Založba: Transmission Records
Datum izida: 31.10.1998
Produkcija: Arjen Anthony Lucassen
Dolžina albuma: 104.47 min
Zvrst: Progressive Rock / Space Rock
Ocena: 10 / 10
Nizozemski glasbeni genij Arjen Anthony Lucassen, ki je obenem multi-inštrumentalist, pevec, skladatelj, pisec besedil in producent, je sredi devetdesetih s svojim ambicioznim projektom (in kasneje skupino) Ayreon obnovil idejo konceptualne rock opere za katero se je dolgo časa zdelo, da je umrla skupaj s sedemdesetimi leti 20. stoletja. Tovrstna obnovitev že dolgo odpisane ideje je njegov največji dosežek, vendar še zdaleč ne edini, saj je ta mojster združevanja progresivnega rocka in prog metala z občasnimi elementi folka, klasične glasbe in elektronike, z Ayreon prvencem »The Final Experiment« (1995) postavil povsem nove standarde, kakšna naj bo sodobna, konceptualna rock/metal opera.
Leta 1998 pa se Arjen ni ravno nahajal v zavidljivi situaciji, saj je drugi Ayreon album, »Actual Fantasy« (1996), njihov do danes edini nekonceptualni dosežek, doživel precejšen neuspeh v primerjavi z odlično sprejetim prvencem. Lucassen ob tem ni skrival svojega razočaranja, zato je pred snemanjem naslednjega albuma oznanil, da bo v primeru še enega neuspeha preprosto zaključil Ayreon zgodbo ter se rajši posvetil drugim (solo) projektom.
Odločen, da glasbenemu svetu pokaže, kako se ustvari (dvojna) rock opera zavidljivih zvočnih, ambientalnih in konceptualnih dimenzij, se je ta ambiciozni glasbeni mojster odločil, da bo »Into The Electric Castle« povsem druga zgodba kot je bil sicer še zdaleč ne slabi predhodnik »Actual Fantasy«. Najprej se je odločil, da bo novi studijski projekt vseboval znanstvenofantastični koncept, vendar z manj resnim pridihom v primerjavi z »The Final Experiment«. Ravno zato je Arjen navdih pri »Into The Electric Castle« konceptu črpal iz nekaterih znanstvenofantastičnih filmov B produkcije, medtem ko koncept v osnovi (nehote) rahlo spominja na zgodbo kultne Marvelove stripovske sage ‘Secret Wars’ iz osemdesetih.
Na »Into The Electric Castle«, katerega je Arjen lastnoročno napisal, aranžiral, produciral, prispeval vokale, odigral kitare, bas in klaviature, je skupaj zbral zares impresivno legijo gostujočih glasbenikov, med katerimi so izstopali predvsem prestižni pevski gostje. Nekako logično je bilo, da bo Arjen k sodelovanju povabil predvsem svoje nizozemske prijatelje na čelu z Edwardom Reejkersom (Kayak) v vlogi Futurista, Sharon den Adel (Within Temptation) kot Indijanko ter Anneke van Giersbergen (ex-The Gathering) kot Egipčanko, medtem ko sta tudi manj znana pevca, Edwin Balogh kot Rimljan in Jay van Feggelen kot Barbar, dobro opravila svoje vokalno poslanstvo.
Največji met ‘sekire v med’ pa se mu je posrečil, ko je uspel privabiti kultnega škotskega pevca Fisha (ex-Marillion) in angleškega pevskega odličnika Damiana Wilsona (Threshold, ex-Landmarq). Priznani angleški solo glasbenik Peter Daltrey (Kaleidoscope, Fairfield Parlour) se je izkazal kot Glas (vesoljca). Med inštrumentalisti so izstopali legendarni nizozemski flavtist/klaviaturist/pevec Thijs van Leer (Focus), angleški klaviaturski čarodej Clive Nolan (Arena, Pendragon, Shadowland) ter nizozemski klaviaturist Ton Scherpenzeel (Kayak, ex-Camel). Vsak izmed naštetih pevcev je bil postavljen v vlogo enega izmed likov iz Arjenovega znanstvenofantastičnega koncepta. Škotski velikan Fish je (kako primerno) odlično odigral vlogo Gorjana, medtem ko se je prav tako sijajno odrezal Damien Wilson kot Vitez. Arjen osebno je odigral vlogo Hipija, saj je bil njegov psihadelično obarvani vokal kot nalašč za tovrstno poslanstvo.
