Založba: Verglas Records
Datum izida: 21. 10. 2022
Produkcija: John Mitchell
Dolžina albuma: 62.03 min.
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 10/10
»The Theory of Molecular Inheritance« je bil za marsikaterega ljubitelja (neo)progresivnega rocka najbolj pričakovani album leta 2022. Prihod pevskega imenitneža Damiana Wilsona (Headspace, Ayreon, Star One, ex-Threshold, Landmarq) je odprl povsem novo poglavje za angleške neoprogrockovske prvake Arena, ki so do zdaj zamenjali že štiri pevce. Naslednik Paula Manzija, ki se je leta 2020, po uspešnem desetletju skupnega sodelovanja, poslovil od preostalih glasbenih kameradov, je nedvomno najvišje profiliran pevec v dosedanji zgodovini te skupine, zato so bila pričakovanja pred izidom novega studijskega albuma upravičeno visoka.
»The Theory of Molecular Inheritance« bi moral ’luč sveta’ ugledati že v oktobru 2021, a je bil njegov izid prestavljen kar dvakrat, tako, da je na koncu izšel skoraj eno leto kasneje od prvotno načrtovanega datuma. Klaviaturski čarodej Clive Nolan in bobnar Mick Pointer, kreativna voditelja Arene, sta že pred izidom napovedala, da bo novi album vseboval kompleksen znanstvenofantastični koncept, ki po globini ter sporočilnosti ne bo zaostajal za konceptoma mojstrovin »The Visitor« (1998) ter »Contagion« (2002).
Po Cliveovih besedah koncept »The Theory of Molecular Inheritance« predstavlja teorijo nekega znanstvenika, ki se odloči z različnimi eksperimenti ukrotiti molekule pokojnih oseb, da bi te lahko z značilnimi, specifičnimi lastnostmi postale sestavni del novega življenja. Večina skladb na albumu ‘govori’ o njegovih eksperimentih. Clive se je tokrat res podal v povsem metafizične vode, saj se koncept albuma vrti okrog zanimive znanstvene teorije o tem, da materija tudi po smrti nikoli ne izgine, kar pomeni, da niti ni tako oddaljena od naukov večine svetovnih religij. Po tej teoriji se po smrti molekule vsakega umrlega bitja vrnejo v zvezdni prah. Nato določeno obdobje lebdijo po vsem svetu ter čakajo, da se ponovno vključijo v različna živa bitja od rastlin, živali do ljudi. Clive tu naredi še korak naprej na področje znanstvene fantastike ter se vpraša ‘kaj, če obstajajo molekule, ki prenašajo lastnosti že davno pokojnih ljudi kot je denimo Ludwig van Beethoven’? Ali je v tem primeru možno, da bodo molekule slovitega skladatelja čez stoletje ali dve postale del novorojenega otroka, ki bo nato pokazal izjemno glasbeno nadarjenost?
Gospod Wilson se je v ’novi jati’ že takoj na začetku odlično znašel, čeprav je njegov glas in pevski pristop precej drugačen od predhodnika. Njegov pevski slog se v Nolanove in Pointerjeve skladateljske vizije ‘usede’ kot podmazan. Pravzaprav ni nič nenavadnega, da so ga člani Arene poskušali v svoje vrste privabiti že v preteklosti, ko so ostali brez pevca, a je bilo to zaradi Wilsonove (pre)zasedenosti z drugimi skupinami in raznimi stranskimi projekti nemogoče. Kako dobro je izpadla najnovejša sprememba v bandu se lahko sliši že na odlični uvodi skladbi »Time Capsule«, ki zaradi nasršenih kitarskih pasaž ter brezkompromisnih bobnarskega marša, izpade nekoliko progmetalsko. Vsak strah, da bi Arena po Damianovem prihodu slučajno ‘mutirali’ v derivat skupine Threshold v trenutku poniknejo, ko vpadejo Clivevovi klavirski in sintetizatorski aranžmaji, medtem ko John Mitchell po začetnem ‘rešetanju’ kitarskih fraz preide v svojo bolj značilno, prefinjeno in melanholično kitarsko tehniko.
»The Equation (Science of Magic)« je še bolj ‘tradicionalna’ Arena stvaritev od predhodne kompozicije, saj je naphana s številnimi časovnimi preobrati, dramatičnimi harmonijami in poetičnim refrenom v režiji vselej izjemnega Damiana. Vse skupaj spremlja izjemno napeto vzdušje, ki po vpadu Cliveovih orgel postane izrazito zlovešče in mračno. Ob tem je potrebno omeniti, da Arena po Damianovem prihodu vendarle zvenijo nekoliko manj fatalistično kot je bilo to značilno predvsem za Manzijevo obdobje, saj visokorasli bradač poseduje ‘svetlejšo’ in bolj ’žametno’ barvo glasu od predhodnika. »Twenty-One Grams« je približna količina kolikor naj bi tehtala človeška duša. Besedilo te izrazito melanholične skladbe, ki jo Damian na določenih delih odpoje v precej visokih registrih, se sprašuje ali smo ljudje zgolj materija ali se v nas morebiti nahaja nesmrtna duša. Ko nastopi balada »Confession«, ki je bila kot ustvarjena za Damianov vokal, je že jasno, da se je članom skupine posrečilo ustvariti še en izjemen album.
