Lokacija: Bratislava / Divadlo Arena / Slovaška
Datum: 31.05.2008
Podkrepljeni z žlahtnim slovaškim hmeljnim likvorjem in slovaškimi klobasami, smo se znašli iz oči v oči s skupino natanko ob 20.00 uri v gledališču Divadlo Arena, prostoru, ki sprejme največ kakih 1200 ljudi. Na veliko veselje to pot ni bilo prav nobene predskupine. Dvoranica ima zadaj tribune s stoli, tako da bolj umirjenim dušam omogoča tudi precej manevrskega prostora za ušesno meditiranje.
Odlično je bilo videti znova te štiri častitljive eminence, ki so pustile neizbrisen pečat, v rock glasbi in vplivale na horde mladih po svetu, da jim inspirativno sledijo v glasbenem ustvarjanju. Prvi je presenetil John Wetton. Možakarju so pred enim letom vstavili tri by passe, pel pa je z neverjetno svežino in bil sila živahen med odrsko igro. Njegov vokal je bil tisti znameniti John Wetton vokal, vokal, katerega bi vsak želel imeti v svoji skupini. Lahko bi rekel do neke mere angelski, čudežno melodičen, a obenem žameten in čustven. Wetton je bil izrazit v vseh pevskih legah. Klaviaturist Geoffrey Downes na njegovi levi, obložen z devetimi tastaturami klaviatur, vsekakor bogatejši za nekaj žlahtnih kilogramov, je poleg tvorbe znamenite dramatično atmosferične esence skupine, skrbel za značilne vokoderske spremljevalne vokalne harmonije, medtem ko je “gospod Sova” Steve Howe na Wettonovi desni preigral skoraj cel koncert s kitaro Gibson ES-335 “sunburst” v svoji značilni prepoznavni preži, ki zajema seveda povsem unikaten zvok in seveda posebne sorte konfekcijo učitelja na visoki akademiji za atomsko fiziko (hlače na rob, srajčka na rob). Za izvor dodatnih predvsem akustičnih tonov mu je služila tehnološko moderna kitara Line 6 iz serije Variax. Vsi trije členi so integralno vezani na odločno kompaktno bobnanje neverjetnega Carla Palmerja, katerega demonstracija hkratne moči, hitrosti, duhovitosti, izjemne kontrole in natančnosti, je tudi v Bratislavi vseskozi brezmadežno delovala .
Asia, ki je nastopila v Bratislavi na svojem povsem zadnjem letošnjem nastopu, je koncert nekoliko presenetljivo začela s krajšo skladbo Daylight (“Alpha”, 1983). Da na Slovaškem tovrstnih koncertov primanjkuje, je pričal sam odnos publike, ki je že na začetku sproščala izredno mero decibelov, nasploh pa se je razpoloženjsko stanje pomaknilo na višjo točko ob nadaljevanju z Only Time Will Tell (“Asia”, 1982). Skupina je ponudila izreden zvok. Nekajkrat je kitara Stevea Howea nekoliko preglasila Downesove klaviature, a večino špila je bil zvok neverjetno dinamičen, čist, uravnotežen in seveda kar je bistvo vsega, skozi njega je seval neverjetni “žmoht” karizmatičnega unikata tega četverca, ki je sproščal salve mravljincev vzdolž hrbtenjače. Praktično ni bilo premora med skladbami, ko ne bi eden izmed članov skupine predstavil naslednjo skladbe in izpostavil tistega kolega v skupini, ki ima zanjo največji doprinos v njeni izvedbi. Angleški bonton brez primere.
Skupina je prilila olja na ogenj z Wildest Dreams, potem pa je gospod Sova napovedal prvo skladbo z nove plošče “Phoenix” imenovano Never Again. Ne glede na to, da nova plošča ne povzroča nikakršnega meteornega dežja na Zemlji, gledano v artistično izraznem smislu, pa je skladba odigrana v živo, skupaj z njeno sestrico An Extraordinary Life, ki je prišla na spored malo kasneje, z naslovom dokazala, da lahko ob živi izvedbi tudi “Phoenix” material izrazno zraste prav v vseh atributih, ki jih tisti, ki ne znamo spustiti kriterijev Asia opusa nastalega med letoma 1982 in 1983, pač tako vneto iščemo in zahtevamo.