»Into The Electric Castle« koncept gre nekako takole: skrivnostna sila s seboj povleče ljudi iz različnih časovnih obdobij in krajev ter jih materializira na neznanem planetu v neki drugi dimenziji. V nenavadni druščini, ki se nikakor ne more načuditi svoji novi situaciji, se tako znajdejo škotski Gorjan, Vitez, Rimljan, Hipi, Egipčanka, Indijanka, Barbar in Futurist. Nenadoma zaslišijo nenavaden glas, ki jih usmerja skozi pustolovščino in jih obenem opozori na številne nevarnosti in preizkušnje, ki jih čakajo na poti do cilja. Njihova rešitev se nahaja v skrivnostnem Električnem gradu. Prvo nevarno preizkušnjo predstavlja posebno drevo Odločitve, ki druščini napove, da se bo eden izmed njih moral posloviti od življenja.
Gorjan kot prvi v skupini podleže preizkušnji, zato se med potjo proti skrivnostni, vabljivi svetlobi ustavi, uleže in umre. Potem, ko naletijo na nenavadni vrt, ki obdaja Električni grad, Egipčanka zagleda skrivnostno svetlobo in dobi občutek, da jo k sebi vabi njen vrhovni bog Amon Ra. Zato se odpravi proti svetlobi, uleže in umre. Preostali člani nenavadne skupine medtem končno vstopijo v Električni grad. Indijanka postane za trenutek neprevidna, saj jo premami skrivnostni piš vetra, kar je za njo na koncu usodno, zato odide po poti Gorjana in Egipčanke v smrt.
Na koncu se Vitez, Rimljan, Hipi, Barbar in Futurist znajdejo pred zadnjo preizkušnjo v podobi dvoje vrat. Ena vrata vodijo v uničenje in smrt, druga v odrešenje in zemeljski raj. Družba mora izbrati prava vrata, ki jim bodo prinesla odrešenje. Prva vrata delujejo izmaličeno, zlovešče in groteskno, medtem ko so druga precej bolj vabljiva, saj so izdelana iz čistega zlata. Barbar podleže svoji aroganci in ponosu ter stopi skozi zlata vrata, kar mu prinese takojšnjo smrt. Preostala četverica, ki je prestala najtežjo preizkušnjo celotne avanture je preden se odpravi skozi prava vrata nagrajena s tem, da se pred njimi končno pojavi izvir skrivnostnega glasu.
Izkaže se, da je skrivnostni glas pripadal osamljenemu vesoljcu, ki jih je na svoj planet prenesel samo zato, ker mu je bilo dolgčas sredi grajskih sten in si je zaželel igre ter vznemirjenja. Zatem jih je primoran poslati nazaj v njihova različna časovna obdobja in kraje. Tik preden četverica stopi skozi odrešilna vrata jim vesoljec sporoči, da jim bo zbrisal spomin, tako da bodo pozabili na vse kar so doživeli na njegovem planetu.
Tako se Hipi znajde v svojem času ter se začne spraševati ali je bilo njegovo čudežno potovanje samo posledica prekomernega uživanja psihadeličnih substanc. Futurist se po vrnitvi ne more iznebiti zoprnega občutka, da mu je nekdo s posebno napravo izbrisal spomin. Rimljana po drugi strani nenavadna izkušnja, ki si jo razlaga kot del sanj, naredi osebnostno močnejšega. Vitez pa je prepričan, da je skozi sanje uspel doseči največjo viteško svetinjo, se pravi Sveti gral, kar ga navda s silnim ponosom in blaženostjo. Konec tako ostane odprt poslušalčevi lastni interpretaciji, kaj se je v resnici res zgodilo z nenavadnimi avanturisti.
