Založba: Parlophone Records
Datum izida: 18. 11. 1985
Produkcija: Alex Sadkin & Arcadia
Dolžina albuma: 43.36 min
Zvrst: New-Wave / Art Rock
Ocena: 10/10
Arcadia je bila stranska skupina, katero so leta 1985 ustanovili trije člani novo romantičnih herojev Duran Duran – pevec Simon Le Bon, klaviaturist Nick Rhodes ter bobnar Roger Taylor. Medtem, ko sta se Andy in John Taylor, preostala člana klasičnega Duran Duran kolektiva, preizkušala v superskupini Power Station, ki je večinoma prisegala na trdo rockovske in funkovske zvoke, so bili prej omenjeni trije pajdaši odločeni raziskati širša obzorja novo romantičnega melosa ter mu pridodati nekaj nekoliko bolj eksperimentalnega, art rockovskega šarma. Arcadia je bila torej v marsičem nadgradnja tradicionalnega Duran Duran zvoka, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je s tem, ko so začeli obširneje raziskovati nova glasbena področja, tovrstna, nekoliko drugačna usmeritev postala manj zanimiva za širše množice, ki so sicer prisegale na pop rock.
Na večini “So Red the Rose” stvaritev je jasno razvidno, da so se člani skupine podajali na področja na katera si pod imenom Duran Duran niso upali, saj bi lahko tvegali precejšen komercialni polom. Ne glede na to, da ima album izrazit art rockovski naboj s širokim naborom elementov elektropopa, ambientale, jazza in celo svetovne glasbe, je dosegel platinasto naklado ter jim z “Election Day”, “The Promise”, “The Flame”, “El Diablo” in “Goodbye Is Forever” navrgel kar štiri hit single. Edini Arcadia single, ki se ni uspel prebiti na glasbene lestvice je bil “Say the Word”, kateri je izšel kot del glasbene podlage za film “Playing for Keeps”.
Albumu se pozna prispevek številih imenitnih in večinoma legendarnih glasbenih gostov kot so kitarist/pevec David Gilmour (Pink Floyd), pevec/basist Sting (ex-The Police), klaviaturist Herbie Hancock (ex-Miles Davis), kitarist Carlos Alomar (najbolj znan po sodelovanju z Davidom Bowiejem), pevka Grace Jones, saksofonist Andy Mackay (Roxy Music) in basist Mark Egan (najbolj znan po sodelovanju s Pat Metheny Group). Slednji se s svojim tenkočutnim igranjem bas kitare brez prečk še posebno izkaže na “The Promise”, “El Diablo” in “Lady Ice”, zaključnih treh skladbah albuma. Vsi našteti so “krivi”, da ima album izjemno bogat, poln zvok, saj v novo romantični melos prispevajo svoje značilne glasbene vplive.
Že uvodni hit “Election Day”, najbolj znana stvaritev na albumu, ki še danes uživa široko radijsko podporo, je amalgam številnih različnih zvočnih začimb, ki so pridodane novo valovski romantiki s katero so Simon, Nick in Roger v osemdesetih navduševali kot člani Duran Duran. To še posebno velja za saksofonske vložke v režiji Andya Mackaya, ki s tem skladbi vnese kar precejšno dozo Roxy Music pompa. Arogantno zveneča naracija tedaj popularne in provokativne Grace Jones pa pridoda še večjo stopnjo glamuroznosti. Refren gre v skladu z Duran Duran tradicijo zlatih let z lahkoto skozi ušesa, medtem ko je širok nabor Rhodesovih sintetizatorskih tekstur ključen za pričaranje tistega novo romantičnega melosa, ki je njihovi glasbi prinašal armade poslušalcev.
Tudi “Keep Me in the Dark” se nesramežljivo spogleduje z art rockovskimi elementi, kakršnih se ne bi sramovali niti kakšni Japan, kar še posebno velja za eksperimentiranje z razvejanimi elektronskimi vzorci skozi katere je speljan tokrat nekoliko paranoičen Le Bonov vokal. Za kakšno stopnjo na splošno bolj prešerni, a v refrenu prav tako izrazito melanholični “Goodbye Is Forever” je prežet z elementi funka in dancea. V ozadju se lepo pretakajo mogočne ambientalne zavese na bazi sintetizatorjev ter s tem še stopnjujejo izjemno melodramatiko te izvrstne skladbe.
Skrivnostni “The Flame” je še en primerek novo valovske prefinjenosti z dance elementi, kjer se mogočen refren skozi premeteno tolkalno izrazoslovje na inteligenten način vedno znova prebije v ospredje. “Missing” je enigmatična balada z ležernimi saksofonskimi vložki v ozadju in nekakšno zatišje, če že ne predigra pred zaključnim delom albuma. Kar težko je verjeti, kadar je govora o tolikšni vsesplošni kvaliteti posameznih stvaritev, vendarle je bilo vse skupaj šele ogrevanje pred najboljšo skladbo na albumu.
