Založba: Čadrg Records
Datum izida: 17.05.2019
Produkcija: Dejan Lapanja
Dolžina albuma: 47.25 min
Zvrst: Etno / Art Folk
Bilo je le vprašanje časa in zgodilo se je prav tisto o čemer je modroval pisec sledečih skromnih vrstic in povedi, ko je spoznaval album »Španabije« in kar je nakazovala zlasti zadnja skladba tega albuma Ko se je dielu sviet. Jani Kutin in Renata Lapanja, kot duo Bakalina, preraščata v pravo skupino, ki s prvencem »Prvi krajec« postavlja v naš prostor novo glasbeno zgodbo. Bakalina Velika. Iz dua v septet torej.
Bakalina Velika so ob Renati Lapanje, po novem štirje člani kultne severno-primorske zasedbe Salamandra salamandra, ob Janiju torej, še njegov brat Samo (Širom), nadalje Matej Magajne (Feedback, Poltrona Express) in Dejan Lapanja (Vasko Atanasovski Trio). Ostala dva glasbenika, ki zapolnjujeta septet, sta še trobentač in rogist Andrea Pandolfo, ki je sodeloval z Bakalino na albumu »Španabije« ter tolkalist in bobnar Marjan Stanič, ki z Dejanom Lapanjo prihaja iz Vasko Atanasovski Trio. Skratka paket izrednih glasbenikov, med katerimi ni prav nobenih skrivalnic in med katerimi vlada širno morje idejno izpovedne pronicljivosti, vžigajoče iskrivosti, velike prožne spravljivosti, velike širine doumevanja, medsebojne tolerance in zategadelj velike izrazno-izpovedne širine, ki je gotovo z albumom »Prvi krajec« dostavila med nas absolutni glasbeni unikat.
Torej jedro septeta se med seboj zelo dobro pozna. Že dolgo časa. Kemija, ki jo razvija in ki je tako učinkovita, posebna in pravzaprav vseprisotno dominantna, niti ne preseneča. Besedila za album je v celoti prispeval Jani. Znova prepeva v »čistorkvni« Čadrgščini. Tokrat se njegova poezija naslanja na vez med naravo in človekom. Če so bile »Španabije« tudi družbeno kritične, je torej osnovno vodilo »Prvega krajca« narava in povezanost človeka z njo. Veliko vez z naravo, a na znatno bolj naiven način, sta Jani in Samo izkazovala že v svojem najstniškem punk rock bendu D’Štrudls. Vse to kar pa ponuja »Prvi krajec«, je pravzaprav kumulus njunega nadaljnjega artističnega zorenja.
Bend je znova želel prav vso sporočilnost novega albuma karseda avtentično ujeti na snemalni trak. Tako se je album snemal v Čadrgu, v zimskem času, na kar namiguje tudi narava poezije, oziroma njena sporočilnost. V enem poizkusu (in one take), kar se da analogno. Album deluje pastoralno, retro-nostaligično in oživlja svet, ki izginja pred našimi očmi – očmi »ljubljanske srajce«, če razumete. Deluje kot izgubljen plemenski ritual, rojen v nedrjih narave, ki je dala človeku življenje. Ritual zahvale materi naravi.
Do kraja indijanska hvalnica stvarstvu. Naravi. Zemlji, Soncu, Luni, vetru, vodi, bitjem,…. Brez zunanjih dregljajev, oziroma »motilcev«, ki bi prihajali iz »civilizacije« (»kraljestva Orkov«). Purizem izredne fuzije etna in folka s progresivnorockovskimi elementi, kar kulminira v poseben art folk album, ki nagovarja edinstveno, povsem naravno (organsko) in brezčasno.