Glasbena podoba albuma združuje nekatere najboljše elemente iz sveta progresivnega rocka in prog metala, medtem ko ne manjka orkestralnih prvin klasične glasbe in pastoralnih primesi folka. Izjemna žanrska in aranžerska pestrost, vrhunske virtuozne veščine posameznih glasbenikov in sijajne vokalne predstave v režiji vseh pevskih gostov so glavne odlike te konceptualne umetnine, ki s svojim intenzivnim vzdušjem poslušalca vseskozi drži ‘na trnih’, pri čemer se dramatični in spokojni trenutki medsebojno ves čas harmonično izmenjujejo.
Na »Into The Electric Castle«, ki je bil obenem prvo sodelovanje med Arjenom ter dolgoletnim Ayreon bobnarjem Edom Warbyem, je skorajda dve uri glasbe (1 uro in 45 minut, če smo natančni), pri čemer ni na njem niti enega samega dolgočasnega trenutka, kar je še en zgovoren dokaz več, da je gospod Lucassen kar prekipeval od artističnega zanosa in inovativnih idej. Pravzaprav ni posebej potrebno oznanjati, da se album ponaša tudi z odlično produkcijo, kar pri gospodu Lucassenu ni bilo nič neobičajnega. Prvi disk se odpre s skladbo »Welcome To The New Dimension«, kjer zbegane prišleke v novi dimenziji sprejme vesoljčev glas v režiji Petra Daltreya, medtem ko se v ozadju pretakajo elektronski vzorci in eterične kitarske variacije.
Na enajstminutnem simfoprog epu »Isis and Osiris« se s svojo teatralno vokalno predstavo še posebno izkaže odlično razpoloženi Fish ter obe pevki s svojima operetnima pristopoma, medtem ko harmonični prelivi med klaviaturami in električno kitaro ustvarjajo veličastno atmosfero. V inštrumentalnih sekcijah ne manjka duhovitih variacij, ki še razbohotijo dramatično vzdušje. Ponekod se lahko jasno občuti ambientalni vpliv nekaterih rockovskih legend kot so Pink Floyd (kitarsko-klaviaturske harmonije) in Led Zeppelin (pastoralni elementi). Arjen je na maksimalen način izkoristil tradicionalne prog klaviature na čelu s hammond orglami, melotronom in minimoogom.
Izjemna ambientalna kontrastnost ter aranžerska in vokalna pestrost poslušalca že takoj na začetku vsrkajo v srčiko koncepta. »Amazing Flight« je še en ambiciozen ep veličastnih ambientalnih dimenzij, kjer posebni gost Clive Nolan navduši s svojimi barvitimi in specifičnimi sintetizatorskimi solažami. Vokalne harmonije, kjer se tokrat izkažejo prav vsi udeleženi pevci, tudi Arjen v vlogi Hipija, so vnovič posebno poglavje zase in jih ni moč dovolj prehvaliti. Arjenove kitarske solaže ves čas lepo pletejo in vzdržujejo epsko vzdušje, kjer ne manjka številnih subtilnih trenutkov. Tudi gospod van Leer se izkaže z iskrivimi variacijami na flavti, medtem ko obe pevki dobro poskrbita za eterična večglasja.
»Time Beyond Time«, kjer se posamezni liki sprašujejo o pravem pomenu svoje skrivnostne situacije, se odpre z ganljivim, eteričnim uvodom ob spremljavi pastoralnih akordov na akustični kitari, medtem ko gospod Reekers v vlogi Futurista s svojo čudovito barvo glasu lepo soustvarja hipnotično vzdušje. Za sijajen vokalni kontrast poskrbi Damien Wilson v vlogi Viteza, ki se sprašuje ali ni ta kozmična izkušnja stranska posledica delovanja Svetega grala. Mojster van Leer se vnovič izkaže s krajšo flavtistično solažo, medtem ko Arjen z vesoljsko improvizacijo vnovič dokaže zakaj je eden največjih evropskih kitarskih mojstrov.
