Bad Notion, slovenska bluesrockovska senzacija, ki je potrkala naposled tudi na vrata tolminskega M.I.N.K.-a

lokacija: Tolmin / MINK / Slovenija
datum: petek, 14.12.2018

Ko prične klubska koncertna ponudba sredi decembra polagoma usihati, se navkljub temu lahko pripeti, da se ti dva nastopa na različnih lokacijah ravno“pokrijeta”. Ob dejstvu, da koncertov v tem času tako ali drugače ni več veliko. Pustimo pri kraju predbožični odrski napuh, ki takrat izbruhne in za katere segajo globoko v žepe tisti ki imajo, to so navadno občine, zavarovalnice, druge bogate firme, ki pa v tem oziru itak prirejajo privat partyje ali vabijo na odre javnih površin preverjeno le velike izvajalce, ki smo jih že tisočkrat videli in ne pokažejo nič novega, le dober honorar pobirajo. Vrnimo se torej v klube. Tam se odvija pravi in najbolj pristni koncertni utrip (kar se rocka in rolla v letu 2018 tiče). Dne 14.12.2018 so Bad Notion, udarni blues rock trio, tako nastopili v Tolminskem MINK-u, kamor sva prispela naravnost iz Cerknega, še pod svežimi vtisi nastopa Brencl Bande, šegavih folk rockerjev iz slovenskega Obsotelja, ki so svoj nastop relativno hitro sklenili, da je bilo mogoče po postanku v Cerknem, ujeti tudi Bad Notion v Tolminu. V MINK-u so koncerti nastavljeni na pozno uro in tudi tokrat ni bilo mnogo drugače, kar nama je šlo močno na roko.

Tja sva prispela okrog enajste ure in vrli trio, ki ga tvorijo Grega (kitara, vokal), Žiga (bas kitara) in Rok (bobni) je v tem času že krepko zavrtinčil ozračje tega izvrstnega klubskega prizorišča sredi severno primorske prestolnice. Za razliko od obubožanega obiska izpred 14. dni, ko so na istem prizorišču sekali brazilski thrasherji Valvera in domači powermetalci Minotauro, je tokrat prizorišče le obiskala konkretna bera ljubiteljev dobrega rock žura in zato bend ni skrival dobrega in iskrivega razpoloženja. Velike vedrine, ki je zanetila v fantih tisto pristno noto velikega entuzijazma zaradi česar so pravzaprav sploh pričeli v življenju igrati glasbo, je bilo mogoče to pot začutiti.

O Bad Notion smo že “doktorsko razpredali”. Nazadnje, ko so sredi septembra letos v Cerknem zakurili CMAK. Očitati jim res ne gre ničesar. So veliki perfekcionisti in vsega se lotevajo z izjemno vnemo, veliko predanostjo in pedantnostjo, kar pomeni, da zahtevajo njihovi koncerti, pa čeprav dajejo tisti sladki občutek spontanosti in drznega odklopa, obenem veliko razumske prisebnosti in nenehnega čvrstega medsebojnega odrskega kontakta. Skratka zbranosti. “Poglavar ekipe” Grega “Smola”, je tudi to pot šel “na polno” in Rok ter Žiga sta mu v tej polnosti tudi sledila. Trio slovi po izjemni uigranosti. Grega, ki je opasan z vsemi bistvenimi vragolijami, ki so zapustile v zgodovini bluesa trajni pečat, je s svojim izjemnim arzenalom ter neslutenimi vrlinami obvladovanja šest strunske teorije osupnil. Je peklensko hiter, obenem izjemno natančen in v solažah tako neverjetno prodoren. Atmosfero lahko nenadoma povsem obrne, ko se loti sosledja ječavih tonov, ki jih spretno krivi s pretanjeno rabo pull off zategljajev in kontrolira njihov odzven, ter tako vsakemu posebej pritakne svojo emocijo. V počasnih blues točkah je Grega še posebno nalezljiv. Neverjetna kontrola nad instrumentom. Tudi vokalno zadeve stojijo. Bend se je razstrelil v polnosti in priredil izjemno dolgo koncertno predstavo, publiko pa tako potegnil nase, da ga ta nikakor ni hotela spustiti z odra. Ritem sekcija ni nič manj izjemna, drugačna ob tako “utrganem” kitaristu, kot je Grega, sploh ne sme biti. Žiga odseva neverjetno mehkobo, ko šprudla skozi mnoštvo muzikaličnih linij, s katerimi polni prostor med čvrstimi zamahi Rokovih bobnov in Gregorjevimi kitarskimi vragolijami. Bend, ki pravi, da je prvenec nared za izdajo v prvi polovici leta 2019, je predstavljal avtorski material (Gunkoza, Cikorija, Arabia, Bossa Noga,..), k temu pa dodal priredbe izvajalcev S. Ray Vaughan, Eric Clapton, B.B. King, Michael Landau, Jimi Hendrix, Led Zeppelin (plus še kdo?), ki jih je preoblikoval po vzoru svoje glasbene vizije. Sicer se čuti v soliranju Grege kup vplivov S. Ray Vaughna, kot tudi nosilnih skupin oziroma izvajalcev white blues buma šestdesetih (Peter Green, Rory Gallagher, seveda tudi Eric Clapton).

Bad Notion so izjemna pridobitev za slovenski glasbeni prostor. Nemara delam kateremu slovenskemu izvajalcu ob tem krivico, a to le zato, ker ga ne poznam. Bad Notion so namreč ob Prismojenih profesorjih bluesa, tudi kakšnih El Kachon in The Dreams, trenutno edina prava in legitimna vez slovenskega dometa v bluesu, s svetovnim bluesom. Tisti, ki so legitimno nasledili Janeza Zmazka Žana, ki ga velja postaviti na posebno mesto slovenskega bluesa. Primerjave Bad Notion in Grege z odličnostjo in enkratnostjo blues pionirstva britanskih in ameriških izvajalcev iz šestdesetih, ni nič nenavadnega. Bad Notion so skupina, ki so v smislu revitalizma, svojevrstna bluesovska atrakcija, za slovenski prostor pa definitivno senzacija. V vseh ozirih, ki gradijo žanrsko glasbeno gorovje imenovano blues. Bolj ga je že težko ponotranjiti. V feelingu, občutku, v vseh pristnih emocijah in strasteh, ki kipijo iz tebe kot umetnika, izvajalca, transmiterja energije, to je tistega, ki stoji med informacijo univerzuma ter tistim, ki jo sprejema (publika). Bad Notion in Prismojeni profesorji bluesa sta ekipi, ki bi se morali združiti za klubsko evropsko turnejo. Obvezno. Senzaciji v novih časih. Nič drugače ni bilo v MINK-u. Noč z Bad Notion odličnostjo, ki ji ni bilo videti konca. Noč fantastičnega retro nostalgičnega podoživljanja elementarnih čutov, ki so bili spisani v povesti bluesa in tako pristno živijo dalje v krvožilju teh srčnih fantov. Bad Notion so kandidat, tako kot Prismojeni profesorji bluesa, za nastopanje na najvidnejših bluesovskih festivalih Evrope, prva prava priložnost za to pa je festival Bluesland, ki bo konec junija na ljubljanskem gradu nadomestil obe dosedanji ediciji tolminskega festivala MotörCity.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik