Lokacija: Tolmin / Kinogledališče / Slovenija
Datum: petek, 25.10.2019
Bakalina Velika z odličnim novim albumom »Prvi krajec« in koncertno predstavo v Tolminu! Zadeva, ki je ne gre izpustiti. Nabito polno prizorišče tolminskega kinogledališča, je namigovalo na to, da so Bakalina Velika tu preprosto doma. Ekipa, ki ji poveljuje idejni duh čadrške naveze bratov Kutin in ki je iz »male« Bakaline za novi album prerasla v septet, je z zadnjim studijskim podvigom konkretno razširila svoj avtorsko kreativni domet in ponesla, že prej definirani eklekticizem, na novo (višjo) umetniško raven.
Izvirni duo Bakalina, ki sta ga v začetku sestavljala le Jani Kutin in Renata Lapanja, je tako sprejel v svoje vrste še Janijevega brata Sama (bas kitara, akustična kitara, balafon, brač, hurdy gurdy, bas harfa, n’goni, zvočila), nadalje bobnarja in tolkalista Marjana Staniča, njegovega Vasko Atanasovski Trio pajdaša Dejana Lapanjo (bobni, akustična kitara, bas kitara), pretanjenega Feedback kitarista in nasploh eno najbolje varovanih slovenskih kitarskih skrivnosti in razodetij, Mateja Magajno (tudi bas kitara) ter italijanskega glasbenika Andreo Pandolfa, ki skrbi za pihala (trobenta, krilni rog) in klavir, obenem pa ne prikriva svoje klasične podkovanosti.
Tudi na koncertu so se člani ekipe predstavili, kot spretni in drzni multinstrumentalisti, Jani pa je poleg vokala, skrbel za posebne efekte (s posnetki) in poprijel tudi za piščal.
Bend je zaigral v celoti novi album »Prvi krajec«. Od glave do pete in s predstavo uročil nabito polno prizorišče, na katerem je sedežev zmanjkalo in so ostali izkoristili, namesto sedišč, kar prosta stopnišča na obeh koncih dvorane. Za razliko od povsem razprodanega teatra v Krminu, kjer smo si vsega dan poprej ogledali koncert znamenitega guruja jazz rock fuzije Johna McLaughlina, je situacija v tolminskem kinogledališču vseskozi ohranjala treznost, preudarnost in obenem popoln nadzor nad siceršnjo točko vrelišča (popolnoma razprodano prizorišče). V Krminu je italijanskim kolegom taista situacija namreč povsem ušla iz rok in tako smo bili (vedno znova) priča tipskemu »razpadu sistema« po italijanski recepturi (podobno se je dogajalo tudi pred koncertom King Crimson letos v Palmanovi). To je tista situacija, ko naenkrat zmanjka kart, kjer se sedeži prodanih kart podvojujejo in kjer na koncu odpovejo prav vsi terminali obstoječe logistike. K sreči mi nismo Italijani, o vsem tem pa si boste lahko prebrali v posebni recenziji McLaughlinovega koncerta, ki sledi v kratkem.
Vrnimo se torej v Tolmin! Čuti se, da se člani ekipe Bakalina Velika v trenutni inkarnaciji poznajo že dolgo časa, da so prej igrali skupaj v različnih navezah, da jim zvočni in stilski avanturizem, križan s folk elementi, ki pa se širi na polja svetovne glasbe, jazza, punka, prvin klasične glasbe in bluesa, izjemno leži in ne nazadnje, da je vse kar pooseblja danes artizem tega septeta, dejansko živopisani mozaik glasbe skupin, v katerih ti člani še vedno sodelujejo, bodisi iz njih izhajajo, ali pa so v njih skupaj sodelovali nekoč (Širom, Salamadndra salmandra, Feedback, D’Štrudls, Vasko Atanasovski Trio,….).
