Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 14. 2. 2020
Produkcija: Alessandro Del Vecchio
Dolžina albuma: 49.57 min
Zvrst: Symphonic Power Metal
Ocena: 8.0/10
Archon, v gnostiki nadangel, je v konceptu zgodbe tega albuma posrednik med Zemljani in Bogom. O tem se torej vrti zgodba na prvencu projekta Archon Angel. Archon je moderni nadangel. Album »Fallen« opisuje v desetih točkah njegove tegobe, potem ko se odloči žrtvovati in prenašati kompletni kaos, ki ga povzročajo Zemljani sedanjosti. Tukaj. Sedaj. Z nadaljnjimi podrobnostmi o njegovih (pretežno bridkih – kar ne čudi) izkušnjah, pa se boste spoznali ob podrobnem soočenju s poezijo desetih skladb albuma »Fallen«.
Kar je bolj zanimivo od oguljenega koncepta pa je dejstvo, da sodeluje v projektu kot vodilni vokalist Zak Stevens. Kanadski pevec, najbolj znan po sodelovanju z legendarnimi floridskimi heavy in progresivnimi metalci Savatage, kot tudi po tem da vodi svojo zasedbo Circle II Circle. Druga polovica projekta je pravzaprav Aldo Lonobile iz italijanske zasedbe Secret Sphere. Mož se podpisuje na album, kot večinski avtor materiala, so pa mu pomagali z aranžmaji in idejami še Alessandro Del Vecchio (Hardline, sicer »deklica za vse« pri založbi Frontiers Music Srl.), pa izjemni kitarist skupine progmetalcev DGM Simone Mularoni. Za bas kitaro je na tem albumu zgrabil Yves Campion iz francoske zasedbe Nightmare, ki je nekoč davno tega, nastopila pred Sabaton v ljubljanski Cvetličarni.
Kot veste so Savatage pokopani že skoraj dvajset let. Jon Oliva je razpustil tudi svoj kasnejši bend Jon Oliva’s Pain, Zak Stevens pa prav tako že dolgo ni izdal nobenega albuma s Circle II Cirlce. Glasba Savatage živi danes samo na koncertnih turnejah Trans-Siberian Orchestra. Pri Frontiers Music Srl. so to zvito izkoristili in precej napihnili predstavitveno besedilo o plošči »Fallen« rekoč, da v tem času nič bolj ne spominja na Savatage, kot prav »Fallen«. To ne drži. Če iščemo dlako v jajcu je Cliffs of Gallipoli od Sabaton večji rip-off Savatage komada Gutter Ballet, kot karkoli kar slišimo na »Fallen«.
Otvoritvena naslovna skladba nagovarja fene Savatage ščemeče, saj nosi nekaj sorodstvenih vezi v aranžiranju kitice s skladbo Edge of Thorns. Tudi v nadaljevanju albuma je nekaj vzgibov, ki prikličejo navdihovanje nas zapuščino Savatage, zlasti na omenjeni album »Edge of Thorns«, pa tudi album »Handful Of Rain«, na kar npr. namiguje teatralno prelivanje repeticij več linij zborovskih napevov v sklepni Return of the Storm.
Vsekakor je treba upoštevati dejstvo, da je Lonobile klasično urjeni glasbenik in da je element neoklasičnega aranžiranja močno prisoten na tem albumu, kar praviloma za italijanski pristop do metala, niti ne preseneča. Izrazito je tudi nasršeno fraziranje (shredding) kitar, ki v produkciji celo senči klaviature. Zato je album pravzaprav simfonični power metalski izdelek z neverjetno muzikalno nalezljivostjo. Od začetka do konca grabijo komadi v ultra-muzikalni izpiljenosti. Produkcija je uspela ustvariti želene kontraste, ki slikajo grabežljiva vzdušja, polna drame in bombastike. Kar oddaljuje album od Savatage, je ob drugem tipu kitarista in drugačnem pristopu fraziranja, tudi drugačna integracija klaviatur v aranžmajih. Klaviature delujejo kot orkester, občasno se poslužujejo celo zaves sintetiziranja, klavir, ki je tu v vlogi, da draži fane Savatage, pa je dodan v ščepcih in na pravih mestih. Nasploh album ne more niti približno ujeti magije Savatage izvirnikov. Že zavoljo produkcije. »Fallen« je doživel mnogo lepljenja in je zvočno močno spoliran. Zato je zvočna krajina večkrat oropana naravnih tenov in občutka živosti.
Stevens je še vedno odličen vokalist, s prodorno, toplo in žametno vokalno auro. Njegov register tolče pretežno po srednjih do nižje intoniranih legah, kot je od nekdaj. obenem pa je barva njegovega vokalnega karakterja hipoma prepoznavna, kar daje skladbam že v iztočnici nekakšen efekt »varajočega« druženja s Savatage. Rise je skladba, ki dolguje zahvalo za navdih klasičnim Rainbow. Tu je Under the Spell, z uvodno vodilno frazo, ki nagovarja »Queensrycheovsko« (iz pozne ere osemdesetih). Torej, ni vse “samo” Savatage. Sploh ne. Prav tako je v delih albuma zaznaven tipski italijanski karakter pristopa do power metala, ki je vedno dodobra okrancljan z orkestralnimi aranžmaji, kot je to zaznavno v Return of the Storm, ki posledično vzbuja točkovne asociacije z rojaki Rhapsody of Fire, pa obenem tudi nekaj sorodnosti s progresivnim metalom.
»Fallen« vsekakor vzbuja asociacije na Savatage, vendar v tem ni pretiran. Kot omenjeno, se dovolj spretno izmika kalupu kopiranja, kar je zelo dobro. To namreč zagotavlja albumu dovolj kredibilnosti, da se ga lahko označi za svojo glasbeno štorijo. Komadi so napisani tako, da so uliti na kožo vokalnemu registru Zaka Stevensa in prav njegova integracija, je tisti element, ki oživlja največ asociacij na Savatage. Vse ostalo na albumu je sicer ljubko »draženje«, z odkloni, ki kot omenjeno, album kredibilno oddaljujejo od nevarnosti »kopiraj-lepi« sindroma. Zato je “Fallen” vsekakor dovolj zanimiv in vreden pozornosti.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Fallen
2. The Serpent
3. Rise
4. Under The Spell
5. Twilight
6. Faces Of Innocence
7. Hit The Wall
8. Who’s In The Mirror
9. Brought To The Edge
10. Return Of The Storm
Zasedba:
Zak Stevens – vokal
Aldo Lonobile – kitara
Antonio Agate – klaviature, klavir
Yves Campion – bas kitara
Marco Lazzarini – bobni