Ko smo govorili o veliki spravljivosti idej septeta pri ustvarjanju kompozicij, je treba poudariti, da je medsebojno zaznavanje te tovarišije izredno. Glasbena krajina, ki jo Bakalina Velika ustvarjajo, pa slikovita, nenehno močno vabljiva, vznemirljiva in čarobna. Vseskozi smo priča izredno smeli in uravnovešeni integraciji raznolikih zvokov spremljave, ki nagovarjajo vseskozi povsem nepretenciozno in v siju velik organske prožnosti in topline. V središču je Janijev vokal, ki nosi izredno prijetno barvo, večkrat pa meji njegova vokalna melodija znotraj metrike, skoraj na naracijo. Samo petje v narečju se izkaže za genialno in edino pravo potezo tudi po plati, da je izplen vokalne melodije veliko večji kot v rabi pravilne knjižne slovenščine. Ne le, da poglablja domet avtentičnega albumskega unikata, ki je rojen iznad tolminskih vršacev in da poglablja eklekticizem izdelka, pač pa preprosto, je bolj muzikaličen od slovenskega knjižnega jezika. K temu prišteješ čutnost, vse instinkte prvinskosti, strasti, emocije, ki v izpovedi grabijo teatralno in melanholično, nostalgično in svečano, kar pričara edinstveni Jani Kutin.
Ni vse v Janiju, še zdaleč ne. Bakalina Velika je sedem članov. Pretanjeni Dejan Lapanja, ki je svoje velike talente multi-instrumentalista (zlasti kitarista), producenta in aranžerja izkazoval že v preteklosti v različnih glasbenih izzivih, ostaja genialno luciden in idejno pronicljiv. Samo Kutin prinaša iz širjav zasedbe Širom prepotrebno zvočno eksotiko, ki dodajajo temu izdelku prav posebno izpovedno moč in dotik, tu je seveda nadobvezni pečat Renatine harmonike, ki je nekoliko manj zaznavna, kot je to bilo v primeru dua Bakalina, pa silno melanholična pihala (trobenta, rog) Andree Pandolfa in pa (velika) kitara Mateja Magajna.
Tretja skladba Žlied je gotovo ena najbolj zanimivih. Bend si je izbral za vodilno frazo zelo elementarno harmonijo, v kateri pa lahko iztržiš izreden muzikalični izplen. To velja vselej tudi takrat, ko vpade kak od instrumentov v soliranje. Žlied, ki nosi tribalni, skoraj balkanski ritem, govori o tem kar pomeni beseda v naslovu. O žledolomu, ki je ujel Slovenijo v februarju 2014. »Ko je jokal les« in se je »utrgal kos sveta«. Komad v katerem poslušalca dobesedno zmrazi, ko se rišejo v občutjih led, živo pokanje lesa in treskanje, podrtih debel, ki so takrat polnila globeli in ozka grla hudourniških sotesk. Vse od Breginjskega kota, pa v osrčje Slovenije ter na jug in vzhod. Slike so še kako žive in Žlied je izjemni ritual v spomin temu dogodku. Izredno pomemben element ob vsej tribalnosti skladbe, je improvizacijska igra pihal Andree Pandolfa. V podaljšanem izhodnem instrumentalnem delu lahko slišite tudi pravi posnetek žledoloma, ko gre skladba že skoraj v namišljeni fade out. Komad v katerem dobesedno zmrzneš in otrpneš. Svoje dodajo v izhodu tudi tolkala in razgaljeni bobnarski prehodi Marjana Staniča. Tolkala in bobni preplavijo skladbo in ponesejo drama teater v skladbi do pravega ultimativnega krešenda! Neverjetna skladba, upam si trditi da gotovo vrhunec albuma »Prvi krajec«.
V sedmi skladbi, to je Človek in luna je Matej v drugi polovici gonilna sila razvoja skladbe in ji dodaja svojstven bluesovski pečat, ko pritakne mojstrsko solažo, kjer čutiš izjemno retoriko velikega organskosučnega purizma tega edinstvenega kitarista in enega največjih posebnežev med slovenskimi kitaristi, ki mu ni najti para. Magajne je velik perfekcionist in zvočni purist in tega izjemnega občutka za estetiko, do katere pristopa kitarist, ko oblikuje solažo, nikakor ne gre spregledati! Bluesy uvod Mateja Magajne, nasledi izreden »debatni krožek« med človekom (Jani) in Luno (Bogdana Herman). Človek in luna je ob Žlied, ena najbolj zanimivih skladb tega albuma. Močan Janijev liricizem, ki se dotika spiritualnosti, deluje buditeljsko in če ga osmislite, vas bo vrnil naravnost tja od koder prihajate! K naravi! Tu se posebej iskri slikovit in bogat pletež spremljevalne obrti septeta, od tolkal, ki krepijo ritmični domet, do prelivov harmonike in klavirja, do slikovitih vskokov kitare. Vse rahločutno in izpeljano tako, da niti za hip ne jemlje pozornosti vokalni interpretaciji.