Skupina je igrala oziroma nastopala z izjemno intenziteto in strogim fokusom. Jani je znova očaral s prelepim vokalom odpetim v rabi čadrškega narečja, kar zagotavlja izrazu skupine posebno privlačnost in krepi občutja mistike, ki se občasno zaiskrijo skozi izvedbo repertoarja. Močna besedila, ki kličejo k prebujanju. Sporočilna vrednost le teh je neprecenljiva in nosi močan buditeljski karakter. Je vrsta hvalnice stvarnosti, a tudi ozaveščenosti, ki kliče k spoštovanju modrosti naših prednikov, dobrih in pozitivnih pozabljenih energij staroverstva. Spoštuje principe zdrave pameti, kot je mdr. načelo, da vzameš toliko kolikor potrebuješ, nikdar in nikakor ne preveč in da vedno vzameš tako, da bodo lahko vzeli tudi tisti, ki pridejo za teboj. Da pa lahko vzameš , moraš najprej tudi vedno nekaj dati in se takšnemu sožitju srčno zavezati. Logika notranjega bogatenja, osebnostne duhovne in čustvene rasti , ki je izpetemu obstoju 2.000 letnih principov človeštva “nevarna”, a edina zdrava logika, na kateri temelji sploh možnost dolgoročnega obstoja človeštva na tem planetu, h kateri se je treba obrniti takoj sedaj (če ne že kar »včeraj«).
Emocije kipijo, splet izjemne muzikaličnosti, kjer so vpeti tudi razgledi melanholije, koprnenja, pa tudi čaščenja narave in naravnih pojavov. Bend je ob pretanjenih milozvočjih, lahko tudi zelo silovito napadal. Samo si je za to privoščil na bas kitari občasno kar distorziran zvok, Dejan se ni ograjeval bliskovitega nažiganja s kvintami po bas kitari. Večkrat je v zvočnem miksu potegnila najkrajšo prav mila harmonika Renate, ki še vedno ostaja eden temeljnih elementov, prepoznavnega zvoka zasedbe. Magajne in Pandolfo sta izjemno barvala prostor in kontraste zvočne spremljave in razširjala predstavo z iskrivimi solažami. Samo Kutin je nenehno preskakoval iz enega na drug pripomoček eksotičnega nabora instrumentov, s katerimi je barval aranžmaje skladb. Marjan Stanič in Dejan sta se izmenjavala na bobnih, postregla sta celo z bobnarskim duelom, oziroma podvojevanju ritmičnih tekstur ter tako izvabljala mantro »posebne sorte«, polno radožive narave in tolkalskega nabijaštva tovrstne veseloigre ni in ni primanjkovalo.
Publika je z navdušenjem pozdravljala točke. V drugi polovici se je na odru pojavila Bogdana Herman. Po njeni presunljivi zgodbi o zadnjem telefonskem pogovoru s Feom Volaričem, je izvedla »a capella« verzijo skladbe Oj, božime (to je bila namreč zadnja želja Fea, da mu jo zapoje po telefonu), potem pa je ostala n odru za sklepno skladbo novega albuma imenovano Človek in luna. Bend je v zadnjem delu koncerta, po izjemno pečatni stvaritvi Zadnji sprehod, zaigral še skladbo predhodnega albuma imenovano Ka se je dielu sviet, za katero smo preroško ugotavljali že v času njenega uradnega izida, da je podlaga za možnost širitve izpovednega artizma Bakaline (kar je kasneje dejansko potrdil »Prvi krajec«). Za obvezni dodatek je bend izvedel skladbo Starga tatu karajne, vzeto iz studijskega prvenca »Pakašnca«, s čimer je mimogrede opomnil, da se je odvrtelo hitrih (prvih) deset let od njegove izdaje. Izvedel jo je v esenci trenutnega ustroja ekipe.
Koncert velikih odlik, kot je šlo potihoma pričakovati. Koncert, ki te zapušča z močnimi in intenzivnimi občutji in koncert, ki te še po njegovem koncu, drži nekaj časa v stanju »zamaknjenosti« kreacije edinstvenega sveta, katerega generator je eklekticizem skupine. Bakalina Velika je preprosto skupina, ki jo morate najmanj enkrat doživeti v živo. Vsaj enkrat. Prva takšna priložnost se, vsaj za tiste z ljubljanskega konca Slovenije, ponuja dne 19.11.2019, ko nastopi ekipa v Cankarjevem domu. Za Miklavža pa so za vse s tolminskega konca, ki niso uspeli dobiti pravočasno svojih vstopnic za oktobrski tolminski koncert, potrdili Bakalina Velika še en dodatni, to je »tolažilni«, nastop.
“Rojstvo popolne izpovedne pristnosti in vrhunsko glasbeno utelešenje magije!”
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Čudežn sviet
2. Mlada piesm
3. Žlied
4. Sajne
5. Biele Wade
6. Sviet Krn
7. Človek in Luna
8. Zadnji sprehod
9. Ka se je dielu sviet
—dodatek—
10. Starga tatu karajne