Po kratkem inštrumentalu “Rose Arcana”, kjer vladajo ambientalno-elektronski zvoki, namreč prek neverjetno uigrane ter sočne linije basa brez prečk nastopi ultraromantična mojstrovina “The Promise”, katera predstavlja prvovrsten primerek art rockovsko-ambientalne perfekcije. Ta zimzelena umetnina je v vseh zvočnih pogledih tako dovršena, da ni moč ovreči niti tako predrzne trditve, kot je ta, da gre preprosto za najboljšo stvaritev njihove kariere. To velja tudi v primeru, če bi jo izdali pod imenom Duran Duran. Vse na njej, od prve do zadnje sekunde, je čista perfekcija, medtem ko je ambientalno ravnovesje med osrednjo melodijo in eksperimentalnimi vložki na tako vrhunski ravni, da tudi po več kot dveh desetletjih še vedno osupne tudi najbolj zahtevne glasbene gurmane. V ospredju je nagruvana a tenkočutna linija basa brez prečk, ki med seboj povezuje razvejane ambientalne zavese in pretkane elektronske vzorce, ki se melanholično pretakajo v ozadju. Vse skupaj doseže vrhunec v epskem refrenu, ko se Le Bonu v spremljevalni vokalni harmoniji pridruži gospod Sting. Temu je treba pridodati še jokajoče zvoke Gilmourjeve slide kitare, kateri ob pomoči saksofona še stopnjujejo osupljivo romantiko in melanholiko z več kot očitnim keltskim pridihom. Končen rezultat je ena najboljših rock skladb vseh časov, katera dandanes na žalost še vedno ostaja kriminalno prezrta. Po tem vrhuncu sledita še dve odlični in povsem unikatni skladbi.
Prva izmed njih je z latino melosom prežeti hit “El Diablo” na katerem se poigravajo z elementi svetovne glasbe o čemer najboljše priča hudomušna violina in prešeren zvok andskih piščali. Tudi tu člani Arcadie navdušijo z zapeljivo-hipnotičnim refrenom, ki je posajen skozi latino melos akustične kitare in perujskih piščali. Tu se lahko govori o lepem primerku inovativnosti in enem izmed prvih primerov uspešnega združevanja elementov pop rocka in svetovne glasbe. Zaključni “Lady Ice” je podobno kot “The Promise” z več kot sedmimi minutami dolžine še eden izmed art rockovskih vrhuncev albuma. Daljši ambientalni uvod na podlagi kovinsko-elektronskega zvoka sintetizatorjev se sčasoma prelevi v melanholično, izjemno krhko melodijo z neutolažljivim refrenom. Še najboljši opis za ta odlični hibrid med art rockom in novim valom je ta, da zveni kot nekaj takega kar bi se izcimilo, če bi v isto sobo skupaj zaprli Duran Duran, Japan ter Roxy Music.
“So Red the Rose” je unikaten primerek novo romantične dovršenosti in navdušujoča nadgradnja običajnega Duran Duran izrazoslovja, kjer si novi val in art rock harmonično podata roki, a žal vse prevečkrat pozabljena mojstrovina, kadar se omenja najboljše albume osemdesetih. Simon Le Bon je ob posebni priliki izjavil, da je bila Arcadia najbolj pompozen projekt na katerem je kdaj sodeloval, kar je bil samo izraz njegovega nezaupanja v lastne sposobnosti, dokaz okrnjenih obzorij ter eden glavnih vzrokov zakaj so kot Arcadia izdali samo en album. Vsekakor gre za najboljši album, katerega Duran Duran niso nikoli ustvarili in kateri si zasluži pozornost tudi tistih, ki sicer bolj kot na novi val in pop rock prisegajo na art rock. O tem, da bi dandanes obstajala kakšna pop rockovska skupina, ki bi z albumi ob katerih se masovno slinijo najstnice in najstniki, istočasno zasedala vrhove glasbenih lestvic ter ob ‘prostem času’ izdajala tudi vrhunske art rockovske albume ob katerih bi se oblizovali glasbeni gurmani vseh generacij je seveda moč samo sanjati.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Election Day
2. Keep Me in the Dark
3. Goodbye Is Forever
4. The Flame
5. Missing
6. Rose Arcana
7. The Promise
8. El Diablo
9. Lady Ice
Zasedba:
Simon Le Bon – vokal
Nick Rhodes – klaviature
Roger Taylor – bobni
Sodelujoči glasbeniki:
Sting – vokal na skladbi št. 7
Grace Jones – naracije na skladbi št. 1
David Gilmour – kitara na skladbi št. 7
Carlos Alomar – kitara
Herbie Hancock – klaviature na skladbi št. 7
Andy Mackay – saksofon
Mark Egan – bas kitara
David Van Tieghem – tolkala
Rafael DeJesus – tolkala
Manu Katche – tolkala
Steve Jordan – dodatni bobni in tolkala na skladbi št. 9
Wendel Jr. – programiranje bobnov
Jean-Claude Dubois – harfa
Masami Tsuchiya – violina
Pierre Defay – violina