Skupina, ki več ne priznava materiala od albuma “Aqua” (1992) pa “do Silent Nation” (2004), je ta primanjkljaj sanirala tako, da je pričarala prisotnim pravo malo glasbeno enciklopedijo. idealno je opozorila na glasbeno poreklo njenih članov. Hkrati s tem smo se podali na avanturo skozi glasbeno rock zgodovino. Asia so kot nekdanji (in tudi še zdajšnji) člani zasedb Yes, King Crimson, ELP in The Buggles opozorili od kod pravzaprav prihaja njihova glasba. Sprva so zajahali Yes klasiko Roundabout, v kateri je presenetilo dejstvo, kako fenomenalno se je vpel vokal Johna Wettona v samo esenco klasike. Steve Howe je seveda streniran preko vseh meja in je zadevo odigral praktično miže. Tu so Downesove klaviature bile v nekoliko preveč podrejenem položaju, vendar pa je skupina zadevo hitro sanirala tako, da se je lotila fantastične klasike Time Again, potem pa je Downes ostal sam na odru in odigral instrumentalni del klasike Cutting It Fine, imenovan Bolero.
Steve Howe ne bi našel svojega osebnega zadovoljstva in duševnega miru, če vsaj enkrat na koncertu ne bi pokazal svoje znamenite akustične kitare Martin. Po kratkem ogrevanju in okušanju jazz prijemov, so se zaslišali znameniti toni ragtime klasike Clap in publika je padla v pravo ekstazo.
Najbolj zanimive točke pa so sledile potem, ko je glavno vlogo na odru prevzemal karizmatični John Wetton. Najprej se je skupine lotila akustične različice The Smile Has Left Your Eyes. Howe je v ta namen vzel v naročje dobro in se poigraval s slideom. Do izraza pa je to pot prišel nadvse značilni melanholično čutni Wettonov vokal. Temu bi morala slediti skladba Voice Of America, ki pa jo je skupina na evropskem delu turneje v drugi polovici zamenjala za King Crimson klasiko Book Of Saturday. Na odru je bil John Wetton popolnoma sam, družbo pa mu je delala 12 strunska akustična kitara. Izredna skladba, ki je zlezla globoko pod kožo, dotik Wettonove barve glasu in pristopa je neverjetno poseben in stvaren, Book Of Saturday mu je bila pisana na kožo.
Sedaj je šlo zares. Kompaktna in neverjetno uigrana, zvočno odlično uravnovešena Open Your Eyes, je bila pospremljena z verjetnim vrhuncem koncerta, ELP klasiko Fanfare For The Common Man, kjer sta pravi raj za vse nostalgične duše uprizorila Palmer z intenzivnim klofutanjem in Downes z nepozabnim glavnim Emersonovim motivom . To pa še ni bilo vse. V nadaljevanju so vsi štirje vzeli poln zalet in se v skladu s svojo progresivno etiko podali izrednemu jamu naproti, kjer so prevladovali neverjetna komunikacija med ognjema navzkrižnih solaž Howea in Downesa. Prava vešča norija, ki je povsem osupnila prisotne.
Nova atmosfera na obzorju je bila rojena s plovbo na melotron klasiki zasedbe King Crimson imenovane In The Court Of The Crimson King, skladbe, ki je King Crimson danes že davno ne igrajo več, pa bi jo lahko. Česar ne opravljajo po svojih dolžnostih King Crimson, je mojstrsko opravila Asia in nam ponudila to nepozabno izkušnjo. Veliki finale je načela The Buggles klasika Video Killed The Radio Star, ki jo je Wetton duhovito v skladu s tradicijo Trevorja Horna začel z uporabo megafona, medtem ko je v refrenu prevzel primat Downesov vokoder . Skladno z obdobjem nastanka skladbe se je Downes našemil v svetleč srebrn sako in pripadajoča sončna očala.
