Nastopajoči: Almost Dead, Monastery, Atheist, Cryptopsy
Datum: petek, 8. 3. 2024
Lokacija: San Dona Di Piave / Revolver Club / Italija
Dolgo je bilo letošnje čakanje na prvo koncertno ekspedicijo srborito žvenketave narave. Točneje tiste narave kjer zarežijo prvine death metalskega maševanja. Po možnosti malo ‘dezorientiranega’, a preklemano natančno dezorientirano odigranega. Falanga Atheist, Cryptopsy in Almost Dead. Se pravi dveh legendarnih zasedb iz polja ekstremnega metala ter novejših groove/thrash metal in hardcore zastavonoš. Da bi bila mera polna so v nadaljevanju potrdili za prvo serijo nastopov še eno predskupino. Neverjetno. Madžarske veterane ekstremnega metala Monastery, ki so na sceni nič manj, kot oba nosilca turneje, se pravi Atheist in Cryptopsy.
Glede na novo prebivališče pisca teh vrstic, postaja Italija vse bolj aktualne glede koncertnih obiskov. Sploh kadar je govora o Benečiji ter Furlaniji-julijski krajini. In znova je tudi ta koncertna falanga prešla tranzitno Slovenijo. Ustavila se je v Grazu (Explosiv), Zagrebu (Močvara) in kot rečeno, naši destinaciji, beneškem kraju San Dona Di Piave, točneje tamkajšnji industrijski coni, kjer se nahaja Revolver Club.
Prvi bend, to je Almost Dead, je krenil na oder že ob pol osmih zvečer. V prvem delu tega koncertnega večera, je prizorišče delovalo, kot da se boš lahko med koncertom po mili volji prosto sprehajal med peščico obiskovalcev. A se je kasneje izkazalo, da temu še zdaleč ni bilo tako. Almost Dead so kalifornijski Bay Area Thrash Metal in Groove Metal ter Hardcore kvartet, ustanovljen leta 2002 v mestu Martinez. Trenutno bivajo pod okriljem založbe Innerstrength Records, v karieri pa so do tega dne nanizali šest studijskih albumov – zadnjega med njimi “Destruction Is All We Know” prav ob koncu letošnjega januarja. Ta je bil tudi izpostavljen v repertoarju. Kvartet v postavi Tony Rolandelli (vokal), Zack Weed (kitara), Ryan Glick (bobni) in Felix Portillo (bas kitara) je razvil izjemno zvočno masivnost. Rušilnost. Posebej razgret pa je bil seveda vokalist Tony Rolandelli, ki se je v klubu počutil kot v svoji domači izbi za pečjo. S prezenco, ki je nemalokrat spominjala na kakšnega Phila Anselma, več kot podoživeto predstavo, pri čemer je znoj tekel v potokih z njega, je Tony večkrat skočil z odra in se sprehajal med občinstvom ter podžigal obiskovalce. Izvrstna uigranost in zelo, zelo prepričljiv zvok. Almost Dead so izkušeni glasbeniki. Na sceni so preko 20. let in ostajajo garant odličnih koncertnih srečanj. Pravšnje ogrevanje torej. Eksces hrupa, gejzirjev znoja in telovadnih eskapad peklenščka Tonyja.
Druga zasedba, je dostavila nemalo presenečenje. Prav zato, ker je bila potrjena tik pred pričetkom turneje. Madžarske legende ekstremnih metalskih ritualov Monastery. Bend zaznamujejo tri ere delovanja. Najbolj zgodnja – med letoma 1989 in 1994, srednja – med 2001 in 2007 ter sedanja, ko so se leta 2020 reaktivirali ter v letih 2022 in 2023 posneli dva studijska albuma. Dva člana skupine današnje postave sta originalna: bobnar Róbert ‘Billy’ Kovács in kitarist Ferenc Tóth ‘Hufi’. V kvintetu jima delajo od leta 2020 dalje družbo še mladeniči: basist Szanati ‘Szana’ Szabolcs, kitarist Krisztián Tóth in vokalist Roland Kovács. Glede na priimke, so Monastery postali precej družinski bend. Z verjetnimi relacijami oče-sin ali stric-nečak. Pustimo to ob kraju. Bend v Italiji ni prav dobro znan. Publika je spremljala skupino kanček bolj rezervirano. No, v občem seštevku ‘izrazito redkolasi’ Monastery so na odru zelo statična skupina. Vendar to ne zmanjšuje njihove prepričljivosti. Pošastni rifi ‘stare šole’ so grabili všečno zlovešče in bestialno, bend pa je razvil na trenutke tudi pečatni groove. Novi album »From Blood« tudi dokazuje, da je skupina konkretno posodobila svojo podobo v novih časih in to tranzicijo starih časov v nove, prestala (po artistični plati) zelo dobro. Posebej skladba Dreadful Thing. Skupina je še v začetnem delu nastopa, takoj po uvodnem in kolosalno zavidljivem death metalskem deliriju River of the Fallen Souls skušala spodbosti publiko s stasito priredbo pokojnih britanskih death metal legend Bolthrower imenovano The Killchain. Kompaktno, suvereno. Na nek način za ljubitelja te zvrsti metala kar obligatno. Ravno po plati kultnega statusa te skupine, ki torej vse od leta 1989 kraljuje v podzemlju ekstremne doktrine metala.
