Izdano: 28. 2. 2025 pri Napalm Records
Produkcija: Verjetno Tobias Sammet in Sascha Paeth
Dolžina: 50:09
Zvrst: Simfonični power metal, ki to noče biti
“Še en dan v pisarni Tobija Sammeta”
Tobias Sammet, padli power metal heroj, je bil med letoma 1998 in 2004 prominentna figura evropske veje power metala. Z albumi svojega matičnega benda Edguy (od Vain Glory Opera do Hellfire Club) in prvima dvema albumoma pod grbom Avantasia (The Metal Opera I in II) je bil eden izmed trdnih temeljev žanra, ki je počasi izgubljal svojo moč in svoj pomen. Potem je najbrž ugotovil, da ta glasbeni stil ne prinaša denarja in ne privlači najbolj atraktivnih primerkov nežnejšega spola. Posledica tega spoznanja je bil odmik od visoko oktanskega power metala z albumoma Rocket Ride (Edguy, 2006) in še bolj The Scarecrow (Avantasia 2008). Tobi je začel vpeljevati elemente hard rocka, AOR, simfo rocka in Meat Loaf stila s pretiranimi orkestracijami. Hkrati pa se je zavedal (in se še), da baza ortodoksnih oboževalcev zateva power metal. In točno to mešanico nam ponudi na najnovejšem albumu.
Naj omenim, da me vsi post The Metal Opera Avantasia izdelki puščajo popolnoma hladnega, z izjemo presenetljivo odličnega albuma Ghostlights iz 2016 in genialnega prebliska tu in tam, na primer The Toy Master z The Scarecrow ali Stargazers z Angel of Babylon.
Tobi s partnerjem v zločinu, Sascho Paethom (kitarist in avtor nepravično spregledanega nemškega benda Heavens Gate), postreže z obrtniško vrhunskim izdelkom, ki pa mu na žalost manjka strasti, krvi, znoja, da ne rečem tudi duše. Zadeve so vrhunsko odigrane, sproducirane in našminkane, vendar na celem albumu ni skladbe, h kateri bi se vrnil po dozo vznemirjenja in uživanja. Tobi je ob vrsti starih znancev vpeljal tri nove gostujoče vokaliste, Adrienne iz Seven Spires, Tommya iz Kamelot in Kennya iz H.E.A.T. Možakarju je treba priznati, da je vedno imel dober nos za gostujoče vokale in tudi tokrat gre za same izjemneže. Težava je v tem, da z materialom, ki ga imajo na voljo, ne morejo prav zasijati. Edina izjema je mogoče Roy, ki v baladni Everybody’s Here Until the End Tobija popolnoma zasenči. Presenetljivo slabo se znajde Kenny v power poskočnici Against the Wind, kjer mu očitno ne ustreza ključ, v katerem je skladba napisana.
Kot skladba v celoti rahlo izstopa Unleash the Kraken s svojo raznolikostjo in presenetljivo heavy glasbeno podlago. Tobi se potrudi in pokaže svoje še vedno dokaj impresivne pevske sposobnosti. Na žalost je njegov vokal z leti pridobil rahlo nadležno barvo, še posebej v višjih legah. Tako še posebej na neželen način odstopa v duetih s Tommyem in Royem.
Da se povrnem k razpravi o power metalu in Tobiasu Sammetu. Kot bonus nam ponudi šaljivo in orto oboževalcem namenjeno Return to the Opera z besedilnimi in glasbenimi asociacijami na prva dva Avantasia albuma. Tobi v besedilu zatrjuje, da lahko tak komad napiše ob flaši vina in da se ti časi ne bojo več vrnili. Kar ob poslušanju Against the Wind, The Moorland at Twilight in delno Unleash the Kraken zveni zelo nasprotujoče si.
Naj strnem, gre še en izdelek neoporečne kvalitete s proizvodne linije korporacije Avantasia. Ki ga, glede na prodajne rezultate (prvo mesto na glasbenih lestvicah Nemčije in Avstrije), mase požrešno požirajo, podobno kot hamburgerje neke druge korporacije.
Prežvečeno.
(Recimo, da) sladkorčki: Unleash the Kraken, Everybody’s Here Until the End, delno Against the Wind
Ocena: 6,5/10
Avtor: Igorac
Seznam skladb:
01. Creepshow
02. Here Be Dragons (Geoff Tate)
03. The Moorland at Twilight (Michael Kiske)
04. The Witch (Tommy Karevik)
05. Phantasmagoria (Ronnie Atkins)
06. Bring On the Night (Bob Catley)
07. Unleash the Kraken
08. Avalon (Adrienne Cowan)
09. Against the Wind (Kenny Leckremo)
10. Everybody’s Here Until the End (Roy Khan)
11. Return to the Opera (Bonus)
Glasbeniki:
Tobias Sammet – Vokali, bas, orkestracije, klaviature, klavir
Sascha Paeth – Kitare, orkestracije, klaviature, klavir
Miro Rodenberg – Orkestracije, klaviature
Felix Bohnke – Bobni (nikjer ni omenjen, a sem skoraj prepričan, da je on to odigral)
Se popolnoma NE strinjam!