V dvorani je zadonela prava pravcata AOR rock poslastica z The Heat Goes On, v katero so vključili fantastičen Palmerjev bobnarski solo vložek, kjer je možakar pričaral kar nekaj srdite grobosti in neverjetne tehnike igranja po činelah. Na neki točki je pograbil tamburin, potem ko je množico zamotil s peklenskih treskanjem po dvojni bas boben stopalki, tamburin pa potem, ko ga ta ni več zanimal, zalučal visoko v zrak za svoj hrbet naravnost v projekcijsko platno. Koncert skupine Asia ne bi bil pravi koncert brez njihovega zimzelenega hita Heat Of The Moment, kjer se je dvorana razplamtela preko vseh razsežnosti. Skupina je podaljšala zaključni del skladbe ne le s sedaj že standardnim zaključnim solo jamom, pač pa tudi tako, da je prepustila to pot silno hrupni slovaški dvorani obilo repeticij pri petju refrena.
V dodatku so fantje uprizorili še eno nepozabno Asia rock izkušnjo s fenomenalno uigrano izvedbo Soul Survivor in nas po dveh urah resnično bravuroznega koncerta naposled zapustili. Ti stari izkušeni lisjaki so na podlagi svojih nepopisno dolgih glasbenih kilometrin in izkušenj resnično prinesli v dvorano tisto, po kar je ljudstvo prišlo. Kruha in iger. Ljudem nikakor ni hotelo biti jasno, da je koncerta že konec. Navadna rutina tovrstnih izkušenj iz Avstrije, Italije in Nemčije narekuje, da se ljudje hitro popokajo domov iz dvorane. To pot pa ljudstvo kar lep čas ni prenehalo z zganjanjem hrupa in klicanjem skupine nazaj na oder. Žal se to ni zgodilo.
Asia je izjemno presenetila. Dejstvo in spoznanje, da je Wetton očitno znova v odlični pevski formi in dobri kondiciji kar se njegovega zdravja tiče, je zlata vredno. Skupina je za leto 2009 že napovedala nekaj koncertnih nastopov po Veliki Britaniji. Sedaj sledi zaslužen počitek, nato posvečanje solo projektom in potem se bo krog sklenil in spet ponovil. Takšen je posel. Naposled je bilo čakanja na to, da si ogledaš nastop skupine Asia v izvirni formaciji enkrat za vselej konec.
Da so na Slovaškem obiskovalci koncertov še vedno “za časom”, pa je potrjevalo neprijetno doživetje, spoznanje in dejstvo v zvezi s skrbjo za predstavnike medijev pri opravljanju svojega dela. Treba je bilo iti v boj. Za kaj je šlo? V dvorani ni bilo pred odrom posebnega prostora za fotografe. Tako te nihče izmed najbolj razgretih buč v prednjih vrstah ni spustil v prvo vrsto, da bi poslikal dve skladbi brez fleša in se potem seveda rapidno “izgubil” od tam, kot je bilo naročeno s strani menedžementa. Naši slovaški bratje so po tej plati pač še vedno silno lesenoglavi, pač tega ne razumejo, nemara niti ne vedo, da obstaja glasbeno medmrežno ali tiskano časopisje in podobne reči, ki se trudi pripeljati glasbo bližje svojim bralcem. Zato bi predlagal, sicer silno podjetnim, agilnim in odzivnim organizatorjem v bodoče, da se na takšnih prizoriščih resno in celovito lotijo reševanja tega problema, saj odnos publike do predstavnikov medijev, ki želijo narediti normalne fotografije, dejansko le-te fizično ogroža. Tudi med koncertom skupine Asia je bilo tako. In to niso šale.
.fotografije: Aleš Podbrežnik
besedilo: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Intro
2. Daylight
3. Only Time Will Tell
4. Wildest Dreams
5. Never Again
6. Roundabout
7. Time Again / Bolero
8. Clap
9. The Smile Has Left Your Eyes
10. Book Of Saturday
11. Open Your Eyes
12. Fanfare For The Common Man
13. Without You
14. An Extraordinary Life
15. In The Court Of The Crimson King
16. Video Killed The Radio Star
17. The Heat Goes On
18. Heat Of The Moment
—dodatek—
19. Sole Survivor