Na »The Decision Tree (We’re Alive)«, ki vsebuje spacerockovske elektronske nianse, Fish kot Gorjan podleže svarilnim besedam drevesa Odločitve o napovedani smrti enega izmed druščine. V inštrumentalnih sekcijah vladajo melodične kitarske pasaže, ki lepo vzdržujejo mogočno vzdušje. Fish je tu na vrhuncu svoje vokalne melodramatike, medtem ko ga v ozadju spremljajo epska večglasja. Še posebno zanimivo pa znotraj te sijajne kompozicije izpade Gorjanov vokalni prepir s filozofsko sorodnim Barbarom in Rimljanom, kdo bo tisti, ki se bo žrtvoval in komu bo potem pripadla posmrtna čast. Nekaj norih variacij na tradicionalnih klaviaturah, neukročeni, metalski bobnarski stampedi in nepredvidljive umetnine na električni kitari so vnovič pravi špas za ušesa vseh ljubiteljev glasbenih virtuozov.
Pastoralna balada »Tunnel Of Light«, kjer druščina naleti na novo nevarno preizkušnjo v podobi Tunela svetlobe, predstavlja Fishevo (Gorjanovo) poslovilno skladbo na albumu, medtem ko ga ob pastoralni, akustičnokitarski melodiji spremljajo eterične ženske vokalne harmonije. Škotski velikan se ob tovrstnem zvočnem zaledju odlično počuti in uprizori nepozabno pevsko predstavo. »Across The Rainbow Bridge« se odpre z melanholičnim uvodom, kjer zablesti predvsem Wilson s svojim ganljivim vokalom, medtem ko v ozadju vladajo razvejane klaviaturske zavese in vmesne ritmične variacije. Posebno poglavje zase predstavlja večglasni, epski refren na bazi simfoničnega prog metala. Klaviaturska sekcija se vnovič pozabava z elektronskimi teksturami, medtem ko električna kitara tokrat neusmiljeno struži po ‘metalskih notah’. Arjen se to pot odlično zabava v psihadelični vokalni vlogi zmedenega Hipija.
Drugi disk se odpre s kompozicijo »Garden Of Emotions«, kjer se druščina znajde pred novo preizkušnjo, tik pred vhodom v Električni grad. Uvodni del zaznamujejo epski aranžmaji s prelestnimi harmonijami med električno kitaro in klaviaturami. Arjen se vnovič izkaže kot Hipi, kateremu se v njegovem zmedenem stanju niti približno ne sanja pred kakšno nevarnostjo se nahajajo. Anneke van Giersbergen medtem zagleda iluzijo staroegipčanskega sončnega boga Amon Raja ter se odloči za pot v smrt. V srednjem delu zavlada metalska sekcija z brutalnimi kitarskimi pasažami in neusmiljenim bobnarskim maršem, medtem ko izmenjavajoče vokalne harmonije kompozicijo spet premaknejo v bolj eterične sfere. Eden bolj zabavnih trenutkov je vokalni prepir med Rimljanom in Barbarom za prestiž, saj imata sorodne predstave o tem kakšna nagrada ju čaka na koncu avanture. Kitarski maestro v inštrumentalni sekciji vnovič ne varčuje s svojimi duhovitimi variacijami, medtem ko dramatično vzdušje narašča iz sekunde v sekundo.
Naivna Egipčanka je podlegla glasu svojega vrhovnega boga in se za vekomaj poslovila od druščine, kar je tudi osrednja tema melanholične, pastoralne balade »Valley Of The Queens«, kjer se v glavni pevski vlogi izkaže van Giersbergenova. Na mračno obarvanem »The Castle Hall«, ki se odpre s srhljivimi, animalističnimi zvoki, se preostali člani druščine končno znajdejo sredi Električnega gradu. Pri tem jih vnovič pričaka svarilni vesoljčev glas. Tokrat se Arjen odloči za zanimivo fuziranje space rocka in prog metala, ki z uporabo počasnih ritmičnih prvin občasno vleče že na doom metal. Še posebno zanimivo na tem mestu izpade Damienova predstava v Vlogi viteza, ki je ves zmeden prepričan, da se je vrnil v srednji vek, kjer ga za zidovi legendarnega gradu Kamelot preizkuša čarovnik Merlin. Gospod van Leer se v zaključnem delu izkaže z dražestno flavtistično solažo, pri čemer se mu pridruži Lucassen s prebrisanimi kitarskimi variacijami.
