Asia in Hayseed Dixie – nora potešitev na orgiji bikerjev (2013)

Poba Nazadnje spremenjeno Jun 13, 2019

Lokacija: Faak Am See (Faaker See) / Harley Davidson Bikers Week / Avstrija
Datum koncerta: petek, 06.09.2013

Letošnja izdaja bikerskega tedna ob Faaker Seeju pri vasici Faak Am See blizu Beljaka je pripeljala na prvega izmed obeh glavnih koncertih dni, legendarne AOR prvake iz Velike Britanije Asia. Super rock skupina, ki je prvenec »Asia« (1982) prodala do tega dne v preko desetih milijonih izvodov, ne potrebuje posebne predstavitve! Danes zasedbo, poleg treh legend »atributov pionirstva« v rock glasbi, ki so pravzaprav nezamenljive, tako močno osebno glasbeno karizmo prinašajo v skupino, zapolnjuje mladi Sam Couslon, ki je vstopil »v igro« v letošnjem januarju, da si nadene velikansko številko obuvala edinstvenega Stevea Howea, ki je Asio uradno zapustil zaradi prezaposlenostjo z delom pri Yes in za samostojno kariero. O velikih, malo prej naznanjenih modrijanih Johnu Wettonu (glas, bas kitara), Geoffu Downesu (klaviature, spremljevalni vokal) in Carlu Palmerju (bobni), so bile spisane cele biblije v povesti rock zgodovine in tako sodi izkustvo ogleda skupine, kot je Asia v letu 2013, med svojevrstne koncertne atrakcije, če ne kar poslastice! Če ne drugega sodi zagotovo vsaj v obvezno koncertno čtivo vsakega pravovernega rockerja.

Asia so v lanskem letu izdali album »XXX«. Pomenljivo naslovljeni album predstavlja sklenitev tretje dekade delovanja skupine, ki tudi z novim izdelkom vzdržuje visok kakovostni nivo, kot so ga zacementirali studijski izdelki skupine izdani v osemdesetih letih.

Koncert na letošnji zdaji bikerskih dni Harleya Davidsona na Faak Am Seeju, pa je bil seveda posebne sorte. Ni namreč veljal za tistega, ki ga pripravijo skupine, ko so v poziciji glavnega nosilca koncertne turneje. Asia je stopila na oder z omejeno minutažo ure in petnajstih minut. Torej ni bilo govora o izvedbi polnega seta, ki bi vseboval 17. do 20. skladb. Vseeno se izletu iz Slovenije ni bilo mogoč upreti. Prost vstop, koncert legendarne skupine in še več. Za njo namreč rajanja ni bilo konec, saj je sledil nastop nabritih Hill Billy norcev Hayseed Dixie – skupine, ki v maniri parodije uganja priredbe izvajalcev, kot so AC/DC, Motörhead, Alice Cooper, Queen, Judas Priest. V country izvedbi, kjer seveda narekujeta nepogrešljivi odjek »visoko civilizirane družbe« severnoameriških rančerjev banjo in mandolina.

Asia je stopila malo pred deseto na oder in sestopila z njega malo preko enajste. Dovolj, da občutimo karizmo in formo biblijskih očakov v povesti AOR glasbe! Zanimivi so bili razgledi na komunikacijo med mladim »vajencem« Coulsonom in tremi Gandalfovskimi vešči. Couslon se je odlično spoprijel z kolosalno številko Howeove obutve! Dejansko je zadeve poenostavil le toliko, da je odigral vse skladbe z eno samo samcato kitaro (Howe bi jih v takšnem setu izmenjal zagotovo 10-15). Fant je natreniran, da bi lahko v spanju igral, kar mu ukažejo kameradi v Asii, vseeno pa ne premore tako mehkega, prožnega in prilagodljivega gripa kot Steve Howe. Ta zvočna hiba interpretacije se je čutila zlasti v mirnejših prehodnih pasažah, ki so zahtevale »mirno roko«, saj so na teh točkah nekateri Coulsonovi toni delovali kanček zakrčeno. Fant pa je oborožen z spretno in hitro roko, ki nosi solidno mero kontrole, kar ga težko izneveri, ko pluje skozi zapuščino Stevea Howea. Kapo dol mlademu kitaristu, ki obeta zelo veliko! Coulson je v manj pomembni opazki tega spisa neverjetno spominjal na kitarista Paula Bielatowicza, sicer člana Carl Palmer Trio. Gotovo sta oba šla skozi šolsko tutorstvo učiteljev Davea Kilminstra in Guthrie Govana (slednji je bil član skupina Asia med leti 2000 in 2005). Coulson je prevzel zlasti v drugi polovici in v samem izteku koncerta, skozi koncert je svojo igro vseskozi stopnjeval.