Skladba »The Heiligenstadt Legacy« se vrti okrog pisma, ki ga je Ludwig van Beethoven 6. oktobra 1802 napisal svojim bratoma, Karlu in Johannu. Heiligenstadt je mesto v bližini Dunaja, kamor se je Ludwig iz obupa zatekel, da bi se umaknil pred svetom. Besedilo govori o skladateljevem neizmernem trpljenju, ko je zaradi vse večje gluhote začel izgubljati vero v svoje sposobnosti in življenje nasploh. Članom Arene, ki fluidno prehajajo med dramatičnimi in umirjenimi sekcijami nad katerimi večino časa ‘poveljuje’ Cliveov melanholični klavir, se je zelo dobro posrečilo ustvariti Beethovnovo žalost in osamljenost. Uvodni del naslednje skladbe, »Field of Sinners«, nekoliko spominja na »The Visitor« standard »Pins and Needles«. Ta stvaritev iz sekunde v sekundo stopnjuje izjemno ambientalno dramo, medtem ko še posebno dobro izpade Damianova vokalna eklektičnost, Johnova kitarska subtilnost ter Cliveove grandiozne sintetizatorske teksture.
»Pure of Heart« je prepreden z metalskimi kitarskimi frazami ter mogočnimi orglarskimi pasažami, ki v kombinaciji učinkovito stopnjujejo dramatično vzdušje. Epski refren z odlično razpoloženim Damianom v družbi razvejanih harmonij nastopi šele približno na polovici skladbe, vendar izpade odlično ter vse skupaj prestavi v precej svetlejše ambientalne vode. »Under the Microscope« je v uvodnem delu lepa power balada, nakar se po prvem prehodu spremeni v zanimiv eksperiment z metalskimi kitarskimi frazi in temu ustrezno ritmično podlago. Med krajšimi inštrumentalnimi sekcijami se bodo dolgoletni privrženci obliznili ob Cliveovih in Johnovih virtuoznih vragolijah ter uživali v eklektični ritem navezi med Mickom in basistom Kylanom Amosom, medtem ko je še ena Damianova izjemna vokalna predstava (vnovič) tisti odločilni faktor, ki všečno skladbo spremeni v pravo Arena klasiko.
»Integration« je v uvodnem delu prelestna balada s Cliveovimi krhkimi klavirskimi aranžmaji ter Damianovimi skorajda nebeškim petjem, nakar presenetljivo preide v zelo tradicionalno obarvano neoprog sekcijo, ki na račun nostalgičnih sintetizatorskih linij spominja na zgodnja leta teh neoprogrockovskih odličnikov. Tovrstna poteza je po dolgem času precej dobrodošla in bo razveselila marsikaterega dolgoletnega pristaša, saj se bo ob tem spomnil, da so Arena na svojih prvih dveh studijskih dosežkih občasno (še) spominjali na zgodnje Marillion dokler niso razvili povsem specifičnega skladateljskega in aranžerskega pristopa.
»Part of You« ima občutno bolj udarno strukturo in na račun naostrenih kitarskih fraz ter jeznoritih bobnarskih prehodov vsebuje kar nekaj progmetalskih elementov, vendar ji klaviaturska raznovrstnost, s poudarkom na orkestralno obarvanih aranžmajih, ter še ena neobičajno čutna pevska predstava, omogočita razvoj izjemne ambientalne globine. Epska poslastica »Life Goes On« predstavlja zmagoviti zaključek, kakršnih smo bili od te skupine sicer vajeni že v preteklosti. Pri tem veličastnem podvigu med katerim znanstvenik naposled dobi potrditev o neskončnosti človeške duše ne manjka neutolažljiva kitarska solaža ter čudovito eklektična pevska predstava z vrhuncem v mogočnem refrenu.
»The Theory of Molecular Inheritance« predstavlja uresničitev sanj vseh Arena privržencev, ki so se pošteno načakali preden so dobili odgovor kako zveni nova verzija te kultne (neo)progrockovske skupine. Z Damianovim prihodom je v jadra banda zapihal svež veter, ki jih je ob pravem času preporodil in obrodil novo studijsko mojstrovino. Samo upamo lahko, da bo Damian pri Areni zdržal vsaj še za en album, ker so njegovi odhodi (in vnovični prihodi) pri skupini Threshold postali že skorajda predvidljivi. Obenem je realno pričakovanje, da bo briljantni, a (še vedno) notorično obskurni skupini zaradi njegovih povezav z Ayreon in Star One prinesel nekaj več zaslužene prepoznavnosti.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Time Capsule (5:30)
2. The Equation (The Science of Magic) (6:28)
3. Twenty-One Grams (6:34)
4. Confession (2:20)
5. The Heiligenstadt Legacy (5:42)
6. Field of Sinners (6:27)
7. Pure of Heart (6:18)
8. Under the Microscope (6:51)
9. Integration (4:48)
10. Part of You (5:54)
11. Life Goes On (5:11)
Zasedba:
Damian Wilson – vokal
John Mitchell – kitara, spremljevalni vokal
Clive Nolan – klaviature, spremljevalni vokal
Kylan Amos – bas kitara
Mick Pointer – bobni
