Založba: Music Theories Recordings/Mascot Label Group
Datum izida: 25. 9. 2020
Produkcija: Arjen Anthony Lucassen
Dolžina albuma: 80.51 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 7.0/10
»Transitus« je naslov najnovejše progmetalske/progrockovske opere v glasbeni, skladateljski in konceptualni režiji Arjena Anthonya Lucassena in njegovega vselej ambicioznega projekta Ayreon. Arjen sprva »Transitus« sploh ni nameraval izdati kot Ayreon album, temveč v sklopu nekega drugega projekta, vendar si je kasneje premislil in vnovič k sodelovanju povabil vrsto prestižnih glasbenih imen.
Pevske vloge oziroma vloge posameznih likov iz »Transitus« koncepta so si med seboj razdelili številni znani pevci in pevke; Tommy Karevik (Kamelot, Seventh Wonder) kot Daniel, Cammie Gilbert (Oceans of Slumber) kot Abby, Paul Manzi (ex-Arena) kot Henry, Simone Simons (Epica) kot Angel smrti, Amanda Somerville (Trillium) kot Lavinia, Marcela Bovio (ex-Stream of Passion) v vlogi treh likov, bobnar Johanne James (Threshold) kot Abraham, Dianne van Giersbergen (Ex Libris) kot Sopran in Dee Snider (Twisted Sister) kot Oče.
Arjenu sta družbo v vlogi inštrumentalistov na »Transitus« delala takšna mojstra kot sta kitarska virtuoza Joe Satriani ter Marty Friedman (ex-Megadeth). Velika posebnost »Transitus« je ta, da je to šele drugi Ayreon album na katerem bobne ne igra Ed Warby. Tokrat ga je nadomestil Juan van Emerloot, Arjenov stari znanec, ki je nekoč sodeloval z Lucassenovo prvo skupino Vengeance. Arjen je po lastnih besedah tudi z Warbyevo (začasno) zamenjavo želel dokazati, da ne gre za običajni Ayreon album. Prestižni gost v vlogi pripovedovalca zgodbe je tokrat legendarni angleški igralec Tom Baker, ki je v obdobju med 1974 in 1981 zaslovel z vlogo doktorjeve četrte reinkarnacije v kultni BBC-jevi znanstvenofantastični seriji Doctor Who.
Le malo je še ostalo igralcev ‘stare angleške šole’, ki bi bili za tovrsten koncept primernejši kot Baker, saj je možakar kot rojen za pripovedovanje gotsko-srhljive zgodbe postavljene v 19. stoletje, sredi viktorijanske Anglije. Žal pa je njegovih naracij, zlasti na drugem disku, absolutno preveč in sčasoma znajo za marsikoga postati naporne. Gotski koncept »Transitus« je popolnoma drugačen od dosedanjih Ayreon konceptov, ki so bili pretežno znanstveno-fantastično obarvani kar je bil eden glavnih vzrokov zakaj je imel Arjen pomisleke ali bi ga ne bi rajši izdal v sklopu kakšnega drugega projekta. Kot se kmalu izkaže so bili njegovi pomisleki povsem upravičeni.
V primerjavi z dosedanjimi Ayreon koncepti predstavlja »Transitus« velik korak nazaj, saj smo namesto ambiciozne, inteligentne, provokativne in inovativne zgodbe dobili nekaj kar je bolj podobno Disneyevi interpretaciji klasičnih evropskih pravljic kot pa mračnemu, gotskemu filmu v režiji Tima Burtona. Zgodba je izjemno plehka in pripoveduje o dveh različnih svetovih-materialnem, ki je poosebljen v viktorijanskem Londonu, in spiritualnem kjer živijo duhovi.
Osrednji lik zgodbe je premožni in naivni poba z imenom Daniel. Slednjega iz hiše nažene lastni oče zato, ker je imel afero z njuno služkinjo Abby, ki je bila očitno zanimiva obema bogatunoma. Ob tem zna marsikateri varuh politične korektnosti , ki ne razume zgodovinskega konteksta, zaviti z očesi, saj ‘fatalno’ služkinjo igra temnopolta pevka Cammie Gilbert. Daniel doživi tragično smrt in od tedaj naprej njegov duh poskuša na različne načine vzpostaviti stik z Abby ter dokazati njeno nedolžnost za svojo smrt. Daniel si svojo žalost teši tako, da se pogovarja s kipom rimskega vojaka sredi očetovega posestva, ki v njegovih mislih oživi in spregovori. Daniel na koncu zgodbe, kljub diaboličnemu načrtu njegovega lažnega prijatelja Henrya ter zapeljivi, ženski verziji Angela smrti in njenim furijam, uspe vzpostaviti stik z Abby in ljubimca se na koncu združita v Transitusu, svetu duhov oziroma mrtvih. Skratka, o »Transitus« konceptu nima smisla izgubljati preveč besed in veliko vprašanje je ali bo strip, ki je izšel vzporedno z albumom popravil precej bled vtis.
Tretja in morda največja hiba »Transitus« je neprepričljiva vokalna interakcija med osrednjim moškim in ženskim protagonistom, ki ju s svojimi pevskimi prispevki predstavljata Tommy Karevik in Cammie Gilbert, saj med njima nikakor ne steče prava magija oziroma tista magija, ki smo je bili po navadi vajeni pri preteklih Ayreon moško-ženskih duetih. Cammiejeva poseduje precej specifičen, vokalni register in zanimivo barvo glasu, ki pri njeni skupini Oeans of Slumber verjetno vžge, medtem ko v duetu s Tommyem, ki je sicer pričakovano uspešen v vlogi solo pevca, izpade pretirano razglašeno in skorajda predatorsko kar nikakor ne ustreza njeni vlogi Danielove krhke, pokojne ljubice. V kakšni drugi vlogi bi verjetno njen vokalni pristop izpadel odlično.