»Tower Of Hope« je še ena skladba z mračnim ambientom, kjer druščino čaka nova preizkušnja v podobi Stolpa upanja. Tokrat Arjen v uvodnem delu navduši s spacerockovskim zvočnim kolažem, medtem ko v nadaljevanju sledi spust v bolj metalske vode s harmoničnim izmenjavanjem različnih vokalnih vlog. Še posebno dobro izpade zanimiv, nekoliko psihadeličen refren. V zaključnem delu nastopi nepričakovani, krajši inštrumentalni preobrat v svet jazz fusiona, nakar spet zavlada psihadeličnometalski hibridni motiv.
»Cosmic Fusion« vsebuje zloveščo uvodno sekcijo, medtem ko tokrat na vrsto za slovo pride Sharon den Adel kot Indijanka, ki nenadoma začuti poziv duhov narave in sonca, ki jo vabijo k sebi. To pomeni, da je ta melanholično-mračna skladba zgrajena okrog njenega prelestnega vokala, medtem ko se v ozadju pretakajo enigmatične sintetizatorske zavese. Ostali člani druščine jo opozarjajo, da gre za laž in da jo čaka smrt, vendar njihova svarila ne zaležejo. Indijanka odide v smrt, ki se tokrat osebno pojavi na sceni preko grčajočih vokalnih prispevkov v režiji Roberta Westerholta (Within Temptation) in Georgeja Oosthoeka. V inštrumentalni, simfonično začinjeni sekciji zavlada divji, vendar obenem dinamični ples inštrumentov.
»The Mirror Maze«, kjer se preostala peterica znajde sredi poslednje grajske preizkušnje, se odpre s klavirskim aranžmajem in Arjenovim psihadeličnim vokalom v vlogi Hipija (tokrat nekajkrat pošteno potegne na Johna Lennona). Veličastni simfonični aranžma v navezi z akustičnokitarskimi akordi in eteričnimi vokalnimi harmonijami poskrbi za izoblikovanje epskega refrena. Lucassen vnovič ne varčuje s subtilnimi kitarskimi variacijami, medtem ko se ambientalna narava te sijajne skladbe praktično nenehno spreminja.
»Evil Devolution«, ostra kritika prehitrega tehnološkega napredka brez vsakršnega nadzora, vsebuje psihadelični uvod z bizarnimi, žuborečimi efekti, čemur sledi preliv v melodramatično sekcijo z epskimi kitarskimi variacijami. V zaključnem delu zavlada krajša spacerockovska sekcija z disonantimi elektronskimi teksturami. Na udarnem »The Two Gates« se preostala peterica sooči z dvoje vrat, pri čemer morajo izbrati prava. Barbar v vokalni podobi Edwina Balogha naredi usodno napako in stopi skozi zlata vrata, kar mu prinese smrt. Temu ustrezno je tokrat Baloghov vokal postavljen v ospredje. Dramatična narava skladbe na čelu z epskim refrenom je zabeljena z udarnimi, metalsko orientiranimi kitarskimi pasažami ob brezkompromisni ritmični podpori.
»Forever Of The Stars«, kjer preživela četverica prek srečanja z vesoljcem doživi razvozlanje uganke, je kratki spacerockovski interludij z elektronsko manipulirano naracijo v režiji Petra Daltreya kot Nezemljana/vesoljca. »Another Time, Another Space« predstavlja epski zaključek albuma z dramatičnimi simfoničnimi aranžmaji, kjer vsi štirje preživeli liki, po vrnitvi v lastna časovna obdobja in kraje, sami sebi postavijo vprašanja o nedavni izkušnji, saj se detajlov enostavno ne morejo več spomniti. To pomeni, da se vsi štirje preostali pevci ob melodičnem zaledju med seboj uspešno izmenjajo na glavnem vokalu ter posledično poskrbijo za končni konceptualni klimaks in zmagoslavje nepozabne atmosfere.