Vokal Johna Wettona je funkcioniral na zavidljivem nivoju in starosta se drži. Njegova znamenita barvna karakteristika vokalne interpretacije je zaživela v polnem sijaju, predvsem pa je možakar iztržil več kot le občutek rutine v skladbi Days Like These (»Now And Then«, 1990), kjer je posebej vživeto skušal podžgati pregovorno hladno avstrijsko publiko, ki je med koncertom zgolj blago migotala z glavami. Wetton je seval izjemno sproščenost. Asia se je dobro počutila. Kanček ležerno? Jep. Preprosto je Wetton preveč preigral, da ga lahko sploh kaj iztiri. Vseeno se je butasta traparija pripetila ravno ob koncu koncerta, ko je možakar v največjem Asia hitu Heat Of The Moment vpadel v prvo kitico s skoraj pol tona prenizko uglašeno kitaro. Ne. Wetton ni držal narobe tonov. Preprosto kitara in bas kitara nista bili pravilno uglašeni. John je seveda to slišal. Zmotilo ga je. Tako v teh trenutkih ni mogel držati vokala s 100% suverenostjo. Pogledal je preko rame v smeri proti zakulisju. Tehnika ni bilo. Potem je izkušeno obrnil »navijalec« na bas kitari in v refren prišel s pravilno tonaliteto! Vseeno pa je na vhodu v tretjo kitico, kjer skupina že vrsto let vsakokrat »prevleče« osnovni ritem z iztočnicami rock n’ rolla, pozabil peti in se je tako vključil spodobno z vokalom šele v tretji verz zadnje kitice.

Zvok je bil dober! Vseeno so trenutki koncerta, kot je bila skladba Time Again, ki posebej hlepi po barvito poudarjenem kontrastu med čvrsto rockovsko špuro in sofisticiranimi prog rockovsko urezanimi vragolijami nakazala, da so zlasti nekatere linije klaviatur manj slišne. Ali premalo slišne. Geoffa Downesa so skladovnice klaviatur ograjevale s kar treh strani. Hipoma je spomnil na Yes-ovskega »Cape Crusaderja« Ricka Wakemana (z izjemo oprave).Geoff je tako ali drugače znova član progrockovskih titanov Yes. Geoffov vokoder je deloval odlično v barvanju znamenitih vokalnih karakteristik Johna Wettona ter tako enemu najbolj pomembnih elementov, po katerem je prepoznavna celotna glasba skupine Asia. Vseeno pa je Geoff na nekaj točkah ležerno spremljal s svojim naravnim vokalnim tenom Wettona in si tako privoščil nekaj nepotrebnih šlamparij.

Tega večera je bil glavni motor, ki je vlekel voz naprej poleg izjemne Wettonove rutine, s katero nas bi veljak skoraj prelisičil, v kolikor se ne bi pripetila tista zvočna nesreča v Heat Of The Moment, zagotovo enkratni Carl Palmer. Palmer je za svoja leta preprosto nenadkriljiv. Je izjemno hiter in eksploziven. Nosi čvrst fokus, pravo zagrizenost. To svojo hrupnost mojstrsko dozira z znamenitimi jazzovsko lomljenimi prehodi, ki veljajo za svetovni unikat zabaviščnega parka, kot ga pozna rock ‘n’ roll. Palmer si je tako izboril tudi solo točko, v kateri je predstavil znamenite trike svoje bobnarske imenitnosti, kot je med njimi tisti s polaganjem palčke na činelo. Palmer je oddaljen tip šole Billa Bruforda – zlasti ko ga opazuješ kako »pleza« po prehodnih tom-tom-ih, le da je za razred bolj togoten in hrupno invaziven v svojih dejanjih. Carl je tega večera, poleg mladega Coulsona, zagotovo dostavil obiskovalcem koncerta največ!

