Založba: Macefizelj
Leto izida: december 2016
Produkcija: Dejan Lapanja
Dolžina albuma: 46.40 min
Zvrst: Etno / Folk
Kamniti zidovi, živi spomeniki davnih dni preteklosti, ki jih skozi čas neusmiljeno bičajo in klešejo nabriti in tuleči vetrovi burje, osušene bilke pokončne stoklase, znanilke ekstenzivnega, to je tradicionalnega obdelovanja košenic in suhih travnikov, s težkimi oblaki naphano nebo, sadovnjaki, grčavih in skrotovičenih, a neomajno klenih domačih sort. Vse v enem, prostor, ki je živelj severne primorske skozi stoletja oblikoval v silno trdi in neprebojni format kljubovanja, ob katerem si vsak dolgopetec iz ljubljanskega davkarskega okrožja kaj hitro skrha zobovje.
Neverjetno. Prav ob izteku leta smo prejeli v slovenskem glasbenem prostoru eno najbolj pronicljivih in globokih plošč, kar jih je dal letošnji etno/folk utrip pri nas. Govora je o zasedbi Bakalina, ki ga tvori duo Renata »Lapatarca naz Panikve« Lapanja (harmonika) ter Jani »Križarjew s Čadrga« Kutin (vokal).
Bakalina, kakor so nekoč imenovali na Tolminskem in Čadrškem večjo posodo izdelano iz gline, ni na slovenskem več nikakršna neznanka. V preteklosti je duo v letih 2009, 2011 in 2013, izdal tri studijske albume. Na vseh je odzvanjal pristni etno melos rabe ljudskih napevov, ki skozi stoletja odzvanja in se bohoti preko t’minskih vršacev in grap. Na tak način je Bakalina na moč avtentično povzemala tradicionalno izročilo ljudskih napevov naših pradedov in očakov ter ga iskrivo prevajala v pečatni avtorski utrip, ki je hkrati tudi sedanji odsev bivanja »malega« človeka na T’minskem.
Tudi novi studijski album dua imenovan »Španabije« ohranja v celotnem iztržku takšno vizijo. A s pomembno razliko. Bakalini so namreč odgnali »komponistični žarki« večplastnega glasbenega aranžiranja. V tem oziru je naslov albuma »španovije« več, kot pomenljiv. Renata in Jani sta se namreč za novi album povezala s številnimi glasbeniki in jih za novi album povabila k sodelovanju.
Plod tega sodelovanja je niz devet novih avtorskih stvaritev, ki jih je bend snemal dlje časa, kot smo od dua sicer vajeni. V presledku zadnjih treh letih in to na različnih lokacijah Primorske. Na tak način sta hotela Bakalina kar se da avtentično magnificirati vso čutnost in emotivnost poezijo spisano in odpete v avtentični »Čadrgščini« (v narečju Čadrga) s samim melosom. Vse skladbe so bile zaigrane in posnete v živo, v slogu koncertnega nastopa. V enem poizkusu. Šale tu ni. Kar slišiš, to dobiš. Torej sam ambient v katerem se je izvajala glasba zapisana na ta nosilec, vred s strastjo in čutnostjo, ki jo vnaša ne le Kutin s svojim vokalom, pač pa gre za seštevek vseh kreatorjev zvočnih kulis aranžiranja točk, prinaša izdelek, ki se z večjo pristnostjo in avtentičnostjo ne bi mogel pohvaliti.
Melos je večkrat prežet s tisto znamenito puntarsko koračniško noto neiztrohnjeno srčne poze boja za staro pravdo, s katerim sta Jani in Renata nagovarjala poslušalstvo že v preteklosti. Je pa nekaj. Vsaka skladba nosi posebno izdelan karakter. Vsaka izmed njih je jasno zaključena in zapakirana zgodba. Tega prejšnji trije albumi niso tako in intenzivno oznanjali. Med poslušanjem so prihajali do izraza v prvi vrsti kot celota. Tu pa je že sama karizma posameznih devetih točk izjemno močno izpovedna in se skozi sam razvoj devetih zaključenih štorij, znatno intenzivneje dotika poslušalca.