»Into The Electric Castle« je predstavljal ključno delo v režiji enega in edinega Arjena Anthonya Lucassena s katerim je zakoličil povsem nove standarde sodobne rock/metal opere ter pomagal obuditi zanimanje za skorajda pokopani konceptualni žanr. To je bila konceptualna mojstrovina brez primere, ki Ayreon ni omogočila samo mirnega obstanka na glasbeni sceni, saj je njen uspeh presegel prav vsa Arjenova pričakovanja, temveč jih je izstrelila v stratosfero najbolj vznemirljivih predstavnikov sodobnega prog rocka in prog metala.
Obenem je Arjen z njim postavil temeljni kamen za dolgoletno Ayreon tradicijo različnih gostujočih glasbenikov na čelu z znamenitimi pevskimi gosti, ki so večinoma prihajali iz priznanih glasbenih zasedb. S svojim delovanjem je uspel povezati glasbenike iz različnih rodov, držav in žanrov v uspešno ustvarjalno skupnost ter uspel premestiti številne žanrske ločnice. Težko je verjeti, vendar bo Arjen z naslednjim konceptualnim projektom (v dveh delih), »Universal Migrator«, ne samo dosegel kakovostno raven »Into The Electric Castle«, temveč ustvaril celo najboljše delo svoje dosedanje glasbene kariere.
avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
CD1: 47:25 min.
1. Welcome to the New Dimension (3:05)
2. Isis and Osiris (11:11)
A) Let the Journey Begin
B) The Hall of Isis and Osiris
C) Strange Constellations
D) Reprise
3. Amazing Flight (10:15)
A) Amazing Flight in Space
B) Stardance
C) Flying Colours
4. Time Beyond Time (6:05)
5. The Decision Tree (We’re Alive) (6:24)
6. Tunnel of Light (4:05)
7. Across the Rainbow Bridge (6:20)
CD2: 57:10 min.
1. The Garden of Emotions (9:40)
A) In the Garden of Emotions
B) Voices in the Sky
C) The Aggression Factor
2. Valley of the Queens (2:25)
3. The Castle Hall (5:49)
4. Tower of Hope (4:54)
5. Cosmic Fusion (7:27)
A) I Soar on the Breeze
B) Death’s Grunt
C) The Passing of an Eagle
6. The Mirror Maze (6:34)
A) Inside the Mirror Maze
B) Through the Mirror
7. Evil Devolution (6:31)
8. The Two Gates (6:28)
9. Forever of the Stars (2:02)
10. Another Time, Another Space (5:20)
Glasbeniki:
Arjen Anthony Lucassen – električna in akustična kitara, bas kitara, minimoog, melotron in klaviature, vokal (Hipi)
Edwin Balogh – vokal (Rimljan)
Sharon den Adel – vokal (Indijanka)
Jay van Feggelen – vokal (Barbar)
Fish – vokal (Gorjan)
Anneke van Giersbergen – vokal (Egipčanka)
Edward Reekers – vokal (Futurist)
Damian Wilson – vokal (Vitez)
Robert Westerholt in George Oosthoek – vokal (Smrt)
Peter Daltrey – vokal (Glas)
Ed Warby – bobni
Roland Bakker – hammond orgle
Robby Valentine – klavir, sintetizatorski solo na “Isis and Osiris, I. Let The Journey Begin”, “Amazing Flight, I. Amazing Flight in Space” ter “Tower of Hope”, melotron na “The Mirror Maze, I. Inside the Mirror Maze”
Ernő Oláh – violina
Taco Kooistra – čelo
Jack Pisters – sitar
Rene Merkelbach – sintetizatorski solo na “The Decision Tree (We’re Alive)” in “Evil Devolution” ter klavir na “Valley of the Queens”
Clive Nolan – sintetizatorski solo na “Amazing Flight, III. Flying Colours”
Ton Scherpenzeel – sintetizatorski solo na “Cosmic Fusion, III. The Passing of an Eagle”
Thijs van Leer – flavta na “Amazing Flight, III. Flying Colours”, “Time Beyond Time”, “Valley of the Queens” ter “The Castle Hall”
