Lokacija: Graz / Orpheum Teater / Avstrija
Datum: 28.04.2010
Super skupina Asia je nastala v osemdesetih kot konglomerat štirih izjemnih glasbenikov, izhajajočih iz sorodnih glasbenih filozofij, temelječih v glavnem na progresivnem rocku. Vsi so nas navduševali pri glasbenih velikanih tipa Yes, King Crimson, Uriah Heep, Emerson, Lake and Palmer, Buggles in še kaj. V bolj ali manj neokrnjeni podobi (pred Astro je odšel le Steve Howe) so izdali tri uspešne albume (še posebej prvenec), nakar je nekaj počilo in možje so odšli vsak svojo pot. Tradicijo se je odločil nadaljevati le klaviaturist Geoffrey Downes, ki je sklenil partnerstvo z mladim in talentiranim basistom in pevcem Johnom Payneom, s katerim sta izdala pet studijskih albumov, ki so artistično vizijo prvotne Asie še nadgradili, a so bili tudi precej manj uspešni. Kmalu po izdaji Silent Nation se je Geoffrey Downes, edini izvirni član Asie, ki je nenehno sodeloval v njej, odločil obnoviti partnerstvo s starimi tovariši, s katerimi je instrumente gulil že v začetku osemdesetih let. Na poti do novih uspehov so se tako združili izvirni člani Geoffrey Downes, John Wetton, Steve Howe in Carl Palmer – imena, ki ne potrebujejo dodatne predstavitve, saj s svojimi glasbenimi opusi že dolgo sodijo v sam glasbeni vrh. V tem novem navalu so izdali že dva albuma, zadnji Omega je izšel šele nedavno. Ravno Omega je može ponovno spravila na noge, saj so si nove stvaritve želeli predstaviti. Dočakali smo jih tudi v naši neposredni bližini – obiskali so namreč Orpheum v Gradcu.
Vidi se, da Asia niso več na takšni stopnji priljubljenosti kot so bili v osemdesetih in do neke mere v devetdesetih, saj na žalost le stežka napolnijo še dvorane tipa Orpheum. A očitno je, da ta izvirna postava še vseeno prinaša več novcev kot pa tista s Payneom, ki je pred nekaj leti neuspešno skušala nastopiti tudi v Ljubljani (prodano je bilo porazno število vstopnic). Tako je Downes verjetno žrtvoval artistično bolj konkretno ekipo za to molzno kravo, ki vseeno priskrbi za dovoljšno mero zelenega mleka, ki se jim ne cedi ravno med vsemi prsti, a dovolj za prijetno zaobljene trebuščke.
Prvo, kar zbode v oči, je seznam izvajanih pesmi. Tega so od predhodnih nastopov kar precej spremenili. Tako smo slišali le Asia stvaritve in ne utrujajočih in nedostojnih “predelav” skupin Emerson, Lake and Palmer, Yes, King Crimson in Buggles. Pa tudi izbrane Asia pesmi so bile kar velika osvežitev. Niso se osredotočali zgolj na prvenec in zadnji album, temveč so se “ponižali” tudi z obdelavo albumov Alpha in Phoenix in celo s skladbo iz Astre, med katero je moral še posebej “uživati” Steve Howe. Glede na to, da naj bi šlo za nekakšno predstavitev Omege, so fantje kar skoparili z igranjem tega materiala, saj so nam izvedli le pet pesmi iz te zgoščenke. Nekako so grdo spregledali Light the Way, ki bi v živo na občinstvo verjetno delovala sila bodrilno.Enako rodovitni so bili, ko je šlo za njihov prvenec Asia, iz katerega so se prav tako blagovolili odigrati več kot polovico albuma, med drugim tudi največja hita Heat of The Moment (v dodatku) in Only Time Will Tell, ki sta občinstvo še dodatno podkurila. Iz Phoenixa so pripravno zanemarili najbolj obetavne stvaritve in so se raje odločili za spevnost, kjer še posebej z An Extraordinary Life niso zadeli v polno. Tudi Alpha, ki je nekakšen sopotnik albuma Omega (tako po naslovu kot nekako tudi vsebinsko), je bil dobro zastopan. Wetton in Downes sta Don’t Cry celo odela v akustično preobleko, le za klavir in vokal, ki je kar lepo prekinila tok skoraj preveč klišejsko obarvanega nastopa. Asia so nas v dodatku presenetili še z Go, največjo uspešnico iz albuma Astra, kjer je v oči zbodla zavzeta igra Stevea Howea, ki na tem albumu prvotno sploh ni sodeloval. Med samim nastopom smo bili priča tudi solo nastopu Stevea Howea, ki je za to priložnost zamenjal kitaro (le enkrat!). Iz svojega solo repertoarja nas je počastil z The Clap, Mood for A Day (oba izdana z Yes) in Masquerade (eden boljših dosežkov iz brezmejnega čebulnatega poloma U(O)nion – prav tako Yes) in vendarle nekako namignil na svojo zapuščino z Yes. Howe še vedno premore polno malho kitarske virtuoznosti, ki pride najbolj do izraza prav v njegovih solo točkah in do neke mere tudi v solažah, kjer lahko slišimo njegov specifičen kitarski ton. Tudi Carl Palmer je med The Heat Goes on dobil priložnost podivjati na bobnih in pokazati, da je še vedno prava tolkalska zverina, ki ima v sebi več naboja kot vsi ostali člani Asie skupaj.