Daleč od prežvečenega in za današnje čase odličen album.
Seveda subjektivna ocena.
Ne, zakaj? Pošteno
Vsaka ušesa imajo svojo percepcijo. Respect. Jaz osebno, sem že davno tega prekrižal ta projekt, ker je zvodenel v samo replicirajoči brezizraznosti in generičnosti. Verjamem pa vsakomur, ki najde tudi v najnovejšem izdelku momente, ki ga spravijo na prave obrate in tako v njem uživa in ima ustvarjeno pozitivno mnenje. Jaz recimo trenutno nimam časa, da bi poslušal niti albume tistih izvajalcev, ki me v mojih zrelih letih še vedno dovolj animirajo, da spremljam njihove nove izdaje, začenši z Opeth, Dream Theater, Jethro Tull. Steven Wilson,… in kupom revival AOR/melodic rock plat, kaj šele da bi se posvečal novim power metal platam – gre za žanr katerega sem bil od nekdaj velik privrženec. Tako da bom na podlagi tvojega komentarja definitivno preveril novi Avantasia album. In hvala da si se oglasil. 
Lepo, da si odprl debato. Seveda je vsaka glasbena recenzija izrazito subjektivna zadeva, osebno mi je Avantasia projekt razočaranje glede na potencial. Povej, kaj te je na tem albumu navdušilo, pa da še kakšno rečemo.
Pozdrav.
Ne želim preveč politizirati o glasbi, saj menim, da to ni njen namen, tudi nikoli se vtikam v ocene plošč, pa jih preberem kar veliko tako na tujih straneh kot na vaši, saj menim, da gre vedno za subjektivne ocene in da imajo vsaka ušesa svojega najboljšega glasbenika.
Ampak označiti zadnji Avantasia izdelek za prežvečenega pa mi je tako plehko, da v danem trenutku nisem mogel pustiti tipkovnico nedotaknjeno. Nisem se mogel znebiti občutka, da je recenzent že a-priori odpisal skupino in njen izdelek in da se je ocene lotil s predsodki in predvsem površno ter na preskok. Sploh si ne predstavljam, kaj pomeni po vseh že ustvarjenih albumih in napisanih kompleksnih tekstih, da najdeš še vedno toliko domišljije in kreativnosti na koncu pa tvoj izdelek nekdo označi za prežvečenega. Sploh v enem žanru nizati vrsto let nove in nove ideje, ne da bi te nekdo označil za prežvečenega je po moje nemogoče. So AC/DC na zadnji plošči prežvečeni? Tobija označiti za padlega power metal heroja, ki da se ukvarja s to vrsto glasbe zgolj zaradi denarja in najbolj atraktivnih primerkov nežnejšega spola, je po moje najmanj nepošteno, da ne rečem, kaj drugega. Ja, se strinjam, ni to najboljši Avantasia album pa vendar je še vedno vrhunski izdelek in če kaj ni, potem ni prežvečen. Zvok in produkcija sta vrhunska, gostje vrhunski pa tudi s skladbami kot npr »Phantasmagoria« dokazujejo, da še vedno imajo tisto nekaj, kar mnogi drugi metal bendi ne premorejo. Mogoče res ni plošča, ki bi pustila pravi vtis na prvo poslušanje, meni osebno je z vsakim poslušanjem boljša in trdim, da še vedno imajo tisto nekaj več, kar poslušalca popelje v neko drug Avantasia svet, pa četudi je to 55+ star prdec, kot sem sam ali pa atraktiven primerek nežnejšega spola.
Kakor koli gre za popolnoma oseben pogled in videnje zadnjega Avantasia albuma, ki ga nikakor ne želim vsiljevati drugim, se mi pa zdi, da bi bilo vredno biti malo bolj prizanesljiv in spoštljiv pri ocenjevanju truda umetnikov v metalu, sploh v današnjih časih, ko je vsega drugega “sr….” res preveč.
Če pa premorejo tudi v živo biti še vedno tisti pravi, pa bom preveril z obiskom dveh njihovih koncertov v prihajajočih dneh.
Lep pozdrav.
Pošteno. Naj samo pojasnim pomen padlega heroja. Tobi se je nehal ukvarjati (ali pa se je hotel nehati) s power metalom, ker je doseg občinstva v tem žanru premajhen. Ko pa je pogruntal, da ga zapuščajo orto oboževaci, se je k temu nejevoljno vrnil. Vsaj tako se zdi. LP