Potem pa glavni magnet, ki je pisca teh vrstic, spravil iz notranjskega brloga v pogon, da se odpravi v Benečijo. Atheist. Skupina za katero ne veš kaj bi povedal. Kako bi jo sploh predstavil. Mnogih besed človeštvo še ni izumilo, ko si pahnjen v situacijo da opišeš z njimi njihov artizem. Kakorkoli. Vokalist Kelly Shaefer je danes edini originalni član. Spremljajo pa ga štirje ekstremno napifalni glasbeni ‘hitro-brzci’: Yoav Ruiz Feingold (bas kitara), Dylan Marks (bobni), Jerry Witunsky (kitara) in Alex Haddad (kitara). In publika? Kdo si vedi kje je prej bila, a prizorišče je ob koncertu Atheist postalo nenadoma polno. Za italijansko sceno, ki ni nujno navlečena na ekstremne sfere metala, torej neverjetno dober obisk. Celo znatno boljši od koncerta Therion, ki so tu zaigrali dan kasneje (od italijanske publike bi pričakoval ravno obratno). Je pa nekaj. Atheist so zasloveli po svoji eksperimentalni fuziji. V ekstremne sfere metala so navlekli kup žanrov. In s tehnično nabrušenostjo, filigransko eksekucijo, prerasli v eno najbolj cenjenih zasedb, ki ne privlači le ljubiteljev ekstremnega metala, pač pa tudi ljubitelje progresivnih metalskih veščin. Latino ritmi in jazz? Vse to funkcionira pri Atheist zavidljivo noro dobro. In ker je bend obljubil striktno izvedbo materiala svojih prvih treh studijskih albumov »Piece of Time« (1990), »Unquestionable Presence« (1991) in »Elements« (1993), si moral biti preprosto tega dne v Italiji. Da so Atheist posebneži, je namigoval tudi nasneti uvod z In the Flesh? (Pink Floyd). Potem pa? Kelly je obdan z neverjetno navihanostjo štirih potentnih glasbenikov, ki so švigali sem in tja po malem odru klubskega prizorišča in prekipevali od prebitkov energije ter želje po dokazovanju. In pokazali so marsikaj. Užitek je bilo opazovati vso predstavo. Izjemno zahtevne pasaže, vratolomni ritmični ključi, ki jih ne razreši noben Dancing Fool Franka Zappe, a vse odigrano s peresno lahkoto, kjer si ni težko predstavljati kitaristov kako hkrati z eno roko srebata vsak svojo kavico.
Kelly je posebna figura. Možakar uživa. Prav posebno se mu ni treba pretegovati. Je izjemno sproščen in uživa v statusu kultne figure skupine. V nagovorih se je večkrat vsem prisrčno zahvalil za vse. Ni se pozabil niti opravičiti zavoljo svoje ameriške butastosti, ki mdr. botruje dejstvu, da mora mož komunicirati s publiko v amerikanščini. Tako je povedal Kelly. Vmes je vprašal publiko, če se zabava? Odziva ni ravno bilo, čeprav je narod vidno užival. Potem je vprašal publiko znova: »Kako pravite pri vas besedi zabava?« Nekdo se je iz ozadja le nekako ojunačil zavpiti »Divertimentooo!!!« Kelly je res legenda. Suhljat dolgin, v opravi flanelaste karo srajce katere bi mu lahko sponzoriral Labod, če podjetja ne bi po nareku imperialnih sil nekoč davno tega uničili ‘Bavčarević in kompanija’, naglavno ruto, sploh pa z gibi in gestikulacijami, je Kelly deloval na trenutke kot nek razsvetljeni budist, če ne kar ‘zdravilec’, ki se hrani s prano in koreninicami. A ga ohranjajo mladostnega košata griva in nalezljiv nasmeh.
