeža in bridkega spoznanja, da gre praktično za nastop, ki mu nečesa močno primanjkuje.
Tudi sam kontakt s publiko je nezadosten. Halford se izogiba stiku z očmi, v ta namen ima lep del koncerta na sebi očala, ali pa to kompenzira s samo odrsko igro, ko se upre ob mikrofon in med petjem zakrčeno obrne glavo in strmi z obrazom proti tlom odra. Videlo in čutilo se je, da se Halford kljub vsemu maksimalno trudi, a dejstvo, da so mu visoki registri odpovedali, ostaja in je realnost. V skladbah kot so Angel, Hellion/Electric Eye, Hell Bent For Leather ali Eat Me Alive, je mož še nekako uspešno kljuboval preprekam, ker te ne zahtevajo uporabe visokih do najvišje ležečih linij vokala, prav tako v skladbah, kjer so “screami” dodani za lepotni okrasek, kot so You’ve Got Another Thing Comin’, Between The Hammer And The Anvil, Devil’s Child, reč ni motila, medtem ko so izzvenele Painkiller, Rock Hard, Ride Free, Sinner ali Hell Patrol porazno. Nekoč se ta halfordova nerodnost pri vzpostavljanju kontakta s publiko sploh ni čutila oziroma je bila povsem nemoteča, kajti mož je prebijakl vse zidove z svojim enkratnim in edinstvenim petjem najvišjih leg, ki vred z njim napravi tudi Judas Priest unikatne.
Judas Priest so glede na koncert na Nova Rock festivalu v Avstriji, to pot odigrali celotni set. V drugem dodatku pred You’ve Got Another Thing Comin’ si je Halford vzel tudi 5. minut, da je podžigal občinstvo tako, da je (standardna manira Judas Priest koncertov) spravil k sodelovanju publiko v petju značilnih Halford “Oh! Yeah-ov!”
Sicer pa sama scena, izvedba in zvok, čista perfekcija in standard, kar zagotavljajo seveda skupini izredna zaslomba izkušene ekipe, ki jim pripravlja oder, kot tudi velika moč in znanje skupine.
Koncert bi bil pravi mega spektakel, v kolikor bi Halford lahko pel visoke, višje in najvišje registre, pa se to ni zgodilo. Kako naprej za Judas Priest? Je mogoče da si Halford popravi glas? Upajmo, a naj se to zgodi čim prej. V kolikor to ni mogoče, morajo Judas Priest čim prej zamenjati pevca. Kandidatov med mladimi nadebudneži kar mrgoli, idealno pa bi bilo, da bi fantje vpoklicali nazaj v svoje vrste legionarja Tima “Ripperja” Owensa. Kje si Ripper?!?! Pogrešamo te!
Le dva dni po koncertu na Balingenu se je pripetilo, da je moral Glenn Tipton nujno obiskati zdravniško pomoč, zaradi vnetja slepiča. Bolečine je čutil že kak teden prej in hvala bogu, da je stisnil zobe in smo bili priča koncertu legend. Zaradi tega so morali Judas Priest črtati iz termina že napovedana koncerta v Zagrebu in Beogradu. Zgodilo se je prvič, da so Judas Priest bili prisiljeni v karieri storiti kaj takšnega.
Judas Priest set lista:
1. Intro: Dawn Of Creation
2. Prophecy
3. Metal Gods
4. Eat Me Alive
5. Between The Hammer And The Anvil
6. Devil’s Child
7. Breaking The Law
8. Hell Patrol
9. Messenger of Death
10. Dissident Aggressor
11. Angel
12. The Hellion/Electric Eye
13. Rock Hard, Ride Free
14. Sinner
15. Painkiller
—– dodatek —–
16. Hell Bent For Leather
17. Green Manalishi (with the Two Pronged Crown)
18. You’ve Got Another Thing Comin’
Kaj dodati ob zaključku 10. zaporednega Bang Your Head!!! festivala v nemškem Balingenu? Misija uspela. Festival je potekal nemoteno, zamudam nismo bili priča. Razen odpovedi Hardcore Superstar in opešanemu vokalu Roba Halforda, ni bilo razočaranj. Metalski raj na Zemlji je zares ponudil obiskovalcem svoj maksimum. Od prodaje različne plastične navlake, ki je lahko koristna, ali pa zares samo navlaka v ožjem smislu, do tonaže najrazličnejših majic in fetišev, pa vse do Metalske borze s CDji, ki so stali praktično toliko kot veliko pivo. Nepregledne skladovnice CDjev, ki jih ne vidiš vsak dan v trgovinah, ali pa jih sploh nikdar ne vidiš. Po koncu koncerta Judas Priest se je sprehodil glavni organizator s spremljevalko Doro, nemško metal divo, po odru, da ogovori ljudstvo. Ta se je iskreno zahvalil vsem obiskovalcem, si zasluženo prižgal cigaro, se z Doro usedel na rob odra, potem pa smo skupaj opazovali zaključni ognjemet nad prizoriščem festivala. Za nameček je ob spodbujanju ljudi Doro pričela v “a capella” režiji peti Warlock skladbo All We Are in pod odrom je znova oživelo, ko se ji je pridružila še publika. Magičen zaključek magičnega festivala. Ob vsem doživetem na koncu ni težko spoznanje, da je Bang Your Head!!! festival kraj, kamor se vedno rad vrneš. Vedno!
fotografije: Aleš Podbrežnik
besedilo: Aleš Podbrežnik
besedilo Lizzy Borden: Aleš PodbrežnikinJani Mihevc
set liste Yngwie J. Malmsteen in Lizzy Borden: Jani Mihevc