Sporočila so družbeno kritično angažirana, kar je moč hipoma zaznati v skladbah, kot sta Kanc sveta (z izvrstnim duetom Janeza Škofa in Janija) in še intenzivneje v Pagreb Europe (ob tej priložnosti v družbi slovensko-italijanske tovarišije harmonikarjev Accordion Group 4-8-8-16) zaigran prav na Dragonji (meja), ki je (neskromno povedano) prava »Puntarska« zadušnica za leto 2016. Tu so izpovedi neusahljive ljubezni Janija do svoje »štajerke« (Pamlad, z milino akustične kitare Dejana Lapanje), album pa se v drugi polovici, nasploh po ostro stvarnem strmoglavljenju iluzij (Pagreb Europe) razneži, ko izpostavi hudomušno-radoživo noto utripa t’minskih kmetskih slik v skladbah o sirarstvu imenovani Krawji rep (vokalno barvanje Mitje Ronerja je neverjetno, na prvi hip sem pomisli da je to tuba Gorana Krmaca) ter spretnostih mizarskih ročnih del (Tišler n sitnca – z namerno zaigranim »razpadom sistema« v izhodnem delu skladbe). Naboj sprošča v nadaljevanju tudi koprneča Jesien, potem pa postane album, prav ob zaključku posebno otožno ganljiv in v emocijah dodatno intenziviran. Skleneta ga namreč najdaljši skladbi. Prva je Pisma, ob tej priložnosti zaigrana v cerkvi Sv. Duha v Javorci, ki naznanja zadnjo uro slovenskih fantov pred ranim odhodom v zadnji boj na Soški fronti iz katerega ne bo vrnitve. To ganljivost kontrastno krepi integracija okteta Simona Gregorčiča iz Kobarida, dodatek krilnega roga, pa skozi polenjeni valcer, prav »v živo riše« odhod v prerani grob izgubljenih soških fantov. Ta skladba je tipski primer graduiranega komponističnega razvoja neverjetne čutnega intenziviranja, ki skozi ekspresijo učinkuje prav »srhljivo« resnično in živo. Bolj nežno in mehko, ko pristopaš v izvedbi, intenzivneje odzvanjajo emocije. Melanholijo, ki se jo navzame v zadnjem delu album, okrepi prav na repu skladba Ka se je dielu sviet, kjer so Bakalina vstopili v »španovijo« z ekipo t’minskih močeradov Salamandra salamandra. Slednji po dobrih štirih minutah skladbe, sprevržejo njen format povsem novemu razpoloženjskemu stanju naproti, ko razjaše album »Španabije v svoj konec, skozi čutni dialog instrumentov, malodane v adventivno igrivost progresivnega rocka in etna.
Vse ostale besede so odveč. Vizionarstvo večplastne glasbene oblikovanosti tega izdelka je izjemno in na moč posebno. To je izdelek, ki vas bo v občutjih in čustvih ganil, presunil, dodobra pretresel in prebudil. V kolikor seveda nimate kamnitega srca. Je plod prevajanja glasbene magije in poezije izvajalcev, ki so ostali tudi v tem norem mileniju, ko smo vsi vred opijanjeni z bliščem (in bedo) krasnega novega sveta, odtavali tja nekam med zvezde (in izgubili stik z realnimi tlemi), čvrsto povezani z materjo naravo in Zemljo. Hkrati s tem ni odveč opazka, da poseduje ta album neverjetno noto buditeljstva narodne zavesti. Ne pozabite, da so nas te zavednosti časi sužnjenja kapitalu, popolnoma oropali. Zato mu večje pristnosti in iskrenosti ne bi mogli pripisati. Album »Španabije« je izdelek, kjer je natanko vsaka poteza sedla na pravo mesto. Bolje ne bi mogel učinkovati, kot učinkuje. Je tudi trenutek, ko se duo Bakalina ambiciozno pomika naproti novim izzivom komponiranja in bogatenja sebi lastnega artističnega jezikoslovja. Na tej poti glasbene vizije je vredno vztrajati in jo negovati tudi v prihodnje.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 10 / 10
Seznam skladb:
1. Španabije
2. Kanc sveta
3. Pamlad
4. Pagreb Europe
5. Krawji rep
6. Tišler n sitnca
7. Jesien
8. Pisma
9. Ka se je dielu sviet
Bakalina:
Jani Kutin – vokal
Renata Lapanja – harmonika
Sodelujoči glasbeniki:
Brencl banda – skladba št. 1
Janez Škof – harmonika, vokal na skladbi št. 2
Marjan Stanič – tolkala na skladbi št. 2
Dejan Lapanja – akustična kitara na skladbi št. 3
Accordion Group 4-8-8-16 – skladba št. 4
Zlam ‘n’ Bejž (a ka Mitja Roner) – vokal na skladbi št. 5
Mateja Gorjup – vokal na skladbi št. 6
Zvezdana Novaković – harfa, vokal na skladbi št. 7
Oktet Simona Gregorčiča – skladba št. 8
Andrea Pandolfo – krilni rog na skladbi št. 8
Salamandra salamandra – skladba št. 9