Svoje je dostavil Almost Dead pevec Tony Rollandeli. Ta je vsaj polovico nastopa Atheist norel v prednjih vrstah in skrbel za neusahljive salve mosh pitov, ki so se vrstili zlasti na levi strani klubskega prizorišča, kjer res ni bilo razloga za nikakršno mirovanje. Nastop zasedbe se je obrnil v hipu. Glasba za katero na trenutke dejansko ne veš kje si. Vendar pa Atheist ne izgubijo kompasa. Ko že vse deluje na robu ‘razpada’, nenadzorovane fragmentacije, ki botruje pretiranim manevrom eksperimenta, se skupina mojstrsko ujame in zgrabi za uzde, se umiri in nadaljuje v formatu fraziranja. A tam seveda nikakor ne vztraja prav dolgo. Fantastično!
Vloga zadnjih nastopajočih pa je pripadla kanadskim legendam death metala stare šole Cryptopsy. So dolgoživi veterani tehničnega death metala, ustanovljeni leta 1988 v Montrealu (zvezna kanadska država Quebec). V začetnem obdobju so delovali pod imenom Obsessive Compulsive Disorder, se kmalu preimnovali v Necrosis, zatem pa še v Gomorrah. Leta 1992 se končno odločijo za ime Cryptopsy. Leta 1994 izide prvenec »Blasphemy Made Flesh«. Svoj zadnji in skupno osmi studijski album »As Gomorrah Burns« so izdali v lanskem letu. Izmed originalnih članov je danes v ekipi samo še bobnar Flo Mounier, kvartet pa zapolnjujejo kitarist Christian Donaldson, vokalist Matt McGachy in basist Oliver Pinard (od leta 2018 dalje tudi s Cattle Decapitation). Flo Mounier si je pridobil staž enega tehnično najbolj cenjenih in profiliranih bobnarjev in to že v začetni eri delovanja skupine. Njegovo igranje ostaja tudi v živo in ob dejstvu da je mož napolnil ravno Abrahama, na izjemno zavidljivi ravni. To je potrdil tudi v Revolver klubu. Tehničnost je izjemna. Na ravni kvarteta. Vratolomni in kaotični blast beati podžigajo grozovitost prihajajoče apokalipse v kontrastu z growlom na drugi strani. McGachy je z bestialnimi grimasami, pravi kandidat za vrsto najhujše Hollywoodske grozljivke. Daljše nizko uperjene growl linije prekinja s krajšimi visokimi. Sama pojava in to celo z vokalom vred, prikliče hitro k vzporednicam Corpsegrinderja. Sicer se morajo Cryptopsy obvezno dopasti tudi ljubiteljem Cannibal Corpse. Drugače niti ne gre.
Nemara je prekletstvo te skupine, da glede svojih aktivnosti živi vseskozi nekako v senci albuma »Non So Vile«. Ta album je za žanr, ki ga zastopajo Cryptopsy, smatran kot eden integralnih albumov, četudi ohranja skupina vezi zvestobe do svojih korenin vseskozi. Tudi v obdobju, ko igra in producira albume znatno drugače, glede na devetdeseta. To potrjuje tudi moderno odlično producirani album »As Gomorrah Burns«. Prav na tih dveh albumih je temeljila glavnina set liste repertoarja skupine. Iz »Non So Vile« so Cryptopsy izvedli kar pet točk (Crown of Horns, Graves of the Fathers, Orgiastic Disembowelment, Phobophile, Slit Your Guts). Tudi Cryptopsy so vzdrževali peklenski tempo, blasfemičnost ni popuščala, ko so ognjeni zublji pekla goltali Revolver z vseh strani. Mosh piti na čelu z domala grotesknim Almost Dead ‘pedenj-telovadcem’ Tonyjem Rolandellijem v središču pozornosti, pa neskončni. Energija fenomenalna. Bend je domala presenetil, ko se je lotil prastare točke Back to the Worms (vzete iz kultne demo izdaje iz leta 1993), obenem pa naklonil tudi pozornost prvencu »Blasphemy Made Flesh«, ko so Cryptopsy izvedli venček v režiji Defenestration – Abigor – Born Headless – Swine at the Cross-Gravaged (a Cryptopsy) – Open Face Surgery – Pathological Frolic. Bend je odlično set listo zaokrožil tudi z dvema točkama najnovejših »The Book Of Suffering« EP-jev.
Vrhunska naveza briljantno izbrušene uigranosti v režiji eksekucije visoke tehnične podkovanosti. Brezmilostno bičanje brezbožnikov! Od začetka do konca. Narava glasbenih vsebin tega večera je bila zelo pestra, a v prvi vrsti pisana na kožo ljubiteljev stare šole death metala s poudarkom na progresivno tehničnih dražljajih. Glede na legendarni status tako Atheist, kot Cryptopsy, je bila udeležba na vsaj enem izmed koncertov aktualne skupne evropske turneje, ne le obveza, pač pa dolžnost.
besedilo: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