Krhkost druge točke Mlada piesem, poganjata ob nežni Janijevi vokalni milni, zlasti milozvočni kitara in klavir v simbiozi izrednega zaznavnega prepleta, v kateri se rojevata mičnost in čarobnost mistike. Jamski svet dobi svoj poklon v skladbi Biele wade. Znova arabski ritem, celo južni melos. Zbiralci hroščev je ne smejo najti! Sviet Krn, molitev velikemu silaku Krnu, da nakloni dobro, pelje poslušalca daleč tja v nedrja poganstva! Prekrasen je prehodni vložek na akustični kitari, ki deluje kot rahlo, a silno atmosferično vezivo med kiticami! Prva skladba Čudežn sviet deluje kot rojstvo, kjer čudenju nad fantastičnostjo kreacij matere narave ni in ni videti konca, medtem ko je Zadnji sprehod, ki je sklepna točka, vrste rekviem, v kateri se sklene življenjski krog in je duhovnosti v poeziji znova več. V tej točki je skupina uporabila posnetke oglašanja divjih živali, ki ponesejo tvoje telo skozi zadnji ritual (ritual smrti), v novo rojstvo. Obe točki sta tudi začetek in konec velike ode oziroma hvalnice materi naravi, kakor lahko razumemo album »Prvi krajec«. Verzi velikega buditeljstva, velike ozaveščenosti, velike spravljivosti s svetom, nudijo nenehno močan dotik spiritualnosti, povezovanje čustev in prvinskih instinktov, onkraj racionalnega, logističnega empirizma, ki smo mu tako zvesto predani in zaradi česar trpijo in krnijo ostali nivoji naše komunikacije s svetom.
Dobrodošli v slikoviti, neponovljivi, brezčasni in edinstveni mantri čudovitih sedmih bardov, ki vas bodo na vašem skupnem srečanju, ko nastopi »Prvi krajec«, premaknili, prebudili, predramili. Da raziščete vso deviškost vašega dušnega poslanstva, da najdete sami sebe, ko začutite in najdete znova svojo lepoto in lepoto sveta, ki vas obdaja. Z eno besedo, brezpogojno Ljubezen.
»Prvi krajec« je eden najmočnejših izdelkov, ki so izšli v letošnjem letu. Širše gledano. Gre za eno najlepših stvaritev kar se tiče doseganja brezčasnosti in izpovedne širine in kar jih je kdajkoli dala slovenska glasba. Bolj slovensko od tega ne gre, kot ne gre več, kot deset točk, od desetih možnih v oceni te recenzije. Ko »primeta« poezija in glasba perfektno skupaj in se rodi briljanten dosežek, ki se kar šibi od note eklekticizma in edinstvenosti!
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 10 / 10
Seznam skladb:
1. Čudežn sviet
2. Mlada piesem
3. Žlied
4. Sajne
5. Biele wade
6. Sviet Krn
7. Človek in luna
8. Zadnji sprehod
Glasbeniki:
Jani Kutin – vokal, piščal, kozji rog
Renata Lapanja – harmonika
Marjan Stanič – tolkala, bobni
Matej Magajne – električna kitara, bas kitara
Andrea Pandolfo – trobenta, krilni rog, klavir
Dejan Lapanja – bobni, akustična kitara, bas kitara
Samo Kutin – bas kitara, akustična kitara, balafon, brač, hurdy gurdy, bas harfa, n’goni, zvočila, posnetek žleda
Gostujoča glasbenika:
Bogdana Herman – vokal
dr. Tomi Trilar – Prirodoslovni muzej Slovenije: posnetki živali iz slovenskih gozdov (črna žolna, krokar, lesna sova, jelen, gams, volk)