Asia so po vseh standardih odigrali pohvalno, čeravno morda nekoliko preveč ravnodušno. Za ozvočenje je bilo res odlično poskrbljeno, saj noben instrument ni izstopal, le klaviature so bile občasno nekoliko preveč v ozadju. Wettonov odličen vokal je bil vseskozi slišen tako, da si lahko celo razbral besedila. V smislu odrskega nastopa Asia niso dajali vtisa, kot da bi jih koncert pretirano zanimal. A pri njih je vedno bilo nekako tako, saj gre tu za glasbenike z bogatimi izkušnjami v raznovrstnih žanrih, kjer je bolj pomembno samo igranje kot pa pretirano nastopaštvo. Edini, ki je pokazal kaj vznesenosti, je bil Carl Palmer. Nenehno je uganjal neke norčije, krilil z rokami in v glavnem izžareval nekaj več kot le rutinsko brenkanje po strunah, pritiskanje na tipke in napenjanje glasilk. Ostali so se izkazali v sila statični luči, oziroma so bolj preudarno razporejali svoje fizične moči, v čemer je še posebej prednjačil Steve Howe, ki je prava antiteza karizme, a na srečo to nadomesti s svojimi nespornimi kitarskimi veščinami. John Wetton nikoli ni bil “utrgan” frontman, ki bi lahko s svojim pristopom dvignil dvorano na noge, vendar pa s svojo toplino in angleškim šarmom še vedno seže v srca občinstva. Prav tako mu je treba čestitati, da se je po zdravstvenih težavah spravil v red in izgubil na kilaži in zdaj že deluje na skoraj standardnem nivoju. Downes je svoje klaviature strateško postavil tako, da smo vsi obiskovalci videli njegovo klaviatursko strukturo, ki ga je obdajala iz treh strani (le na strani publike je ni bilo). Njegovo glavno vodilo je tudi tokrat bilo ustvariti ustrezen ambient in poredko prevzeti tudi glavno vlogo.
Asia so nam pripravili rutinski nastop, ki ni ravno zamajal svetovnih temeljev in ni niti dodobra zašibil kolen še tako nezahtevnim poslušalcem. Svoji dve uri so odigrali korektno. Nahranili so nas z vsemi večjimi hiti iz svoje preteklosti in vseskozi skrbeli, da je bilo ravnotežje med poskočnimi rock koračnicami in bolj medlimi baladicami vseskozi pravo, niso si pa upali tvegati s kakšnimi bolj “nevarnimi” potezami, kjer bi njihove progresivne korenine prišle bolj do izraza. Seveda si niso želeli metati polen pod noge. Odigrali so “ziheraško”, da je bil volk sit in koza cela.
Kljub ne ravno lesketajočemu se nastopu, pa nimaš ravno vsak dan priložnosti na delu videti takšne legende, ki so v poslu že tako dolgo, da so izgubile tisti mladostniški zagon, a so to pomanjkljivost nadomestile z odlično uigranostjo in preciznostjo. Kot večino kariere so tudi za te koncerte Asia izbrali sredinsko pot in ne tisto manj shojeno in predvidljivo, kot bi dejal Robert Frost. Osredotočali so se predvsem na melodičnost in udarnost, seveda v navezi s sladkobo balad. Kljub temu jim je treba čestitati na barvitem izboru materiala, kjer so predstavili smotrn prerez svoje kariere. Nekoliko so bile zanemarjene njihove bolj domiselne kompozicije, a po sredinski poti je vedno najlažje manevrirati. Asia so do neke mere presenetili, spet pa so bili v drugem pogledu sila predvidljivi in neavanturistični. Koncert je nedvomno zadovoljil apetite vseh nas, ki smo na delu želeli videti tovrstne gigante, prvovrstne glasbene katarze pa vendarle ni priskrbel.
avtor: Rok Podgrajšek
fotografije: Martin Prezelj
Setlista:
1. I Believe
2. Only Time Will Tell
3. Holy War
4. Never Again
5. Through My Veins
6. Don’t Cry
7. Steve Howe Solo (Masquerade, Mood for a Day, The Clap)
8. The Smile Has Left Your Eyes
9. Open Your Eyes
10. Finger on the Trigger
11. Time Again
12. An Extraordinary Life
13. The Heat Goes On (plus Carl Palmer solo)
14. End of the World
15. Here Comes the Feeling
16. Sole Survivor
—dodatek—
17. Go
18. Heat of the Moment
