Lokacija: Ljubljana / CUK Kino Šiška / Slovenija
Datum; ponedeljek, 21.05.2012
Boštjan Narat je poet, glasbenik, celo filozof, znan vsem, kot šef in kitarist skupine Katalena in po novem, bolj kot kdajkoli prej, tudi kantavtor. Mož, ki je izjemen umetnik, je svoj kantavtorski talent (in domet) prvikrat uradno ovekovečil z izdajo dolgometražnega studijskega prvenca »Strah je odveč« (2010). Za skladbo Strah je odveč je Narat prejel na Kantfestu 2009 v Rušah srebrno kanto, točneje drugo nagrado festivala, leto kasneje pa se je na taistem festivalu z novo kanto tudi pozlatil, kar dokazuje samo po sebi, kako cenjen umetnik je Boštjan Narat.
Hitro se obrneta dve leti. Uspešni prvenec »Strah je odveč« je tako dobil mlajšega brata, ki se imenuje »Konec sveta vedno pride nenapovedano« (založba Pivec, 2012), ki razširja kantavorski domet Boštjana Narata, prav tako pa razširja aranžerski domet soustvarjanja samih impresij, odslej mnogo bogatejše zvočne slikanice, ki dela družbo močni osrednji figuri Naratovega podajanja poezije.
Ljubek deževni večer sredi CUK Kina Šiška. Sedišča pridno zapolnjena, s konkretnim prebitkom pripadnic nežnega spola med avdienco. Ura je odbila blizu pol desete zvečer, ko prisede na barski stolček Boštjan Narat, da v uvodnem ogrevanju blago požgečka prisotne s skladbama Yet Another Tango in Ženske, ki ljubijo pse (obe z albuma »Strah je odveč«). Če nisi iskren, padeš. To je aksiom kantavtorstva, ki svoj test vselej doživlja ob koncertni interpretaciji. Vselej, ko si izpostavljen iskrenosti akustične golote zvočne zgibanke povsem naravnega karakterja, ki prenaša, da jo vodi zgolj čutno podoživeta retorika vokalnega podajanja poezije! Zato prepričajo zgolj tisti, ki iskreno uživajo v svoji koži in svoje zaznavanje sveta skozi jezik poezije in glasbe neobremenjeno delijo z drugimi.
Ta delikatnost, ki pa je osnovno sito ločevanja kredibilnosti in kvalitete, je Boštjanu Naratu že dolgo poznana konfekcija, v kateri se prosto, pristno suče in v njej svobodno izpovedno uživa. Njegova moč je v izjemnem občutku za stopnjevanje sporočila v poeziji, za teatralno graduirano rast točk v finalni »crescendo«, ki poslušalca čvrsto vežejo nase. Glas, stas, lik interpretacije ter košček izdelane teatralnosti skozi prizmo izjemne odrske samozavesti, gradijo Boštana Narata od glave do pete v umetnika, ki polno prepriča v slehernem gibu, sleherni metaforični refleksiji, sleherni gesti, ki jo rišeta mimika njegovega obraza, ali zgolj gibanje na odru.
Skladba Tisti, ki zna in ona ki ve, je pripeljala na oder tudi preostanek ekipe ki je sodelovala na albumu »Konec sveta vedno pride nenapovedano«, v postavi: Matevž Kolenc (aranžmaji, električna kitara, bas kitara, zvočni učinki), dolgoletna Naratova soborka v skupini Katalena Polona Janežič (klaviature), Jelena Ždrale (viola) in Blaž Celarc (bobni , tolkala, klarinet).
Faktor nadgradnje samostojne glasbene kulture, ki jo je Boštjan začel razvijati s prvencem »Strah je odveč«, je tako po novi studijski izkušnji (snemanje novega albuma), doživel tudi pristno odrsko rekapitulacijo. Izjemna kulisa nizanja popolnih organskih struktur pod taktirko prekaljenih veščin, ki jih nosi Boštjanova spremljevalna ekipa, je ulito objela Boštjanovo visoko karizmatično podajanje verzov sporočilno bogate substance in točkovno jasno poglobila ter dodatno kontrastirala izpovedno moč verzov. Boštjan je veščino teatralnosti mnogokrat prelil v premore med skladbami, kjer je z iskrivimi dovtipi prepričal, da bi se lahko s peresno lahkoto preizkusil v »stand up komedy« predstavah.
Mozaično razgibana Izpoved Boštjana Narata je plasirana v pravih odmerkih. Nosi pravo noto odsevov doživljanja posameznikove stvarnosti v tem poblaznelem svetu, po čemur je mogoče zaključiti le to, da je Boštjan Narat čvrsto prizemljena figura kantavtorskega pridigarstva, ki ne more izzveneti patetično, saj podaja svoja sporočila brez kančka pretencioznosti, z izjemno kontrolo sukanja krmila, ki združuje svoja iskrena občutja v barvit mozaik enakomerno razporejenih koščkov uejtega utripa vsakdana. Lahko je koprneče senzitiven, lahko je šegav, lahko sarkastičen, lahko ošaben ali celo perverzno dražljiv (Romeo julija). Prav z zaključno falango sporočilno izjemno močnih točk Če padeš po tleh, Star mož, Zdi se da te danes ne bo in Kako končati to pesem? Je Narat prepričal, da lahko v istem hipu pokaže pot v raj in pekel, ki se izničita v stvarnosti. Skozi izjemno definicijo prožno iskrive pridige, ki je umetnikov samonikli unikat in ki se s svojo močjo hipoma dotakne duše slehernega konzumenta v občinstvu!
Vsekakor pa slika ne bi bila popolna brez poseben gostje, pevke Mine Špiler (Melodrom, Laibach), ki je v skladbi Jutra s svojim ženstvenim sentimentom izdatno okrasila skladbo v več, kot okusno posrečeni navezi z Naratovim vokalom. Svojo interpretativno moč je duet provokativno preizkusil tudi v tankočutno melanholično krhki priredbi italijanske kantavtorice Gigliote Cinquette z naslovom Non ho l’Eta. »Po tako žalostni pesmi je težko ostati sam« nadaljuje v zabavnem tonu Boštjan, ko ga na odru zapusti tudi Mina, nato pa se loti znova v samostojni interpretativni maniri naslovne skladbe studijskega prvenca »Strah je odveč«. Po še enem duetu z Mino Špiler v dodatku (Odhod domov), se ob Boštjanu pojavi na odru še zadnjič tega večera spremljevalna ekipa in izvede odlično priredbo R.E.M. izvirnika skladbe The One I Love.
Album »Konec sveta vedno pride nenapovedano« je tako doživel ganljivo premierno predstavitev, ki je za dobro uro popeljala prisotne na krilih stvarno hipnotičnega učinka, v edinstven svet glasbe in poezije Boštjana Narata, ki je dokazal, da gre za enega izpovedno najmočnejših kantavtorjev ta hip na Slovenskem.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