Preostali pevci in pevke si večinoma zaslužijo pohvale, čeprav so na albumu tudi ne preveč svetli trenutki, ko se nekoliko razglašeno derejo drug čez drugega, kot denimo na rahlo nadležnem »Condemned Witout a Trial«. Med pevkami to še zlasti velja za tokrat odlično razpoloženo Simone Simons v zanjo neobičajni, zlovešči in obenem zapeljivi vlogi Angela smrti. Rdečelasa metalska diva še posebno zablesti na skladbi »This Human Equation«. Lepo je tudi slišati imenitno vokalno predstavo Paula Manzija, ki si po odhodu iz skupine Arena, s katero je plodno sodeloval skoraj deset let, vsekakor zasluži večjo prepoznavnost. Paul se še posebno izkaže na skladbi »Talk of the Town«, ki spada med bolj posrečene trenutke »Transitus«.
V inštrumentalnem oziru gre za nekoliko trši, bolj gotski in ambientalno mračnejši Ayreon dosežek kot običajno, ki je na trenutke bližje drugim Arjenovim projektom kot je denimo The Gentle Storm, vendar smo to v skladu z napovedmi o naravi in konceptu »Transitus« tudi nekako pričakovali. Posamezni inštrumentalisti so svoje delo opravili brezgrajno, medtem ko bodo vsi ljubitelji lika in dela Joeja Satrianija zagotovo uživali ob njegovi kitarski solaži na skladbi »Get Out! Now!«, ki je izšla tudi v obliki singla. Ravno skladbe, ki so izšle v obliki singlov kot so »Hopelessly Slipping Away« ter prej omenjene »Get Out! Now!«, »This Human Equation« in »Talk of the Town«, spadajo med najboljše trenutke tega ‘toplo-hladnega’ albuma. Neprepričljiva vokalna kemija med obema glavnima pevcema žal botruje temu, da večina kompozicij že od uvodne »Daniel’s Descent into Transitus« dalje nikakor ne uspe zaživeti, medtem ko se med posameznimi kompozicijami nahaja tudi absolutno pretirano število največ dve minuti dolgih ‘mašil’ prostora kjer vlada Bakerjeva govorjena beseda.
Za »Transitus« bi bilo vsekakor precej boljše, če bi izšel pod imenom kakšnega drugega Arjenovega projekta, denimo The Gentle Storm, Guilt Machine ali Stream of Passion, namesto Ayreon, tako kot je bilo originalno predvideno, a je na koncu spet prevladala ekonomska logika zagotovljenega zaslužka. Škoda, ker album ni brez svojih pozitivnih plati. Z nekoliko krajšo dolžino, omejenim številom naracij, bolj duhovitimi strukturami posameznih del, bolj inteligentnim in zanimivim konceptom ter predvsem boljšo vokalno kemijo med obema glavnima pevcema bi »Transitus« brez dvoma izpadel precej boljše. Tokrat se Arjenu, kljub njegovi vselej zavidanja vredni ambicioznosti, vse skupaj ni najboljše posrečilo in zna se zgoditi, da bo »Transitus« ostal v senci precej bolj zanimivih, znanstveno-fantastično obarvanih Ayreon predhodnikov.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
CD1.:
1. Fatum Horrificum (A] Graveyard, B] 1884, C] Daniel And Abby, D] Fatum, E] Why?!, F] Guilty)
2. Daniel’s Descent Into Transitus
3. Listen To My Story
4. Two Worlds Now One
5. Talk Of The Town
6. Old Friend
7. Dumb Piece Of Rock
8. Get Out! Now!
9. Seven Days, Seven Nights
CD2.:
1. Condemned Without A Trial
2. Daniel’s Funeral
3. Hopelessly Slipping Away
4. This Human Equation
5. Henry’s Plot
6. Message From Beyond
7. Daniel’s Vision
8. She Is Innocent
9. Lavinia’s Confession
10. Inferno
11. Your Story Is Over!
12. Abby In Transitus
13. The Great Beyond
Glasbeniki:
Arjen Anthony Lucassen – vokal, kitara, bas kitara, klaviature, ksilofon, Dulcimer, otroški piano
Vokalisti/vokalistke:
Tommy Karevik
Cammie Gilbert
Amanda Somerville
Dee Snider
Marcela Bovio
Simone Simons
Johanne James
Michael Mills
Dianne van Giersbergen
Caroline Westendorp
Dan J. Pierson
Jan Willem Ketelaers
Wilmer Waarbroek
Will Shaw
Marjan Welman
Lisette van den Berg
Tom Baker – naracija
Noa Gruman – orkestracije za Hellscore Choir
Hellscore Choir – zborovsko petje
Joost van den Broek – Hammond orgle, klavir
Ben Mathot – violina
Jeroen Goossens – flavta, piščali
Jurriaan Westerveld – čelo
Alex Thyssen – rog
Joe Satriani – kitara
Marty Friedman – kitara
Patty Gurdy – Hurdy gurdy
Juan van Emmerloot – bobni
Jan Willem Ketelaers – spremljevalni vokal
Wilmer Waarbroek – spremljevalni vokal
Will Shaw – spremljevalni vokal
Marjan Welman – spremljevalni vokal
Lisette van den Berg – spremljevalni vokal