Asia je odigrala same klasike, z izjemo novega singla Face On The Bridge (album »XXX«, 2012). Na set listo je vključila tudi odlično Go (»Astra«, 1985) in konkretno rokovsko zarobantila! Z izjemo absolutnega sladkorčka in presenečenjem večera Days Like These, kar je zagotovo prineslo obliž na rano vsem tistim, ki so pričakovali bolj zanimivo in daljšo set listo, pa se je repertoar bolj ali manj predvidljivo vrtel. Nabor najboljšega torej. Vseeno pa so manjkale od klasik vsaj še The Heat Goes On, pa Here Comes The Feeling in Voice Of America. Zasedba je v set listi povsem zignorirala novejše ustvarjalno obdobje z albumi »Phoenix« (2008), »Omega« (2010) in »XXX« (2012). Preprosto je to kar smo dobili bilo največ, kar so Asia dostavili to pot za denar, kolikor jim ga je organizator pač ponudil.

Snema pa Asia novi album. S Coulsonom seveda. Zagotovo bo to mnogo bolj rockersko navit album, kot predhodni trije s Howeom v postavi. Natanko tak album v letu 2013 Asia močno potrebuje, da nekoliko poživi predvidljivo formo skladanja, s tem pa tudi razvije več odrske dinamike. Dovolj filozofije! Asia se je predstavila kot bend, ki ga poznamo iz studijskih posnetkov in bend, ki si je v preteklih letih dolgoživega obstoja pridobil visoko reputacijo in spoštovanje. Mojstri ostajajo mojstri. Upajmo, da se kmalu pojavijo na novi evropski turneji. »Thank You Faak!« je zbadljivo zavpil v pozdrav publiki ob koncu John Wetton, saj si kot Anglež razlaga besedo Faak povsem drugače.

Večera pa še zdaleč ni bilo konec. Čistokrvnih bikerjev v publiki skorajda ni bilo. Le Asia fani, ki so po koncertu skupine Asia kar konkretno izpraznili predodrje. Le modri so ostali, da pričakajo Hayseed Dixie. Pravoverne Hill Billy burkeže, ki so v nadaljnji uri in petnajst minut zabavali prisotne z iskrivo pronicljivimi priredbami klasik nekaterih največjih imen rocka in metala od Motörhead, do Judas Priest, pa AC/DC, Queen, Green Day, Alice Cooper. V uvodu k Hell’s Bells so si pomagali kar s trkanjem praznih steklenic, pri čemer so šaljivo predhodno vprašali publiko, če ve kateri je najbolj srhljiv zvok na tem planetu? Odgovor je bil sila preprost. Zvok prazne steklenice!

Težko bi našel boljšo solucijo za odklop misli, ki ga potrebuješ na petkov večer! Ko se ti narišejo pred očmi Hayseed Dixie, so vse dileme rešene. Ti možakarji so peklensko uigrani in v pavzah ogovarjajo s takšnim pristnim »red neckovskim« značajem, da si ne moreš kaj, da ti ne bi prirasli k srcu. Predvsem pa šteje njihov genialni občutek za parodijo in satiro s katero kompenzirajo značaj avtorske disfunkcionalnosti. Z njim prevzamejo in prepričajo.

Lahko rečemo, da je letošnji tradicionalni izlet v »večno mesto« bikerskih romarjev Faak Am See, prinesel precej več vročekrvnih »salto mortale obratov« na odru, kot v lanskem letu kombinacija nastopajočih s 10CC in Snakecharmer. Zlasti slednji so se morali zadovoljiti s tem, da so morali igrati za vsega 50 ljudi. Ni torej vse v varčevanju denarja. Asia ni poceni skupina, vseeno pa je prepoznano in veliko ime na rock zemljevidu. Zato je koncert zadrževal med razvojem dogodkov vseskozi solidno številko obiskovalcev. Saj razumete. Za bikerje štejeta le vroči ples slačipunc ali nagradno žrebanje v katerem lahko zadeneš novi motor znamke Harley Davidson.

Čeprav Asia ne klesti več hitov, ki bi tresli vrhove svetovnih glasbenih lestvic, ostajajo prvovrstna koncertna atrakcija, ki vzdržuje za svoja leta zavidljivo kondicijo in odlično formo odrske interpretacije svojih znamenitih klasik glasbene edinstvenosti in avtorske neoporečnosti. Pa čeprav so svoje glasbene misli Asia v avtorskem oziru, bolj kot ne izpovedali že davno tega, si rock guruji in šamani pomlajeni s Coulsonom, s tem ne belijo pretirano glave. Ujeli so namreč svež veter v jadra in zato je jasno, da zgodba o skupini Asia še nikakor ni sklenjena!

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista Asia: